Trikrat 3D

Objavljeno: 26.10.2010 | Avtor: Boris Horvat | Kategorija: Dosje | Revija: Oktober 2010

Stereoskopska televizija je letošnji "marketinški trik izdelovalcev televizorjev", ki naj bi v časih krize pospeševal prodajo ploskih (plazemskih oziroma LCD) televizorjev. Medtem ko smo si Sonyjev model 3D na hitro ogledali že v letošnji junijski številki, smo tokrat tako rekoč hkrati dobili na testiranje televizorje 3D znamk Panasonic, Philips in Samsung.

Danes je osnovna dilema pri izbiri ploskega televizorja plazma ali LCD. Obe tehnologiji se po kakovosti vse bolj izenačujeta. Na eni strani televizorji LCD z dodatnimi triki (osvetlitev z LED) navidezno povečujejo kontrast, na drugi strani plazemski televizorji z razvojem zmanjšujejo porabo energije. Pisec tega članka mora priznati, da je nekoliko pristranski na račun plazemske tehnologije zaradi "mehkejših barv" (barve LCD se mu zdijo preveč "plastične"), vendar se je celotno uredništvo strinjalo, da je med tremi preizkušenimi televizorji (skupaj s televizorjem Sony LCD, ki smo ga testirali prejšnjikrat) edino plazemski televizor prikazal sprejemljivo stereoskopsko sliko, torej takšno brez prelivanja slike (neprijetni "ghosting"), vsi trije testirani televizorji LCD (Sony, Samsung, Philips) pa so imeli bolj ali manj opazno prelivanje slike, kar je bilo najbolj opazno in moteče, ko smo vključili podnapise. Ker je kakovost aktivnih očal za stereoskopsko gledanje danes primerljiva, lahko to prelivanje pripišimo predvsem nižji frekvenci osveževanja slike, ki je pri pri obeh preizkušenih modelih LCD "samo" 200 Hz (oziroma 240 Hz pri Sonyju, ki smo ga preizkušali prejšnjikrat). Medtem ko sta Sony in Philips opustila izdelovanje plazemskih televizorjev, pa Samsung ob modelih LCD, zavedajoč se kakovostne razlike med tehnologijama (in v pričakovanju zahtevnejših strank), ponuja tudi plazemske stereoskopske televizorje.

Druga dilema je velikost televizorja. Pri stereoskopski sliki še bolj kot pri sliki visoke ločljivosti velja, da "večje je boljše". Za optimalen vtis stereoskopske slike naj bi sedeli od televizorja oddaljeni za tri višine zaslona. Pri 42-palčnem televizorju (velikost zaslona približno 92 × 52 cm) to pomeni samo dober meter in pol, to pa nikakor ne pomeni udobnega gledanja za daljši čas, sploh ne v dvoje (da o družinskem "stereoskopskem večeru" ne govorimo). Tega se zavedajo tudi izdelovalci, saj so na začetku ponujali predvsem večje modele stereoskopskih televizorjev, pričakovanja trga (cena!) pa so jih prisilila tudi v izdelavo manjših modelov. Tako se na primer Panasonicova prestižna serija VT25 televizorjev 3D začenja pri 50 in konča pri 65 palcih (podobno tudi Samsungova serija plazemskih televizorjev 3D), medtem ko se, kot smo že omenili zadnjič, Mitsubishijeva serija projekcijskih televizorjev DLP 3D začenja "šele" pri 60 in konča pri 82 palcih. Po našem mnenju je diagonala 82 palcev ravno primerna velikost slike za domači kino (za običajno oddaljenost gledanja 3-4 metre). Žal je Mitsubishijev televizor DLP 3D velikosti 82 palcev prevelik za povprečna slovenska stanovanja, Panasonicov plazemski televizor iz profesionalne serije velikosti 83 palcev pa bi pokuril preveč elektrike. Da o ceni niti ne govorimo. Resda so na voljo tudi stereoskopski projektorji, vendar zaenkrat samo polovične visoke ločljivosti ("Half HD" 1280 × 720 pik), medtem ko na projektorje polne visoke ločljivosti ("Full HD" 1920 x 1080) še čakamo - napovedani projektor LG 3D še ni prišel na trg. Sploh pa je za spremljanje stereoskopskih vsebin (npr. televizije) na projektorju treba kar nekaj tehnične spretnosti - o tem več v članku 3D za domačo rabo - september 2010.

Tretje vprašanje je, ali kupiti televizor 3D (z očali) ali takega, ki omogoča 3D nadgradnjo. Kot smo že ugotavljali, se stereoskopski televizor (3D) v bistvu ne razlikuje od običajnega televizorja (2D), razen po malenkostno spremenjeni programski opremi (dodane funkcije za 3D) in infrardečem oddajniku. Philipsov (in Sonyjev) pristop z nadgradnjo za 3D v paketu se zdi na prvi pogled razumen, vendar zunanji infrardeči oddajnik kazi podobo televizorja, pa še zapletamo se z dodatnim kablom. Sony ponuja tako televizorje, ki jih lahko nadgradimo s paketom 3D kot take, ki imajo oddajnik za stereoskopska očala že vgrajen. Verjetno bomo prej ali slej prišli do tega, da bodo vsi televizorji (vsaj višjega cenovnega razreda) imeli vgrajen infrardeči oddajnik (katerega cena je zanemarljiva) in programsko opremo pripravljeno za stereoskopsko prikazovanje. Če se bomo odločili za gledanje stereoskopskih vsebin, bomo pač dokupili še stereoskopska očala (po možnosti univerzalna). Morda bomo dočakali tudi čas, ko bomo lahko imeli lastna stereoskopska očala (prilagojena za našo dioptrijo?), ki jih bomo uporabljali tako v stereoskopskem kinu kot tudi doma za poljuben stereoskopski televizor oziroma stereoskopski projektor. Vendar bi to veljalo samo v primeru tehnologije aktivnih očal s preklapljanjem leve in desne leče, ki se trenutno uporabljajo v domačem kinu in v kinematografih Xpand. Sploh pa so, kot kaže, izdelovalci stereoskopskih televizorjev ugotovili, da stereoskopija ne bo tak "magnet" za kupce, kot so pričakovali, tako da se cene televizorjev že znižujejo. Če se zelo potrudimo, lahko v Nemčiji Samsungov 3D televizor brez očal kupimo že za slabih 900 evrov. Dodajmo še dobrih 100 za očala, pa je.

Kaj smo gledali?

Televizorje smo preizkusili z naslednjimi stereoskopskimi napravami:

IP-TV sprejemnik T2

računalnik s posnetki s satelita

predvajalnik blu-ray 3D

Vsako napravo smo povezali na vse tri televizorje hkrati prek množilnika signala HDMI ("splitter"). Medtem ko je to v primeru računalnika ali internetnega sprejemnika šlo brez težav, so se pri priključitvi predvajalnika blu-ray televizorji pritoževali, da signala ni, brž ko smo začeli predvajanje filma. Očitno je bil prenos polnega (neprepletenega) formata na plošči blu-ray 1080p/24 (x 2!) prezahtevna naloga za množilnik signala HDMI, saj je v primerjavi s prepletenim formatom 1080i/50 šlo za približno 4× večji podatkovni tok. Pri gledanju filmov na ploščah blu-ray zato nismo mogli primerjati slike na vseh treh televizorjih hkrati, temveč smo morali sproti pretikati kable HDMI.

Pri satelitskih in IP-TV posnetkih moramo televizorjem ročno povedati, da gre za format 3D, ob priklopu pravega predvajalnika blu-ray 3D to opravijo sami.

Pri stereoskopski televiziji visoke ločljivosti (IP-TV, satelit), kot smo že ugotavljali, gre za kompromisno rešitev, saj je zaradi omejenih prenosnih kapacitet (in prenosa dveh slik za stereoskopsko prikazovanje v eni sami sliki) dejanska ločljivost stereoskopske slike samo 540 × 960 pik. Kljub temu so bili demonstracijski posnetki, ki se trenutno vrtijo na televizijskih kanalih 3D, bolj ali manj gledljivi, odvisno od snemalca in vrste posnetka. Pravo stereoskopsko doživetje pa smo dobili šele pri ogledu stereoskopskih filmov, ki so posneti na ploščah blu-ray, in to v polnem formatu visoke ločljivosti 1920 × 1080 pik. Kljub temu je bilo opaziti veliko razliko med posameznimi filmi, ki smo jih imeli na preizkusu. Pri dokumentarnem filmu IMAX Globoko morje je verjetno šlo za stereoskopsko postprodukcijo (sicer dobro, a s pretiranimi barvami), film Spopad Titanov pa je bil bolj slabo posnet in stereoskopski učinek niti ni prišel do izraza. Prijetno presenečenje pa je bil tretji del risane serije Ledena doba (Zora dinozavrov), ki smo si jo z užitkom ogledali v stereoskopski tehniki od začetka do konca (malo na enem, malo na drugem, malo na tretjem televizorju).

Žal na nosilcu blu-ray še nista naprodaj ta trenutek najbolj "vroča" stereoskopska filma: Avatar 3D in Toy Story 3 3D. Nekateri filmi se dobijo samo "v paketu" ob nakupu stereoskopskega televizorja; tako smo npr. dobili film Ice Age 3 skupaj s Panasonicovim televizorjem (alternativa je bil film Coraline); kupci Sonyjevih televizorjev 3D dobijo Alico v čudežni deleži, kupci Samsungovih televizorjev 3D pa dobijo Shrek 4 ali Kako udomačiti zmaja (morda bo bralcem ta informacija v pomoč, če bodo pri nakupu stereoskopskega televizorja v dilemi pri odločitvi, za katero znamko naj se odločijo ;-).

Sicer pa, če odkrito povemo - pustite raje, da se z najnovejšo znamko stereoskopskega televizorja prijatelji postavljajo pred vami (in si demonstracijske stereoskopske posnetke oglejte pri njih), sami pa si tiste, zaenkrat še redke stereoskopske filme raje oglejte v kinu in počakajte še leto ali dve, da stereoskopska tehnologija še malce "dozori". Morda se bodo izdelovalci takrat že uskladili glede standarda stereoskopskih očal, televizorji pa bodo že vsi po vrsti premogli infrardeči oddajnik za sinhronizacijo očal. Mimogrede, pri preizkušanju smo slučajno ugotovili, da lahko na istem televizorju uporabljamo tudi očala drugih dveh televizorjev, vendar jih dotični televizor ni znal krmiliti - sinhronizacija je potekala prek infrardečega oddajnika s sosednjega televizorja, na katerem je tekel enak video posnetek. Do "sinhronizacije" izdelovalcem torej ne manjka več dosti. Pri slovenskem XPandu se v resnici trudijo, da bi razvili očala, ki bodo "razumela vse jezike" različnih izdelovalcev.

Ogledali smo si tudi nekaj stereoskopskih fotografij ljubljanskega stereoskopskega društva. Ker prek omrežne povezave ni mogoče pregledovati stereoskopskih vsebin z računalnika, smo morali računalnik neposredno priključiti na televizor prek kabla HDMI. Za gledanje smo uporabili "standardni" program Stereoscopic Player (www.3dtv.at). Stereoskopski vtis je bil pri večini fotografij odličen - čeprav so javne vsakoletne projekcije stereoskopskega društva na Institutu Jožef Stefan čisto drugačno doživetje.

Televizor kot televizor

Ne pustite se zavesti "omrežnim dodatkom", ki jih ponujajo današnji televizorji, kajti zadovoljili bodo le najmanj zahtevne. Samo kot primer - visoko ločljivi televizor bo na ta način zelo težko ugledal visoko ločljive Youtube posnetke ...

Vsi predstavljeni televizorji solidno opravljajo svojo nalogo. Kabelskega in antenskega sprejema - tako analognega kot tudi digitalnega (pri Panasonicu celo satelitskega) - tokrat niti nismo preizkušali, saj verjamemo, da si danes noben izdelovalec ne bi mogel privoščiti, da osnovne televizijske funkcije ne bi delovale tako, kot je treba.

Pri vseh najdemo režo za čitalnike naročniških kartic za plačljive televizijske programe (npr. čitalnik Conax za Telemachove naročniške kartice). Vsi modeli tudi omogočajo povezavo z internetom in imajo narejene vmesnike do najbolj priljubljenih spletnih storitev (youtube.com, weather.com, picassa.com, twitter.com, facebook ipd). Pri nekaterih (npr. Samsung) lahko spletne storitve celo dodajamo (in brišemo) po izbiri. Vzpostavitev povezave z omrežjem se zgodi samodejno prek protokola DHCP, ročne nastavitve za povezavo so "za vsak primer" skrite na menujih, da ne bi prišli do njih "nepooblaščeni".

Slika 3D, kot jo vidimo, č enimamo 3D, oz. če televizorju 3D nismo ukazali, da jo mora prikazovati v treh dimenzijah.

Vsi televizorji brez izjeme poznajo standard DLNA (o katerem smo še pred dobrim letom pisali kot o tehnološki novosti) in lahko prek njega prikazujejo medijske vsebine, ki jih imamo spravljene na osebnem računalniku. Vsi so tudi avtomatsko vzpostavili povezavo z vsemi računalniki v omrežju, ki so imeli vključen strežnik DLNA in tudi prepoznali računalnik po imenu. Bolj spretni si lahko s pomočjo strežnika DLNA sami ustvarijo vmesnike do dodatnih spletnih vsebin, ki jih sam televizor ne ponuja. Noben televizor namreč ne pozna običajnega protokola http (da o vseh potrebnih vsadkih ne govorimo), s pomočjo katerega bi lahko imeli dostop do poljubnih spletnih vsebin.

Žal pa pri nobenem televizorju prek povezave DLNA ni mogoče gledati stereoskopskih slik, ki jih imamo spravljene v računalniku, temveč moramo v ta namen televizor neposredno priključiti na računalnik prek digitalnega video kabla (HDMI).

Če nimamo računalnika, lahko gledamo medijske vsebine (na primer družinske fotografije) s ključka USB, saj imajo televizorji tako po dva (!) priključka USB (na enega lahko priključimo tudi USB disk!) kot tudi čitalnik pomnilnih kartic SD (vendar spet ne stereoskopskih fotografij).

Zavedajoč se pomanjkanja stereoskopskih vsebin vsi televizorji zdaj ponujajo tudi funkcijo psevdostereoskopske slike, ki običajno televizijsko sliko ("2D") bolj ali manj uspešno pretvori v navidezno stereoskopsko sliko. Moramo reči, da v povprečju, pri nezahtevnih prizorih, deluje čisto zadovoljivo. Kakovostni studijski posnetki (poročila ipd.) z vključeno funkcijo "simulacija 3D" so bili videti dovolj prepričljivi.

Panasonic TX-P42GT20

Panasonic trenutno ponuja štiri modele televizorjev z možnostjo stereoskopskega prikazovanja v prestižni seriji VT20 oziroma VT25, velike od 50 do 65 palcev (TX-P50VT20 smo si ogledali na spomladanski Panasonicovi predstavitvi), in tri v seriji GT20, velike od 42 do 50 palcev. Na testu smo imeli najmanjši model iz te serije, 42-palčni TX-P42GT20E. Vsi modeli imajo plazemski zaslon NeoPDP s "frekvenco osveževanja" 600 Hz (vgrajeni procesor se trudi izračunati 12 vmesnih slik med posameznimi "pravimi" slikami) in številnimi dodatnimi možnostmi obdelovanja slike. Mimogrede, Panasonic ima tudi plazemske televizorje 3D za profesionalno rabo - velike 85, 103 in celo 152 palcev!

Model TX-P42GT20E je nižjega cenovnega razreda, zato ob nakupu v kompletu ne dobimo očal (tako kot pri seriji VT20), temveč jih moramo kupiti posebej, za ceno 139 evrov (oziroma 417 evrov za tričlansko družino). Očala so sicer zelo ambiciozno oblikovana in všečnega videza, žal pa niso najbolj praktična; primerek, ki smo ga dobili na test, je že imel zlomljen okvir (predvidevamo sicer, da je šel že skozi veliko rok). Očala so ob strani "odprta", to pa ni vedno primerno, saj nas lahko pri gledanju moti svetloba s strani. Svojo nalogo pa očala (v kombinaciji s plazemskim zaslonom) odlično opravljajo, saj je bila stereoskopska slika pri Panasonicu še najbolj prepričljiva, odmeve oziroma prelivanje slike med levim in desnim očesom je bilo mogoče opaziti samo ob ekstremnih situacijah ob zelo pazljivem opazovanju.

Čeprav je bil Panasonic še nedavno skeptičen do pretvorbe dvodimenzionalnega slikovnega gradiva v stereoskopsko (simulacija 2D -> 3D) in te funkcije serija televizorjev VT20 še ne pozna, pa ga je konkurenca (in pomanjkanje pravih stereoskopskih vsebin) prisilila, da je v seriji GT20 vključil tudi to funkcijo.

Panasonic TX-P42GT20

Kaj: 42-palčni televizor plazma 3D.

Izdeluje: www.panasonic.com.

Prodaja: www.ram2.si.

Cena: 1.599 EUR

Za: Odlična slika 3D.

Proti: Premajhen za resnično poglobljeno doživetje 3D.

Philips 46PFL9705H (z nadgradnjo PTA02)

Philipsov televizor, model 46PFL9705H, je že tretji "omreženi" televizor iz prestižne serije 9000, ki smo ga preizkušali od začetka lanskega leta. Prvi je bil model 42PFL9803H januarja 2009, drugi pa model 42PFL9664H novembra 2009. Zadnji se je izrecno ponašal z nalepko Net TV, medtem ko je danes omrežna funkcionalnost televizorjev že samoumevna.

Vsi najnovejši modeli Philipsovih televizorjev serije 9000 iz leta 2010 imajo možnost stereoskopske nadgradnje ("3D ready"). Philips je torej ubral podobno pot kot Sony pri modelu KDL-46HX900, kjer gre v osnovi za običajni ("2D") televizor, ki pa ga lahko s priključitvijo infrardečega oddajnika in nadgradnjo programske opreme spremenimo v stereoskopski televizor (o tem smo pisali junija 2010). Tako Philips ponuja stereoskopski dodatek PTA02, ki vsebuje dva para 3D očal (gre za očala "slovenskega" izdelovalca Xpand), infrardeči oddajnik in programsko opremo na ključku USB, vse skupaj po ceni 249 evrov. Dodatna očala stanejo 99 evrov. Ključek USB le vstavimo v režo televizorja USB in nadgradnja programske opreme se opravi samodejno v nekaj minutah. Infrardeči oddajnik pritrdimo na zgornji rob televizorja in priključimo na zadnji strani televizorja. Televizor sam prepozna stereoskopski signal, ki prihaja iz blu-ray predvajalnika 3D, pri preostalih stereoskopskih vsebinah pa moramo tretjo dimenzijo vključiti ročno. Po želji lahko televizor tudi običajno gradivo pretvori v psevdostereoskopsko sliko.

Kljub siceršnji odlični kakovosti slike Philips razočara pri stereoskopski sliki, saj je opazno prelivanje slike med levim in desnim očesom. Tako levo oko vidi odmev na desni strani objekta, desno oko pa na njegovi levi. No, ko postanejo naše oči utrujene od stereoskopskega gledanja, si lahko oči spočijemo s pomočjo Philipsove patentirane osvetlitve okvira in ozadja Ambilight.

Philips 46PFL9705H (z nadgradnjo PTA02)

Kaj: Televizor LCD 3D, velik 46 palcev, in očala 3D.

Izdeluje: www.consumer.philips.com.

Prodaja: www.eltus.si.

Cena: Televizor 2.799 EUR, nadgradni paket 249 EUR.

Za: Kakovost slike in kakovost izdelave.

Proti: Prelivanje slike v načinu 3D, odzivnost daljinca.

Samsung LE46C750

S Samsungovim televizorjem 3D smo se prvič srečali na majski Samsungovi promociji stereoskopske tehnologije na Fužinskem gradu v Ljubljani in vse od takrat smo se trudili, da ga dobimo na mizo.

Gre za trenutno najcenejši stereoskopski televizor, vendar to ni njegova "odlika", saj mora Samsung kot izdelovalec televizorjev z največjim tržnim deležem na svetu (v Sloveniji je, nerazumljivo, šele na skromnem četrtem mestu) po najnižji ceni ponuditi največ. Ob običajnih funkcijah, ki jih pričakujemo od televizorja, naj bi se znal povezati oziroma sinhronizirati s Samsungovimi prenosnimi napravami (telefoni, dlančniki, predvajalniki), vendar tega nismo preizkusili.

V Samsungu so s potrudili tudi pri večpredstavnosti; njihov Internet@TV ima izdelane vmesnike za dostop do številnih priljubljenih spletnih vsebin, pri čemer v tem trenutku prekaša tako Panasonic (Viera Cast) kot tudi Philips (Net TV). Vmesnike lahko poljubno dodajamo in brišemo; televizor nas obvešča, koliko pomnilnika je že zasedenega. Televizor preseneti z možnostjo merjenja hitrosti dostopa od interneta, od Monitorja do www.samsung.com (Južna Koreja) je bila hitrost kar dobrih 5,68 Mb/s.

Samsung uporablja lastna stereoskopska očala, ki so lažja tako od Philipsovih (Xpandovih) kot tudi od Panasonicovih očal in so nam bila med vsemi še najbolj všeč (in prijetna za nošenje). Očala nimajo okvirja na spodnjem robu leč, imajo pa zaščito pred stransko svetlobo. Za stereoskopske funkcije imamo posebno tipko na daljincu, na menuju ne manjka niti pretvorba 2D->3D, ki deluje zadovoljivo dobro.

Žal stereoskopska slika ne prepriča, zaradi prelivanja slike postane gledanje hitro naporno. Tega se zaveda tudi Samsung, saj ob stereoskopskih televizorjih LCD ponuja tudi plazemske različice, pri katerih lahko domnevamo, da je stereoskopska slika boljša. Če boste stereoskopske vsebine le občasno gledali (ali zbujali zavist pri prijateljih z najnovejšo tehnologijo), pa je Samsung vsekakor televizor, ki za svojo ceno v tem trenutku ponuja največ.

Samsung LE46C750

Kaj: Televizor LCD 3D, velik 46 palcev.

Izdeluje: www.samsung.com.

Prodaja: www.comshop.si.

Cena: 1.699 EUR

Za: Zelo ugodno razmerje cena/kakovost.

Proti: Prelivanje slike v načinu 3D, majhen kot gledanja.

Panasonic DMP-BDT100

Skupaj s Panasonicovim televizorjem smo dobili tudi najnovejši Panasonicov predvajalnik blu-ray DMP-BDT100, ki zna predvajati tudi stereoskopske vsebine. Panasonic ima sicer še dva dražja modela, DMP-BDT300 oziroma DMP-BDT350, ki imata po dva izhoda HDMI in lahko predvajata tudi 7,1-kanalni zvok, sicer pa se bistveno ne razlikujeta od modela, ki smo ga preizkusili.

V majhni škatli se skriva velika funkcionalnost. Najprej smo seveda preizkusili predvajanje stereoskopskih posnetkov na ploščah blu-ray, s katerimi nismo imeli nikakršnih težav. Edina "težava" je bila obupno počasna priprava (branje) vstavljene plošče, saj je trajalo več kot minuto, da je predvajalnik prebral potrebne podatke. Tudi menjava izbranih prizorov je bila počasna. Vsi trije televizorji so takoj prepoznali, da gre za stereoskopsko vsebino (kljub temu da za povezavo nismo uporabili najnovejšega kabla HDMI 1.4) in ponudili preklop na 3D oziroma nas opozorili, da si moramo nadeti stereoskopska očala.

Tudi če bomo le poredko gledali stereoskopske vsebine, pa je predvajalnik zanimiv kot univerzalni predvajalnik, saj tako rekoč ni formata, ki ga ne bi znal prebrati (CD-ROM; DVD, DivX ipd). Če že imamo zbirko filmov na ploščah DVD v običajni ločljivosti (in televizor ali projektor visoke ločljivosti), bodo filmi s tem predvajalnikom na novo "zaživeli", saj ima predvajalnik zelo zmogljiv procesor (imenovan P4HD) za konvertiranje formata običajne ločljivosti DVD (480p) v format polne visoke ločljivosti (1080p). Da lahko predvajalnik priključimo v omrežje, je danes razumljivo (predvsem za potrebe nadgradnje - beri popravljanja - programske opreme), nismo pa pričakovali, da bo predvajalnik imel tudi vmesnik za pregledovanje priljubljenih spletnih vsebin po imenu Viera Cast (YouTube, Twitter, Picasa, Amazon VOD ipd.), ki ga imamo tudi že v Panasonicovem televizorju. Priključka USB, reže za kartice SD in možnosti brezžičnega povezovanja WiFi pa ob vsej tehniki niti ni treba več omenjati ...

Panasonic DMP-BDT100

Kaj: Predvajalnik blu-ray 3D.

Izdeluje: www.panasonic.com.

Prodaja: www.ram2.si.

Cena: 349 EUR

Za: "Univerzalni" predvajalnik.

Proti: Cena.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki