Uganka polnega formata

Objavljeno: 26.2.2013 | Avtor: Žiga Veber | Kategorija: Preizkusi | Revija: Marec 2013 | Teme: foto

Ko je Sony napovedal kompakten aparat polnega formata, so se na eni strani pojavili skeptiki, ki so dvomili o dejanskem izidu te prestižne naprave, na drugi strani pa se je zastavilo veliko vprašanje, komu je tak aparat sploh namenjen in kdo bi lahko bil njegov kupec? A ta segment še zdaleč ni nepriljubljen, saj ima nemška Leica, s katero bi novi Sony še najlaže primerjali, še vedno obilo privržencev, ki jih bolj kot cena zanima kakovost in prestižnost izdelkov. In ko na Sonyjev RX-1 pogledamo z očmi Leicinih kupcev, je to pravzaprav ugoden izdelek. Pogledi na svet fotografije se močno razlikujejo, dejstvo pa je, da RX1 nima prave konkurence.

A upali bi si trditi, da Sony tega aparata skoraj zagotovo ni načrtoval zgolj zaradi dobička, temveč gre bolj za dvigovanje ugleda te znamke na področju fotografije, ki kljub uporabi navoja Minoltinih objektivov v svetu DSLR ni deležna takega občudovanja, kot so ga bili nekoč deležni Minoltini aparati. Nekdanji uporabniki teh aparatov bodisi iz izkušenj ali pa tudi kar tako, na pamet, ker si sosed lasti Sonyjevo zunanjo video opremo, trdijo, da ta znamka ne vzburja njihovih čustev do fotografije. Pa čeprav je Sony z leti trgu ponudil precej zanimivih modelov. Spomnimo se že kompaktnega R1, ki je ponujal zelo prepričljive zmogljivosti, ki so tedaj brez težav konkurirale modelom SLR drugih znamk, šele nato pa je sledila serija modelov z izmenljivimi objektivi.

Fotografije modelov Alpha polnega formata so zelo kakovostne, poleg tega nezaželen šum na njihovih fotografijah precej spominja na tistega iz filmskih časov, to pa je že eden izmed razlogov za vzburjanje čustev. Prav posebni so tudi Sonyjevi aparati vrste SLT, ki namesto premičnega zrcala uporabljajo fiksnega, polprepustnega in ponujajo kup prednosti v primerjavi s tekmeci SLR. To še posebej velja danes, v času nadvse naprednih tipal, ko izguba tretjine svetlobe na tipalu večini uporabnikov ne predstavlja več težave.

Tu pa so še njihovi izjemni brezzrcalniki serije NEX, ki so danes zaradi svoje kakovosti tipal in udobnega dela nadvse priljubljeni. Mednje bi najlaže umestili tudi novi RX1, saj gre pravzaprav za NEX polnega formata, ki ne omogoča menjavanja objektivov, mnogi pa želijo, da bi Sony prav s tem modelom potihem napovedal svojo serijo NEX polnega formata.

Dejstvo je, da ima brezzrcalna tehnologija kup prednosti, saj poleg izjemno kompaktnega ohišja in objektivov omogoča tudi izdelavo optično zelo ostrih širokokotnih objektivov in tokrat preizkušeni Sony je samo še en dokaz za to.

Barvam so toni zelo lepo določeni in fotografije, zajete s Sonyjem RX1 imajo svoj čar. Kljub temu je na ravnih robovih vidnega nekaj popačenja sodčkavosti.

Barvam so toni zelo lepo določeni in fotografije, zajete s Sonyjem RX1 imajo svoj čar. Kljub temu je na ravnih robovih vidnega nekaj popačenja sodčkavosti.

Ostrina objektiva je izjemna tudi pri široko odprti zaslonki, tako na sredini kot tudi na robovih.

Ostrina objektiva je izjemna tudi pri široko odprti zaslonki, tako na sredini kot tudi na robovih.

Njegovo ohišje je razmeroma majhno in zelo kakovostno grajeno, izdelano iz kovinskih materialov, z objektivom vred, ki tako po kakovosti izdelave ohišja kot tudi po upravljanju precej sledi analognim časom. Kovinski je celo pokrovček prednje leče, Sony RX1 pa je zelo simetrično oblikovan aparat, ki zelo lepo sedi v rokah. Poleg tega je gumiran ravno na pravih mestih in tudi tu ni dvomov o kakovosti.

Njegovo upravljanje bo uporabnikom drugih Sonyjevih aparatov hitro domače, saj so menuji zelo podobni tistim pri njihovih modelih Alpha, oblikovanje in uporaba glavnega kolesca s 4-smerno tipko pa nekoliko sledita njihovim NEXom. Le da pri RX1 ne najdemo menujev, prilagojenih manj zahtevnim uporabnikom, ki so bolj veščim ponavadi precej odveč.

Na vrhu ohišja najdemo dve kolesci, za izbiro načina fotografiranja, ki premore tudi tri uporabniške prilagoditve, in dodatnega za hitro izbiro kompenzacije osvetlitve. Tu je še tipka, ki ji lahko določimo namen, kakršnega lahko sicer prilagodimo skoraj vsem tipkam na ohišju. Zadaj sta dve kolesci, eno na vrhu, blizu mesta za palec desne roke, drugo pa je že omenjeno, kombinirano s 4-smerno tipko. Ta je zelo kakovostna in prijeten za uporabo in ima tudi zelo izrazito sredinsko tipko. Nad kolescem najdemo še dodatno funkcijsko tipko, ki omogoča hiter dostop do najnujnejših nastavitev, in tipko za zaklepanje osvetlitve. Pod kolescem sta tipki za vstop v menuje in tista za brisanje posnetkov med pregledovanjem, pri kateri nas je najbolj zmotil predvsem način povečave posnetkov. Za povečavo posnetkov je, kljub temu da sta zadaj na voljo dve kolesci, treba uporabiti tipko za zaklepanje osvetlitve, ki posamezen posnetek poveča skoraj na največjo povečavo, za izhod iz »povečevalnega« načina pa je spet treba uporabiti to tipko.

Upravljanje aparata je tako na splošno nadvse udobno in prilagojeno fotografskim sladokuscem, tudi po zaslugi treh obročev, ki jih najdemo na objektivu. Bliže aparatu je tisti, ki je namenjen izbiri odprtosti zaslonke. Z njo sicer ni neposredno povezan, a je občutek kljub temu odličen. Na sredini je obroč za izbiro med območjema ostrenja od 0,2 m pa do 0,35 m in od 0,3 m do neskončnosti, lahko bi mu rekli tudi »makro stikalo«. Povsem spredaj je tisti za ročno ostrenje, ki ga lahko s stikalom ob objektivu vklopimo in uporabljamo v povsem samodejnem načinu, ali pa mešanem, ko lahko izbiro aparata tudi popravimo. Samodejno ostrenje deluje dobro in ponuja tudi zaznavanje obrazov ter nadvse prilagodljivo izbiro točke ostrenja. V fotografskem delu deluje dobro, a ne prepriča s hitrostjo in uporabnostjo, kadar je premalo svetlobe. Na tem področju ga prekašajo že cenejši aparati vrste SLR, a tu gre za povsem drugačno tehnologijo. Veliko bolje se izkaže pri zajemanju videa, ki ga je mogoče sprožiti ob pritisku na tipko, ki se precej majhna skriva na robu gumiranega dela, namenjenega palcu desne roke. Vtis je tak, kot bi se aparat nekoliko sramoval tega, da omogoča tudi zajemanje videa, a to početje mu gre naravnost odlično od rok. Ostrenje je med zajemanjem videa nadvse zvezno in uporabnik velikokrat sploh ne opazi, kdaj je aparat določen objekt izostril. Zato si upamo trditi, da gre za najboljše ostrenje med zajemanjem videa v svetu tipal polnega formata, saj to pri aparatih vrste SLR med zajemanjem ni zares uporabno.

Tipalo polnega formata je enako tistemu, ki ga najdemo v Sonyjevem paradnem konju med aparati SLT, modelu A99 in celo Nikonovem D600. Ponuja 24 megapik ločljivosti in občutljivost od ISO 100 do ISO 25600 ter v načinu trojnega posnetka za odpravljanje zrnatosti celo do 102400 ISO. Zrnatosti do občutljivosti ISO 6400 ni veliko, tudi ko uporabnik izklopi odpravljanje zrnatosti v visokih ISO nastavitvah. Toda poudariti je treba, da so fotografije, zajete v formatu RAW, nekoliko boljše kakovosti tudi na tem področju, zato bodo napredni fotografi ta format veliko rabili, četudi se aparat na področju prilagajanja beline odlično znajde.

Zrnatosti je pri občutljivosti ISO 6400 malo tudi pri popolnoma izklopljenem odstranjevanju šuma, ostrina pa je na robovih fotografije zelo dobra tudi pri odprtosti zaslonke f 2.0.

Zrnatosti je pri občutljivosti ISO 6400 malo tudi pri popolnoma izklopljenem odstranjevanju šuma, ostrina pa je na robovih fotografije zelo dobra tudi pri odprtosti zaslonke f 2.0.

Za konec se posvetimo še najslajšemu – tokrat je to pravi Carl Zeiss objektiv, ki je v ponos svojemu imenu. Popolnosti ni, a 35 mm fiksni objektiv, ki ponuja največjo odprtost zaslonke f 2,0, se temu na nekaterih področjih precej približa. Njegova ostrina je izjemna in sega praktično do skrajnih robov slike tudi pri povsem odprti zaslonki, poleg tega pričara masleno mehko neizostreno ozadje (bokeh). Na tem področju mu težko karkoli očitamo, saj so rezultati več kot primerljivi z visoko cenjenimi objektivi iz sveta SLR. Pomanjkljivosti mu zaradi tega tudi ne zamerimo, četudi je nekaj opaznih. Kljub temu da gre za objektiv, ki ne ponuja zelo širokega kota, je njegovo popačenje sodčkavosti precej izrazito. To je opazno predvsem pri fotografiranju arhitekture.

A tudi ta pomanjkljivost ima svoje prednosti, saj so pri objektivih, ki imajo veliko korekcijo popačenja sodčkavosti, na primer obrazi ljudi, lahko na robovih močno popačeni (raztegnjeni), tu pa ostajajo povsem realni. Kljub temu zna Sony pri fotografiranju v formatu JPEG to popačenje tudi samodejno odpraviti. Manjša in težko opazna pomanjkljivost so vijolični robovi pri povsem odprti zaslonki na zelo kontrastnih predelih, kjer je objekt izostren, nekoliko bolj pa takrat zmotijo zelenkasti robovi na kontrastnih zamegljenih delih fotografije. A tudi to velja pri široko odprti zaslonki in težko najdemo konkurenčne objektive SLR, ki bi se na tem področju bolje odrezali. Tako lahko odločno zapišemo, da gre za nadvse kakovosten objektiv, ki pa mu je na sprednji navoj mogoče namestiti tudi polarizacijski ali zatemnitveni filter, ki bo omogočal fotografiranje pri odprti zaslonki in zelo zamegljenem ozadju, tudi ko bo svetlobe veliko.

Gre tako za odlično specifično fotografsko orodje, ki mu lahko zamerimo le malo, a se mu bodo morali mnogi izogniti ravno zaradi zasoljene maloprodajne cene več kot 3000 evrov. Ta, resnici na ljubo, glede na ponujeno ni pretirana, le segment kupcev takega aparata je precej majhen. Ljubitelji, ki si ga lahko privoščijo, verjetno že imajo kakšno rdečo pikico z belim napisom Leica, čeprav je ta v enaki sestavi več kot dvakrat dražja. Poleg tega je Sony RX1 optično omejen na 35-milimetrski objektiv, saj ta ni izmenljiv, pa tudi sicer njegova zasnova ni namenjena delu profesionalnih uporabnikov. Poleg tega njegov objektiv na ohišju ne ponuja informacije o območju ostrenja, četudi je izostritev silno dobro prikazana na zaslonu s pomočjo porumenelih robov.

Zameglitev ozadja je zelo prijetna, na kontrastnih prehodih pa je zunaj žarišča vidnih nekaj modro-zelenih robov, ne glede na vrsto izvora svetlobe.

Zameglitev ozadja je zelo prijetna, na kontrastnih prehodih pa je zunaj žarišča vidnih nekaj modro-zelenih robov, ne glede na vrsto izvora svetlobe.

A tudi njegove prednosti so takšne, kot jih ne najdemo nikjer v fotografskem svetu, saj omogoča zajemanje kakovostnega videa v kombinaciji s fotografskim delom za sladokusce. In tudi to, da objektiva ni mogoče zamenjati, mnogim pri kakovosti fotografij koristi, saj se tako misli pri kadriranju vedno omejijo točno na določeno goriščnico. Svojih kupcev Sony RX1 skoraj zagotovo ne bo razočaral, a je njihovo število kljub temu precej vprašljivo.

Sony Cyber-shot RX1

Digitalni fotoaparat polnega formata.

Efektivna ločljivost tipala: 24,3 milijona pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 35 mm; svetlobna jakost 2.0; ostrenje 20 cm (makro)–neskončno; domet bliskavice 6 m; ISO: samodejno ali ročno (100–25600).

Prodaja: www.sony.si.

Cena: 3199 EUR.

✓ Zelo kakovosten objektiv, kompaktno ohišje, ostrenje pri zajemanju videa (polni format).

✗ Ne omogoča zamenjave objektiva, ne prikazuje območja izostritve na objektivu.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki