Objavljeno: 25.4.2006 12:42 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Monitor April 2006

Televizorji LCD se pomerijo med seboj

V prejšnji številki smo ugotovili, da se ploski televizorji zaradi večje ločljivosti in digitalne narave svojih zaslonov precej bolje znajdejo v navezi z računalnikom in so pravzaprav eden od vzrokov, da se peceji čedalje pogosteje naseljujejo tudi v dnevnih sobah. A teorija je eno, resnično življenje pa pogosto nekaj drugega, zato smo se odločili, da preizkusimo nekaj televizorjev LCD in si od blizu ogledamo, kakšne so razlike med njimi.

Teoretično-tehnološki uvod, s kakršnim navadno začnemo podobne preizkuse, bomo tokrat kar preskočili, saj smo se z rabo ploskih televizorjev in njihovimi lastnostmi ter razlikami, recimo ločljivostjo, podrobno ukvarjali v prejšnji številki, več o načinu delovanja različnih vrst zaslonov pa si lahko preberete v prispevku Ploski zasloni pod drobnogledom v tej številki. Lotimo se torej raje kar dela.

Kako smo preizkušali?

Najprej smo si ogledali, kako se televizor izkaže pri svoji osnovni nalogi, torej prikazovanju televizijske slike, nato je prišlo na vrsto predvajanje filmskih devedejev, za konec pa smo na televizor priključili še računalnik in si ogledali, kako se izkaže v vlogi velikega monitorja in pri tem uporabili program Display Mate for Windows, ki ga sicer uporabljamo tudi za preizkušanje monitorjev.

Z računalnikom smo lahko preizkusili tudi predvajanje videa visoke ločljivosti pri ločljivosti 1280 x 720 pik, saj televizije visoke ločljivosti pri nas še nimamo, na predvajalnike HD-DVD in Blu-Ray bo pa tudi treba počakati vsaj še nekaj mesecev. Kako smo do filmov v visoki ločljivosti prišli, pa raje ne vprašajte.

Pozorni smo bili predvsem na kakovost slike, kontrast, barve in ostrino. Zvoka sicer nismo ravno zanemarili, a ker se nam zdi, da je manjši greh, če velikega in dragega televizorja LCD ne priključite na dodatno prostorsko ozvočenje, mu nismo pripisovali prav velike teže.

Kaj izbrati?

Zlatih monitorjev tokrat nismo podeljevali, predvsem zato, ker smo preizkusili le dober ducat modelov, ki sicer res predstavljajo kar dober presek trenutne ponudbe televizorjev, še zdaleč pa ne popolnega, saj je mogoče v domačih trgovinah kupiti nekajkrat več različnih modelov.

Pa tudi če bi preizkusili vse, bi imeli težave, kajti kakovost televizijske slike je vsaj deloma odvisna od gledalca. Nekomu so namreč všeč bolj žive barve, drugi je bolj občutljiv za čim večjo globino črne barve in kontrast, tretji pa morda daje večji poudarek ostrini.

Zaradi tega je tudi nemogoče reči, kateri televizor je najboljši. Nam je bila, recimo, najbolj všeč slika Panasonicovega televizorja LCD in Hitachijevega plazemskega televizorja (ki pa je tu sodeloval zunaj konkurence), le za subjektivni las ali dva so zaostajali Hitachijev LCD, Sony in Toshiba, pa tudi drugi v resnici niso bili prav daleč.

Če vam več kot kakovost televizijske pomeni kakovost računalniške slike, se splača odločiti za Medialine, če bi radi pripravljeni pričakali HD-DVD, blu-ray, Xbox in televizijske oddaje s 1080 vrsticami ločljivosti, pa bo verjetno najboljša izbira BenQ.

Dobro novico imamo tudi za vse, ki morajo varčevati. Razlike v kakovosti so sicer opazne, a v resnici so precej manjše kot razlike v ceni, in tudi z najcenejšimi modeli na preizkusu boste lahko brez pretiranega žrtvovanja uživali v televizijskih oddajah, filmskih devedejih ali računalniških igrah.

BenQ DV-3750

Televizorje smo razvrstili po abecedi in na prvem mestu se je znašel tajvanski BenQ. Njihov model s 94-centimetrskim zaslonom je posebnež v več pogledih. Že kar takoj se namreč izkaže, da ga lahko kupimo brez zvočnikov, kar se bo morda komu zdelo nenavadna odločitev, a je pravzaprav dobrodošla lastnost.

Odkar tudi pri nas domači kino s prostorskim ozvočenjem ni več nikakršna redkost, postajajo v televizor vgrajeni zvočniki čedalje manj potrebni. V domačem kinu televizor priključimo na prostorsko ozvočenje in ga poslušamo z zvočniki domačega kina, ki so praviloma veliko boljši od malih, v televizor vgrajenih zvočnikov. In tudi če prostorskega ozvočenja nimamo, temveč samo navadno stereofonsko, lahko nanj priključimo tudi televizor in vgrajeni zvočniki so znova odveč.

Celo če v dnevni sobi sploh nimamo zvočnikov, je možnost izbire dobra zamisel. Stereofonski ojačevalnik je v BenQov televizor vgrajen in nanj lahko priključimo katerikoli par zvočnikov, ki jih izberemo glede na našo zahtevnosti in debelino denarnice. Ali pa se, če bi radi imeli televizor z navadnimi "televizijskimi" zvočniki, odločimo za BenQove, ki stanejo 45 tisočakov in jih enostavno pritrdimo na televizor. Skratka, po želji.

Druga posebnost televizorja je njegova ločljivost. Zaslon ima namreč kar 1920 x 1080 pik in to navadno označujejo kot polno ali pravo visoko ločljivost (full ali true HD), za razliko od "navadne" visoke ločljivosti s 1280 x 720 pikami. Na trgu je sicer še nekaj televizorjev s takšno ločljivostjo, a zaenkrat vsi sodijo v (naj)višji cenovni razred, medtem ko je BenQov kljub večji ločljivosti eden cenejših s 94-centimetrskim zaslonom.

Vendar ni vse tako lepo, kakor se zdi na prvi pogled. Polna visoka ločljivost namreč deluje samo s prepleteno sliko (1080i) in jo je mogoče doseči le na komponentnem video vhodu. To pomeni, da lahko z njo gledamo le televizijske oddaje v visoki ločljivosti, ki so pri nas dosegljive le naročnikom satelitske televizije Euro 1080. Poleg tega lahko nanj priključimo tudi Xbox 360, ki prav tako podpira ločljivost 1080i, potem pa se zaenkrat možnosti že končajo.

Izbira takega televizorja je torej bolj naložba v bližnjo prihodnost, ko bomo lahko nanj priključili tudi druge igralnike prihajajoče generacije, recimo Playstation 3, in predvajalnike HD-DVD in blu-ray. In v nekoliko bolj oddaljeno, ko bomo tudi pri nas dočakali televizijo visoke ločljivosti.

Polna visoka ločljivost bi nam prišla precej bolj prav, če bi lahko na televizor s takšno ločljivostjo priključili tudi računalnik, žal pa to ne gre. Na digitalnem vhodu DVI televizor podpira samo ločljivosti do največ 1280 x 1024 pik. Ker ima zaslon seveda ločljivost 16 : 9, takšna ločljivost ni najprimernejša, temveč je bolje izbrati, recimo, 1280 x 720, pri čemer smo sicer najprej imeli nekaj manjših težav, a nam jih je z naprednimi nastavitvami grafične kartice uspelo rešiti.

Kljub prevzorčenju je ostrina slike dobra. Višja ločljivost se še najbolj pozna, če televizor gledamo z nekoliko manjše oddaljenosti, saj zlepa ne bomo videli pik, iz katerih je sestavljena. Za čim boljši prikaz prepletene televizijske oziroma video slike skrbi priznani Faroudjev procesor DCDi. Slika je zelo enakomerno osvetljena, tudi svetlost je zelo dobra, prav veliko pa ne moremo zameriti niti kontrastu. Ni sicer najboljši, kar smo jih videli na tokratnem preizkusu televizorjev, kljub visoki tovarniško prijavljeni vrednosti, a to bo motilo le večje pikolovce.

Pohvalimo lahko tudi naravnost in živost barv. Za povrh lahko sliko tudi zelo dobro prilagodimo svojemu okusu, viru videosignala in osvetljenosti prostora. Dovolj dobro zna prilagoditi televizijsko sliko v razmerju 4 : 3 svojemu širokemu zaslonu, vendar imajo nekateri drugi televizorji tudi več možnosti za prilagajanje.

BenQov televizor podpira sliko v sliki in sliko ob sliki. Ker nima dveh sprejemnikov, je druga slika lahko samo z zunanjega vira, digitalnega ali analognega. Daljinski krmilnik je nekoliko nenavaden, a se z zelo natančnimi kovinskimi tipkami odlično izkaže. Tudi nabor priključkov je dober. Nima sicer priključka HDMI, zato pa ima tako DVI kakor VGA. Koristna utegneta biti tudi dva komponentna videovhoda, saj imamo lahko tako na najboljši možni način na televizor priključeni dve videonapravi, recimo predvajalnik DVD in Xbox.

BenQov televizor se v resničnem življenju izkaže zelo dobro, zlasti v klasični televizijski vlogi in pri predvajanju devedejev. Tudi računalniška slika je bila dovolj dobra za vsakdanje delo, kljub temu da nismo mogli uporabljati prave ločljivosti zaslona. Na preizkusu smo imeli sicer tudi boljše televizorje, a če upoštevamo velikost zaslona in ceno, sodi BenQov televizor med modele, ki si, če kupujete nov televizor, vsekakor zasluži vašo pozornost. Še posebno, če računate, da boste televizor uporabljali dlje kakor, recimo, pet let in bi bili radi pripravljeni na visoko ločljivost s 1080 vrsticami.

BenQ DV-3750

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 94 cm.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 454.656 tolarjev.

Za: Televizijska ločljivost, kakovost slike, nima zvočnikov, velikost zaslona, daljinski krmilnik.

Proti: Računalniška ločljivost, nima HDMI.

Gericom GTV 2702

Televizorji LCD se sicer vztrajno cenijo, a so v primerjavi s klasičnimi televizorji kljub temu še vedno kar pošteno dragi. Ker se cena z velikostjo močno veča, je edina možnost za večji prihranek odločitev za katerega od manjših, 66- ali 68-centimetrskih modelov. In da bi se prepričali, čemu vse se moramo pri tem odreči, smo preizkusili tudi enega od najcenejših modelov, kar jih trenutno lahko kupite pri nas.

Gericom je pri nas sicer bolj znan po prenosnih računalnikih in monitorjih, a se že nekaj časa kar uspešno ukvarja tudi s televizorji. 68-centimetrski zaslon je sicer opazno manjši od 81-centimetrskega, a kakor smo pojasnili v prejšnji številki v prispevku o televizorjih, je razlika pravzaprav samo v oddaljenosti, s katere televizor gledamo, saj je ločljivost televizijske slike ne glede na velikost televizorja enaka. Fotelj bo torej treba premakniti malo bliže in razliko v velikosti smo že nadoknadili. Kaj pa kakovost?

Gericomov televizor na prvi pogled deluje precej neugledno in zlasti z zadnje strani je videti zelo češko. Oziroma kitajsko. A kakovost na srečo ni odvisna od oblike in ko smo televizor prižgali, smo z olajšanjem ugotovili, da se prijazna cena pri kakovosti slike zelo malo pozna. Prav z najboljšimi se seveda ne more enakovredno meriti, a kontrast, barve in ostrina so bili na več kot zadovoljivi ravni. Še posebno, ker jih lahko tudi zelo dobro prilagodimo razmeram in okusu. Zvezno lahko na primer spreminjamo jakost osvetlitve zaslona

(backlight), česar tudi pri večini dražjih modelov ne moremo.

Pri prilagajanju klasične televizijske slike širokemu zaslonu imamo na voljo običajne možnosti, tudi anamorfno raztegovanje, ki pa kar opazno poslabša ostrino slike. Zato pa je ena od močnejših strani Gericomovega televizorja prikazovanje slike v sliki. Vgrajena sta dva sprejemnika, v oknu pa lahko vidimo tudi računalniško sliko. Izbiramo lahko med dvema velikostma in štirimi položaji okna z dodatno sliko ali uporabimo sliko ob sliki.

Da imamo opravka z nekoliko starejšim modelom zaslona, razkrije njegova ločljivosti - 1280 x 720 pik. To načeloma sploh ni pomanjkljivost, saj je natanko takšna ločljivost videa visoke ločljivosti. Težava je le v tem, ker lahko video visoke ločljivosti, vsaj zaenkrat, pri nas gledamo le z računalnikom, pri tem pa smo naleteli na manjše težave z izbiro ločljivosti. Če smo v računalniku izbrali ločljivost zaslona, smo sicer sliko videli, a je bila precej meglena. Dobro računalniško sliko smo dobili le pri ločljivosti 1024 x 768 pik. Ni bila sicer idealna, a napake zaradi prilagajanja ločljivosti so bile presenetljivo majhne in povsem nemoteče.

Tudi nabor priključkov na zadnji strani je presenetljivo bogat in manjka pravzaprav le HDMI, še en znak, da ne gre za ravno najnovejši model. Daljinski krmilnik je precej povprečen, a je upravljanje kljub temu enostavno, tudi po zaslugi preglednih zaslonskih menujev.

Davek za nizko ceno je torej presenetljivo majhen in še največji je velikost zaslona. Kakovost slike se sicer prav tako ne more povsem enakovredno primerjati z dražjimi modeli, a so kakovostne razlike vendarle veliko manjše od cenovnih.

Gericom GTV 2702

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 68 cm.

Prodaja: Anni, www.anni.si.

Cena: 179.900 tolarjev.

Za: Cena, slika v sliki.

Proti: Računalniška ločljivost, oblika.

Gericom GTV 37

Drugi Gericomov televizor na preizkusu je iz nekoliko drugačnega testa. Sicer precej brez domišljije oblikovani 94-centimetrski model sodi v novejši rod televizorjev LCD z zaslonsko ločljivostjo 1366 x 768 pik. Namenjen je vsem, ki imajo občutek, da bo kateri od 81-centimetrskih modelov premajhen za njihovo dnevno sobi, pri tem pa ne bi radi zapravili več, kot je nujno treba.

Za svoj denar bodo dobili veliko, in to ne samo v centimetrih. Kakovost slike je namreč presenetljivo dobra. Kontrast je dober in tudi v temnih delih slike vidimo dovolj podrobnosti. Tudi barve so več kot solidne. S prav najboljšimi televizorji se sicer ne more meriti, a ti so vsi po vrsti kar precej dražji.

Možnosti za ročne popravke slike je dovolj, čeprav pri tem Gericomov televizor ne odstopa od povprečja. Pri prilagajanji navadne televizijske slike širokemu zaslonu imamo nekaj več možnosti kot pri povprečnem televizorju. Pri anamorfnem raztegovanju sicer malce trpi ostrina, a ob to težavo trčimo tudi pri marsikaterem drugem televizorju.

Televizor podpira sliko v sliki (in sliko ob sliki), a ker ima vgrajen en sam sprejemnik, le iz zunanjih virov. Na srečo sta med njimi tudi VGA in DVI, torej lahko v oknu gledamo tudi računalniško sliko.

Ko smo na televizor priklopili računalnik, smo žal ugotovili, da tako kakor pri večini modelov ne moremo uporabiti prave ločljivosti zaslona. Najboljšo sliko smo dosegli pri ločljivosti 1024 x 768 pik. Uporabili smo lahko tudi 1360 x 768, vendar ostrina kljub večji ločljivosti ni bila tako dobra.

Nabor priključkov je dober, čeprav bodo bolje opremljeni uporabniki morda pogrešali HDMI. Televizor je dovolj pameten, da ve, na katerih vhodih imamo priključene svoje naprave, in nezasedene pri izbiri vira videosignala enostavno preskoči. Malenkost, brez katere bi prav tako preživeli, a nas je vsakokrat sproti razveselila, še posebej, ker tako pametni niso niti bistveno dražji televizorji.

Nadpovprečno priročen je tudi daljinski krmilnik. Všeč nam je bila na primer posebna tipka za PC, s katero takoj preklopimo na prikaz računalniške slike. Še ena malenkost, za katero bi težko rekli, da je zelo pomembna, je pa, če imate na televizor priključen računalnik, vsekakor dobrodošla.

Gericomov 94-centimetrski televizor se je na preizkusu dobro izkazal in čeprav prav po kakovostnem vrhu seveda ne sega, ga odlikuje odlično razmerje med kakovostjo in ceno.

Gericom GTV 37

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 94 cm.

Prodaja: Anni, www.anni.si.

Cena: 389.900 tolarjev.

Za: Cena, velikost.

Proti: Računalniška ločljivost.

Hitachi Platara 32LD7200

Tudi pri Hitachijevem televizorju nekaj posebnosti opazimo že, ko ga jemljemo iz škatle. Zvočnike moramo na primer samo namestiti na televizor. To pomeni, da zvočnike sicer v vsakem primeru kupimo, a jih lahko, če jih na televizorju ne potrebujemo, spravimo v omaro ali uporabimo kako drugače. Koristno, še posebej, ker bo televizor brez zvočnikov videti še nekoliko elegantnejši. Namestitev zvočnikov je enostavna, a bo treba vendarle v predal z orodjem po izvijač.

Drugo, kar opazimo že takoj na začetku, uporabimo pa takoj, ko je televizor priključen v električno omrežje in so baterije v daljincu, je motoriziran vrtljiv podstavek. S pritiskom na tipki daljinca lahko televizor sučemo za 30 stopinj v vsako smer. To se bo morda komu zdelo precej nepotreben luksuz, a je pri televizorjih LCD koristneje, kakor se morda zdi na prvi pogled.

Izdelovalci televizorjev LCD se sicer radi pohvalijo z velikim, tudi več kot 170 stopinj obsegajočim kotom gledanja, pozabijo pa povedati, kako dobro (oziroma slabo) bomo pod takim kotom videli sliko. Še več, kakovost slike se tudi pri boljših modelih opazno spremeni že pri veliko manjših kotih gledanja, zaradi česar je, če želimo videti kar se da dobro sliko, pomembno, da gledamo kar se da pravokotno na zaslon. Kadar televizor gleda več ljudi, se je sicer treba sprijazniti s takšnim ali drugačnim kompromisom, če smo sami ali v dvoje in se imamo dovolj radi, pa je zelo koristno, če lahko televizor usmerimo natanko v pravo smer. Pa še na goste naredi velik vtis televizor, ki ga lahko obračamo kar z daljincem.

Za udobje je torej poskrbljeno, pri Hitachiju pa niso pozabili niti na kakovost. Televizijska slika je odlična in tudi pri predvajanju devedejev ji ne moremo prav ničesar očitati. Kontrast je izvrsten, barve pa žive in naravne. Hitachijeva tehnologija za izboljšavo slike Picture Master se očitno odlično izkaže.

Televizor podpira sliko v sliki, sliko ob sliki in še nekaj naprednejših možnosti (recimo tri manjše slike ob eni veliki), vendar ima samo en sprejemnik. To pomeni, da bomo lahko videli dodatne slike le iz zunanjih virov. In to le iz analognih, kar pomeni, da v manjši sliki ne moremo videti računalniške slike. Lahko pa ob računalniški sliki gledamo v manjšem oknu televizijsko sliko.

Vtisnjenje slike

V prispevku o zaslonskih tehnologijah si lahko preberete, da pri plazemskih zaslonih uporabljajo enake oziroma podobne fluorescenčne premaze kakor pri klasičnih televizorjih in monitorjih s katodnimi cevmi. Slaba lastnost teh premazov je spomin - če posamezna pika dolgo sveti, si to "zapomni", in malce sveti tudi takrat, ko sicer ne bi smela. To pri televizorjih, kjer se slika venomer spreminja, večinoma sploh ni opazno, a če dolgo časa gledamo eno postajo, se lahko zgodi, da se v kotu zaslona "vžge" logotip postaje. Še precej pogosteje bomo na to težavo naleteli, če imamo na televizor priključen računalnik.

Hitachijev televizor za to seveda ni imun in ima vgrajene kar tri načine za odpravljanje vžgane slike. Po določenem času se lahko vklopi ohranjevalnik zaslona, če se kljub temu pojavi vžgana slika, pa lahko uporabimo Screen Wipe, belo sliko, s katero "obrišemo" zaslon. Samo logotipom televizijskih postaj je namenjen Luminance Manager, ki zmanjša svetlost slike v kotih in tako zmanjša možnost, da bi se logo vžgal v zaslon.

Zelo bogat je nabor slikovnih in zvočnih nastavitev. Odlično je poskrbljeno tudi za prilagoditev klasične televizijske slike širokemu zaslonu, saj lahko na primer velikost slike tudi zvezno spreminjamo.

Vse na žalost ni tako rožnato. Zaslon ima, kakor pri večini sodobnih televizorjev LCD, ločljivost 1366 x 768 pik, a če nanj priključimo računalnik, te ločljivosti ne moremo uporabiti. Ločljivost je odvisna od priključka, ki ga uporabimo. Pri DVI smo lahko uporabili samo ločljivost 1024 x 768 pik, pri VGA in HDMI pa tudi višje, a žal pri njih računalniška slika ni bila tako dobra. Na srečo je bilo to opazno predvsem pri preizkusnih grafičnih slikah z drobnimi vzorci in nekoliko tudi pri drobnem besedili, recimo na spletnih straneh, pri igrah in z računalnikom predvajanem videu navadne ali visoke ločljivosti pa sploh ne.

Nabor priključkov je tako rekoč popoln, saj najdemo na zadnji strani prav vse vrste videovhodov, za povrh pa še, kar pri televizorjih ni zelo pogosto, tudi videoizhod. Nanj lahko na primer priključimo projektor. Tudi daljinski krmilnik je zelo dober in zna, recimo, upravljati tudi predvajalnike DVD vseh uglednejših znamk. Škoda le, da nima osvetljenih tipk, saj pri televizorju z motoriziranim podstavkom to ne bi smelo biti nedosegljivo razkošje.

Hitachijev televizor je odlična izbira za zahtevne gledalce televizijskih oddaj in filmov na devedejih, nekoliko manj primeren pa je za vse tiste, ki nameravajo nanj priključiti tudi računalnik. Kakovosti in opremljenosti primerna je tudi razmeroma visoka cena.

Hitachi Platara 32LD7200

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 81 cm.

Prodaja: Lukvel, www.lukvel.si.

Cena: 549.999 tolarjev.

Za: Kakovost televizijske slike, motoriziran podstavek.

Proti: Računalniška ločljivost, cena.

Hitachi 42PD7200

Tole je sicer preizkus televizorjev LCD, a ker nas je zanimalo, tako kakor bo verjetno tudi marsikaterega bralca, kakšne so v resničnem življenju razlike med televizorji LCD in njihovimi plazemskimi bratranci, smo si za pokušino podrobneje ogledali tudi en plazemski model in bolj po naključju kakor načrtno izbrali Hitachijevega, ki sodi v višji kakovostni razred.

Plazemski televizorji so večji od povprečno velikih televizorjev LCD in 106-centimetrski, kakršnega smo preizkusili, so na spodnji velikostni meji. Drugače pa je plazemski Hitachi oblikovno zelo podoben tekočekristalnemu modelu. Prav tako ima par zvočnikov, ki jih moramo na televizor namestiti sami, če jih seveda na njem sploh potrebujemo. Tudi podstavek je enak, torej motoriziran, pa čeprav pri plazemskem televizorju, ki ima precej boljšo kotno vidljivost, ni tako zelo koristen. Prav enak je tudi daljinski krmilnik.

Podobnosti se nadaljujejo tudi v notranjosti, kjer za prikazovanje televizijske in video slike skrbi tehnologija Picture Master. In ko smo drugega ob drugim gledali oba televizorja, smo se lahko prepričali, da je tudi slika presenetljivo podobna. Kontrast je bil, kakor se za plazemski televizor spodobi, nekoliko boljši, a še zdaleč ne toliko, kakor bi morda pričakovali, če bi primerjali samo številke tovarniških podatkov. Pri temnejših scenah in v globokih sencah je videti nekaj več podrobnosti, a to opazimo le, če se dovolj osredotočimo na iskanje razlik. Tudi barve so bile nekoliko boljše, a so bile razlike še precej manjše.

S prostim očesom skoraj neopazna je tudi razlika v ločljivosti, predvsem zato, ker Hitachijev plazemski televizor sodi med modele z višjo ločljivostjo, 1024 x 1024 pik (cenejši plazemski televizorji imajo namreč še vedno samo 852 x 480 pik). Na prvi pogled nenavadna ločljivost je posledica pravokotno oblikovanih pik. Elektronika mora v vsakem primeru ločljivost videosignala prilagajati ločljivosti zaslona, a ji to zelo dobro uspeva.

Ko smo na televizor priključili računalnik, se je izkazalo, da moramo izbrati ločljivosti 1024 x 768 pik, ker pa je to slika z razmerjem stranic 4 : 3, je na zaslonu 16 : 9 nekoliko razširjena. Na preizkusnih rastrih so se razločno opazile napake zaradi prilagajanja ločljivosti, pri vsakdanjem delu pa to ni bilo moteče.

Kljub temu da ločljivost v vodoravni smeri ne zadostuje povsem za prikaz videa visoke ločljivosti (1280 x 720 pik), tega v resničnem življenju pravzaprav ne opazimo. Le če zelo natančno opazujemo določene scene z veliko podrobnostmi, in to pri ustavljeni sliki, tu in tam opazimo kakšno neostro podrobnost, ki je na zaslonu LCD videti bolje.

Še najopaznejša razlika med plazemskim televizorjem in televizorjem LCD so večje pike, ki sestavljajo plazemski zaslon. Pri plazemskem televizorju je posamezna pika široka 0,9 mm, pri Hitachijevem modelu LCD pa samo 0,5 mm (in pri BenQovem modelu še nekoliko manjša). To je, če se usedemo dovolj blizu televizorja, kar dobro vidno. Takoj opazna je tudi razlika v kakovosti slike, seveda v korist plazemskega modela, če na zaslon gledamo s strani.

Ali, če na kratko povzamemo, razlike so sicer majhne, a če bi radi imeli zelo velik televizor in nanj po možnosti ne nameravate priključevati računalnika, je plazemska tehnologija trenutno boljša in večinoma tudi cenejša izbira. Za prikaz računalniške slike je sicer plazemski televizor povsem uporaben, a zaradi manjše ločljivosti, ki jo lahko uporabimo, pa tudi zaradi same kakovosti slike, se pri tem ne odreže tako dobro kakor večina televizorjev LCD.

Kaj: Plazemski televizor.

Velikost: 107 cm.

Prodaja: Lukvel, www.lukvel.si.

Cena: 780.000 tolarjev.

Za: Kakovost televizijske slike, velikost zaslona, motoriziran podstavek.

Proti: Računalniška ločljivost.

Medialine 3210HAL

Poleg televizorjev znanih izdelovalcev je na trgu čedalje več televizorjev manj znanih in povsem neznanih znamk, za katerimi se navadno skrivajo evropski trgovci, izdelujejo pa jih različni korejski, tajvanski in kitajski izdelovalci OEM. A da ne bo pomote, s takimi televizorji ni načeloma nič narobe, ker konec koncev v istih tovarnah izdelujejo tudi televizorje precej uglednejših znamk, za povrh pa vsi uporabljajo zaslone samo peščice izdelovalcev. Samo oba največja izdelovalca, LG.Philips in Samsung, naredita skupaj nekaj več kakor 40 odstotkov vseh zaslonov LCD.

Značilen primer je Medialine, blagovna znamka nizozemskega podjetja NBMI (Netherlands Business Machines International), čigar televizorji so narejeni v Koreji (kot piše na škatli) in sestavljeni na Nizozemskem (kot piše na nalepki na zadnji strani televizorja), vgrajene pa imajo zaslone nizozemsko-korejskega podjetja LG.Philips.

Podobno kakor pri Hitachijevih televizorjih moramo tudi pri Medialineu najprej v omaro z orodjem po izvijač. In to celo, če ne nameravamo nanj pritrditi zvočnikov. Pod televizor moramo namreč s petimi vijaki najprej pritrditi podstavek, da ga sploh lahko postavimo na mizo. Razen seveda, če bi radi televizor obesili na steno.

Kljub manj znani znamki se je televizor dobro izkazal na našem preizkusu. Zlasti nas je razveselilo, da smo lahko nanj priključili računalnik pri pravi zaslonski ločljivosti, 1366 x 768 pik. Ostrina računalniške slike je zato brezhibna in od vseh televizorjev, kar smo jih tokrat preizkusili, najboljša.

Dobre so tudi druge lastnosti slike, na primer kontrast, pa čeprav je tovarniški podatek (1 : 1200) nedvomno rahlo pretiran. Tudi barve so dobre, čeprav nekoliko zaostajajo za nekaterimi najboljšimi modeli s tokratnega preizkusa. Podobno velja tudi za televizijsko sliko in filme z devedejev. Nekateri najboljši (in precej dražji) modeli malce bolje prilagodijo prepleteno videosliko zaslonu LCD, prav velikih razlik pa ne smete pričakovati.

Navadno televizijsko sliko lahko, tako kakor pri večini modelov, na nekaj osnovnih načinov prilagodimo širokemu zaslonu, kakšnih naprednejših zmožnosti pa nimamo na voljo. Podobno velja tudi za različne barvne in druge nastavitve.

V televizor ima vgrajena dva sprejemnika in ker ima seveda tudi sliko v sliki in sliko ob sliki, lahko gledamo dva programa hkrati. Druga slika je lahko tudi s kateregakoli analognega ali digitalnega vhoda, tudi računalniškega. Redne uporabnike teleteksta bo razveselil vgrajeni pomnilnik za kar 4000 strani.

Nabor priključkov je bogat in računalnik lahko na primer priključimo na vhod VGA, DVI ali HDMI. Pogrešali smo le video izhod. Daljinski krmilnik, tako kakor pravzaprav tudi televizor, ni ravno presežek industrijskega oblikovanja, svojo nalogo pa kljub temu dobro opravlja. Priloženi zvočniki so ena od šibkejših točk televizorja, na srečo pa jih marsikdo sploh ne bo uporabljal.

Medialine je televizor, ki se odlično izkaže priključen na računalnik, pa tudi sicer mu ne moremo prav dosti očitati. Še posebej, če upoštevamo tudi razmeroma ugodno ceno. V trgovinah boste sicer našli tudi nekaj cenejših modelov, a so praviloma skromneje opremljeni in manj zmogljivi.

Medialine 3210HAL

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 81 cm.

Prodaja: Chip Trade, www.chiptrade.si.

Cena: 319.990 tolarjev.

Za: Dva sprejemnika, teletekst, računalniška ločljivost.

Proti: Oblika, zvok.

Panasonic Viera TX-32LX500P

Panasonicov elegantno oblikovani televizor sodi med najboljše in najbolje opremljene televizorje LCD, kar jih trenutno sploh lahko kupite. V oči najprej pade odlična kakovost televizijske slike. Kontrast je izvrsten, barve žive in naravne. V temnih delih slike vidimo veliko podrobnosti, ki na marsikaterem drugem televizorju ostanejo bolj ali manj skrite. Zelo nam je bil všeč tudi naraven prikaz barve kože, ki je za marsikateri televizor LCD trd oreh. Odlično se izkaže tudi pri predvajanju filmskih devedejev, za kar ima med drugim zasluge tudi poseben filter MPEG.

Na voljo imamo dovolj različnih nastavitev, da sliko brez težav prilagodimo svojemu okusu, poleg tega pa ima televizor vgrajen tudi svetlomer, ki sliko samodejno prilagaja osvetlitvi prostora. Odlično se izkaže tudi pri prilagajanju navadne televizijske slike širokemu zaslonu. Prav tako veliko možnosti imamo tudi pri prikazovanju slike v sliki, a le iz zunanjih virov, kajti vgrajen je en sam sprejemnik. Priložen je pregleden daljinski krmilnik, kot koristno zanimivost pa omenimo, da ima Panasonicov televizor vgrajene tudi slovenske zaslonske menuje.

Panasonicov televizor ima sicer ločljivost zaslona 1366 x 768 pik, a ko smo nanj z vmesnikom HDMI priključili računalnik, smo lahko uporabljali le precej nenavadno ločljivost 1176 x 664 pik. Na takšno ločljivost se je namreč nastavila grafična kartica nVidia, ko smo vklopili popravek za tako imenovani overscan (obrezovanje slike na robovih), da smo na zaslonu videli vso sliko. Pri televizijski sliki malce porezani robovi niso moteči in tega večinoma sploh ne opazimo, pri računalniški, kjer nam to lahko odreže, recimo, statusno vrstico spodaj ali menujsko vrstico zgoraj, pa precej bolj. Računalniška slika je bila kljub nenavadni ločljivosti dovolj dobra za udobno rabo, čeprav smo na drobnih vzorcih programa za preizkušanje monitorjev lepo opazili značilne napake zaradi prilagajanja ločljivosti. Pri analognem vmesniku VGA imam na voljo sicer več ločljivosti, a ker nam tudi tu ni uspelo uporabiti prave ločljivosti zaslona, slika ni bila nič boljša.

Nabor priključkov je dober. Všeč so nam bili, recimo, pod pokrovom na prednji strani skriti videovhodi, saj so zelo priročni za občasen priklop videokamere ali fotoaparata. Na zadnji strani pa ne manjka niti video izhod.

Za konec smo prihranili največjo posebnost Panasonicovega televizorja. Vgrajeni ima namreč reži za kartice SD in PC Card (v tej obliki dobimo tudi prilagoditvene vmesnike za vse druge vrste pomnilniških kartic). Na zaslonu si lahko ogledamo slike in video, posnet na kartici, poslušamo pa lahko tudi samo glasbo. A to sploh še ni vse.

Televizor ima namreč vgrajen tudi videorekorder, ki televizijsko sliko v obliki MPEG-4 snema na pomnilniško kartico. Video žal snema le pri precej skromni ločljivosti 320 x 240 pik. Od stopnje stiskanja je odvisno, koliko videa bomo lahko posneli - na 1-gigabajtni je prostora za 2 do 21 ur videa. Snemalne možnosti televizorja sicer ne morejo nadomestiti pravega videorekorderja, še posebno, ker posnetka v manjši ločljivosti ne moremo raztegniti čez ves zaslon, a če nimamo pri roki nič boljšega ali če morda boljše kakovosti za občasne posnetke niti ne potrebujete, utegne biti to celo zelo uporabna lastnost.

Panasonicov televizor sodi med boljše na tokratnem preizkusu. Po kakovosti slike sodi v sam vrh, reži za pomnilniške kartice in možnost snemanja so v vsakem primeru zanimive in za marsikoga tudi koristne dodatne lastnosti in le ne najbolje izvedena podpora računalniški sliki je kriva, da Panasonicovega televizorja ne moremo razglasiti za najboljšega v vseh pogledih. No, pa tudi med najcenejše seveda ne sodi.

Panasonic Viera TX-32LX500P

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 81 cm.

Prodaja: RAM2, www.ram2.si.

Cena: 479.990 tolarjev.

Za: Kakovost slike, reža za pomnilniške kartice, možnost snemanja.

Proti: Kakovost snemanja, računalniška ločljivost.

Relisys RLT32AB20

Relisys, evropska podružnica velike tajvanske družbe TECO, je eden večjih izdelovalcev monitorjev, njihovi televizorja pa so, vsaj pri nas, zaenkrat še precej manj znani. 81-centimetrski model, ki smo ga preizkusili, je še eden od tistih, pri katerih moramo na ohišje lastnoročno priviti zvočnike. Vgrajen je LG.Philipsov zaslon, ki pa bodisi ni tako dober kakor na primer Medialineov ali pa je šibka točka nekoliko skromnejša elektronika.

Kakovost slike namreč malce zaostaja za večino tokrat preizkušenih modelov in zlasti kontrast bi lahko bil boljši. Tudi možnosti za nastavitve slike so zgolj povprečne. A da ne bo pomote, razlike v kakovosti so razmeroma majhne in če televizorja ne bi neposredno primerjali z drugimi, tudi precej dražjimi modeli, bi bili pravzaprav s kakovostjo slike lahko povsem zadovoljni.

Ima le osnovne načine prilagajanja navadne televizijske slike širokemu zaslonu in anamorfni način, recimo, nekoliko bolj, kakor bi si želeli, zmanjša ostrino. Podpira sliko v sliki, a tudi tu so možnosti nekoliko omejene. Nima dveh sprejemnikov, poleg tega pa lahko v dodatni sliki vidimo le zunanji analogni vir videosignala, na primer videorekorder, ne moremo pa gledati računalniške slike. Nasprotno je seveda mogoče - v kotu računalniške slike lahko gledamo televizijsko sliko.

Televizor ima sicer ločljivosti 1366 x 768, vendar se edini na tokratnem testu ne ponaša z logotipom HD Ready, in sicer zaradi nenavadne podrobnosti. Za televizorji, ki se lahko ponašajo z oznako HD Ready, namreč ni dovolj samo primerna ločljivost, temveč morajo na svojem digitalnem vhodu podpirati tudi protipiratsko zaščito HDCP. Relysisov model je ne, kakšne utegnejo biti za uporabnika posledice, pa je zaenkrat še težko napovedati. Po najslabšem scenariju s takšnim televizorjem ne bo mogoče gledati določenih televizijskih programov, oddajanih v visoki ločljivosti, težave pa utegnejo nastati tudi pri priklopu preveč pametnega digitalnega videorekorderja. Po drugi strani bo odsotnost zaščite morda za uporabnika celo prednost, če bo zaradi tega lahko gledal piratske posnetke ali digitalno snemal televizijske oddaje visoke ločljivosti, ki jih sicer ne bi mogel.

Ko smo na televizor priključili računalnik, smo ugotovili, da podpira le ločljivost 1360 x 768. Razlika od ločljivosti zaslona je na videz sicer majhna, a na drobnih enakomernih vzorcih se kljub temu lepo opazi, da mora televizor ločljivost signala prilagoditi svoji ločljivosti, pri čemer prihaja do značilnih napak. Na srečo jih lahko z dodatnimi nastavitvami televizorja precej, čeprav ne povsem, odpravimo in Relisysov televizor se je priklopljen na računalnik izkazal bolje kot marsikateri dražji model.

Nabor priključkov je nekoliko skromnejši kakor pri večini tekmecev. Manjka, recimo, navaden video vhod, v katerega lahko priključimo igralnik ali fotoaparat. Na srečo to ne pomeni, da ga ne moremo priključiti, le enostaven vmesnik za priključek SCART si moramo omisliti. Manjka tudi HDMI, ki pa ga bodo, vsaj zaenkrat, pogrešali le redki.

Kakorkoli že, kljub vsem naštetim pomanjkljivostim, od katerih je marsikatera na papirju videti hujša kakor v resničnem življenju, nikakor ne bi mogli reči, da je Relisysov televizor slab, le konkurenca je neusmiljena. Poleg tega ima tudi svojo svetlo točko - ceno. Sodi namreč med cenejše televizorje z 81-centimetrskim zaslonom in če zraven dodamo, da se dobro izkaže v navezi z računalnikom, je jasno, da ga, vsaj če moramo varčevati, nikakor ne smemo spregledati.

Relisys RLT32AB20

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 81 cm.

Prodaja: ElkoTex, www.elkotex.si.

Cena: 257.000 tolarjev

Za: Cena, računalniška ločljivost.

Proti: Kakovost slike, opremljenost.

Sharp Aquos LC-37GD7E

Sharp pri nas ne sodi med najbolj priljubljene izdelovalce televizorjev LCD, a v svetovnem merilu je po prodaji že nekaj časa na prvem mestu. Poglejmo torej, ali bo tudi preizkušeni model s 94-centimetrskim zaslonom upravičil sloves znamke.

Televizor je najdražji na tokratnem preizkusu, svojo ceno pa le deloma upraviči. Pa ne zato, ker ne bi bil dober, temveč ker je precej njegovih lastnosti pri nas zaenkrat še neuporabnih. Poleg analognega sprejemnika je namreč vgrajen tudi digitalni sprejemnik DVB-T/S (za zemeljsko in satelitsko digitalno oddajanje), ki pa je pri nas le pogojno uporaben. Imeti moramo namreč satelitsko anteno in ustrezno kartico za sprejem tega ali onega digitalnega satelitskega programa.

Samo v navezi z digitalno televizijo, na katero bo treba pri nas še kar nekaj let počakati, je uporabnih tudi nekaj drugih sicer zelo koristnih zmožnosti, na primer elektronski televizijski spored ali digitalni teletekst, ki je na voljo le v Veliki Britaniji.

Nekaj pomembnih lastnosti televizorja torej najverjetneje ne bomo mogli izkoristiti, kljub temu pa imamo opravka z odličnim televizorjem. Kakovost slike je, tako kontrast kakor barve, zelo dobra in morda le za odtenek zaostaja za najboljšimi na tokratnem preizkusu.

Slika v sliki

Morda se bo kdo vprašal, zakaj tako poudarjamo sliko v sliki in zlasti možnost prikaza računalniške slike v manjšem oknu (ali v enako velikem poleg televizijske slike). Možnost je namreč v navezi z računalnikom v dnevni sobi precej uporabna, recimo takrat, ko računalnik uporabljamo za snemanje ali kot drugi televizijski sprejemnik pri tistih televizorjih, ki imajo vgrajenega samo enega.

Sharp se je odlično izkazal pri prilagajanju navadne televizijske slike širokemu zaslonu. Če namreč sliko povečamo, da zapolni vso širino, je po višini nekoliko porezana. To je še najbolj moteče pri podnapisih, ki so, vsaj njihova spodnja vrstica, odrezani. Pri večini drugih televizorjev sicer lahko izberemo takšno povečavo, da je vsa slika premaknjena navzgor. Podnapisi so tako vidni, a na rovaš kar pošteno odrezane slike na vrhu. Pri Sharpu pa lahko zvezno premikamo sliko po višini in tako poiščemo najboljši kompromis med vidnostjo podnapisov in odrezanostjo glav.

Televizor podpira sliko v sliki. V dodatnem oknu lahko vidimo sliko z digitalnega sprejemnika, a ta, kakor smo že omenili, pri nas skoraj ni uporaben, ali pa sliko s katerega od analognih zunanjih virov. Računalniške slike torej v majhnem oknu ne moremo gledati.

Podobno kakor pri številnih drugih televizorjih nam tudi na Sharpa ni uspelo priključiti računalnika z ločljivostjo zaslona televizorja, 1366 x 768 pik, temveč le z nekoliko manjšo. Pravzaprav se je zgodilo enako kakor pri Panasonicovem modelu in za najboljšo se je izkazala ločljivost 1176 x 664 pik. Računalnik smo sicer lahko uporabljali tudi pri bolj običajni ločljivosti 1280 x 720 pik, a kakovost ni bila najboljša.

Nabor priključkov je popoln, daljinski krmilnik pa nenavadno velik in povprečno pregleden. O Sharpovem televizorju bi nedvomno veliko več dobrega napisali, če bi lahko uporabili digitalni sprejemnik, tako pa lahko ugotovimo le, da je sicer zelo dober, a tudi zelo drag televizor, in to kljub velikemu 94-centimetrskemu zaslonu.

Sharp Aquos LC-37GD7E

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 94 cm.

Prodaja: Tehnounion, www.tehnounion.si.

Cena: 799.990 tolarjev.

Za: Kakovost slike, velikost zaslona, digitalni sprejemnik (pogojno).

Proti: Računalniška ločljivost, cena.

Sony Bravia KLV-V40A10E

Serija V sodi trenutno na sredino Sonyjeve televizijske ponudbe, med Bravio S na spodnjem in Bravio W na zgornjem koncu. Na preizkus smo dobili največji, 102-centimetrski model. Zelo lepo oblikovan televizor se bo dobro znašel tudi v najskrbneje opremljenih dnevnih sobah. S pritrjevanjem zvočnikov se nam ni treba ukvarjati in po nekaj minutah, kolikor televizor porabi, da samodejno poišče vse kanale, že lahko uživamo v odlični televizijski sliki.

Načrtovalci pri Sonyju so se očitno odločili, da bodo naredili televizor, pri katerem je vse podrejeno dobri sliki in zvoku, nekatere druge "podrobnosti" pa so zaradi tega tudi zanemarili. Oziroma namenoma izpustili, očitno zato, da bi rabo televizorja kar se da poenostavili in morda mimogrede prihranili še kak tolarček.

Slike v sliki na primer marsikdo sploh ne bo pogrešal, kdo drug pa se bo spraševal, zakaj za vraga je v sicer zelo dober in tudi primerno drag televizor niso vgradili. Če lahko sklepamo po tem, da jo imajo tudi nekateri najcenejši modeli, prav hudega dodatnega stroška ne bi smela predstavljati.

Podobno velja za vtičnico VGA. Če nimate v bližini računalnika, sploh ne boste opazili, da je nima, in tudi če ga imate, imate za priklop še vedno na voljo vmesnik HDMI (ki ga računalniki sicer še nimajo, a je z ustreznim vmesnikom z njim združljiv tudi DVI). Zatakniti pa se utegne pri priklopu katerega od malce starejših računalnikov, ki imajo samo izhod VGA. Poleg tega je včasih koristno, če lahko računalnik na televizor priključimo z obema vmesnikoma, DVI/HDMI in VGA.

Televizor ima ločljivost 1366 x 768, a nam, tako kakor pri skoraj vseh drugih modelih, pri tej ločljivosti ni uspelo priključiti računalnika. Na vhodu HDMI televizor podpira le ločljivost 720p, kar ustreza računalniški 1280 x 720 pik. Kakovost računalniške slike je sicer dovolj dobra, a kaj, ko bi lahko bila tudi boljša.

Zato pa televizijski sliki ne moremo prav ničesar očitati. Kontrast je izvrsten, barve naravne, črnine globoke ... Panasonicova slika je sicer morda za droben odtenek boljša, a ta odtenek je prav lahko tudi posledica ocenjevalčevega okusa.

Bravia V ima od vseh televizorjev, ki smo jih preizkusili, najboljši zvok. Pozna se, da ima vgrajen digitalni ojačevalnik S-master. Z zvokom dobrega ozvočenja v domačem kinu se sicer ne more primerjati, a če ne sodite med zahtevnejše poslušalce, se utegne zgoditi, da ga sploh ne boste pogrešali.

Bravia V je namenjena najzahtevnejšim gledalcem, ki hočejo imeti velik televizor in jim največ pomeni kakovost televizijske slike in videa ter zvoka, računalniško pa niso najbolj zahtevni in lahko za povrh pogrešajo nekatere zmožnosti, recimo sliko v sliki.

Sony Bravia KLV-V40A10E

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 102 cm.

Prodaja: Sony Slovenija, www.sony.si.

Cena: 759.900 tolarjev.

Za: Kakovost slike, kakovost zvoka, velikost, oblika.

Proti: Računalniška ločljivost, nima slike v sliki, nima VGA.

Xoro HTL 2605W

Nemška blagovna znamka Xoro je pri nas najbolj znana po poceni, a dovolj kakovostnih predvajalnikih DVD, pestra in zanimiva pa je tudi njihova ponudba televizorjev LCD. Manjši model s 66-centimetrskim zaslonom je sicer še kar lepo oblikovan, drugače pa precej povprečen televizor. Zaslon je podoben kakor pri Sonyjevih monitorjih s tehnologijo X-black, kar pomeni, da je slika na njem videti zelo kontrastna, a le dokler na zaslon ne posveti takšna ali drugačna luč. Takrat se namreč zaslon spremeni skoraj v ogledalo in dober prvi vtis je precej skažen.

Da imamo opravka z očitno nekoliko starejšim modelom zaslona, kaže ločljivosti 1280 x 760 pik. Pri priklopu računalnika se je obnašal podobno kakor manjši Gericomov model, saj je bila najboljša slika pri ločljivosti 1024 x 768 pik. Tudi to, da nima priključka HDMI, ni ravno znak sodobnosti.

Televizor sicer podpira sliko v sliki, a le bolj za silo. Televizijsko sliko v manjšem okviru lahko vidimo le takrat, ko je na zaslonu sicer računalniška slika. Da je slika v sliki bolj obstranska lastnost, vidimo tudi po tem, da na daljincu sploh ni tipke zanjo, temveč jo moramo vklopiti na zaslonskem menuju. Zato pa lahko spreminjamo velikost in položaj okna z dodatno sliko. Skromne so tudi možnosti prilagajanja navadne televizijske slike širokemu zaslonu.

Skratka, precej povprečen televizor, ki se na naš tokratni preizkus najverjetneje sploh ne bi uvrstil, če ne bi imel zelo zanimive dodatne lastnosti. Ima namreč dve reži USB in zna predvajati slike, glasbo in video, shranjeno na malem pomnilniškem ključku USB ali tudi na velikem zunanjem disku. Lažjemu upravljanju s pomnilnikom USB in sprehajanju po njegovih mapah so namenjene tudi posebne tipke na daljincu.

Predvajanje s pomnilnika ali diska deluje dobro, vsaj dokler imamo na njem zvočni ali video zapis v najbolj običajnih formatih, MPEG 1/2/4, divx, xvid, AVI, mp3 in JPEG. Kakor hitro poskušamo predvajati katerega od manj običajnih zapisov, se seveda zatakne, zatakne pa se tudi pri podnapisih. Morda bi pomagala nadgradnja vgrajene programske opreme, a ko smo brskali po spletu, se je izkazalo, da je model očitno naprodaj le v vzhodni Evropi, zlasti na Češkem in v Rusiji.

Vmesnika USB na televizorju verjetno marsikateri uporabnik ne bo nikoli uporabil, a lahko je tudi prav uporaben dodatek, saj si lahko z njim na zelo enostaven način na televizorju ogledamo vse tiste filme, ki jih ne bi smeli pretočiti iz interneta. Vprašanje je le, ali se zaradi tega splača kupovati televizor, ki se po drugih lastnostih ne odlikuje prav posebej.

Xoro HTL 2605W

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 66 cm.

Prodaja: Izid, www.izishop.net.

Cena: 253.000 tolarjev.

Za: USB, predvaja računalniške datoteke, kontrastna slika (v neosvetljenem prostoru).

Proti: Računalniška ločljivost, prilagajanje slike širokemu zaslonu.

Xoro HTL 3212w ?

Večji Xorov model je lepo oblikovan in zaradi steklenega okvira nekoliko spominja na malce starejše prestižne Sonyjeve modele. Zvočnike ima sicer vgrajene, a se utegne zgoditi, da boste sprva pomislili, da jih nima ali pa da je z njimi kaj narobe. Šele posvet z navodili za rabo ali pa natančen pregled dodatnega pribora namreč razkrije, da moramo zvočnike na televizor priključiti kar sami, s priloženima kabloma. Pogled na žice z zadnje strani je sicer nekoliko neugleden, je pa to precej priročno, če nameravamo na televizor priključiti zunanje zvočnike. Čeprav je v tem primeru seveda škoda, da vgrajenih ne moremo kar enostavno sneti.

Druga posebnost je namizni podstavek, na katerem lahko televizor ročno sučemo in celo nagibamo. To je zelo koristno, če imamo televizor na zelo nizki ali visoki mizici. Le tako lahko namreč z ustreznim nagibom televizorja dosežemo, da na zaslon gledamo pravokotno in vidimo najboljši sliko.

Zaslon ima sodobno ločljivost 1366 x 768 pik in podobno kakor večina televizorjev tudi Xoro ne zna z računalnikov sodelovati v svoji lastni ločljivosti. Ko smo računalnik priključili na vmesnik HMDI, je bila najboljša slika pri ločljivosti 1280 x 720 pik. To zaradi prilagajanja ločljivosti morda res ni najbolje za samo računalniško sliko, je pa toliko bolje za z računalnikom predvajani video visoke ločljivosti. Na analognem priključku VGA je najboljša slika pri ločljivosti 1024 x 768 pik.

Kakovost televizijske slike sodi nekako v srednji razred, v katerem so, recimo, BenQ in Medialine. Tam je tudi glede na zmožnosti ročnih nastavitev in prilagajanja slike širokemu zaslonu. Škoda le, ker se pri anamorfnem prilagajanju zaslonu malce bolj kakor pri nekaterih tekmecih pokvari ostrina, zlasti ob robovih. Televizor ima dva sprejemnika in podpira sliko v sliki, žal pa dodatna slika ne more biti računalniška, temveč samo televizijska. Daljinski krmilnik je nekoliko priročnejši, nabor priključkov pa, zaradi treh vtičnic SCART, malce bogatejši od povprečja.

Skratka, spodoben televizor LCD, ki pa razen prilagodljivega podstavka in lepe oblike nima kakšnih prav posebnih prednosti, ki bi ga uvrščale nad neposredne cenovne tekmece.

Xoro HTL 3212w ?

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 81 cm.

Prodaja: Izid, www.izishop.net.

Cena: 337.467 tolarjev

Za: Oblika, kakovost slike.

Proti: Ostrina pri anamorfnem širjenju slike.

Toshiba 32WL58

Za konec nam je ostal še en odličen televizor. 81-centimetrska Toshiba sodi v sam vrh sodobne ponudbe televizorjev LCD. Kakovost televizijske slike je odlična in se brez sramu meri z najboljšimi tekmeci, vse po vrsti pa poseka pri možnosti ročnih nastavitev. Ročno lahko na primer spreminjamo vrednosti kar šestih barv, poleg treh osnovnih še rumene, škrlatne in modro-zelene. Tudi odzadnjo osvetlitev zaslona lahko zvezno spreminjamo. Vplivamo lahko celo na svetlost črnih stranskih pasov, kadar gledamo nerazširjeno televizijsko sliko v razmerju 4 :3. Pa čeprav bomo to verjetno le redko počeli, saj lahko navadno televizijsko sliko zelo dobro prilagodimo širokemu zaslonu.

Malce skromnejše možnosti imamo pri zvočnih nastavitvah, saj Toshiba nima večpasovnega izenačevalnika, kakršnega najdemo pri večini drugih modelov, temveč lahko spreminjamo le jakost visokih in nizkih tonov. Zato pa ima poseben izhod za dodaten globokotonski zvočnik, česar pri drugih televizorjih nismo opazili in utegne biti zelo dobrodošlo, če ne uporabljate prostorskega ozvočenja. Dodaten globokotonec namreč precej izboljša kakovost zvoka, saj vgrajena zvočnika, tako kakor pri vseh televizorjih, nista najbolj kos nizkim tonom.

Podobno kakor pri Sonyju smo pogrešali sliko v sliki, vsaj deloma pa se nam je televizor za to oddolžil z bogatim naborom priključkov. Na zadnji strani namreč najdemo kar tri SCART in dva HDMI.

Kakor vsi sodobni televizorji LCD ima zaslon ločljivost 1366 x 768 pik, najboljšo, a ne tudi optimalno računalniško sliko pa vidimo pri ločljivosti 1280 x 720 (če priključimo računalnik z vmesnikom HMDI) ali 1024 x 768 (z vmesnikom VGA).

Toshibin televizor sodi v enak kakovostni razred kot tokrat preizkušeni Hitachijev, Panasonicov in Sonyjev televizor. Razlike med njimi so majhne in precej odvisne od gledalčevega okusa, zato končajmo preizkus televizorjev s splošnim nasvetom: Vsake oči imajo svojega malarja in pred nakupom televizorja LCD si, še zlasti, če se odločate za katerega od dražjih modelov, natančno oglejte različne modele in se odločite na podlagi tistega, kar boste sami videli.

Toshiba 32WL58

Kaj: Televizor LCD.

Velikost: 81 cm.

Prodaja: Tift, www.tift.si.

Cena: 499.000 tolarjev.

Za: Kakovost slike, nastavitve, priključki.

Proti: Računalniška ločljivost.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HRWrFBljAjU

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji