Tvoje staro je lahko zame novo

Objavljeno: 29.5.2012 | Avtor: Žiga Četrtič | Kategorija: Fokus | Revija: Maj 2012 | Teme: foto, brezzrcalni fotoaparati

V časih, ko moramo biti ves čas na preži, da nam ne pograbijo hlačnega pasu in ga nenapovedano zategnejo za še eno luknjo, je vedno teže biti ljubitelj najnovejših tehnoloških igrač. Fotografija ni nikdar sodila med cenejše konjičke, sploh pa ne v digitalni dobi, ko si težko predstavljamo, da bi nam aparat služil desetletje ali celo več, kot je bilo povsem običajno nekdaj. Ali je res treba zajtrkovati suh kruh in pogreto vodo, da zadostimo želji po dopolnjevanju in nadgradnji fotografske opreme?

Trg je preplavljen z najrazličnejšimi modeli fotografskih aparatov. Delimo ga na vedno več razredov, izdelovalci pa iščejo tudi najmanjše niše, za katere upajo, da bodo vendarle prinesle nekaj dobička. Kamer veliko pokupimo in veliko tudi pustimo ždeti v predalih, če ne celo zavržemo, čeprav še niti približno niso rekle zadnje besede. Novega fotoaparata si ne zaželimo le takrat, ko se "stari" pokvari. Pogosto nas v nakup premamijo nove značilnosti, ki bi nam povečale užitek ob najljubšem konjičku.

Toda - ali je res treba kupiti nov fotoaparat? Tehnološki napredek postaja za večino uporabnikov bistveno manj opazen kot še pred nekaj leti. Zato smo se odločili, da preverimo in premeljemo možnosti, pasti in mikavnosti nakupa rabljene fotografske opreme, ki lahko v svoji življenjski dobi osreči več kot le enega lastnika.

Zob časa

Ob razmišljanju o nakupu rabljene opreme se moramo najprej sprijazniti z dejstvom, da ne smemo pričakovati nove naprave. Vihtenje lupe in iskanje majhnih prask je pomilovanja vredno početje. Kljub temu imamo lahko srečo in naletimo na fotoaparat, ki je bil kupljen v navalu veselja do fotografije, ki pa je kmalu splahnelo in zato postavilo drago opremo v kot. Vsekakor je dobro ločiti med običajno obrabo in poškodbami zaradi manj skrbnega ali celo malomarnega ravnanja. Globoke praske na zaslončku lahko postanejo moteče med uporabo, odrgnine ali celo vdrtine na robovih fotoaparata pa nakazujejo padce po tleh.

Če življenje fotografske opreme ni ravno rožnato, lahko pride tudi v stik z najrazličnejšo umazanijo. Problematični so predvsem drobni delci, ki zaidejo v notranjost naprave in povzročijo nepravilnosti v mehanskih sklopih objektiva ali pa madeže na posnetkih. Umazanija na tipalu zrcalnorefleksnega aparata ni niti redkost niti katastrofa, saj jo je razmeroma preprosto odstraniti. Huje je pri kompaktnih fotoaparatih, kjer je dostop do tipala bistveno otežen. Tudi umazanija v objektivu praviloma bolj vpliva na kakovost posnetka pri kompaktnih aparatih zaradi večje globinske ostrine, ki je posledica majhnih tipal.

Očesu nevidni obrabi pa so najbolj podvrženi vrtljivi gumbi in tipke, ki jih je smotrno preveriti, ter drugi mehanski sklopi. Pri kompaktnih aparatih imamo v mislih mehanizem za zumiranje, pri DSLRjih pa predvsem zaklop oz. celoten mehanizem kovinskih lističev, ki uravnavajo čas izpostavljenosti tipala svetlobi. Izdelovalci večinoma podajajo življenjsko dobo zaklopa v številu posnetkov - vstopni in srednji razredi aparatov naj bi zdržal več kot 50.000, profesionalni pa več kot šestkrat toliko posnetkov. Zamenjava zaklopa je standardni servisni poseg, ki pa nas bo kljub vsemu olajšal za 200-300 EUR, zato se pri rabljenem aparatu velja pozanimati o številu proženj. Nikon in Pentax informacijo zapišeta v samo fotografijo, zato jo lahko dobimo kar prek spletne strani www.myshuttercount.com, kamor le naložim zadnji posnetek. Canonovi fotoaparati so precej bolj sramežljivi, tako da je moč najti le število proženj za serijo 1D in izdelke z vgrajenim DIGIC III/IV procesorjem, pa še to le s posebno programsko opremo (www.astrojargon.net/EOSInfo.aspx).

Predvsem pri prenosnikih smo vajeni hitrega pešanja moči akumulatorja, a pri fotoaparatih zaradi manjših praznilnih tokov akumulatorji niso na takem udaru. Učinki staranja drugih elektronskih komponent niso omembe vredni, razen pri tipalu, o tem pa si lahko več preberete v okvirčku.

"Nikon DSLRjem višjega razreda priloži dodatno plastično zaščito zaslona, ki je morda videti smešno, a varuje zaslon pred praskami brez večjih kompromisov pri rabi."

"Nadloga v obliki prašnih delcev, ki se znajdejo na tipalu DSLRja, ni okvara, a nas bo profesionalno čiščenje kljub temu olajšalo za približno 40 evrov."

Nakupovalni listič: Kako kupujemo rabljene fotoaparate

Pregledamo ohišje, ali ni sledov o morebitnem padcu ali grobi rabi.

Preverimo ohranjenost in delovanje zaslona.

Pogledamo skozi iskalo proti svetli enakomerni podlagi ali v nebo, da vidimo sledi morebitne umazanije ali nepravilnega čiščenja zrcala in medlice.

Preverimo delovanje bliskavice.

Vstavimo pomnilniško kartico in naredimo nekaj posnetkov.

Med fotografiranjem preverimo delovanje ostrenja in prisluhnemo zvoku prožila.

Preverimo delovanje gumbov in stikal.

Fotografiramo jasno nebo ali belo površino pri bolj priprti zaslonki (npr. F/11), da pregledamo količino nesnage na tipalu ali celo morebitne odrgnine. Po možnosti si posnetek ogledamo na računalniškem zaslonu.

Naredimo še nekaj poljubnih posnetkov, da dodatno preverimo delovanje aparata.

Pozanimamo se o okvirnem številu proženj zaklopa oz. število preverimo s spletnimi ali programskimi orodji.

Preverimo vse, kar je priloženo ob nakupu (akumulator, polnilnik, povezovalni kabli, račun itd.)

Zrcalce, zrcalce ...

Dražja fotografska oprema se pogosteje znajde v malih oglasih. Obenem zanesenjaki ali profesionalci, ki segajo po fotoaparatih višjega cenovnega razreda, večkrat menjavajo opremo. In čeprav se med dražje napravice za zajemanje svetlobe danes uvrščajo tudi brezzrcalni fotoaparati in pripadniki razreda štirih tretjin, drugega lastnika najpogosteje dobijo DSLRji.

Nobena skrivnost ni, da na trgu novih DSLRjev gospodujeta Canon in Nikon. In enako velja pri rabljeni opremi. Zato smo najcenejša nova modela, Nikon D3100 in Canon EOS 1100D, primerjali z njunimi kronološkimi predniki, ki so še vedno v dobri formi in jih lahko rabljene dobimo po primerljivi ali celo krepko nižji ceni. V našem nahrbtniku so se zato znašli še v svojem času skoraj prestižni Canon EOS 30D, nekdanji predstavnik vstopnega razreda EOS 400D in Nikon D80.

Razredi in generacije

Tokrat izbrani predstavniki rabljenih fotoaparatov sodijo v srednji ali višji ljubiteljski razred. Tja so jih vsaj uvrstili izdelovalci. Canon EOS 400D je bil sicer ob predstavitvi najcenejši Canonov DSLR, a je japonski izdelovalec kasneje nabor izdelkov razširil na še ugodnejše izdelke. Če si kupujemo prvi resnejši fotoaparat, lahko torej z nakupom rabljenega aparata za isto ali celo nižjo ceno preskočimo razred ali dva. A hkrati nazadujemo tudi vsaj eno generacijo.

Generacije in razredi pa niso vedno enolično določeni. Pogosto najnižji razred fotoaparatov ob predstavitvi novih modelov podeduje katerega od ključnih sestavnih delov starejšega, a "kasto" više uvrščenega brata. Temeljno merilo za razporejanje med generacijami zato ni nujno leto predstavitve, temveč uporabljeni centralni procesor v kombinaciji s svetlobnim tipalom.

Napredek med generacijami se tako najpogosteje kaže v večji ločljivosti tipal, boljši kakovosti posnetkov pri višjih občutljivostih ISO, izboljšanem sistemu ostrenja, večji ločljivosti vgrajenega zaslona in podobnem. Naletimo pa tudi na konkretnejše preskoke, kot sta dodajanje možnosti predogleda v živo (nekaj, kar je za kompaktne aparate sicer samoumevno že skoraj od samega začetka) in snemanje videa. A vse željne videa bodo prejšnje generacije DSLRjev v glavnem peljale žejne čez vodo, saj smo bili temu preskoku priča ravno med tokrat primerjanima generacijama.

"V vrsti štirih Canonovih predstavnikov svojega razreda na sliki manjka še predstavnik petega - vstopnega razreda DSLRjev."

Staranje svetlobnih tipal

Srce digitalnega aparata predstavlja svetlobno tipalo. Proces pretvorbe svetlobe v električne signale temelji na fizikalnih procesih v ustrezno obdelani rezini silicija, kjer fotoni izbijajo elektrone in se tem povzročajo električno napetost oziroma tok. Podrobnosti so zapletene, a čim bolj jih poznamo, tem bolj nas lahko začenja skrbeti obstojnost tipala in morebitna izraba.

A staranje tipala, pa naj si bo zgrajeno v CCD ali CMOS tehnologiji, ni preprosta tema. V spletu naletimo na vrsto modrovanj, iz katerih je praktično nemogoče izluščiti resnico, saj so izdelovalci skopi s podatki. Kodak, ki velja za pionirja elektronskih svetlobnih tipal, trdi, da je staranje zanemarljivo in bistveno prepočasno, da bi vplivalo na življenjsko dobo aparata. A podjetje ne izdeluje le tipal, temveč tudi analogni filmski trak, ki je še vedno v široki rabi predvsem v kinematografiji, tudi tam pa bije vedno ostrejši boj s sodobnejšimi pristopi. Nedavno je tako prav Kodak predaval o slabostih staranja tipal zaradi kozmičnega sevanja, kateremu smo še bolj izpostavljeni pri potovanju z letali na visokih nadmorskih višinah. Sevanje naj bi trajno poškodovalo tipala, zaradi česar naj bi bil izrazitejši šum, pojavili pa bi se tudi t. i. zaskočene pike. Trditve potrjuje tudi nizozemska univerzitetna raziskava, v kateri so šestnajst tipal CCD nekajkrat poslali prek ocena, šestnajst pa so jih kot kontrolno skupino hranili v laboratoriju.

V drugih raziskavah so bile izmerjeni tudi vplivi močne vidne svetlobe, a so bila tipala bistveno bolj zlorabljena kot pri običajni rabi, vplivi pa so bili do določene mere reverzibilni - tipala so sčasoma okrevala in kasneje kazala manjši vpliv kot neposredno po izpostavitvi svetlobe.

Sklep? Panika je zaenkrat odveč. Kljub temu področje dopušča še veliko možnosti za dodatne raziskave.

Elektronska mrežnica

Število pik svetlobnega tipala je dolgo veljalo za bistveno značilnost "digitalca", ki je pretehtala pri marsikateri odločitvi za nakup. A za večino tudi resnejših uporabnikov je deset milijonov pik zagotovo dovolj, pa čeprav se morda tega ne zavedajo vedno. Nekoliko manjša ločljivost starejšega aparata zato ni skorajda nikakršna pomanjkljivost, saj so le najbolj kakovostni in zato tudi najdražji objektivi zmožni izkoristiti vse nagnetene svetlobne detektorje. Še vedno pa smo priča izboljševanju kakovosti posnetkov pri visokih občutljivostih tipala oz. višanju zgornje meje občutljivosti ISO, po katerih posegamo ob slabših svetlobnih razmerah in ko zaradi premikajočih se motivov stremimo po čim krajšem času ekspozicije.

Navidezno zmanjšanje neprijetnega šuma lahko dosežemo z obdelavo fotografije, to pa pred nami počnejo tudi sami aparati. A ob manjšem šumu se odrečemo podrobnostim oz. ostrini fotografije. Če opazujemo le šum, Nikon D80 pred mlajšim kolegom D3100 zelo dobro skriva svoja štiri leta zaostanka v razvoju tipal in algoritmov, saj pri občutljivosti ISO 800 na homogeni površini le stežka določimo zmagovalca. D80 pokaže bistveno manj podrobnosti. Pri najnižji občutljivosti ISO 100 se oba aparata odrežeta dobro, a lahko Nikonu D3100 brez uporabe fraze "odločitev je bila res zelo težka" priznamo prednost.

Canon 30D in 400D sta se odrezala precej podobno. Šum je razmeroma izrazit, a se izraža bolj v zrnatosti posnetka kot pa nepravilnostih v obliki manjših zaplat. Opaziti ga je moč že pri najnižjih občutljivostih ISO, a če nismo nagnjeni k razvoju alergije na neizogiben pojav, ne predstavlja večje težave. Bolj sveži 1100D se odreže kar občutno bolje. Mejo ISO 800 bi mnogi izbrali kot zgornjo mejo tolerance šuma pri obeh predstavnikih stare garde, a 1100D se kljub ohranjanju detajlov tu še vedno počuti razmeroma udobno. Letvico lahko brez zadržkov pomaknemo eno stopnjo više.

Drugi, na prvo žogo malo manj očitni lastnosti tipal, pa sta možnost zajema barvne globine in dinamični razpon. Lastnosti sta zaradi narave delovanja tipal CCD in CMOS med seboj povezani, saj so za svetlobo občutljive celice posvečene posameznim barvam in tako merijo le svetlobni tok, ne pa njegove valovne dolžine. Barvni filter pred njimi namreč poskrbi, da jih doseže le želena barva svetlobe. Tako končna kakovost ni odvisna le od gole elektronike, temveč tudi od očem skrite miniaturne optike in filtriranja svetlobe. Pri omenjenih meritvah smo se zaradi kompleksnosti zanašali na rezultate spletne strani "dxomark.com". Razlike so zelo majhne, a prednost je pri obeh izdelovalcih vendarle na strani novejših modelov.

"Novejša tipala se pri primerjavi šuma odrežejo bolje. Medtem ko oba starejša Canona naredita pri nastavitvi ISO 800 bolj zrnat, a podroben posnetek, Nikon D80 gladi šum in s tem zgublja na ostrini posnetka."

"Večji dinamični razpon tipala nam lahko reši napačno osvetljeno fotografijo (Canon EOS 400D, pred obdelavo posnetka RAW in po njej)."

Rokovanje

Če se držimo večnega pravila, da je za dobro fotografijo fotograf pomembnejši od opreme, lahko vpliv pripišemo tudi fotografovemu počutju. Tu sklenemo krog, saj se fotograf dobro počuti z orodjem, ki mu omogoča udobno in učinkovito delo. Udobje upravljanja ali ergonomija fotoaparatov se razvija že iz časov analognih fotoaparatov, uporabljeni materiali in zasnova ohišja pa prispevajo k ceni. Razlike na omenjenem področju so zato bistveno bolj odvisne od razreda kot pa generacije, ki ji DSLR pripada.

Nikon D80 in Canon EOS 30D se zato ponašata s številnimi še kako pomembnimi malenkostmi, ki se jih fotograf nauči ceniti šele sčasoma. Preprost dodaten zaslonček na zgornji strani aparata se morda zdi nepomemben, a pregleden in energijsko učinkovito ponudi informacijo o vseh pomembnih nastavitvah. Drugi preprostejši aparati se zanašajo na uporabo glavnega zaslona, zaradi česar prej iztrošijo akumulator, vsebina pa je na močni sončni svetlobi slabše vidna, v temi pa nas neprijetno zaslepi.

Še večjo prednost predstavlja svetlejše in večje optično iskalo, ki je pri "višjekategornikih" sestavljeno iz steklene prizme namesto iz sistema zrcalc. Kadriranje je zato udobnejše in učinkovitejše, bistveno olajšano pa je tudi morebitno ročno ostrenje. Več premišljeno razporejenih gumbov znatno pohitri nastavite, za katere ni treba brskati po menujih. Zlata vreden je tudi dodatni vrtljivi gumb. Edina prednost upravljanja Canona EOS 400D in 1100D v primerjavi s starejšim bratom 30D je priročnejši gumb za vklop in izklop.

Ohišja nižjega razreda so lažja in manjša. To je vsekakor do določene mere prednost predvsem pri prenašanju opreme, ki nam gre najbolj na jetra pri popotniški fotografiji. Malce bolj možata roka bo zaman iskala nekaj dodatnega prostora pri Nikonu D3100, Canon 1100D pa je celo malenkost zrasel v primerjavi s 400D, a je še vedno manj udoben kot 30D. Predvsem zaradi gladke plastike, na kateri se zaradi optimizacije cene ni znašla nobena gumijasta zaplata. A roke so različne, zato velja preizkusiti, katero ohišje se nam bolje poda.

Na dodatne omejitve pa naletimo tudi pri programski opremi, kjer nas izdelovalci zanalašč prisilijo v nakup višjega razreda. Nikonov vstopni razred tako ne omogoča t. i. bracketinga - zajemanja treh zaporednih posnetkov z različnimi parametri. Varčujejo še pri vgraditvi motorčka, ki rabi za ostrenje pri starejših objektivih. Velika večina sodobnih Nikonovih objektivov ima motorček za ostrenje že vgrajen, a nas hiba močno omejuje pri nakupu starejših in zato cenejših, a optično kljub vsemu odličnih objektivov, kjer smo obsojeni na ročno ostrenje, ki je zaradi manj svetlega in manjšega iskala še dodatno oteženo.

"Narebričena guma Canona 30D poskrbi za zanesljiv in udoben oprijem, dodatno vrtljivo kolesce pa olajša in pohitri nastavljanje aparata. 1100D nas prikrajša za oboje."

"Portret smo posneli z Nikonom D80 in objektivom 50mm F/1,8, ki nima vgrajenega motorčka. Ob zajemanju istega motiva z omenjenim objektivom in Nikonom D3100 smo bili zato primorani ročno ostriti. Zadovoljivo ostre so bile le redke fotografije."

Žepni svet

Nekateri mali zmogljivi aparati so tako poceni, da se o nakupu rabljenih skoraj ne splača razmišljati. Ob današnjih cenah naftnih derivatov en mesec kolesarimo v službo in smo zato v boljši formi, dobro zapisani pri materi naravi in z novim poceni digitalcem v žepu. Zmogljivejši malčki pa nas kljub temu lahko olajšajo za nekaj stotakov, zato smo preverili, kako dober je med zahtevnejšimi amaterji dobro sprejeti Panasonic TZ10, ki so ga na prodajnih policah že nadomestili nasledniki, v primerjavi z leto mlajšim in še aktualnim modelom Nikon L120.

O tem, kako cenjen je Panasonicov malček, priča njegova cena na trgu rabljenih fotoaparatov, ki se giblje okrog 190 evrov, kar je le za stotak manj od njegovega naslednika, TZ20. Prednosti slednjega so med drugim dva milijona pik več, nekaj več optične povečave, za spoznanje širši vidni kot pri najnižji goriščnici in zmogljivejši procesor, ki dovoljuje višjo hitrost zaporednega zajemanja posnetkov in snemanje videa v polni visoki ločljivosti namesto "le" 720p. Opazne, a ne ravno pretresljive izboljšave torej.

Nikon L20 je bil predstavljen skorajda hkrati z naslednikom Panasonica TZ10. Zasnova je sicer malo drugačna, saj se ne trudi ustrezati hlačnemu žepu. Večje ohišje zato omogoča boljši oprijem in prostor za običajne akumulatorje velikosti AA, objektiv pa tudi pri ugasnjenem aparatu sega razmeroma daleč naprej. A njegova cena je praktično enaka rabljenemu TZ10, prav tako ima veliko optično povečavo in zmore snemati video ločljivosti 720p. Oba vsebujeta tudi optično stabilizacijo posnetka, ki svoje delo zelo dobro opravi. Tako Panasonicova kot Nikonova optika je zelo dobra. Popačenja je malo, ostrina pa je tudi več kot sprejemljiva, ko smo malo bolj prizanesljivi zaradi velikega zuma.

Opaznost šuma pri najnižji vrednosti ISO je manjša pri Panasonicu, a ob ogledu podrobnosti na posnetku se zdi, da so Panasonicovi algoritmi zniževanja šuma malenkost agresivnejši kot Nikonovi. Ob nastavljeni vrednosti ISO 800 sta si posnetka zelo podobna.

Poglavitna Panasonicova prednost pa je ponudba najrazličnejših nastavitev, saj premore konglomerat popolnoma resnih fotografskih parametrov, ki smo jih vajeni iz sveta DSLRjev, nekaj zabavnejših in obilo scenskih načinov. Nikon ostaja le pri slednjih, naprednejše nastavitve časa osvetlitve ali odprtosti zaslonke pa hrani za dražje modele. Še vedno nam sicer ponuja spreminjanje občutljivosti ISO, temperature beline in kompenzacijo osvetlitve.

"Nikon L120 in Panasonic TZ10 se po zasnovi razlikujeta, po ceni in kakovosti posnetkov pa sta več kot le primerljiva."

Nakupovalni listič: Kako kupujemo rabljene objektive

Pod različnimi koti si ogledamo sprednji in zadnji optični element, da opazimo morebitne praske ali drugačne poškodbe. S seboj imejmo čistilo in krpico iz mikrovlaken, da objektiv po potrebi temeljito in primerno očistimo. Praske na sprednjem elementu so manj kritične kot na zadnjem.

Preverimo tekoč tek zuma (če gre za objektiv s spremenljivo goriščnico) in ostrenja.

"Nekateri primerki objektivov se z določenimi DSLRji ne razumejo najbolje pri ostrenju. Posledica je lahko napačno ostrenje (nekaj centimetrov predaleč ali preblizu). O pravilnem ostrenju se zato pred nakupom objektiva velja prepričati."

Objektiv nataknemo na aparat, s katerim ga bomo uporabljali, in naredimo nekaj poskusnih posnetkov. Preverimo čvrstost namestitve in delovanje ostrenja na različne razdalje.

Posnetke naredimo z različnimi nastavitvami zaslonke. Če aparat omogoča predogled globinske ostrine, preverimo, da se vsi lističi zaslonke enakomerno priprejo.

Preverimo točnost ostrenja (front - back focus) v povezavi z aparatom. Za preizkus lahko rabi besedilo na belem listu papirja ali namenski obrazec, ki ga natisnemo iz spleta.

Kam po nakupih?

V tujini, predvsem onkraj velike luže, pa tudi v nam bližnji Avstriji in Italiji, so trgovine, kjer prodajajo rabljene fotoaparate in zanje ponudijo omejeno garancijo. Toda zaradi spletne prodaje izgubljajo posel, saj iščejo maržo v razliki med odkupnimi in prodajnimi cenami, zato so cene manj konkurenčne. Nekateri kupci, ki bi radi privarčevali ob minimalnem tveganju, kljub vsemu sežejo po obnovljenih (refurbished) fotoaparatih, ki so jih pred prodajo temeljito pregledali in servisirali.

V Sloveniji je še najbolj razširjena prodaja rabljene fotografske opreme prek spletne strani bolha.com, male oglase pa premore tudi vsak fotografski spletni forum. Vedno bolj priljubljen postaja tudi eBay, kjer imamo na dlani ves svet. A ne smemo pozabiti na ceno poštnine, ki pri ne najlažjih DSLRjih ni zanemarljiva, in omejitev na nakupe znotraj EU, če se želimo izogniti plačilu DDVja in pri višjih zneskih tudi carine. Žal so evropski prodajalci pri pošiljanju konservativni. Iskanje izdelkov na nemškem eBayu, ki jih je prodajalec pripravljen poslati v Slovenijo, je zamudno in včasih kar frustrirajoče.

Priporočljivo je, da rabljen fotoaparat pred nakupom preizkusimo, kar je velika prednost nakupov v domovini. Seznam nekaterih stvari, na katere velja biti pozoren, je v okvirčku. A nakupovanja iz tujine vendarle ne smemo enačiti z nakupom mačka v žaklju. Sistem ocenjevanja prodajalcev in zavarovanje nakupa, ki smo ga deležni na eBayu, sta se izkazala kot dober sistem. Prodajalci natančno opišejo izdelek, mogoča je neposredna komunikacija in dejanskih prevar je razmeroma malo. Če smo seveda tudi sami previdni in premoremo določeno stopnjo cenzusa.

Ogleda rabljene opreme v živo si vsekakor ne smemo predstavljati kot obvezo za nakup, opažene pomanjkljivosti, ki v oglasu niso bile navedene, pa lahko poskusimo obrniti tudi sebi v prid pri barantanju. Nakup rabljene opreme ni enak obisku spletne trgovine. Sploh v slovenskih oglasnikih, kjer se sistem dražbe še ni udomačil, vztrajajo oglasi z nerealno ceno. Ugodne ponudbe namreč hitro prodajo, zato se splača spremljati najnovejše objavljene oglase in seči v žep po telefonu in denarnici šele ob sveži pošteni ponudbi. Presenetljivo je, da tako lahko naletimo na bistveno boljšo ponudbo, kot če se udeležujemo spletnih dražb v tujini. Tam je interesentov vedno toliko, da ceno rabljenega izdelka uravnava trg. Zato nam lahko rabi za izhodišče pri sodbi o ustreznosti ponudb slovenskih lastnikov.

Oglasi za enak izdelek se lahko močno razlikujejo tudi po dodatnih priloženih pripomočkih ali razširitvah. Telesa DSLRjev se bolj splača kupiti v kompletih z objektivi (če jih še nimamo), če je na njih še zaščitni filter, toliko bolje. Priložena torbica nam hitro prihrani dvajsetak ali celo dva, prav tako dodatna baterija in pomnilniška kartica. Sentimentalna navezanost na izvirno embalažo pri rabljeni opremi naj ne bo merilo, po računu pa se splača in spodobi povprašati. Pred nekaj leti so se ob nakupih tehničnih izdelkov začela množično ponujati zavarovanja, ki smo jih sklenili že ob nakupu kar v trgovini in ščitijo izdelek kot izdelovalčeva garancija ali celo proti lastni nerodnosti. Omenjena zavarovanja se preizkušeno obnesejo in upravičeno povišajo vrednost rabljeni opremi, saj bistveno znižajo tveganje.

"Tuje spletne dražbe so se izkazale za manj ugodno možnost kot prežanje na primerno ponudbo slovenskih oglasnikov."

Končna razsodba ...

... ni niti preprosta niti objektivna. Med kompaktnima aparatoma bi sicer izbrali rabljenega TZ10, saj skorajda absurdnim optičnim povečavam pripisujemo manjšo težo kot temeljitejšemu nadzoru fotografskih parametrov, bolj otipljive kakovostne razlike med posnetki enega in drugega pa nismo opazili.

V svetu DSLRjev pa je stanje še bolj delikatno. Kakovostne razlike med tipali različnih generacij so bolj očitne, kot smo sprva pričakovali, in če nam je glavno merilo končna fotografija, priznamo prednost novi generaciji aparatov. A ker je dober posnetek pogosto plod ujetega trenutka in pravilnih nastavitev, imamo več možnosti za uspelo fotografijo z boljšim sistemom ostrenja, svetlejšim in jasnejšim pogledom na motiv ter vsemi pomembnimi nastavitvami na dosegu konice prsta. Pri Nikonu bi zato dali prednost starejšemu modelu D80. Če k temu dodamo še trdnejši in stabilnejši oprijem, je naša odločitev o višjem razredu, a rabljenem fotoaparatu, še bolj smotrna. Canon EOS 30D morda malenkost bolj zaostaja v kakovosti posnetkov, 400D pa v upravljanju in ergonomiji nima občutnejših prednosti v primerjavi z 1100D. V vsakem primeru pa moramo pri omenjenih rabljenih aparatih pozabiti na snemanje videa in predogled v živo.

Ponudbe rabljene opreme se razlikujejo tudi po priloženih objektivih. Pri Canonu najpogosteje naletimo na objektiv 18-55mm F/3,5-5,6. Starejša različica, priložena rabljenim aparatom, nima optične stabilizacije, pri nakupu novega aparata pa nemirna roka ne bo tako moteča. Kar zadeva stabilizacijo, velja podobno za rumeni tabor, le da ima Nikon D80 največkrat nameščen bodisi 18-70 mm bodisi 18-135mm objektiv. Oba sta optično občutno boljša od mlajšemu bratu priloženega objektiva 18-55 mm F/3,5-5,6 VR.

Pri obeh izdelovalcih so preizkušeni rabljeni modeli občutno cenejši od najugodnejših aktualnih fotoaparatov. Če bomo imeli nekaj potrpljenja, si bomo Nikon D80 skupaj z objektivom priskrbeli za 350 evrov ali celo manj, Canon EOS 30D pa že za dobrega dvestotaka. 150 evrov razlike pa je dovolj za nakup dodatnega svetlobno močnega portretnega objektiva 50mm F/1,8, ki nam ponuja popolnoma drugačne možnosti fotografiranja kot t. i. kit objektivi.

In za nameček še: rabljena oprema, predvsem objektivi, izgublja vrednost bistveno počasneje. Sploh če z njo primerno ravnamo, bo brez težav dobila še tretjega lastnika.

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki