Varčevanje pri gonilnikih?

Pri našem delu se vedno trudimo postaviti v kožo končnega uporabnika naprave, ki jo preizkušamo. To nam gre včasih dobro, včasih malo slabše, je pa res, da smo pri marsikateri napravi tudi sami končni uporabniki. Praktično vsi, ki pišemo za revijo, se tako ali drugače ukvarjamo z računalništvom, načeloma pa smo kar zahtevni uporabniki.

Nekatere stvari nam gredo posebej na živce ravno zato, ker preizkusimo toliko različnih naprav. Ena izmed bolj nadležnih, za katero se zdi, da je vse pogostejša, je varčevanje izdelovalcev na vseh možnih področjih - recimo pri gonilnikih. Ne govorim o kakovosti gonilnikov (čeprav bi lahko kako krepko rekli tudi na to temo), temveč o tem, da jih nekatera podjetja praktično ne dodajo več k prenosniku.

Seveda dobimo danes v veliki večini prenosnikov že nameščen operacijski sistem, pri cenejših modelih Windows 7 Home, pri dražjih pa katera izmed bolj profesionalnih različic. Pri tem so nameščeni tudi vsi gonilniki, vsa strojna oprema je nastavljena in pripravljena za delo. Naši preizkusi pa zahtevajo vsaj tri sveže namestitve okolja Windows, včasih (ko kaj ne deluje, kot bi moralo) pa še kakšna več.

Žal pa vse prevečkrat naletimo na strojno opremo, ki je Okna ne prepoznajo, in za katero še ni na voljo gonilnikov. Taka je, denimo, grafična kartica v tokrat preizkušenem Acerjevem Aspire Timeline U, kjer smo gonilnike na koncu našli na spletni strani enega izmed njihovih računalniških konkurentov. Pri tem se seveda sprašujemo, ali je tisti CD, ki smo ga nekoč vedno dobili poleg novega prenosnika, res tak visok strošek, da nas raje napotijo na spletno stran, kjer pa omenjenega prenosnika še nimajo na seznamu, kar pomeni, da zanj tudi ne moremo dobiti gonilnikov. Slednjih se v času pisanja ne dobi niti na spletni strani Nvidie, ki nas napoti nazaj na stran izdelovalca.

Pravzaprav me čudi, da moramo po vseh teh letih nameščati gonilnike tudi za tako osnovne naprave, kot so navadne omrežne kartice (govorim pri prenosnikih) in sledilne ploščice. Sploh ko pomislim, kako enostavno je vse to postalo v svetu Linuxa (v bolj razširjenih distribucijah, seveda). Dobro, razumem, da ne moreš vgraditi vseh možnih gonilnikov, po priklopu v splet pa bi se že dalo kaj, mar ne?

Veliko uporabnikov teh težav nima nikoli, ker enostavno nikoli ne namestijo svežega operacijskega sistema. Pri večini izdelovalcev imamo nameščen program, s katerim si izdelamo varnostno kopijo sistema v takem stanju, kot je bil ob prvem zagonu, torej obsega sveža Okna z vsemi potrebnimi (in tudi nepotrebnimi) programi in gonilniki. A kot upravitelj, tako poklicno kot (občasno) tudi zasebno, se zavedam, da bom take prenosnike čez nekaj leto dobil v roke v takem stanju, da bom moral namestiti povsem svež sistem. Takrat pa mi ne uide vsaj kakšna ura (če ne še več) iskanja pravih gonilnikov. To, da kak tiskalnik ne bo več deloval (kar se je rado dogajalo pri prehodu na 64-bitne sisteme), bo nekako treba sprejeti. No, morda pa bomo takrat res vse počeli v brskalniku in bom povsod nameščal Ubuntu. Nimam nič proti.