Tretja dimenzija je tu!

Objavljeno: 29.6.2010 | Avtor: Peter Gedei | Kategorija: Fokus | Revija: Junij 2010 | Teme: preizkus, 3d, tv

Ni še dolgo, kar smo poročali, da bo svetovno nogometno prvenstvo prvi veliki mednarodni športni dogodek, ki ga bodo prenašali tudi v tehniki 3DTV, pred tem pa že konec maja prestižni teniški turnir Roland Garos v Franciji. In maja smo si lahko ogledali kar dve promociji 3D televizije v Sloveniji, pravkar pa smo se tudi že v živo poigrali z eno izmed njih. Da o napovedi T-2 in Telemacha, ki bosta (oz. že) prenašala 3DTV programe, niti ne govorimo. Kratica 3D grozi, da bo v kratkem postala bistveno bolj vsenavzoča kot HD. Hej, morda celo bolj kot iPad!

O 3D smo v Monitorju že večkrat pisali, nazadnje v članku Resnični 3D v letošnji aprilski številki, in zapisanega ne bomo ponavljali. Če povzamemo, je ves "trik" treh dimenzij v tem, da posnamemo posebej sliko za levo in posebej sliko za desno oko (enako velja za video). Če pri predvajanju na neki način zagotovimo, da bo vsako oko dobilo svojo sliko, bo gledalec dobil prostorski vtis. Res pa to ne velja za vse, saj kakšnih 5-10 % ljudi "ne pade na finto" takega v bistvu lažnega prostorskega vtisa. Medtem ko 3D sliko pri trenutni tehnologiji zajemamo na en sam način (torej z dvema 2D slikama), pa so za predvajanje na voljo različne tehnike - anaglifna, polarizacijska in sekvenčna (izmenična). Različni so tudi načini prenosa videa.

3DTV na ploščah blu-ray

Plošče blu-ray so dovolj prostorne (tako z gigabajti kot s pasovno širino, ki jo zmorejo ob predvajanju), da lahko nanje zapišemo polni HD format 1920 × 1080 pik ob originalni (filmski) frekvenci prikazovanja 24 slik na sekundo. Slike za levo in desno oko si tukaj sledijo sekvenčno, se pravi, da je potem dejanska frekvenca zapisa 48 slik na sekundo, prikazovanja pa 24 slik na sekundo, tako kot v kinu. To velja za filme, medtem ko so lahko video posnetki zapisani tudi z višjo frekvenco, vse do 120 slik na sekundo (torej 60 za levo in 60 za desno oko).

V vsakem primeru pa slike "vzame v roke" še slikovni procesor televizorja, ki frekvenco dejanskega prikazovanja večkrat poveča (tudi do 600 slik na sekundo), pri tem pa se po želji trudi izračunavati še vmesne slike, tako da je gibanje čim bolj tekoče.

3DTV v obstoječih sistemih

Po drugi strani je prenos 3DTV slike v realnem času omejen s pasovno širino digitalnih prenosnih tehnologij (kabelska televizija DVB-C, satelitska televizija DVB-S, prizemeljska televizija DVB-T oziroma televizija IPTV). Ker pasovne širine ne moremo enostavno povečevati (do nekega prihodnjega tehnološkega preboja), moramo dve sočasni sliki prenašati ob enaki količini podatkov. To bi lahko naredili na dva načina, ali z zmanjšanjem frekvence prikazovanja slik za polovico ali pa z zmanjšanjem ločljivosti posamezne slike za polovico.

Ker bi se zmanjšanje frekvence prikazovanja preveč poznalo pri gibanju (slika ne bi bila "tekoča"), ostane samo zmanjšanje ločljivosti posamezne slike: v eni sliki moramo prenašati dve sliki, eno za levo in eno za desno oko. To lahko naredimo na dva načina; da sliki stisnemo po horizontali (način "side by side") ali da jo stisnemo po vertikali (način "top and bottom"). Prvi način se uporablja pri prepletenem načinu predvajanja 1080i, drugi pa pri neprepletenem načinu predvajanja 720p, rezultat poslabšanja ostrine v obeh primerih pa je približno enak. Tako imamo pri 1080i namesto (pol)slike 1920 x 540 v resnici 2 (pol)sliki formata 960 x 540, medtem ko pri 720p namesto slike 1280 x 720 dve sliki 1280 x 360. Seveda današnji zmogljivi slikovni procesorji takšne okrnjene slike primerno raztegnejo na originalni format 1920 x 1080 oziroma 1280 x 720 in se hkrati še trudijo izboljšati pridobljeno sliko.

Dna načina prenosa 3D televizijske slike - "side by side" (1080i) in "top and bottom" (720p).

Na evropskih satelitih smo našli 5 poizkusnih 3DTV kanalov, vsi v formatu 1080i (torej slika ob sliki). Pred petimi leti je bilo na satelitih približno toliko HDTV kanalov, danes pa jih je že okrog 350 ... Trenutno prevladuje način prikazovanja HDTV 1080i, kjer sta sliki za levo in desno oko stisnjeni na format 960 x 1080 pik, kar pomeni zaradi prepletanja dejansko format 960 x 540 pik slikovne informacije za vsako oko. Takšna ločljivost se morda zdi majhna, vendar je še vedno precej večja (za dvainpolkrat) od ločljivosti običajne (SDTV) prepletene televizije (576i), ki je 720 x 288 pik.

Do naslednjega kakovostnega preskoka v prenosu digitalne slike visoke ločljivosti se bomo morali torej zadovoljiti s takšno kompromisno rešitvijo. Za popularizacijo nove tehnologije bo to verjetno dovolj, sploh pa za merjenje odziva pri potencialnih gledalcih. Industrija ima seveda velika pričakovanja, saj naj bi bilo v naslednjih petih letih že nekaj deset odstotkov televizijskih aparatov sposobnih predvajanja 3D slike.

3DTV v Sloveniji

Ker je prenos 3DTV neodvisen od tehnologije prenašanja, jo lahko prenašamo prek vseh digitalnih medijev, kjer sicer prenašamo HDTV (satelitski DVB-S, DVB-C in IPTV - DVB-T pa verjetno ne, saj tam zaenkrat ni niti HDTV). Operater T-2 je tako malo pred zaključkom redakcije objavil, da svojim naročnikom HDTV ob 15 HDTV kanalih ponuja že tudi tri 3DTV kanale (3D Switch, HD1 (Europe 1080) in Canal +). Isti dan pa je še kabelski operater Telemach objavil, da bo demonstriral 3D televizijo (teniško prvenstvo Roland Garros), ki ga bo sicer kot promocijo 3DTV v Franciji prenašal internetni ponudnik Orange. Napovedi za prenos svetovnega nogometnega prvenstva v 3DTV pa še čakamo ...

Kaj najdemo v trgovinah?

V naših trgovinah je, vsaj teoretično, že mogoče kupiti 3D televizorje. V eni od večjih trgovin v Ljubljani (Harvey Norman) že prodajajo en (sam) Panasonicov model, kmalu pa naj bi dobili še modele znamk LG in Samsung. V drugi (Big Bang) pa prodaje 3D televizorjev pred jesenjo ne pričakujejo, čeprav jim je Sony že demonstriral model, ki smo ga preizkusili tudi sami.

Vsi največji svetovni proizvajalci televizorjev v svoji ponudbi že imajo ali najavljajo v najkrajšem času televizorje 3D. Zanimivo je, da se tudi nekateri proizvajalci, ki so že opustili tehnologijo plazme in se osredotočili na LCD (LED), spet vračajo k plazmi, saj se zaradi hitrejših odzivnih časov, ki jih zahteva tehnologija 3D, plazma vsaj zaenkrat bolje obnese kot LCD. Ima manjše probleme s "prelivanjem" slike med levim in desnim očesom, ki povzroča neprijetne sence - tako imenovani "ghosting". Ker tehnologija 3D za boljši prostorski vtis zahteva večje zaslone, bomo le težko našli 3D televizorje z diagonalo manjšo od 46 palcev. Mitsubishi, ki izdeluje izključno projekcijske televizorje DLP, začenja šele pri 60 palcih (in konča pri 82 palcih). Mnenja smo tudi, da se resnično 3D doživetje začenja šele pri 80 palcih (vsaj 2 metrih). Pri takšni velikosti tudi ne bo prepirov, kdo bo sedel v sredini. Pri tokratnem preizkusu 46-palčnega televizorja je bilo komaj prostora za dva hkratna gledalca in pri treh gledalcih bi bila stranska dva že prikrajšana za pravi užitek.

Panasonicova plazma...

Prvi 3DTV smo si ogledali na Panasonicovi demonstraciji v hotelu Mons v začetku maja. V posebnem boksu je bil 50-palčni plazemski televizor serije VT20, predvajalnik blu-ray 3D, ustrezno večkalno ozvočenje in fotelj za tri gledalce, ki so morali nositi 3D preklopna očala (sicer so videli dvojno sliko). Takšne bokse namerava Panasonic postaviti po trgovinah, da bi vzpodbudil sprejem 3D tehnologije (in prodajo svojih televizorjev nove serije VT20 oziroma VT25 ter predvajalnikov blu-ray 3D). Panasonic uporablja poseben demonstracijski box zato, ker je 3D slika menda bolj občutljiva za dnevno svetlobo kot običajna 2D slika in je učinek demonstracije v delno zatemnjenem prostoru precej boljši.

V takem "boksu" Panasonic predstavlja svojo 3D plazmo. V temi se pač vse bolje vidi...

Pogledali smo nekaj demo posnetkov z blu-ray plošče, ki so bili posneti v različnih formatih, 1080i, 720p in očitno tudi pri različnih frekvencah, saj je med predvajanjem posameznih posnetkov prihajalo do neprijetnega utripanja slike, dokler očala niso ujela spremenjene sinhronizacije. Posnetki so bili tudi različne 3D kakovosti, pri nekaterih je prihajalo do motečega učinka, ko slika "vstopi" v prostor. Na splošno je vtis "vuau", še bolj "vuau" bi bil, če bi bila slika večja. Barve (in kontrasti) so bili, kot je običajno na demonstracijah, pretirano "naviti", tako da je bila 3D slika videti še bolj "plastično", in to dobesedno: športniki so bili kot premikajoče se plastične lutke. Za "pikolovce" je bilo moteče tudi to, da slika in zvok nista bila sinhronizirana, o čemer pa Panasonicov tehnik ni vedel ničesar.

...in Sonyjev LCD

Sony KDL-46HX900

Kaj: 46-palčni televizor LCD 3D.

Kdo: Sony, www.sony.si.

Cena: Še ni znana, glede na cene v tujini okoli 2500 EUR.

Za: Odlična slika, večpredstavna povezljivost, izredno elegantna oblika.

Proti: Oddajnik za očala ni vgrajen, nekatere nelogičnosti v menijih, kakovost očal.

Žal je Panasonic svoj televizor takoj po predstavitvi odpeljal iz Slovenije, zato je prvi 3DTV, ki je našel pot do našega laboratorija, Sonyjev LCD - KDL-46HX900. Skupaj s Playstationom tretje generacije. Gre za predstavnika nove generacije Sonyjevih televizorjev, ki si zasluži posebno predstavitev, tu pa se bomo omejili le na njegovo 3D funkcionalnost.

Televizor nima vgrajenega infrardečega oddajnika za sinhronizacijo z aktivnimi preklopnimi polarizacijskimi očali, zato moramo oddajnik posebej dokupiti, skupaj z enim ali več pari očal, in ga priključiti na televizor (še en kabel več!). Na daljincu lahko z eno tipko preklapljamo med 2D in 3D načinom prikazovanja slike. Na menuju za 3D sliko lahko (samo načelno, ne vedno) izbiramo med simulacijo 3D načina ter 3D zapisom v načinu slika ob sliki ("side by side") ali v načinu slika nad sliko (top & bottom). Dodatno lahko še nastavljamo jakost prostorskega (3D) vtisa in prepustnost svetlobe preklopnih očal. Ta menu nam je na voljo samo, če na televizor priključimo infrardeči oddajnik za sinhronizacijo s 3D očali.

Na televizor smo priključili satelitski sprejemnik, s katerim smo lahko v trenutku testiranja spremljali pet demonstracijskih 3D kanalov in enega plačljivega na štirih različnih satelitih, kasneje pa še IP televizijo T2. Na televizorju smo najprej videli "3D sliko", kot se prenaša prek satelita, to je ena slika ob drugi (side by side), saj si televizor in sprejemnik zaenkrat še ne moreta izmenjati informacij o 3D (to bo omogočal šele novi standard HDMI 1.4a, ki je bil sprejet šele pred dvema mesecema). Televizorju moramo torej izrecno povedati, da gre za 3D sliko, in v kakšnem načinu je narejena. Ko smo si nadeli očala in pritisnili na tipko 3D na daljincu, se ni zgodilo nič, še vedno sta bili dve sliki, druga ob drugi, le da sta dajali vtis nekakšne globine. Televizor je ob preklopu na 3D namreč vključil tako imenovani psevdo 3D način, ki poizkuša po najboljših močeh iz 2D slike napraviti sliko s 3D vtisom (bolj ali manj uspešno). Kar nekaj časa smo sicer potrebovali, da smo "uglasili" nastavitve na satelitskem sprejemniku in televizorju; na televizorju smo morali izbrati način "slika ob sliki", sprejemnik pa preklopiti v način 1080i (namesto privzetega 720p), da smo na televizorju dobili pravo tridimenzionalno sliko. S playstationom in računalnikom, ki smo ga priklopili preko prilagojevalnika DVI-HDMI, ni bilo težav.

In vtisi? Čudni. Morda so imeli podoben občutek ljudje, ki so bili vajeni statičnih slik, ko so pred več kot sto leti prvič videli gibljive slike na filmu. Ali pa občutek gledalcev, ko so prvič videli film v barvah. Ali pa občutek, ko smo prvič poslušali stereofonski zvok. Tudi očal bi se bilo treba navaditi. Slika je zagotovo fascinantna, vendar gledanje zahteva večji napor, saj smo bolj vpeti v samo dogajanje in nismo več samo zunanji opazovalec.

Eden od zgoraj podpisanih avtorjev je še najbolj užival v profesionalnih 3D fotografijah ljubljanskega stereoskopskega društva, vendar pa televizorju tukaj zamerimo, da pri predvajanju stereofotografij ne omogoča spremembe formata, tako da so bile stereo slike "razpotegnjene". Druga zamera je bila, ker je televizor vztrajno nastavljal maksimalen kontrast slike, in smo morali konrast vedno znova ročno popravljati.

Še to - v televizorjevem 3D meniju je možno nastavljati tri različne stopnje svetlobne prepustnosti preklopnih očal. Ker je 3D slika že zaradi samih očal temnejša, pa tudi zato, ker vsako oko dobi le polovico svetlobne informacije, smo nastavili očala na najsvetlejšo stopnjo. Slika je bila res kolikor toliko normalna, vendar pa je prihajalo do neprijetnega prelivanja obeh slik (tako imenovanega "ghostinga"), saj očala v nobenem primeru ne morejo 100% zatemniti slike in eno oko vidi tudi bledi odsev slike za drugo oko. Prelivanja je ob najtemnejši stopnji razumljivo bistveno manj, tako rekoč komaj opazno, vendar pa je slika zato precej temna. Sklepati bo treba kompromise ... (in upati na tehnične izboljšave tudi pri očalih).

Vsekakor pred nakupom 3D televizorja priporočamo intenzivno testiranje različnih 3D vsebin (ali pri prodajalcu ali pri prijateljih). Res pa je, da utegnejo prav kmalu vsi novejši televizorji višjega kakovostnega razreda imeti oznako 3D, saj gre tako pri 2D kot pri 3D za tehnično popolnoma enak televizor, le programska oprema je za 3D malo razširjena. 3D televizor tako ne bi smel biti nič dražji kot 2D. Seveda pa bo dodatni strošek pomenil nakup oddajnika za očala (če ne bo vgrajen že v sam televizor) in pa nakup enega (ali več parov) aktivnih očal. Skratka, če kupujete nov televizor, ga kupujte predvsem zaradi njegovih siceršnjih kvalitet in ne samo zaradi nalepke "3D". Tudi televizor, ki smo ga testirali, nas je prepričal zaradi izredno kakovostne 2D slike in bogatih večpredstavnih možnosti, a o tem več kdaj drugič.

Če bi sliko razrezali na dvoje in vsako polovico raztegnili za 2 x, bi s primerno stereoskopsko napravo videli 3D sliko.

Prihodnost 3D

Zahvaljujoč digitalizaciji, ki je pocenila ves proces prenosa in predvajanja 3D slike, se nova tehnologija na tokratnem poizkusu utegne zares "prijeti". Pisec teh vrstic si kot resnični "cinefil" sicer ne obeta preveč od nje, saj bo število kakovostnih filmov v tehnologiji 2D (tako rekoč vsi, razen kakšnega ducata do današnjega dne) še vrsto let bistveno večje kot število filmov v 3D. Ni verjetno, da bi bilo mogoče obstoječe filme zvesto pretvoriti v 3D format (čeprav so tudi takšni, bolj ali manj uspešni poizkusi) - podobno, kot so se izjalovili poizkusi pretvarjanja črno-belih filmov v barvne. Tako ali tako bodo tehnologijo 3DTV najprej "forsirali" pri športnih prenosih (enako, kot je bilo pri pri tehnologiji HDTV), posebej uspešni pa utegnejo biti pornografski filmi 3DTV. Pričakujemo lahko tudi, da bodo izobraževalni programi (Discovery Science, National Geographic, History Channel in drugi) prej ali slej začeli oddajati tudi v 3D tehniki. Nekateri med njimi že prodajajo 3D vsebine na nosilcih blu-ray, nekateri pa že oddajajo, a trenutno le v Združenih državah.

Samsung, na hitro

Na hitro si nam je uspelo ogledati tudi Samsungov televizor LCD LE40C750, ki pri nas še ni naprodaj. Tudi ta ima ročne izbire prikazovanja 3D iz horizontalno ali vertikalno razpolovljene slike, tako kot Sony pa premore tudi algoritem za "pretvorbo" običajne slike v 3D. Slednje je seveda le redko zares uspešno. Še največkrat so lepo "3D" vidni podnapisi, po drugi strani pa večkrat narobe v tri dimenzije pretvori npr. slike, ki so obešene po zidovih (predstavljajte si nekoga, ki hodi po galeriji, vse fotografije okoli njega pa izstopajo iz stene ...).

Slika se sicer avtomatično potemni, ko preklopimo v način 3D, po našem mnenju zato, ker očala niso najboljša. Slike ne zatemnijo dovolj, zato jim pri tem pomaga osvetlitev LED; ki ob prehodih posameznih slik (ko se LCDji preklapljajo v očalih) ugasne in potem spet prižge sliko.

Zaznali smo tudi kar nekaj neostrih prehodov ("ghosting"), predvsem ob kontrastnih prehodih ali pri besedilu.

3D tudi javno

Na 3D TV sprejemnikih v Mobicentru v City parku v Ljubljani lahko poleg predstavitvenih programov, ki so trenutno na voljo v 3D tehniki, med 24. majem in 6. junijem spremljamo tudi neposredne prenose dvobojev z letošnjega odprtega prvenstva Francije v tenisu Roland Garros. Postavitev je plod sodelovanja med Telekom in Panasonicom.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki