Temelji prihodnosti

Mobilne naprave so neslutena uspešnica, ki jo je pognal Applov revolucionarni iPhone. Tega je navdahnil osebni računalnik in iPhone je prerodil mobilnike, zdaj pa se zamisli mobilnih sistemov selijo v tablice, prenosnike, namizja in celo strežnike.

Informacijska tehnologija se pogosto seli v druge, uveljavljene industrijske panoge in praktično povsod pusti neizbrisen pečat. Z digitalizacijo telekomunikacij smo dobili internet, zdaj pa računalniške tehnologije postajajo tudi stalnica mobilne industrije, ki je ena najhitreje rastočih panog gospodarstva sploh. Ob tem pa so uveljavljeni igralci mobilne industrije preprosto prezrli internet. Tako so lahko računalniška podjetja, kot sta Apple in Google, preprosto priplesala na uveljavljen trg in ga za vekomaj spremenila.

Prvi revolucionarni korak je znova storil Apple, ki je ponudil povsem nov pogled na osebni računalnik. Okrog lahke prenosne naprave, katere prevladujoči element je za dotik občutljivi zaslon, je zgradil novo paradigmo računalništva. A pred nekaj leti računalniška industrija še ni bila zrela za takšno revolucijo. Na drugi strani je imel Apple na trgu nadvse uspešno skupino izdelkov, prenosne večpredstavne predvajalnike iPod, ki so povzročili revolucijo v zabavni industriji, a je bilo zanje jasno, da se jim življenjski cikel izteka, saj so ljudje po svetu še pogosteje kot večpredstavne predvajalnike nosili mobilne telefone. Mobilni telefoni pa so z novimi večpredstavnimi zmogljivostmi hitro dohitevali prednost iPodov.

Tako je padla odločitev, da se osebno računalništvo na dotik najprej predstavi svetu skozi izboljšan večpredstavni predvajalnik, ki so mu dodali še modem za mobilno telefonijo. Rodil se je iPhone. Ključna značilnost nove mobilne naprave pa je bil operacijski sistem. Apple je na lastnem uspešnem klonu Unixa, Mac OS X, ki so ga uporabili za namizne računalnike, izdelal tudi sistem za iPhone, ki je danes znan pod imenom iOS. S sodobnim operacijskim sistemom je Apple zagotovil ustrezen temelj za vse kasnejše uspehe iPhona, kot je tržnica programov in uspešna selitev na tablične računalnike iPad.

Po tem ni bilo nič več kot prej. Operacijski sistemi so znova postali tema vsakdanjih pogovorov, a na drugi strani proti Applu ni stal kateri od uveljavljenih igralcev mobilne industrije, s svojo mobilno strategijo jih je hitro dohiteval sosed iz Silicijeve doline. V Googlu so se podali v mobilno tekmo iz nekoliko drugačnih interesov. Vsi kazalci so jasno kazali, da bo mobilni dostop do spleta v kratkem času postal eden od prevladujočih načinov rabe interneta. Google, ki še danes veliko večino svojih prihodkov ustvari s trženjem oglasnega prostora v spletu, preprosto ni imel izbire. Moral je ponuditi lastno mobilno podlago in je z nakupom podjetja Android leta 2005 začel graditi operacijski sistem za prenosne telefone. Toda v tistem času je bil onkraj luže glavni igralec v mobilni tekmi kanadsko podjetje Research in Motion (RIM) s svojimi izdelki Blackberry. Prve različice Androida so bile jasno navdihnjene z njimi, o tem priča tudi prvi programski posnemovalnik, namenjen razvijalcem. Vendar je bil tudi Android zasnovan nadvse prilagodljivo. Njegovo jedro je odprtokodni in vsenavzoči Linux, nad njim pa teče izvajalno okolje, navdihnjeno z javo. Očitno je bil android ukrojen predvsem po meri razvijalcev, saj jim je na široko odprl možnosti razvoja programja za mobilne sisteme. Po predstavitvi iPhona so zunanjost Androida hitro prilagodili novemu vzorniku, tako da prvi javnosti dostopni mobilni telefon z Androidom, G1, ni več spominjal na Blackberry, določena robatost sistema pa je ostala in vztraja do današnjih dni. G1 je tako potreboval polno tipkovnico in sledilno kroglico, saj vseh zmogljivosti naprave zgolj z zaslonom na dotik preprosto ni bilo mogoče uporabljati. Šele skozi nove in nove različice so počasi odpadale posamezne tipke, vse do svežih tablic s sistemom Honeycomb (Android 3.0), ki končno ne zahteva več nobenih fizičnih gumbov, celoten uporabniški vmesnik je zgolj še zaslon in naši prsti.

Mobilni prostor sta tako začela zavzemati dva računalniška povzpetnika iz Silicijeve doline, kar pa ni mogel mirno spremljati pionir tržno uspešnih digitalnih osebnih pomočnikov (PDA), podjetje Palm z nadvse pisano zgodovino. Tudi PDAje je skozi izdelek Newton prvo predstavilo podjetje Apple, a tržno niso bili uspešni. Pravzaprav je prav Palm kasneje prodal programsko premo za prepoznavanje pisave Applu, a tudi to Newtona ni rešilo. Na drugi strani se je Palm skozi prodajo več podjetjem nazadnje uspešno preporodil kot znova samostojno podjetje prek izdelkov Pilot, ki so trgu ponudili preproste, a učinkovite digitalne pomočnike in postali velika uspešnica. A tudi Palmu so skakali v zelje vse zmogljivejši mobilni telefoni, zato je začel zmožnosti mobilnih komunikacij dodajati tudi lastnim izdelkom. A njihova strategija je bila vse prej kot uspešna. Po vrsti zgrešenih potez, med katerimi sta bila tudi nakup sistema BeOS in poizkus z Microsoftovim mobilnim operacijskim sistemom, so končno povlekli pravo potezo z lastnim, na Linuxu temelječim sistemom webOS, ki je uspešno združil vse dobre lastnosti mobilnih sistemov in spletnega programja. A za Palm je bilo že prepozno, saj je bila konkurenca premočna. Za webOS pa je kljub temu našel rešitev, saj je podjetje kupil velikan HP, ki ima s sistemom še smele načrte. Danes je namreč jasno, da prvine mobilnega računalništva uporabnikom ponujajo prvovrstno izkušnjo, ki jo želijo tudi na drugih sistemih. HP tako namerava s sistemom webOs predstaviti ne le pametne telefone, temveč tudi tablice, prenosnike in morda celo namizne sisteme.

Mobilna i-revolucija je tako povsem na novo premešala karte in poleg Palma so se v neugodnem položaju znašli skoraj vsi uveljavljeni velikani industrije: RIM, Nokia in tudi Microsoft, ki je imel z mobilnimi sistemi velike načrte, ki pa so se vedno znova izjalovili.

RIM je imel utrjeno oporišče v velikih poslovnih sistemih, saj ponuja celovito rešitev za mobilno e-pošto, ki ji je telefonija in raba spleta le dodana kot zanimivo dopolnilo. Kljub temu so se zavedali, da potrebujejo temeljito prenovo lastne programske opreme. Z nekaj nakupi so si zagotovili talent za razvoj sodobnega spletnega brskalnika in zelo učinkovito jedro operacijskega sistema, prav tako kanadski, Unixu podobni sistem QNX. Vse skupaj se le počasi prebija v končne izdelke, katerih prvi predstavnik je tablica Playbook, ki pa je bila sprejeta z mešanimi občutki.

Še večji poraženec mobilne revolucije je finski velikan Nokia, ki je predolgo tiščal glavo v pesek in stavil na zelo uspešen sistem Symbian, ki je še vedno pojem učinkovitosti in zanesljivosti, a s svojim uporabniškim in predvsem programerskim vmesnikom preprosto ni več primeren za sodobne naprave. Nokia je sicer poizkusila izgraditi svojo sodobno podlago, na Linuxu temelječ sistem Maemo s programerskim vmesnikom Qt. Maemo je bil z Intelovim sistemom Moblin združen v MeeGo, a v Nokii, kot kaže, nikoli niso bili z vsem srcem pri tem projektu. Z novo upravo se je Nokia odločila pretrgati s preteklostjo in posvojiti Microsoftov nov mobilni sistem, Windows Phone.

Samo globokim žepom, ki jih še vedno polnijo Okna in Pisarna, se Microsoft lahko zahvali, da po vseh sramotah s tablicami in mobilnimi sistemi in povsem odsotnem smislu za mobilno resničnost, ki ga je s svojimi javnimi izjavami že večkrat demonstriral njihov vodilni mož, še vedno imajo možnost uspeti tudi v mobilnem prostoru. Rešilni bilki je ime Windows Phone 7 (WP7) in predstavlja povsem nov poizkus sistemske programske opreme za mobilne naprave, kot so pametni telefoni in tablice. WP7 je pretrgal s preteklostjo in ne ponuja združljivosti s staro namensko programsko opremo. Novo jedro je uporabniku predstavljeno skozi povsem nov uporabniški vmesnik, navdihnjen z večpredstavnimi predvajalniki Zune (ki so vmes že izdahnili). Čeprav WP7 ni slab izdelek, se na trgu, zasičenem z nadvse priljubljenimi modeli z iOS in Androidom, še ni izkazal. Zaradi dogovora z velikanom Nokio pa je pred WP7 še gotovo zanimiva prihodnost, ki pa ne bo nujno tudi uspešna.

Apple iOS

Našo primerjavo mobilnih operacijskih sistemov bomo začeli, kot se spodobi, pri navdihu za vse sodobnike - Applovem iOS. Ko je Apple leta 2007 predstavil iPhone, je bilo razkrito, da operacijski sistem revolucionarnega telefona temelji na Mac OS X. Medtem ko je namizni sistem podpiral procesorski arhitekturi PowerPC in x86, je mobilna različica prilagojena procesorjem družine Arm. Jedro temelji na odprtokodnem projektu Darwin (kot OS X), vendar je nadgradnja tista, ki dela iPhone za to, kar je. Sestavljena je iz treh slojev: temeljne storitve (Core Services), večpredstavne podpore (Media layer) in uporabniškega vmesnika na dotik (Cocoa Touch). Ta koda ni na voljo nikomur, razen Applu, zato je tudi edini, ki ponuja naprave s tem sistemom. Od sredine 2010 je sistem dobil tudi novo ime, iOS (Apple je pravice za ime, tako tudi za iPhone, odkupil od podjetja Cisco, katerega sistem IOS je v večini njihovih usmerjevalnikov).

Vmesnik na iPhone se že dolgo ni bistveno spremenil, kar je dobro in slabo.

Apple je iOS sprva ponujal v iPhonu in njegovem bližnjem sorodniku iPod touch (nima telefonije), kasneje pa je sistem uporabil tudi za tablico iPad in dodatek za televizijo, Apple TV. Ključna lastnost sistema je upravljanje z dotikom, ki ga je Apple dopolnil tudi s kretnjami, ki lahko vključujejo več prstov (nekatere celo pet). Zasloni na dotik sicer pri mobilnih napravah niso nikakršna novost, vendar je Apple prvi pokazal dovolj poguma, da je odvrgel vse pripomočke za natančnejši dotik in je celoten vmesnik ter filozofijo uporabe zasnoval okrog rabe prstov. Druga inovacija iPhona je bilo sprejetje spleta kot najpomembnejšega podatkovnega kanala, skupaj z vrhunskim spletnim brskalnikom na sami napravi. Telefonija je pri iPhonu le nekakšno nujno "zlo", ki napravi v času velikanske priljubljenosti mobilnih telefonov zagotovi prostor v našem žepu, kar je že ogrožalo izvirni iPod. Pomen spleta pri iPhonu jasno ponazarja to, da so bile sprva napredne spletne aplikacije edini način za razvoj dodatnih namenskih programov za napravo. Zaradi izjemnega pritiska razvijalcev se je Apple kasneje le vdal in leto po predstavitvi ponudil še razvojni komplet za razvoj programov v jeziku objective C. A tudi tu se je pokazalo, kako zelo premišljena je Applova revolucija. Sodoben spletni brskalnik ponuja nekakšen peskovnik, v katerem programi ne morejo povzročiti večje škode samemu sistemu. Domorodni programi so druga pesem, kar smo na namizjih že dodobra spoznali. Apple je zato ponudil možnost nameščanja domorodnih programov le skozi strogo nadzorovan proces, ki pbsega registracijo razvijalca s plačilom manjšega zneska, oddajo programa v presojo Applu in možnost nameščanja na napravi zgolj skozi tržnico preverjenih programov, imenovano App Store.

Ponudba programov skozi App Store je začela revolucijo

App Store je postal velikanski uspeh, ki ga posnema vsa konkurenca, koncept pa se je že preselil tudi na Applova namizja in prihaja tudi v druge sisteme. Uporabniki iOS lahko izbirajo med več kot 300.000 aplikacijami, ki so jih namestili že v več kot 10 milijard izvodov. Zaradi preverjanja kakovosti, razmeroma nizke cene in enostavne namestitve ter nadgradnje je App Store nadvse priljubljen in je omogočil uveljavitev tudi marsikateremu prej neznanemu razvijalcu.

Inovativnost je iPhonu omogočila veličasten uspeh, čeprav sprva ni podpiral nekaterih danes običajnih zmožnosti. Prvi iPhone na primer ni imel sprejemnika GPS, temveč je ugotavljal približno lokacijo s triangulacijo anten mobilnih omrežij. Naprava dolgo ni ponujala polne večopravilnosti. Ta je bila rezervirana za namensko programje Appla in je še danes na voljo le v omejeni obliki, zaradi želje po čim daljšem delovanju z baterijskim napajanjem. Applu je uspelo izdelati silno odziven uporabniški vmesnik tudi zaradi izdatne rabe grafičnega soprocesorja. To ga je pred časom pripeljalo celo do lastnega načrtovanja procesorjev, ki še vedno temeljijo na arhitekturi Arm, a je znatno dopolnjena in je v aktualnem modelu A5 postala večjedrni sistem na čipu (SoC), ki omogoča visoko zmogljivost ob nizki porabi energije.

Za iOS ne manjka tudi domačih programov

A tudi iOS ni brez pomanjkljivosti. Apple je začel revolucijo naprav po PCju, a tako iPhone kot iPad še vedno potrebujeta iTunes na namiznem računalniku in kabel, s katerim napravi aktiviramo. Nasploh je zanemarjanje brezžičnega usklajevanja in večja raba storitev v oblaku na ravni samega sistema velika pomanjkljivost iOS v primerjavi z aktualno konkurenco. Kot omenjeno, je večopravilnost za namenske programe še vedno omejena. Zaradi čvrstega nadzora uporabniške izkušnje Apple ne dopušča zamenjave ključnih programov sistema, kot je temeljni zaganjalnik programov ali delo s telefonijo. Poleg tega ne omogoča večje prilagoditve domačega okolja, saj še ne podpira dodatkov (widgets). Ikona progama za vremensko napoved je tako vedno enaka in šele po zagonu lahko preverimo, ali bo jutri deževalo. Opozarjanje na dogodke v sistemu je slabo izdelano in pogosto moteče. Negodovanje povzroča tudi nejasen sistem potrjevanja programov za App Store, saj Apple ne dovoli določenih storitev (npr. vsadka flash), zavlačuje z odobritvijo programa, konkurenčnega njihovim temeljnim storitvam (npr. Google Voice), ali pa brez jasnih kriterijev zavrača povsem uporabne programe.

Kakorkoli, nedvomno je iOS začel pravo revolucijo v obilnem računalništvu, ki s številnimi zgledi vse bolj vpliva tudi na rabo namiznih sistemov. S predstavitvijo tablice iPad se je uporabnost iOS še dodatno potrdila in jasno pokazala, kje je prihodnost osebnega računalništva. Pametni telefoni in tablice Appla so našli pot tudi do nekaterih poslovnih sistemov, vendar bi težko rekli, da so popoln nadomestek za sedanje naprave tudi v tem okolju. Gotovo pa v naših dlaneh, ko smo zleknjeni na kavču, po iOS nikoli več ne bo tako, kot je bilo nekoč.

Google Android

Android je nastal v želji, da bi popolno spletno izkušnjo prenesli tudi na dlan. Google je podjetje, katerega uspeh je neposredno povezan z rastjo rabe spleta, in ta se vse bolj seli v mobilne naprave. Tako so kupili in po lastnih željah ukrojili sistem za mobilne naprave, ki je že najbolj razprostranjen med pametnimi telefoni, svoj pohod pa začenja tudi pri tablicah in pri dodatkih za tv sprejemnike ali celo vgrajen vanje.

Domači zaslon naprave z Androidom 2.3 (Gingerbread)

Ker želi Google predvsem usmeriti rabo mobilnega spleta v svoj prid, je dobičkonosnost samega sistema v drugem planu. Android je tako že od začetka na voljo v obliki odprte kode. To je tudi posledica tega, da so ključne tehnologije sistema pobrane iz različnih odprtokodnih projektov (Linux, Apache Harmony, Webkit, Sqllite ...). V zvezi z odprtostjo Androida je bilo sicer prelitega že veliko črnila, vendar je koda sistema nedvomno na voljo komurkoli za praktično kakršnokoli rabo. To seveda pomeni, da jo lahko določeni izdelovalci tudi prilagodijo in spremenijo v skladu z lastnimi željami. Google zgolj zahteva, da naprave, ki želijo razglašati svojo združljivost z Androidom in imeti tržnico programov zanj, uspešno opravijo preizkus združljivosti. Le kako bi sicer lahko zagotovili, da bodo programi s tržnice delovali?

A velikanski uspeh Androida je prinesel številne naprave, ki temeljijo na več različicah sistema, tu pa tam še razširjenega z dodatki izdelovalcev. To je pripeljalo do določene razdrobljenosti, ki jo morajo upoštevati razvijalci, ki bi želeli pokriti kar največje število naprav. Google je sicer napovedal, da bo skupaj s partnerji, ki izdelujejo "certificirane" naprave, poskrbel za bolj redno posodabljanje s svežimi različicami sistema.

Tablicam in TVjem je namenjen Android 3 (Honeycomb), prihodnja verzija pa bo univerzalna.

To je za hitro se razvijajoči sistem, ki lovi svoj zaostanek za iOS, še posebej pomembno. Android je svojo pot začel kot klon sistemov RIM, se hitro prilagodil iOS, a je na primer na prvo napravo prišel celo brez zaslonske tipkovnice. Počasi se je zaostanek za iOS zmanjševal in sodobne naprave so skoraj na ravni, ki jo postavlja novi iPhone, hkrati pa prinašajo še nekatere specifične izboljšave, ki so za marsikoga razlog, da se odloči v prid Androidu. Google je zadnjo različico sistema (ljubkovalno ime dobijo po sladici, ki se začne z naslednjo črko v abecedi, trenutno Honeycomb, prihaja pa Ice Cream Sandwich) tudi povsem grafično preoblikoval, za to skrbi priznani oblikovalec, ki so ga speljali Palmu. Honeycomb tako sploh ne zahteva več fizičnih gumbov, temveč napravo v celoti upravljamo z dotiki. To, denimo, omogoča, da so gumbi vedno prikazani na dnu zaslona, ne glede na to, kako napravo zasukamo. Veliko prenovo je doživel tudi grafični podsistem, ki razvijalcem ponuja številne možnosti za gladko, strojno pospešeno grafiko in učinke.

Programska tržnica je vse bolj založena.

Neverjeten uspeh Androida je gotovo posledica odprte kode in številnih izdelovalcev stojne opreme, ki so ga posvojili. Ti kar tekmujejo, kdo bo predstavil zmogljivejši model, in še danes sveža naprava je čez leto dni na dnu zmogljivostne lestvice, pogosto celo s staro različico sistemskega programja. Google zato vsako leto predstavi tudi posebno napravo ali dve, ki jo izdela kateri od partnerjev in rabi za vzpostavitev novega zmogljivostnega standarda, hkrati pa je odprta za razvijalce, ki lahko na njej počnejo kar koli želijo. Predstavniki teh modelov sta HTCjeva telefona G1 in Nexus One, Motorolin izvirni telefon Droid in tablica Xoom ter Samsungov telefon Nexus S, ki je prinesel nov sistem za telefone (Gingerbread) in podporo novim strojnim tipalom, kot sta žiroskop in komunikacija z dotikom NFC. Šušlja se, da naj bi konec leta prišel tudi "Nexus 3", ki naj bi ga tokrat izdelal LG, vseboval pa naj bi večjedrni procesor in prvi primerek združenega sistema za tablice in mobilnike, Ice Cream Sandwich.

Android je s svežimi različicami skoraj ujel vse zmožnosti iPhona, ki ga (odvisno od zmogljivosti naprave) prekaša le še pri določenih detajlih uporabniške izkušnje. Sicer pa Android slovi po svoji prilagodljivosti. Skoraj vse storitve v sistemu lahko prevzamejo drugi programi, ki jih namestimo s tržnice. Tako lahko v sistem dodamo poljuben izhodiščni program (zaganjalnik drugih in domače okolje), spletni brskalnik ali, denimo, večpredstavni predvajalnik. Android je tudi izjemno povezan na storitve v oblaku. Vsi stiki, e-pošta in koledar so samodejno usklajeni z Googlovim računom, ki ga vnesemo ob registraciji naprave. Storitve usklajevanja pa lahko razširjajo tudi vsi drugi programi, ki jih namestimo kasneje (npr. Google Books ali Twitter, ki lahko dopolnjuje informacije o stikih). Domači zaslon je mogoče poljubno prilagoditi in tu so neprecenljivi različni dodatki (živ vpogled v vreme, novice, sporočila iz družabnih omrežij ...) ali celo animirana ozadja (npr. prikaz zemljevida, kjer smo trenutno). Vse skupaj še dopolnjujejo izvrstni brezplačni namenski programi, kot je npr. Google Maps, z možnostjo usmerjanja do cilja (ta možnost v Sloveniji še ni na voljo). Velja pa poudariti, da programi Gmail ali Maps niso na voljo v odprti kodi in jih je mogoče namestiti le na naprave, ki so skladne s standardi, kot jih določa Google. Tako vzdržujejo nadzor nad celotnim ekosistemom Androida, ki pa je seveda povsem drugačen od Applovega.

HP webOS

Palm je bil že pred prihodom iPhona v hudih škripcih, saj za uspešno nadaljevanje svoje ključne družine izdelkov, osebnih digitalnih pomočnikov, ni ponudil prave novosti. Na koncu so vse stavili na razvoj povsem novega operacijskega sistema, ki bi s temelji v Linuxu izkoristil vse prednosti spleta. Za to so posvojili odprtokodno ogrodje webkit. Nastal je webOS, ki se od vse konkurence razlikuje po razvojnem kompletu, ki razvijalcem ponuja, da namenske programe razvijajo kar ob pomoči spletnih tehnologij, kot so HTML, CSS in javacript.

Palmu je z webOS uspelo izdelati čudovito uporabniško izkušnjo, pri kateri je pozornost za detajle primerljiva s pregovornim Applovim pikolovstvom. Pri tem so sistemu dodali nekatere izjemne inovacije, kot je polna večopravilnost s prikazom programov v obliki kart s sliko vmesnika programa, ki omogoča preprost pregled odprtih programov in preklapljanje med njimi. Palmu je v webOS uspelo dodati tudi izjemno učinkovit sistem za obveščanje, ki nevsiljivo, a kljub temu dovolj opazno obvešča uporabnika o vseh pomembnejših dogodkih v sistemu, hkrati pa omogoča tudi ustrezen odziv ali celo napredno rabo storitve, o kateri smo obveščeni. Obvestilo o prispeli e-pošti tako omogoča ne le ogled zadnjega sporočila, temveč pregled nabiralnika in osnovno delo z njim, ne da bi zapustili program, v katerem smo trenutno.

webOS 3.0 bo namenjen tablicam in telefonom, pride pa tudi na prenosnike in namizja.

Kljub temu Palm ni imel dovolj časa, da bi sistem izpopolnil še pri ključnih pomanjkljivostih, ki so bile predvsem posledica rabe spletnih tehnologij, ki jih v ta namen še nihče ni resnično preizkusil (Applov izvirni namen z iPhonom je bil enak, a so si premislili). Palm je tako potreboval več časa, da je sistem izpilil, konkurenca pa je bila premočna in na trgu pravega uspeha z napravami Pre, ki so bile prve s tem sistemom, ni doživel. Ko je že kazalo na najhujše, se je kot rešitelj pojavil HP in Palm kupil predvsem zaradi webOS. Apple in Google sta namreč jasno pokazala, da je za uspešen nastop na trgu mobilnih naprav treba imeti svoj operacijski sistem.

Po daljšem čakanju je HP februarja 2011 le razkril prihodnje načrte z webOS, ki so nadvse vzpodbudni. Ne le, da bo nadaljeval z izdelavo pametnih telefonov, webOS se seli tudi v nove tablice, HP pa pripravlja tudi posebno različico webOS, ki bo tekla v Oknih in bo del vseh njihovih novih prenosnih in namiznih sistemov. Žal je ob tem HP tudi razkril, da novi webOS ne bo na voljo kot nadgradnja za obstoječe sisteme Pre in Pixi, temveč ga bo mogoče dobiti le v novih napravah, kot sta že prestavljeni Pre 3 in Veer.

Sistem webOS omogoča zagon programov iz posebnega zaganjalnika, kjer so zbrane ikone vseh, ali iz doka na dnu zaslona. Pognane programe pregledujemo kot karte, med katerimi švigamo s kretnjami prsta. Program, denimo, končamo tako, da ga s kretnjo odvlečemo ali frcnemo z zaslona. Posebni del sistema je storitev Synergy, ki združuje informacije in sporočila iz različnih virov, ki se prijavijo vanjo. WebOS že podpira račune Google, Yahoo, Facebook, LinkedIn in Exchange. Tako imamo na voljo skupen koledar za vse vire ali na primer skupni pregledovalec takojšnjih sporočil, ki združuje sporočila naštetih virov in sporočila SMS.

Spletni brskalnik webOS.

Ključni del webOS je spletni brskalnik, ki temelji na industrijskem standardu webkit (v rabi tudi v iOS in Androidu, pa tudi v brskalnikih, npr. Chrome in Safari). WebOS spletni brskalnik nadgrajuje s programsko knjižnico, ki programerjem omogoča izkoriščanje vseh zmogljivosti naprave, ne da bi zapustili znano okolje javascripta. Tak pristop sicer ima določene pomanjkljivosti za specifične programe (denimo zmogljive igre), vendar vse to nadoknadi z velikim udobjem, ki pričaka vse, vajene spletnega programiranja.

Kljub temu niti naprave Pre niti programska oprema zanje niso požele zanimanja, primerljivega z aktualno konkurenco, ki je preprosto premočna. Toda HP ima dovolj sredstev, kot kaže, pa tudi ustrezno vizijo, da webOS zagotavlja mesto na trgu mobilnih naprav tudi v prihodnosti. Še več lahko uporabnikom ponudi skozi vgradnjo webOS v namizne sisteme, ki jo nestrpno pričakujemo. Razvijalci bi z njo lahko dobili velik motiv za širši sprejem podlage, to pa je seveda ključno za njen nadaljnji uspeh.

Microsoft Windows Phone

Microsoftov šef si je leta 2007 še privoščil zasmehovanje iPhona, a je bil kmalu soočen s tem, da je poslovnemu svetu obrnjeni Windows Mobile slepa ulica, ki ga bo konkurenca hitro izrinila. Tako so se v Microsoftu odločili novo mobilno strategijo zasnovati na lastnem, ne preveč uspešnem nadomestku za iPod, programski in strojni podlagi Zune. Dodatno izpopolnjena je ugledala luč sveta kot WP7.

Trenutno najuspešnejše mobilne podlage se delijo v dve skupini: prva nadzoruje celotno ponudbo, od strojne do programske opreme, zgled sta Apple in RIM, druga, najuspešnejši predstavnik je Android, pa ponuja zgolj programski paket, za strojno opremo pa skrbijo različni ponudniki. Microsoft je ubral vmesno pot, sam razvija programsko opremo, različni izdelovalci strojne opreme pa jo lahko uporabijo le na napravah z natančno določeno funkcionalnostjo.

Windows Phone 7 stavi na plošče, ki zamenjujejo ikone (menda kmalu tudi na namizju).

Za sodobne mobilne naprave, ki so si po strojnih zmogljivostih zelo podobne, je uporabniški vmesnik osrednja točka razlikovanja. Microsoft je ponudil svež pristop, ki temelji na vmesniku, prvič predstavljenem na Zune HD, za WP7 pa so ga poimenovali Metro. Prvine vmesnika so čiste, poenostavljene površine, izdatna uporaba različnih velikosti ene same pisave, tudi za ceno porezanih besed, ki pa naj bi uporabnika vzpodbudila k drsenju s prsti, kar Metro izdatno uporablja tako za vodoravno kot navpično pomikanje po izbirnikih, ter posebni učinki, ki sicer ploski površini vmesnika dajejo pridih tretje razsežnosti. Vmesnik vsekakor deluje sveže, zaradi predpisanih visokih strojnih zahtev povsem gladko in pričara zanimivo in svežo uporabniško izkušnjo, ki pa zaradi številnih animiranih učinkov, ki pač vzamejo svoj čas, počasi postaja utrujajoča.

Izhodiščni zaslon, na katerega nas vedno vrne tudi namenska, poudarjena tipka na napravi, je sestavljen iz več plošč. Te plošče so lahko polne ali polovične širine in jih je mogoče razporejati v poljubno vrstico. Plošče naj bi imele ozadje v edini barvi poudarka, ki jo lahko spremenimo v nastavitvah, toda ozadja so lahko tudi drugih barv ali celo večbarvna. Z drsenjem prsta ali zaslonskim gumbom se lahko s plošč kadarkoli premaknemo na abecedni seznam vseh programov ter nazaj, drugih možnosti prirejanja domačega okolja pa WP7 ne pozna.

Prvine vmesnika Metro so očitne tudi v programih...

... ki s porezanimi robovi vzpodbujajo uporabnika k drsenju s prsti tudi v vodoravni smeri.

Nekatere plošče vodijo tudi do t. i. vozlišč (hubs), ki so pomemben del vmesnika. Vozlišča so nekakšna stičišča pomensko sorodnih programov, kot so npr. igre, in z njimi povezanih storitev, kot je npr. spletni nakup. Igre so tako zbrane na vozlišču Xbox Live, ki poleg seznama iger seveda ponuja tudi integracijo z istoimensko storitvijo Microsofta, ki jo uporabniki njihovih igralnih konzol že poznajo, in tržnico, s katere lahko brezplačno prenesemo preizkusne različice ali kupimo nove igre. Podobno je tudi vozlišče Zune, ki je vmesna točka med glasbo in drugo večpredstavno vsebino na napravi ter spletno prodajalno. WP7 pozna tudi vozlišče za slike, kjer niso zbrane le naše fotografije, temveč tudi slike, ki jih k svojemu računu obešajo naši prijatelji s Facebooka. Prav s tem družabnim omrežjem je WP7 še prav posebej intimno povezan, kar zna biti včasih tudi moteče. WP7 sicer podpira sinhronizacijo računov tudi s strežniki Exchange, storitvijo Windows Live, podpira pa tudi račune Google, kjer podpira stike in koledar.

Pomemben del vmesnika so tudi zaslonski gumbi. Ti se pokažejo na dnu zaslona, zgolj v obliki enostavnih ikon, v posebni vrstici, ki pa z dotikom razkrije tudi njihove opise, poleg tega lahko prikaže še dodatne izbire v obliki menuja, ki sicer niso vidne. Hkrati pa WP7 izdatno uporablja tudi tehniko dolgega pritiska, ki pa žal večinoma ni posebej pojasnjena. Tako moramo velikokrat zgolj s poizkušanjem odkriti take bližnjice, a so, ko se jih privadimo, nadvse priročne.

Na voljo je tudi program za dostop do Google Docs.

Drugače je za izdelovalce naprav za WP7 fizična tipkovnica dovoljena možnost, vendar je tudi zaslonska, ki je del sistema, zelo učinkovita. Izdelana je v minimalistični podobi celotnega sistema, a je zelo natančna in z drobnimi detajli še poveča uporabnost. Tako na primer poveča del spletne strani, kjer je vnosno polje, ko ga aktiviramo. Kadar se prikaže pri vgrajenih programih, pa je nad morebitnimi gumbi (npr. "Potrdi", "Nadaljuj"), tako da jih ne prekrije.

Zanimiv pristop je WP7 ubral tudi z vrstico stanja. Ta je navadno skrita, dotik ali drsenje s prstom pri vrhu zaslona pa povzroči animiran prikaz elementov, kot je jakost radijskega signala, povezava WiFi, polnost baterije in točen čas. Ti se prikažejo kar nad siceršnjo vsebino, torej te ne "odrinejo" navzdol. Kadar se v ozadju predvaja glasba (to trenutno lahko počne le sistemski predvajalnik), nam pritisk fizičnega gumba za nastavljanje glasnosti prikaže še dodatno vrstico stanja za upravljanje predvajalnika in morebitno utišanje zvonjenja. Kadar se programska oprema ukvarja z dolgotrajnejšim opravilom (npr. vzpostavljanjem povezave), nam to nakazuje s preprosto animacijo pik, ki prav tako poteka kar nad prikazano vsebino. To je skoraj nemoteče, a še vedno dovolj očitno in v skladu s celotno siceršnjo minimalistično zasnovo vmesnika Metro.

Del sistema je spletni brskalnik, ki naj bi svojo kodno osnovo pobral z namiznih IE7 in IE8. Brskanje je prijetno in hitro, podprto je povečevanje s kretnjo razpiranja, hkrati lahko odpremo do šest zavihkov. Vsako odprto stran lahko pripnemo kot ploščo na domači zaslon, seveda pa brskalnik pozna tudi zaznamke. Žal ne pozna niti dodatka Silverlight niti Flash (ki ga Adobe sicer obljublja za bližnjo prihodnost), tako da bomo pri predvajanju spletnega videa prisiljeni preskočiti v vozlišče za večpredstavnost. Tu so še zemljevidi Bing, ki so vizualno lepo usklajeni z vmesnikom Metro. Bing omogoča tudi preiskovanje, ki pa žal ne obsega sistemskega iskanja med stiki in vsebino drugih programov, ki ga konkurenca že pozna. Tu je tudi integrirana tržnica, kjer lahko kupujemo tako programe kot večpredstavno vsebino.

Nedavno je Microsoft objavil novosti pomembne nadgradnje WP7 z imenom Mango. Prinesla naj bi pravo večopravilnost, označevanje in kopiranje besedila ter prenovljen brskalnik s temelji v IE9. Hkrati naj bi sistem ponujal storitve Pisarne 360 ter usklajevanje s portali SharePoint in diskom v oblaku SkyDrive, program za takojšnje sporočanje pa naj bi omogočal tudi rabo klepeta Facebooka. S tem bo Microsoft funkcionalno skoraj ujel konkurenco, za pravi preboj pa bo treba počakati, kaj dobrega še lahko prinese partnerstvo z Nokio.