Pregled pametnih telefonov, ki jih je v Sloveniji mogoče kupiti za manj kot 300 evrov, je med našimi bralci eden najbolj branih člankov. Telefone imamo in uporabljamo vsi, večina pa zanje seveda noče odšteti tisoč evrov ali več.
Meja od 100 do 300 evrov je danes realno gledano spodnji prag tega, kar lahko brez večjih kompromisov imenujemo uporaben pametni telefon. Obstajajo sicer tudi cenejši modeli, predvsem starejši, a tisti pod 100 evri že sodijo v kategorijo, ki se zaradi počasnosti in nerodnosti spogleduje z »neumnimi« telefoni. Za osnovne klice in sporočila še vedno zadostujejo, a jih v letu 2025 res ne moremo več priporočiti nikomur, ki vsaj občasno brska po spletu, uporablja mobilno banko ali želi solidno kamero.
Ker se Applovi iPhoni začnejo šele pri 1.000 evrih in se šele štiri leta stari (iPhone 13) približajo 300 evrom, je tudi letos ponudba precej monotona. Prevladujeta dve imeni: Samsung in Xiaomi. Pri prvem bi lahko rekli, da je zapolnil skoraj vso nišo do 300 evrov: Galaxy A16 (v različicah 4G in 5G), A17, A36, A56 in robustnejši Xcover 7. Pri Xiaomiju je slika podobna – od starejših modelov Redmi Note 13 do novejših Note 14 in Redmi 15. Med množico različic (in kaotičnih imen s Pro in Plus) se kupec hitro izgubi, a razlike med njimi so pogosto manjše, kot bi pričakovali: malenkost večja diagonala zaslona, drugačen fotoaparat, več prostora za shranjevanje podatkov, morda hitrejše delovanje ali polnjenje.
V test smo vključili tudi dva honorja (ki je nekoč izšel iz Huaweia), modela Lite in Smart 400, ter – presenetljivo – enega huaweia, lanski model Nova 12 SE. Ker Huawei še vedno nima dostopa do Googlovih storitev (Gmail, Fotografije, Zemljevidi, Chrome …), si težko predstavljamo, da bi bil primerna izbira za povprečnega uporabnika. Res je, da se z aplikacijo Gbox to težavo v veliki meri lahko zaobide, vendar vseeno.
120-herčno osveževanje je danes na voljo skoraj v vsakem telefonu.
Letos smo tabeli z rezultati dodali še stolpec z najnižjimi cenami, ki jih najde spletni primerjalnik ceneje.si. Tako so podatki precej bliže realnosti – cene v operaterskih ponudbah in večjih trgovinah so pogosto višje, včasih pa vključujejo vezavo ali obroke, ki zabrišejo občutek, koliko telefon v resnici stane. Omejili smo se na slovenski trg in na tisto, kar lahko kupec brez posebnih zapletov naroči pri domačih prodajalcih. To pa nikakor ne pomeni, da vas odvračamo od nakupa na Amazon.de ali celo AliExpressu, kjer je izbira še širša in cene včasih še nižje.
Tudi ceneje gre. Ali res?
Že lani smo opozarjali, da tako starih in počasnih telefonov, kot je Xiaomi Redmi A3, res ne moremo več priporočiti nikomur. Kljub temu je ta model pri nekaterih operaterjih še vedno na voljo, celo za zgolj 65 evrov. Zato bomo ponovili še enkrat – ne, ne priporočamo!
Če nič drugega zato, ker bodo stari telefoni prej ali slej na seznamu nezdružljivih naprav, ko bomo želeli uporabljati mobilno banko. Lani smo poročali, da je banka OTP našo bralko opozorila, da je Applov iOS 15 komaj še na meji uporabnosti. Letos pa se nam je pritožil bralec s telefonom, ki ne more nadgraditi Androida prek različice 10, kar je očitno letošnja spodnja meja za delovanje bančnih aplikacij.
Seveda pa še vedno drži: več denarja pomeni več telefona. Razlike med modeli so sicer manjše kot nekoč – tudi najcenejši telefoni danes dovolj tekoče poganjajo osnovne aplikacije in niso več frustrirajoče počasni. A tisti, ki pričakujejo več od fotoaparata in si želijo svetlejšega zaslona ali zmogljivejše baterije, bodo razlike med modeli za 150 in 300 evrov vseeno hitro opazili. Na zgornjem robu te cenovne meje je danes mogoče dobiti solidno uravnotežen telefon, ki ne zahteva prevelikih kompromisov.
Jasno je, da večina telefonov do kupcev še vedno pride prek mobilnih operaterjev. Tam so cene pogosto videti nižje – deset evrov na mesec se sliši bistveno prijazneje kot 240 evrov v enkratnem znesku. A ko se seštejejo vsi obroki in vezave, je skupna vsota pogosto višja od cene v prosti prodaji, zato tudi letos svetujemo: pred nakupom preverite, koliko telefon stane brez pogodbe.
Ponudba telefonov do 300 evrov leta 2025 ni razburljiva, a je trdna in uporabna. Kdor pričakuje čudeže, jih ne bo našel, kdor pa išče napravo, ki deluje zanesljivo, fotografira spodobno in se ne zruši pri vsakem posodobitvenem ciklu, ima med preizkušenimi modeli kar nekaj razumnih izbir. Huawei se še vedno bori s svojo izolacijo, Samsung in Xiaomi tekmujeta v številu modelov, Honor poskuša pridobiti zaupanje uporabnikov – mi pa ponovno ugotavljamo, da se tudi pod mejo 300 evrov še vedno najde dovolj »glasbe za malo denarja«.
Tudi letos nam je telefone za test posodil Telekom Slovenije, najnovejše Samsungove modele pa kar Samsung Slovenija.
------------------------
Preizkusili smo:
Honor
Podjetje Honor je nastalo iz nekdanjega, zaradi sankcij omejenega Huaweia in se danes predstavlja kot samostojna znamka, neodvisna od odločitev ameriške politike. To mu omogoča enakovredno konkurenco na trgu pametnih telefonov, čeprav svojih izdelkov v ZDA še vedno ne prodajajo. Kakorkoli, Honor ostaja tehnološko napredno podjetje, njegovi telefoni pa po programski opremi in oblikovanju še vedno nekoliko spominjajo na Huaweieve, le da vključujejo vse Googlove storitve.
Honorjeva umetna inteligenca z delovanje potrebuje povezavo v svet.
Na slovenskem trgu se z znamko Xiaomi borijo za tretje mesto, tik za Samsungom in Applom. Njihova ponudba obsega zmogljive naprave za zahtevne uporabnike in cenovno dostopne telefone, ki stanejo okoli 100 evrov. V ponudbi domačih mobilnih operaterjev smo našli štiri Honorjeve modele brez vezave, cenejše od 300 evrov, pri čemer sta dva med njimi (serija 200) že lanska in opazno slabša od letošnjih serij s številko 400. Ker pa tudi nista nič ugodnejša, ju pri izbiri novega telefona lahko brez slabe vesti izpustite.
Honor ima v ponudbi veliko telefonov, ki sodijo v različne cenovne in zmogljivostne razrede, »številčna« serija sodi nekako vmes. Telefoni z (letošnjo) oznako 400 se cenovno začnejo nekje okoli 400 evrov in končajo pri 650 (različica Pro). Na krilih zmogljivosti in uspeha te serije pa se poskušata pretihotapiti še veliko cenejša modela »400«, ki so jima dodali oznaki Smart in Lite. Z originalno številčno serijo nimata prav veliko povezave, vseeno pa predvsem zadnji za svoj denar ponuja veliko.
Cenejši Honor 400 Smart 5G, ki ga v nekaterih slovenskih trgovinah dobimo za 150 evrov, je zelo osnovni telefon. Zaslon je LCD (torej ne AMOLED), in čeprav omogoča osveževanje do 120 Hz ter s tem gladko brskanje po spletnih straneh, ni vrhunec tehnike, zlasti ne na soncu. Telefon v roki deluje nekoliko debelo in nerodno, vendar ima zato vgrajeno zelo zmogljivo baterijo (6.500 mAh), kar pomeni, da ga lahko brez težav uporabljamo tudi dva dni. K temu pripomore tudi precej šibek procesor, predvsem grafični del, ki ne omogoča igranja zahtevnejših 3D-iger. Vgrajen je tudi zelo osnovni fotoaparat, ki omogoča do 2-kratno približevanje.
Kot rečeno, je model Honor 400 Lite 5G veliko boljši. Tudi nepoznavalec bo takoj opazil zelo dober zaslon, saj je tipa AMOLED (do 120 Hz), telefon pa v roki deluje prijetno in moderno. K temu pripomore tudi fotoaparat, ki je hiter in odziven ter omogoča 3-kratno približevanje brez izgub, kar ni običajno niti pri precej dražjih telefonih. Prav tako ni običajno, da ima kamera za sebke (selfie) kar 16 megapik. Če dodamo še, da ima telefon 8 GB pomnilnika in 256 GB shrambe, je jasno, zakaj je delo z njim tekoče in gladko. Ker ga v trgovinah najdemo že za 230 evrov, sodi med boljše nakupe do 300 evrov.
Tako kot lani se tudi letos ne moremo izogniti kritiki Honorjeve programske preobleke. Čeprav telefoni ponujajo vse, kar danes pričakujemo od dobrega androidnega sistema – vključno z Googlovimi aplikacijami in storitvami –, Honor doda še lastne različice istih programov (trgovina, e-pošta, zapiski, galerija fotografij itd.). Takšen podvojeni nabor aplikacij je povsem odveč in povzroča le zmedo, zato nima dodane vrednosti.
Zlati monitor
Letos se je pod magično mejo 300 evrov uspelo prebiti tudi najmočnejšemu Samsungovemu Galaxy serije A – model A56. To je odločilo zmagovalca. Samsung Galaxy A56 je zelo dober telefon srednjega razreda, v katerega je korejski gigant vključil skoraj vse, kar bo potreboval povprečni uporabnik. Odlikujejo ga odličen zaslon AMOLED z osveževanjem do 120 Hz, najhitrejši procesor v tokratni zbirki telefonov, podzaslonski bralnik prstnih odtisov, vodoodpornost, 8 GB pomnilnika ter nadpovprečen in hiter fotografski sklop z optično stabilizacijo. Zamerimo mu lahko le 128 GB shrambe, ki pa ob uporabi oblačne shrambe postane nepomembna.
V tem višjem cenovnem razredu moramo omeniti še oba Xiaomi Note 13 (Redmi Note 13 Pro 5G in Redmi Note 13 Pro+ 5G), ki pa sta modela iz leta 2023, zaradi česar bosta verjetno prej ostala brez nadgradenj.
Na spodnjem cenovnem robu je zmagovalec spet korejski model – Samsung Galaxy A16 (4G). Da, 4G. Težko si predstavljamo, da bo kupec res osnovnega telefona pogrešal gigabitne teoretične hitrosti prenosa, hkrati pa mu bo koristilo, da je privarčeval 40 evrov (30 odstotkov), kolikor več stane model 5G. A16 ni zares hiter, vendar je uporabno hiter. Ima pa res dober zaslon AMOLED in za ta razred nadpovprečen fotoaparat.
Huawei
Spomnimo se (brez tega pač ne gre) – Huawei je bil nekoč na dobri poti, da postane največji proizvajalec telefonov na svetu (pred Samsungom in Applom), ko so ga ZDA uvrstile na t. i. entity list, seznam podjetij, za sodelovanje s katerimi je potrebno dovoljenje države. »Sodelovanje« je v tem primeru pomenilo sodelovanje z Googlom (operacijski sistem in storitve/aplikacije), s Qualcommom (procesorji in modemi 5G), celo z britanskim ARM (procesorska arhitektura) in dejanskim proizvajalcem čipov, tajvanskim TSMC. In ne, ZDA dovoljenja niso izdale.
Huawei je ostal z osnovno odprtokodno različico Androida (AOSP), ki jo je naprej razvijal pod imenom HarmonyOS, brez Googlovih storitev, ki so za uporabnike v Evropi ključne (Zemljevidi, Gmail, Fotografije, Chrome, Android Auto, Google Wallet, Play Store …), brez tujih procesorjev in celo brez lastnih procesorjev najvišjega razreda, saj jih nimajo kje »narediti«. Njegovih telefonov v Evropi zato skoraj ni več, priljubljeni so le še med telefonsko fotografskimi navdušenci, saj so fotografski sklopi v najdražjih modelih res vrhunec tehnike.
Huawei nova SE 12 ne sodi v ta razred. Če zgoraj omenjenih sankcij ne bi bilo, bi ga zelo verjetno lahko šteli med boljše telefone do 300 evrov, tako pa ne. Zgoraj omenjene Googlove storitve in aplikacije si bodo poznavalci sicer večinoma (z izjemo plačevanja z Google Wallet) lahko omogočili z obvozom, aplikacijo GBox, vendar to preprosto ni to. Telefon zaradi sankcij ne podpira povezovanja z omrežjem 5G in je kljub visoki ceni večkrat počasnejši od najpočasnejšega (in pol cenejšega) samsunga. Pohvalimo lahko dober zaslon OLED, veliko pomnilnika in shrambe ter hitro polnjenje, to pa je tudi vse. Žal.
Samsung
Samsung je vodilni proizvajalec pametnih telefonov tako na slovenskem kot na svetovnem trgu. Serija Galaxy A je namenjena uporabnikom, ki za telefon ne želijo odšteti tisoč evrov ali več, zato jo podjetje redno posodablja in vsako leto predstavi osvežene modele. Letošnja serija ima v oznaki 6, zato smo preizkusili modele Galaxy A16, A26, A36 in A56. Vsi imajo zaslone AMOLED, kar lahko le pohvalimo.
Samsung še vedno vztraja s svojim pomočnikom Bixby.
Najprej se ustavimo pri najosnovnejšem modelu A16, ki smo ga dobili v dveh izvedenkah – 4G in 5G. V današnjem času, ko je omrežje 5G vseprisotno, bi se morda lahko vprašali, čemu sploh ponujati telefon, ki nima možnosti sodelovanja z njim. Razlog sta seveda cena in dejstvo, da tudi po vseh teh letih, kar imamo 5G, ni jasno, ali jih povprečni uporabnik sploh … opazi. Ali se telefon s spletom povezuje s hitrostjo 150 Mb/s ali morda z 1 Gb/s, skorajda ni mogoče razločiti (samo kot primer – gledanje Youtuba bo zasedlo največ 20 Mb/s, večinoma pa veliko manj), sploh pa ne uporabnik, ki je zadovoljen s telefonom na spodnjem delu cenovne lestvice. Med obema lahko tako res priporočimo Samsung Galaxy A16 (4G), saj stane le 130 evrov (model 5G pa 40 evrov oz. 30 odstotkov več). Telefon seveda ni zelo hiter, med zagonom aplikacij občasno »cuka« (ima le 4 GB pomnilnika), vendar se odlikuje z odličnim zaslonom AMOLED (do 90 Hz osveževanja), ki je dobro viden tudi na soncu. AMOLED v tem cenovnem razredu je res vrhunska Samsungova poteza, k čemur zagotovo pripomore dejstvo, da imajo v koncernu največjega proizvajalca tovrstnih zaslonov na svetu (Samsung Display). Omenimo še fotoaparat, ki sicer ni in ne more soditi med vrhunske (nima optične stabilizacije), vsekakor pa med najboljše v tem cenovnem razredu.
»Domači telefoni«
Že nekaj let tudi pri nas mobilni operaterji ponujajo »svoje« telefone. To so telefoni, ki niso znani pod blagovno znamko proizvajalca, temveč pod blagovno znamko operaterja. Prvi je bil operater A1, ki je svoj telefon A1 Alpha predstavil leta 2018, drugi pa Telemach s svojim modelom Telemach 5G leta 2023.
Ideja je preprosta – izkoristiti svojo velikost (tako A1 kot Telemach sta del širše mednarodne skupine) in pri kitajskih proizvajalcih kupiti telefon, ga opremiti s svojimi oznakami ter prodajati pod svojo blagovno znamko. Podobno so nekoč nekateri slovenski sestavljavci računalnikov na ta način prodajali »svoje« matične plošče. Tako je verjetno mogoče do telefona priti zelo poceni (zaradi količine), hkrati pa prodaja telefona pod lastno blagovno znamko krepi moč te znamke. Ni presenetljivo, da taki telefoni sodijo v nižji cenovni razred, kot je tudi model, ki smo ga preizkusili tokrat.
Kljub temu smo se odločili, da jih v neposredno primerjavo tokrat ne bomo vključili, saj je njihova prodaja običajno zelo vezana na mobilne pakete posameznega operaterja.
Zanimivo je, da tako A1 kot Telemach pri »svojih« telefonih stavita na proizvajalca ZTE, ki je sicer velik in močan, vendar pri nas in v Evropi slabo zastopan. Telemachov model 5G Pro2 smo preizkusili v zadnji številki Monitorja.
Naslednja (pol)stopnička v Samsungovem ekosistemu telefonov je model Galaxy A17 5G, ki je v skoraj vsem identičen zgoraj omenjenemu modelu A16 5G, le da ima malce boljši fotografski sklop. Na voljo je namreč optična stabilizacija, zato bodo foto izdelki z njim ostrejši in manj »streseni«. Res pa je, da je zato video omejen na ločljivost 1.080p, vendar to v tem cenovnem razredu ne bi smela biti težava.
Pravi korak naprej predstavlja Galaxy A26, ki se spet ponaša z zaslonom AMOLED (tokrat že z osveževanjem do 120 Hz). Fotoaparat ima optično stabilizacijo, širokokotni objektiv ima 8 megapik (in ne le 5 kot cenejši modeli), telefon pa se že pohvali z vodoodpornostjo. Vgrajen je tudi nekoliko hitrejši procesor, in ker ima 6 GB pomnilnika (namesto 4), je tudi v praksi občutiti hitrejše in mehkejše delovanje operacijskega sistema. Njegova cena je zato že pri 200 evrih oziroma je okoli četrtino dražji od modelov z enico v imenu.
Za 50 evrov več (kar je spet okoli 25 odstotkov) dobimo Galaxy A36, ki se od šestindvajsetke skoraj ne razlikuje. Še vedno ima zaslon 120 Hz AMOLED in dober fotoaparat, novost je le bralnik prstnih odtisov, ki zdaj ni več na tipki za vklop, ampak pod zaslonom. Zaradi tega je videti bolj »premijski«, k temu prispeva še dejstvo, da je že bil deležen nadgradnje operacijskega sistema – nameščen je namreč najnovejši Android 16. Omenimo še, da s pravim polnilnikom omogoča polnjenje s 45 W (namesto 25 W) in ima procesor, ki je hitrejši pri grafiki 3D (igre) in ... to je to.
Najboljši Samsungov telefon v razredu »cenejših« modelov je Galaxy A56. Ponaša se z odličnim zaslonom 120 Hz AMOLED, izboljšanim fotoaparatom, ki zdaj omogoča zelo dobre 12-milijonske fotografije tudi z ultraširokim objektivom, 8 GB pomnilnika in s hitrim procesorjem Exynos 1580, zaradi katerega je delovanje gladko in tekoče. A56 je bil najhitrejši telefon na tokratnem testu, tudi pri grafiki 3D (igre) in delu s fotoaparatom, kar se potrdi tudi v praksi. Omenimo še bralnik prstnih odtisov pod zaslonom, polnjenje 45 W (z ustreznim polnilnikom) in najnovejši Android 16. Želeli bi si še brezžično polnjenje, vendar je to očitno rezervirano za dražje modele. Brez zadržkov ga priporočamo kot najboljši nakup.
Omenimo še, zgolj za radovedne, Samsung Galaxy XCover7, »robustni« telefon, ki je nekoč res izstopal po robustnosti in bil namenjen delavcem na terenu, danes pa zanj res ne vidimo več smisla. Odlikuje se le po vodoodpornosti, že tovarniško nameščenem trdnem ohišju (ki ga lahko za katerikoli drug telefon kupimo tudi naknadno) ter posebni tipki, s katero prižgemo svetilko. Ker se »odlikuje« tudi po res osnovnem zaslonu LCD, zelo počasnem procesorju in je nasploh zelo počasen, o njem nima smisla več izgubljati besed.
Samsung obljublja, da bodo telefoni serije Galaxy A prejeli štiri celovite nadgradnje operacijskega sistema, kar pomeni, da bodo po trenutnih načrtih posodobljeni do Androida 19. Tako kot pri številnih drugih proizvajalcih tudi tu ne moremo mimo njihove želje po »drugačnosti«, ki jo podjetja razumejo kot prednost, a v resnici pogosto povzroča zmedo med uporabniki. Samsung vztraja pri svojih različicah aplikacij in lastni trgovini, v sistemu pa je še vedno prisoten njihov pomočnik Bixby, čeprav ga vse bolj zasenčuje Googlov Gemini, ki postopoma prevzema njegovo vlogo.
Xiaomi
Xiaomi je posebno podjetje – pod svojo blagovno znamko proizvaja ali prodaja vse – od vrhunskih električnih superavtomobilov, robotskih sesalnikov, telefonov, pametnih ur in celo do zobnih ščetk. Hkrati je povezano še z drugimi blagovnimi znamkami, ki so prav tako svetovno uspešne, kot je Roborock, ki v obup spravlja ameriškega sesalniškega giganta iRobot, proizvajalca Roomb.
Njegovi telefoni se prodajajo pod blagovno znamko Redmi. Kot smo mukotrpno ugotavljali (oziroma ponavljali) med tokratnim testom, je končno ime izdelka sestavljeno iz različnih permutacij številk, črk (na primer C) in oznak Note, Pro ter 5G. Seveda tudi znaka plus. Nekako se nismo mogli znebiti občutka, da bo kupcem težko razumeti, da je lahko telefon (Note) s številko 13 ali 14 boljši od tistega s 15 in brez dodatka Note. Ali to, zakaj bi bil telefon 15C slabši od telefona 15. Ali zakaj je dober telefon Note 14 5G v resnici slabši od (leto starejšega) modela Note 13, ki pa ima še oznaki Pro in Plus.
Kakorkoli, tudi zaradi take poplave modelov in imen smo na test dobili kar pet xiaomijev. In čeprav sta bila dva še iz leta 2023, sta bila kljub temu konkurenčna!
Umetna inteligenca
»Kaj sploh je ta umetna inteligenca na telefonih, ki jo menda zdaj vsi imajo?« se je pred nedavnim v svojem uvodniku spraševal naš urednik. Napis AI je postal obvezna nalepka na telefonu in v njegovem uporabniškem vmesniku; brez nje naprava deluje zastarelo. Samsung telefone označuje kar z Galaxy AI, podobne oznake najdemo tudi pri Honorju in Xiaomiju (da o Applu, ki tokrat ne nastopa, niti ne govorimo). Recimo bobu bob – niti Honor niti Xiaomi in tudi Samsung ne se z lastno umetno inteligenco ne morejo pohvaliti. Vse, kar najdemo na njihovih telefonih, je (največkrat) sad Googlovih laboratorijev. Vsi obvladajo Googlovo obkroževanje vsebine na zaslonu in iskanje te (Circle to Search). Večina se jih pohvali s samodejnim zapisovanjem govorjene besede (noben ne podpira slovenščine). Nekateri se pohvalijo tudi s simultanim prevajanjem telefonskega pogovora (ali govora v mikrofon). Tudi tu slovenščina ni podprta; kot smo pred časom preizkusili na Samsungovem telefonu S5 Ultra, je tak prevod (med italijanščino in angleščino) frustrirajoče zamaknjen oziroma počasen in kot tak neuporaben. Na voljo so še modeli LLM za povzemanje spletnih strani ali besedil in za pomoč pri pisanju (kar bolje zmore brezplačni ChatGPT) – in to je to. Pravzaprav ne – skoraj bi pozabili na najbolj uporabno »umetno inteligenco«: Google Photos (Fotografije) oziroma razne galerije, ki jih premorejo telefoni. Tam je dejansko mogoče »umetno« in koristno popravljati fotografije – omenimo magično brisanje elementov, razširjanje fotografij in njihovo barvno izboljšanje, medtem ko je umetnointeligenčno povečevanje oziroma približevanje na voljo le v dražjih telefonih, ki ne sodijo v tokrat preizkušene.
Ker so za slovensko tržišče zares uporabne le Googlove rešitve (Photos in celo Gemini, ki ga lahko namestimo sami), se z umetno inteligenco v opisih posameznih modelov nismo ukvarjali.
Brez kratice AI se danes telefona očitno ne da prodati.
Najprej osnove – Xiaomi ima dve seriji telefonov, Redmi in Redmi Note, pri čemer so zadnji običajno boljši in dražji. Iz serije Redmi smo preizkusili dve letošnji petnajstici – modela Redmi 15 5G in Redmi 15c 5G. Redmi 15c 5G je najosnovnejši model. Videti je nekoliko debelo, k čemur pripomore plastični ovitek, ki je že tovarniško nameščen. Zaradi tega je telefon varnejši ob morebitnih padcih. Vgrajen ima zelo počasen procesor in povprečen LCD-zaslon z osveževanjem do 120 Hz, ki ima nadpovprečno širok črn rob, česar danes nismo več vajeni. Telefon je sicer zelo poceni, vendar ga zaradi precej počasnega in neodzivnega fotoaparata težko priporočamo, saj v tem cenovnem razredu obstajajo boljše rešitve. Res pa je, da ima vgrajeno veliko in zmogljivo baterijo – 6.300 mAh.
Skoraj vse zapisano velja tudi za model brez črke A – Redmi 15 5G, ki je približno 20 evrov dražji. Razlika je v zunanjosti, saj je telefon lepši in manj »škatlast«, ima nekoliko boljši LCD-zaslon (višje ločljivosti in z boljšimi barvami) ter še zmogljivejšo baterijo. Zmogljivost 7.000 mAh vas bo brez težav popeljala skozi dva ali celo tri dni uporabe, še posebej, ker je vgrajen manj zmogljiv, a zato varčnejši procesor. Mimogrede, teh 7.000 mAh je mogoče prek kabla prenesti tudi v drug telefon, saj je podprt t. i. reverse charging.
Podjetje je že predstavilo tudi petnajstice serije Redmi Note, vendar v našem delu sveta še niso naprodaj. Tako smo preizkusili eno štirinajstico in celo dve trinajstici iz leta 2023, ki sta zategadelj ugodno poceni.
Pa vendar je cenovno najugodnejša izbira novejši Redmi Note 14 5G, saj v imenu nima ne Pro ne Plus. Vgrajen ima nekoliko starejši procesor Mediatek Dimensity 7025 Ultra, ki se na naših testih (Geekbench 6 GPU in 3D Mark) ni izkazal najbolje (beri: ne deluje), vendar tega pri običajni uporabi telefona ni opaziti. Ker ima 8 GB pomnilnika, je delovanje dokaj gladko in zvezno, omeniti velja še 256 GB shrambe, kar je na tokratnem testu zelo redko. Telefon je lepo in moderno oblikovan ter lepo sede v roko, tudi fotoaparat ni slab, med drugim ponuja širokokotni objektiv in brezizgubno približevanje do 3×. Zaslon je tipa LCD (do 120 Hz), kar bi včasih lahko označili kot »dobro«, danes, ko imajo tudi najcenejši samsungi že AMOLED, pa seveda ne. Pohvaliti moramo bralnik prstnih odtisov, ki je pod zaslonom.
Skočimo leto v preteklost in se posvetimo trinajsticam. Redmi Note 13 Pro 5G je res »Pro«, kar se kaže tako v specifikacijah kot pri uporabi. Procesor je precej hitrejši od zgornje štirinajstice, Snapdragon deluje hitro tudi pri grafiki 3D (igre), z ustreznim polnilnikom pa je podprto tudi polnjenje s 67 W. Zaslon je tipa AMOLED (120 Hz) in je odličen tudi na soncu, pohvaliti pa moramo tudi fotoaparat, ki poleg širokokotnih posnetkov omogoča brezizgubno približevanje do 4×, kar je v tem cenovnem razredu izjemno.
Xiaomi Redmi Note 13 Pro+ 5G je še boljši, presenetljivo pa prav nič dražji! To je verjetno posledica posebnih cenovnih akcij, ki jih imajo starejši modeli. Plus se kaže v še hitrejšem procesorju Snapdragon, ki izstopa predvsem pri grafiki 3D, večji shrambi (kar 512 GB) in polnjenju 120 W. Če boste uporabili ustrezen polnilnik, bo že 5 minut dovolj za 25-odstotno napolnjenost. Posebnost je tudi zaslon AMOLED s 120 Hz, ki je ukrivljen, kot so jih nekoč imeli dražji telefoni, danes pa so vse redkejši. Zaradi zaobljenosti telefon lažje zdrsne iz rok, predvidevamo. Tako kot pri modelu brez plusa lahko tudi tukaj pohvalimo fotoaparat (približevanje do 4×) in bralnik prstnih odtisov pod zaslonom ter vodoodpornost po standardu IP68.
Trinajsta Redmi Note nista slaba telefona, nasprotno! Vendar gre za dve leti stara modela, ki bosta imela dve leti manj nadgradenj, zato menimo, da je bolje kupiti telefon z aktualno letnico.
Še to – tako kot lani naj ponovno zapišemo: vsem xiaomijem zamerimo, da imajo res preveč »poln« uporabniški vmesnik z množico aplikacij. Med njimi so seveda tudi podvojene, saj jih že vsebuje Googlov paket, vključno s trgovino. Škoda. Verjamemo pa, da jih je mogoče ignorirati ali celo odstraniti.
Pogled v laboratorij
Tudi letos smo telefone preizkusili na dva načina: v laboratoriju in praksi. Najprej smo jih, kot vedno, vključili v naš testni ekosistem, se prijavili z Monitorjevim testnim Google računom in jih popolnoma napolnili. Nato je sledil nabor sintetičnih preizkusov, ki razkrijejo, kaj se skriva pod pokrovom.
Na vseh telefonih smo najprej zagnali CPU-Z, nato pa testni program Geekbench 6, ki meri zmogljivost procesorja z enim jedrom in več ter hitrost grafičnega dela čipa. Prvi rezultat pokaže, kako hiter je telefon pri vsakdanjih opravilih – odpiranju aplikacij, preklapljanju med njimi in delovanju sistema –, rezultat večjedrnega testa pa pove, kako se izkaže pri zahtevnejših opravilih, kot so igre ali obdelava fotografij. Grafični del preizkusa je pomemben predvsem za tiste, ki telefon uporabljajo tudi za 3D-igre.
Za preizkus grafičnega sklopa smo uporabili še 3DMark, in sicer v stresnem načinu, ki več minut neprekinjeno poganja zahtevno 3D-animacijo. Tako hitro vidimo, kateri telefoni se začnejo pregrevati in zato zmanjšajo zmogljivost, da ohranijo temperaturo pod nadzorom – pojav, ki ga srečamo tudi (ali predvsem) pri dražjih modelih.
A številke so le del zgodbe. Drugi del poteka v rokah uporabnika. Ocenili smo, kako tekoče se pomika po spletnih straneh, kako hitro se aplikacije dejansko zaganjajo in ali telefon med preklapljanjem »cuka«, kar je pogosto povezano s količino delovnega pomnilnika.
Posebno pozornost smo namenili tudi zaslonom – ali gre za klasični LCD ali sodobnejši OLED ter kakšna je hitrost osveževanja: 60, 90, 120 ali celo 144 Hz. Boljša tehnologija in višja frekvenca pomenita mehkejše premike in bolj živ prikaz slike. Seveda nas je zanimalo tudi, kako dobro zaslon ohranja berljivost na opoldanskem soncu.
Preverili smo tudi fotografski del. Kakšen je predogled slike v aplikaciji, kako deluje samodejno ostrenje in kakšno povečavo omogoča optika, če sploh. In najpomembnejše – ali telefon zmore narediti lepo fotografijo tudi brez pretiranega truda uporabnika, tudi v načinu za sebke (selfie).
Tako kot vedno smo poskušali ugotoviti, kateri telefoni zares nudijo največ za svoj denar – ne le v tabeli številk, temveč tudi v žepu in pod prsti uporabnika.
Ko se telefon pregreje, hitrost delovanja upade.
Tabela 1 [PDF]
Tabela 2 [PDF]
Tabela 3 [PDF]
