Tiskanje na plošče CD/DVD

Objavljeno: 25.9.2006 15:10 | Avtor: Tadej Beravs | Kategorija: Preizkusi | Revija: Julij 2006

Pri čedalje večji količini najrazličnejših informacij in podatkov, se marsikomu čez čas nabere tudi zajetna količina nosilcev CD ali DVD. Če jih ne označimo pravilno, je kaj hitro zmeda, za iskanje želenega podatka pa lahko porabimo silno veliko časa.

S problemi označevanja CDjev in DVDjev se največkrat srečujemo, če kupujemo nosilce brez škatlic (t. i. "torte"). V škatlico je vendarle mogoče vstaviti papir, na katerega napišemo ali pa natisnemo vsebino in nam pomaga pri iskanju. Pri kompaktnih različicah, kjer so CDji naloženi drug na drugega, pa vstavljanje papirja enostavno ni mogoče. V takem primeru nam preostane zgolj kratek napis na samem ploščku. Koliko lahko napišemo, po možnosti še s kakšnim debelim pisalom, je odvisno od posameznika. Natančneži s tehnično pisavo veliko več kot nekdo, ki hitro in na veliko nakraca nekaj besed, ki jih potem še sam ne zna prebrati.

Večina tistih, ki kaj dajo na urejenost, dodatno kupuje škatle, še posebej za video DVDje, v katere vstavijo lično oblikovano naslovnico. Nekoliko laže je tiskati nalepke, ki jih nalepimo na sam plošček. Vendar glede na opozorila izdelovalcev nosilcev takšno početje ni najprimernejše. Če se med predvajanjem rob nalepke odlepi, lahko resno poškoduje predvajalnik, pa tudi sam nosilec. V začetkih zapisovalnikov CD je bilo mogoče kupiti tudi napravice, ki so nam olajšale lepljenje natisnjenih nalepk. Te so pokrivale celotno površino CDja in ročno lepljenje je bilo zelo težavno. Verjetno se zaradi možnih poškodb sam koncept označevanja ni nikoli dobro prijel.

S hitrim razvojem tehnologije nastaja čedalje več različnih preprostih načinov označevanja CDjev. Seveda ima vsak način svoje prednosti, pa tudi slabosti. Zaman bomo npr. iskali poceni napravo, v katero bomo zgolj vtaknili povsem navaden CD/DVD, ta pa nam bo v nekaj sekundah izpljunil čudovit napis oz. sliko. Morda čez nekaj let, trenutno pa so na voljo navadni brizgalni tiskalniki, ki imajo podporo tiskanju na nosilce CD/DVD, specialni sublimacijski tiskalniki ter zapisovalne enote z možnostjo laserskega zapisa slike. Preizkusili smo vse tri načine.

Brizgalni tiskalniki

Kar nekaj brizgalnikov ima poleg številnih dodatkov tudi možnost tiskanja na plošče CD. Vendar to velja le za Canonove in nekatere Epsonove modele. Preizkusili smo Epsonov tiskalnik Photo R320 in dva Canonova - štiribarvni Pixma iP5200 in šestbarvni foto iP6600. Vsi trije delujejo povsem enako. Nosilec vstavimo v poseben prilagojevalnik, tega pa v tiskalnik. Canon žal pred tiskanjem samodejno izvrže prilagojevalnik, medtem ko se pripravlja na tisk. Pozorno sledenje navodilom na zaslonu tako ne bo odveč. Oba Canona zmoreta našo preizkusno sliko papige natisniti v dobri minuti. Žal bo na CDju vedno ostalo malce belega roba, saj programska oprema LabelPrint, ki je priložena Canonovemu tiskalniku, ne omogoča izdelkov, večjih od 118 milimetrov. Tudi centriranje slike na CD ni tako lahko opravilo. Sam program omogoča nastavljanje sredine slike, vendar je takšno opravilo dokaj dolgotrajno in zahteva kar precej uničenih/potiskanih CDjev. No, po drugi strani je ustvarjanje napisov ali slik za CD oz. DVD s priloženim programom otročje lahko.

Skoraj na las podoben program uporablja tudi Epsonov tiskalnik R320, t. i. Epson print CD. Ima nekoliko več možnosti nastavitev tiskanja, med drugim lahko z njim popolnoma prekrijemo beli rob CDja. Tudi centriranje je po eni strani lažje, saj nam je za to treba natisniti zgolj en poskusni CD, na katerem izmerimo razdaljo od natisnjenega križa pa do roba CDja in razliko vnesemo v program. Tako nam je že v prvem poskusu uspelo skoraj popolnoma centrirati sliko. Sam način tiskanja je povsem enak kot pri Canonu, le da lahko tu prilagojevalnik vstavimo tudi že pred tiskanjem. Dolgotrajna je le predpriprava tiskalnika in tiskanje, saj nas tiskalnik na končni izdelek pusti čakati kar tri minute in dvajset sekund.

Seveda za tiskanje potrebujemo posebne nosilce CD/DVD, ki imajo belo mat zgornjo površino. Taki nosilci so le nekoliko dražji od navadnih. Kakovost odtisa je seveda odvisna od kakovosti izdelave nosilca. Preizkušali smo z Verbatimovimi CDji, katerih površina je dokaj hrapava, kar se na končnem izdelku precej pozna. Kakovost izpisa vseh treh tiskalnikov je skorajda enaka, le da se Epson malce bolje obnese pri temnejših odtenkih.

Nakup novega tiskalnika zgolj za označevanje CDjev je kar precejšen finančni zalogaj, če pa ob nakupu brizgalnika izberemo takega, ki zna tudi tiskati, se strošek ne bo prav nič poznal.

Sublimacijski tiskalniki

Drugi način označevanja je ob pomoči sublimacijskih tiskalnikov. Delovanje le-teh je dokaj preprosto in v primerjavi z navadnimi brizgalnimi tiskalniku tudi precej hitrejše, vendar zelo omejeno. Tiskalnik pritisne trak s črnilom/barvilom ob površino CDja in s termalno glavo prenese črnilo s traku na površino nosilca. Slabost takega načina je zahteva po povsem ravni površini. Takšne razmere pa pri nakupu navadnih nosilcev CD/DVD težko zagotovimo, saj so potiskani z različnimi oznakami izdelovalca. Originalni tisk na nosilcu je površinsko nanošen, zato tiskani deli postanejo izbočeni. Trak s črnilom se posledično drži le izbočenih delov in tako se barvilo prenese zgolj na te dele.

Preizkusili smo Casio CW-L300. Gre za serijo samostojnih sublimacijskih tiskalnikov, ki so primarno narejeni za tiskanje lepilnih trakcev za označevanje predmetov. Pri modelu CW-L300 pa so dodali možnost neposrednega tiskanja na sam CD/DVD. Tega dobesedno zataknemo v napravo in ta nam lahko natisne napis v največji višini 24 milimetrov. Vsebino napisa lahko napišemo na samem tiskalniku, saj ima vgrajeno tipkovnico, pohvaliti pa gre tudi, da je možna izbira oz. sestava šumnikov. Poleg besedila je mogoče dodati tudi sličico, a ker gre zgolj za črno-beli tiskalnik z nizko ločljivostjo (200 pik na palec), pri tem ne smemo ravno pretiravati. Ima pa tiskalnik že zelo veliko prednaloženih sličic ter oblik besedila, tako da lahko tudi izvirno označimo CD. Za tiste, ki se čutijo omejeni z oblikovanjem, je seveda na voljo tudi povezava z računalnikom.

Tiskalnik je namenjen predvsem hitremu in enostavnemu označevanju, saj za tisk ne potrebuje nobenih posebnih nosilcev. Še posebno pride prav tistim, ki jim ročno pisanje ne gre ravno od rok. Tiskalnik deluje tudi na baterije, kar še posebej poveča njegovo uporabnost.

Druga subimacijska rešitev, ki smo jo preizkusili, je Primera Z1. Na prvi pogled je videti kot malce večji staromodno oblikovan prenosni predvajalnik CD. Seveda se notri ne skriva predvajalnik, temveč sublimacijski tiskalnik, s katerim je mogoče tiskati na vse vrste nosilcev CD. Princip delovanja je zelo podoben Casiovemu tiskalniku, le da je Primera Z1 na neki način preprostejša, a vendar v nekaterih primerih tudi bolj omejena. V tiskalnik vstavimo kaseto s črnilom, na voljo so štiri različne barve, in vpnemo CD, kot bi to storili v prenosnem predvajalniku CD. S priloženo programsko opremo lahko grafično ali besedilno opremimo CD, vendar smo pri tem zelo omejeni. V delovno okence oz. predel CDja lahko vstavimo sliko ali pa besedilo. Žal ne obojega hkrati. Prednost pred Casiovim tiskalnikom je v tem, da zmore Primera tiskati na štirih območjih CDja, saj ga tiskalnik med tiskanjem lahko obrača za devetdeset stopinj (pri Casiu moramo CD ročno obrniti). Seveda smo zaradi tega omejeni pri širini tiska, je pa zato višina tiska nekoliko večja (24 mm). Zaradi enobarvnega traku je tiskalnik primeren bolj za napise kot za grafične elemente. Različne barve traku namreč še ne pomenijo možnosti tiskanja barvnih slik, temveč zgolj različne barve celotnega tiska (poleg črne so na voljo še modra, rdeča in zelena).

Spotaknili smo se tudi ob hitrosti tiskanja, saj za tiskanje vseh štirih delov CDja porabi kar minuto in pol.

Laserski zapis

Verjetno ste že opazili, da je količino podatkov, ki so zapisani na CD/DVDju, mogoče dobesedno videti s pogledom na zapisljivo stran nosilca; ta zaradi laserskega zapisa in spremembe v materialu dobi drugačen odsev. Pojavi se torej ideja, da bi "nepopisani" del nosilca izrabili za tiskanje slik in besedila. Prvi poskus takega laserskega tiskanja so že pred časom razvili pri Yamahi (tehnologija DiscT@2). Podoben način se uporablja tudi danes, le da je za to namenjena posebna zgornja plast (ne podatkovna stran), ki pri laserskem zapisu dosti bolje pride do izraza, pa še neodvisna je od "polnosti" CD/DVDja. Še nedavno smo lahko kupili take pekače, ki so zapisovali po standardu Light scribe, zdaj pa čedalje bolj stopa v veljavo LabelFlash, ki je z zelo ugodnimi cenami zapisovalnih enot kar hitro prodrl na trg.

Preizkusili smo NECov zapisovalnik DVD ND-4551A, ki premore LabelFlash. Gre za povsem običajen in hkrati cenovno ugoden zapisovalnik DVD. Manj cenovno ugodni so nosilci DVD, na katere lahko tiskamo, saj trenutno stanejo skoraj 500 tolarjev. Dostop do programa za tiskanje na CD je malce neroden, saj je le ta izveden v programu Nero express premium; seveda le v najnovejši različici (ki pa je priložena). Program je zelo preprosto uporabljati, zanimiv pa je prikaz časa tiskanja na DVD, saj je ta odvisen od velikosti oz. širine označbe/napisa. Za kakovostno tiskanje na celoten DVD potrebuje zapisovalnik skoraj pol ure, za centimeter visok (ter v obliki DVDja upognjen) napis pri normalni kakovosti pa le nekaj minut. Čas tiskanja je odvisen predvsem od velikosti kolobarja, ki ga izberemo, in jakosti pisanja oz. kontrasta. Pri najmočnejšem kontrastu in polni velikosti potrebuje zapisovalnik celih štirideset minut, vendar je rezultat skoraj povsem enak kot pri normalnem zapisu, ki traja pol toliko. Zanimivo je tudi to, da lahko sliko tiskamo tudi na podatkovni strani (ta del LabelFlasha še vedno temelji na stari Yamahini tehnologiji DiscT@2), vendar nas program opozori, da po tem ne bo mogoče zapisovati podatkov na nosilec. Seveda za slednje ne potrebujemo posebnih nosilcev, temveč zadostujejo navadni.

Prednost takšnega laserskega tiskanja je, da ne potrebujemo nobenih drugih po možnosti precej dragih naprav, pa tudi tisk nas čisto nič ne stane. Le prazen nosilec je trenutno še vedno predrag, pa tudi slika je trenutno le črno-bela oz. sivinska v modro belih odtenkih.

Se izplača?

Če se nočemo zadovoljiti s potiskanimi škatlicami za CD/DVD, si lahko izberemo kar nekaj tehnologij za tiskanje po samih podatkovnih nosilcih. Vsak ima svoje prednosti, pa tudi slabosti. Brizgalniki tiskajo v barvah, vendar potrebujemo posebne nosilce, pa tudi cena odtisa ni zanemarljiva (na oko bi lahko ceno barvila ocenili na 70-120 tolarjev). Seveda tega ne zmorejo vsi brizgalniki. Sublimacijski tiskalniki so specializirani, ponavadi precej hitri, vendar tiskajo le črno. To pomeni, da lahko o lepih grafičnih elementih le sanjate. Pa še nosilec mora biti na zgornji strani bolj ali manj gladek in raven. In, ne nazadnje lasersko tiskanje, ki ga opravijo kar nekateri novejši pekači DVD - simpatično, vendar na meji uporabnosti. Predvsem zaradi počasnosti, cene posebnega nosilca, predvsem pa zaradi vendarle dokaj slabe vidljivosti natisnjenega izdelka.

Canon iP5200

Canon Pixma iP6600D

Casio CW-L300

Epson R320 Photo

NEC ND-4551A

Primera Z1 Thermal Printer

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki