Uvodnik: Ministrica brez elektronske pošte
Elektronska pošta je danes samoumevna, nekaj, kar imamo vsi. Da smo dosegljivi na nekem e-naslovu, danes pričakujejo vsi, od delodajalcev do trgovin. Lep uspeh za tehnologijo, ki je nastala kot eksperiment med akademiki.
V trgovini pričakujejo, da bomo za kartico zvestobe pustili e-naslov. Za namestitev zvestobne aplikacije prav tako. Za prejemanje e-obvestil in/ali e-računov naših javnih institucij tudi. Vsako podjetje mora imeti svojo spletno stran in pripadajoči e-naslov, celo na tovornjakih se prevozniki pohvalijo z naslovi domene – Gmail. Elektronska pošta je nastala kot preprost način komunikacije med nekaj znanstveniki v 70. letih prejšnjega tisočletja, v desetletjih pa se je razvila v orodje, ki je nenadomestljivo.
Saj ne, da se »konkurenca« ne bi trudila. Redno vznikajo nova in nova orodja, ki naj bi, tokrat pa čisto zares, e-pošto odstavila s prestola, pa jim to nikakor ne uspeva. Danes v poslovnem svetu uporabljamo še kopico pogovornih orodij (chatov), sodelovalnih orodij (Slack, Teams), da o družbenih omrežjih niti ne govorim. Toda najti iskani pogovor, ki je tekel v nekakšnem messengerju ali Teamsu, je enostavno veliko težje kot uporabiti vsemogočni iskalnik v današnjih sistemih za elektronsko pošto. Gmail tu že posebej blesti, daleč ni niti ni Microsoft v svojem paketu Office 365. Elektronska pošta lahko zato služi tudi kot popoln arhiv poslovne komunikacije skozi leta. Sam imam, denimo, shranjena prav vsa elektronska sporočila zadnjih 22 let, odkar pri Monitorju uporabljamo Microsoftov Outlook/Exchange, nekje na diskih pa se mi valja tudi še nekaj let pošte v formatu takratnega komunikacijskega paketa Lotus Notes (priznam, tega danes ne bi znal več odpreti). Ljudje imajo/-mo več elektronskih naslovov − službene, osebne, celo več prvih in drugih.
Dajmo še enkrat, počasi – ministrica je bila v službi (pri svojem šefu) in ni imela dostopa do službene elektronske pošte?!
In vendar so tudi podjetja, ki naslove sicer imajo, vendar jih ne uporabljajo. Sam imam zobozdravnika, ki ima javno oglaševano elektronsko pošto za naročanje, na njej pa obešen »avtomat«, ki odgovarja, naj jih za naročanje pokličem po telefonu (na voljo so seveda le eno uro dnevno in še to ne vsak dan). Po drugi strani mlajša (to se mi v tem kontekstu zdi prav poudariti) medicinska sestra mojega osebnega zdravnika elektronsko pošto s pridom uporablja, saj ji prihrani čas, ki bi sicer šel za – telefoniranje. Kako časovno potratno je zadnje, lahko redno spremljam pri sodelavcu, ki v našem podjetju sprejema telefonske klice Mladininih naročnikov …
In seveda so tudi pomembni posamezniki, ki naslove imajo, pa jih ne uporabljajo. Najbolj znan je verjetno ljubljanski župan Jankovič, ki se je že pred leti pohvalil, da on te novotarije ne zna uporabljati, zato je za to delo pooblastil sodelavce. Elektronsko pošto mu enostavno natisnejo in na mizo prinesejo v papirni obliki. Kako točno na to papirelektronsko pošto odgovarja, sicer še nisem zasledil, upam, da ne s svinčnikom in papirjem.
In nenazadnje, imamo ministre, ki z elektronsko pošto ravnajo kot svinja z mehom. Spomnimo se, da je ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton nekoč skorajda morala odstopiti, ker je za službeno komunikacijo uporabljala zasebni elektronski naslov (in celo strežnik). Pri nas enako počne (bivša) ministrica za pravosodje (!) in – nikomur nič. Še huje, ministrica Švarc Pipan je v pogovoru z novinarjem mrtvo hladno povedala, da je v času zasedanja vlade pošiljala elektronsko pošto z osebnega naslova, ker ni imela dostopa do službenega. Dajmo še enkrat, počasi – ministrica je bila v službi (pri svojem šefu) in ni imela dostopa do službene elektronske pošte?! Sam bi si predstavljal, da je službena elektronska pošta na službenem sestanku nekaj, brez česar se enostavno ne da shajati, a v naši vladi očitno menijo drugače. Na tem mestu bi lahko obtožil vladne službe IT, ki tega niso bile sposobne zagotoviti (varno omrežje itd.), pa sem skorajda prepričan, da je bila krivec kar ministrica Pipan sama. Bila je zadovoljna z e-pošto, ki je bila privzeto nameščena na njenem telefonu, ona službena pa naj ždi tam, kjer ji je mesto – na službenem računalniku, v pisarni. Upajmo, da vsaj tam deluje, in to brez tiskanja na papir.
***
Prebrali ste uvodnik v novo številko Monitorja.
Berite Monitor!
- V spletu,
- z aplikacijami za iPhone in Android,
- v listalniku PDF,
- na papirju.
- Ali pa se naročite!