Teža zgodovine

Združljivost za nazaj je postala mantra izdelovalcev strojne in programske opreme tam nekje okoli prvega računalnika IBM PC in operacijskega sistema MS DOS. Povzročila je nesluteno eksplozijo osebnega računalništva, danes pa se kaže kot cokla, ki jo bo enostavno nujno preskočiti.

Osebno računalništvo se je po nekaj začetnih letih kaosa (Altair, Apple II, Spectrum, Commodore C64 ...) kmalu ustalilo in utemeljilo na združljivosti za vsako ceno. Kdorkoli je poskušal predstaviti osebni računalnik, ki ni bil združljiv z IBM PC in/ali Microsoftovim operacijskim sistemom DOS/Windows, je pogorel. Zato, ker so ljudje pač vedno kupovali programsko in strojno opremo, ki je bila prilagojena za dupol, ki smo ga kasneje poimenovali Wintel. Edini, ki si je že od vsega začetka drznil odstopati, je Apple, pa še ta je na koncu moral priznati, da je bila izbira procesorjev PowerPC napačna, in se je preselil k Intelu. Intel enostavno dela daleč najboljše procesorje in pika (AMD pa umetno pušča pri življenju, da ima lažje delo s protimonopolnimi strukturami).

Težava, tako za Intel kot za Microsoft, je, da se zadnje čase stanje res drastično spreminja - osebni računalnik bo kmalu postal manjšinski izdelek. Količinsko in morda kmalu celo denarno. Milijarde telefonov in težki milijoni tablic niso PCji, z njimi jim ni treba vzdrževati združljivostne popkovine, zato so lahko začeli popolnoma znova. Konkretno - z mobilnimi operacijskimi sistemi (iOS in Android) in s procesorji ARM, ki so nastali na Applovo pobudo, ko jih je potreboval za prvi in propadli dlančnik Newton.

In na tem "nePC" področju velja popolnoma drugačna paradigma - "najboljši procesorji" so pač tisti, ki porabijo najmanj električne energije. Če so ob tem še hitri, je to seveda plus, vendar ni najpomembneje. Še več, "najboljši" ponavadi niso procesorji, temveč kar celi procesorski sklopi (SoC - Silicon on Chip), ki vsebujejo še vezje za (3D) grafiko, vezje za dekodiranje HD videa, podporo izhodu HDMI, vezje za zvok in še kaj. In to spet le tisti, ki porabijo kar najmanj električne energije.

Kar nekoliko nenavadno, a med temi najboljšimi Intela kot daleč največjega svetovnega podjetja s področja procesorjev ni niti blizu. Pred nekaj leti se je sicer skorajda slučajno spotaknil ob mini prenosnike, netbooke, ko so izdelovalci zanje namenili njegov procesor Atom, toda ti časi so minili. Priljubljenost netbookov se zmanjšuje, procesorji Atom pa so za kaj močnejšega preslabotni, za kaj manjšega (tablice, telefoni) pa enostavno preveč požrešni. Verjetno bom za ilustracijo povedal dovolj, če bom omenil, da je bil eden naših avtorjev navdušen, ko v najnovejši tablici s procesorjem Atom ni več zasledil (in slišal!) ventilatorja. Ste že kdaj slišali za kakšno napravo s procesorjem ARM, ki bi imela ventilator? Kadarkoli? Morda vseeno - "ultravarčni" enojedrni procesor Atom Z670 ob polni obremenitvi pokuri 3 W, skupaj z nujno potrebnimi vezji pa celo 8 W. Najnovejše nVidiino vezje Tegra 3 (ki ima pet jeder! in dodatnih vezij ne potrebuje) potrebuje največ 1-2 W. Dvojedrni Atom N570 s treh wattov hitro poskoči na polnih 8,5 (po vezju!).

Sploh pa - Atom Z670 je vse prej kot hiter! Po meritvah s testom CoreMark se namreč procesorski del Tegre 3 (CoreMark ne meri hitrosti grafike, čeprav bi dvomil, da je lahko tu Intel hitrejši od nVidie ...) že skorajda kosa s procesorji i3, kaj šele Atom! Resda ima "nekaj" jeder več, pa kaj, interna struktura v resnici ni važna.

In zakaj pravzaprav vse to pišem? Ker sem imel pred kratkim v rokah vrhunski tablici HP Slate 2 in Asus Transforme Prime. Prvo poganja procesor Atom Z670 in Windows 7, drugo Tegra 3 in Android 4. Verjemite, tablici sta kot noč in dan. Asusova je lahka, tanka in vrhunsko odzivna, prva pa neznosno počasna, slabo odzivna in za današnje čase prav grdo debela. Kot da bi v rokah imel najcenejšo kitajsko tablico za 100 evrov (ne, v resnici stane Slate 2 več kot 700 evrov). Res pa je, da nima ventilatorja kot večina drugih Windows tablic... Predvsem pa - Asus na akumulatorju zdrži 12 ur (če ne štejem dodatnega akumulatorja v tipkovnici), HP pa samo tri.

Kako je to mogoče? Hewlett-Packard morda res nima pojma o strojni in programski opremi? Nasprotno, težava je v združljivosti, ki jo Slate 2 vzdržuje za nazaj, tam nekje do MS DOSa. Okna 7 so zato velika gora programskih ukazov, ki se pri opravljanju preprostih telefonskih in tabličnih opravil enostavno odreže prepočasi. Procesor Atom pa ima prav tako velik del vezja, ki rabi le za vzdrževanje prastarih ukazov, tam nekje do procesorja 4004 (no, morda malce pretiravam). In - če hoče (Intel), da je procesor vsaj malce varčen, morda imeti le eno jedro in delovati na (pre)nizkih frekvencah.

Rešitev je torej le v zgodovini, ki jo je treba pokopati. Microsoft v tej smeri brca z Windows 8, ki naj bi menda deloval tudi na procesorjih ARM, kaj počne Intel, pa ni čisto jasno. Razen tega, da vsako leto predstavi "nov in revolucionaren procesor Atom, ki bo odličen za vgradnjo v telefone". Telefonov pa potem ni. Letos naj bi bil to t. i. SoC Medfield (Atom Z2460), pomagal naj bi tudi Google, z različico Androida za Intelove procesorje. Ostane seveda še težava s programi, ki neposredno uporabljajo ukaze procesorjev ARM... Mimogrede, divizijo s procesorji ARM (xScale), ki so jo imeli pred leti, so v Intelu že davno prodali ...

Verjetno bom za ponazoritev povedal dovolj, če bom omenil, da je bil eden naših avtorjev navdušen, ko v najnovejši tablici s procesorjem Atom končno ni več zasledil (in slišal!) ventilatorja.