V deželi betona in lesnih sekancev

V deželi betona in lesnih sekancev
Objavljeno: 30.9.2014 | Avtor: Dare Hriberšek | Kategorija: Mnenja | Revija: Oktober 2014

Ko smo v začetku leta za sestrsko revijo MonitorPro intervjuvali glasnika digitalnih tehnologij in zagonskega podjetnika Aleša Špetiča, je bil pred našim mikrofonom nekoliko utrujen in naveličan. Kot podjetnika so ga zafrkavali na banki, pa na davkariji, pri čemer je podobne zgodbe vsak dan poslušal tudi od kolegov.

Špetič je tedaj navrgel zanimivo primerjavo: v Sloveniji imamo le malo ljudi, ki se poklicno preživljajo z ribištvom, pa imamo za to ustanovljene javne zavode in zaposlen regiment ljudi, ki se ukvarjajo s področjem. Startupi (ali zagonska podjetja, kot bi jim lahko rekli po »knjižno«) so prepuščeni sami sebi, računajo lahko le na kako zgodbo v medijih, seveda če so uspešni.

Nato sem pred poletjem obiskal enega od »pitchev« v prostorih Hekovnika. V natrpani kletni sobici, kjer se je do sedeža prebila manj kot petina navzočih, vsi drugi pa so stali, sloneli in čepeli, skorajda ni bilo zraka. Malim stenskim linam namreč ni uspelo premagovati tolikšnega števila podpazduh. Kljub temu se je v dveh urah pred v prvih vrstah sedečimi potencialnimi vlagatelji zvrstilo nekaj dih jemajočih predstavitev. Tudi gospodje v oblekah so si morali nenehno otirati čela in se pahljati s priloženimi dokumenti, a so zdržali. Kot se spomnim, je med njimi potrpežljivo sedel celo znani tajkun.

Zaradi razmer, v katerih se pri nas kalijo mladi tehnološki podjetniki, smo se v Monitorju nedavno odločili, da v okviru letošnje Študentske arene izpeljemo okroglo mizo na to temo; imamo kopico ljudi, večinoma mladih, ki so se sklenili samozaposliti in se sami preizkusiti pri iskanju tujih naložb za lastne projekte. Verjetno zato, ker država o ureditvi razmer zadnjih 20 let veliko govori, v praksi pa pot preživetja utira rudarjem, kovinarjem, tekstilnim delavcem in celo bankirjem.

Na enega od sedežev okrogle mize smo povabili tudi ministrstvo za gospodarstvo, natančneje:  predstavnika Direktorata za podjetništvo, konkurenčnost in tehnologijo.

Ker že veste, kaj sledi, bom kratek. Na ministrstvu na poslano elektronsko pošto sploh niso odgovorili. S telefonskim klicem čez nekaj dni smo izvedeli, da je direktorica na dopustu in da v takih obdobjih odločitev ne sprejemajo. Dobro, počakali smo še kak teden, nato pa znova poskusili pisno in telefonsko. Pa nič. Govorili smo s precejšnjim številom ljudi, ki so nas malo prevezovali po hiši, direktorica sicer ni bila več na dopustu, a je bila kljub temu venomer odsotna. Na vprašanje, zakaj ji davkoplačevalci plačamo pametni telefon, ki ji pripada, smo izvedeli, da postavljamo nesramna vprašanja. Po desetih dneh poizvedovanja, bentenja, iskanja direktorice ali koga drugega, smo prejeli sporočilo, da ima gospa na dan okrogle mize zasedene že vse termine. In smo odnehali.

Kaj natanko zaseda urnik direktorice na dan okrogle mize, nam prav tako ni uspelo izvedeti, čeprav bi bilo nadvse zanimivo izvedeti, kakšne so prioritete državne uradnice, ki naj bi jo skrbela tehnologija in konkurenčno podjetništvo. Raje ne bomo niti ugibali. Saj ne, da bi se nam udeležba na našem dogodku zdela usodnega pomena, zdi se nam za malo, da so nas toliko časa vodili za nos.

Potem smo si malce ogledali spletno stran tega direktorata. Njihov delovni načrt za obdobje 2014–2020 se imenuje slovenska industrijska politika in se bere kot stalinistični petletni plan. Vsebuje tudi poglavja,  kot je »Celovito podjetniško inovacijsko podporno okolje«, pa »Izboljšanje dostopa do virov financiranja« in podobno, kjer pa razen praznih zavez ne boste prebrali ničesar zares spodbudnega. Namreč, urad je v pomanjkanju denarja drugod postal antipod svojemu namenu, saj namesto da bi skrbel za ustvarjanje fluidnega podjetniškega okolja, ki bi znalo plavati v prostoru in času, razdeljuje – primite se za klobuk –sredstva za pomoč po poplavah 2011–2012 in izdaja brošure z naslovom Igrivi les in naj lesena gradnja.

V ZDA so, denimo, izračunali, da sveže ustanovljena mikropodjetja ustvarijo približno enako delovnih mest, kot jih tudi odmre. A to ne velja za visokotehnološka podjetja, za katera tam velja, da bodo za okoli 23 odstotkov bolj verjetno uspešna na svoji poslovni poti. Če gre za dejavnost s področja informacijske tehnologije, pa kar 48-odstotno. Zato se tam z mladeniči v spranih majicah in teniških copatih brez dvignjenih nosov pogovarjajo tako politiki kot gospodarstveniki.

Pri nas je drugače, še vedno smo usekani na megalomanske infrastrukturne projekte, pri katerih se obrnejo iz nič ustvarjene milijarde, obresti pa hladnokrvno prevrnejo na poznejše generacije.

Zato sem ponosen na tiste potencialne vlagatelje na »pitchu«, da, celo na tajkuna, saj so tisto vroče popoldne prispevali svoj mali delež, da bo tudi tukaj, v deželi mešalcev betona in lesnih sekancev, kdaj kaj drugače. 

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki