Televizija, ki je nekaj več

Objavljeno: 18.2.2011 | Avtor: Boris Horvat | Kategorija: Dosje | Revija: Februar 2011

Oktobra 2008 smo prvič podrobneje pisali o operaterjih digitalne televizije. Že takrat smo omenjali interaktivne možnosti, ki jih omogoča digitalna televizija in ki so jih vsaj poizkusno ponujali nekateri operaterji. Po dobrih dveh letih so interaktivnost vpeljali že vsi. Eni bolj, drugi malce manj.

Huda tržna tekma med operaterji digitalne televizije je povzročila, da morajo danes prav vsi ponuditi tudi določeno mero interaktivnosti. Kot zadnji se jim je pridružil kabelski operater Telemach, T2 pa je malce pred tem vpeljal možnost zakasnelega predvajanja tv vsebin (t. i. "timeshifting").

Zanimivo, da imajo po poročilu APEKa za tretje četrtletje vsi štirje operaterji IPTV (SiOL, T2, Amis, TušMobil) skupaj že 41,3 % tržni delež, Telemach (kot tako rekoč monopolni ponudnik na digitalnem kablu) pa 16,2 % trži delež (pri čemer slednji seveda trži tudi še analogno kabelsko televizijo). APEK je začel sredi lanskega leta meriti tudi uporabnike satelitske televizije in televizije MMDS (npr. Telemachova Lastovka). Presenetljiv je delež satelitske televizije (5 %), predvsem po zaslugi ponudnika Total TV, delež analogne televizije (v kabelskem omrežju) pa se razumljivo vztrajno manjša.

Med operaterji digitalne televizije ima največji tržni delež, dobro polovico, SIOL, sledi mu T2 z dobro četrtino in Total TV z desetino. Ker so ti podatki še iz časa analognega oddajanja televizije, ki je bilo decembra lani ukinjeno, lahko letos pričakujemo bistvene spremembe, saj se bodo številni gledalci namesto na DVB-T raje preusmerili na digitalno televizijo prek kabla, interneta ali satelita, kjer je ponudba različnih programov bistveno bogatejša.

Digitalno, po zraku

Po tem, ko je Slovenije prvega decembra lani ukinila oddajanje v analogni tehniki, dva digitalna multipleksa trenutno ponujata kakšnih ducat pretežno slovenskih digitalnih programov v tehnologiji DVB-T. Vsi programi na DVB-T se sicer podvajajo tudi pri "kabelskih" televizijskih operaterjih, vendar včasih pride prav, če imamo tudi možnost sprejema signala DVB-T (ob izpadu signala IPTV ali DVB-C). Novejši digitalni televizorji imajo običajno sprejemnik DVB-T že vgrajen, za slabih 50 evrov pa lahko sprejemnik DVB-T tudi dokupimo. Če sprejemnika DVB-T nima že naš televizor, je priročno (enotni daljinec), če sprejemnik našega operaterja (IPTV, DVB-C ali DVB-S) omogoča tudi sprejem DVB-T. Tak sprejemnik (Motorola VPI1920TDB) že dalj časa ponuja Tušmobil, v svoji najnovejši ponudbi pa ga ima tudi SIOL (Siol-Box Netgem Netbox 8200). AMISov novi sprejemnik (AMIS TV 2.0 - Albis STB 7110) nima možnosti sprejema DVB-T (in tega tudi ni v uradni ponudbi), čeprav so nekateri naročniki (pomotoma?) tak sprejemnik dobili.

Videorekorder, ki to ni

Se še spomnite VHS kaset, na katere smo, po današnjih kriterijih, v obupni kakovosti snemali (in presnemavali) televizijske filme? Ta obdobje je dokončno za nami (razen za tiste, ki televizijo še vedno sprejemajo v analogni tehniki - po analogni kabelski televiziji ali prek "analognega" SIOLovega optičnega omrežja). Pri digitalni televiziji pa je "mala malica" digitalni signal posneti na pomnilniški nosilec (praviloma disk, v novejšem času tudi na ključek USB), saj gre v osnovi za digitalne podatke. Digitalni sprejemniki z vgrajenim diskom so na trgu, že vse odkar je na voljo digitalna televizija, vprašanje pa je, ali ima naš izbrani operater tak sprejemnik tudi v svoji ponudbi. Med operaterji imata od konca lanskega leta tak sprejemnik samo SIOL ("SIOL-Box" Netgem Netbox 8200) in Telemach (Cisco 8398DVB); AMIS, Tušmobil in T2 (za dodatno naročnino) pa so se raje odločili za storitev omrežnega snemanja. Ko stisnemo tipko za snemanje, se program v resnici posname na diskovno polje, ki je fizično v prostorih ponudnika. Posnetega gradiva nikakor ne moremo prenesti na svoj računalnik, razen če bi ga spremenili v analogno obliko in spet digitalizirali. Pri predvajanju tako posnetih posnetkov se nam zastavlja vprašanje obremenjevanja omrežja (glej okvirček "Na strežniku ali na disku" v članku "Zboksali smo se", oktober 2010), čeprav zaenkrat še nismo zasledili, da bi bile glede tega tudi v resnici težave. Po drugi strani pa samo omrežno snemanje ne obremenjuje omrežja, zato lahko hkrati snemamo tudi več programov in hkrati gledamo televizijo. Če bi snemali lokalno, bi to enostavno zavzelo preveč pasovne širine, zato to ne bi bilo mogoče.

Telemachova Video Scena

Telemach je kot zadnji med slovenskimi ponudniki televizije skočil na vlak interaktivne televizije. Svojo novo storitev je poimenoval Video scena; poleg naročanja filmov iz videoteke ponudnika ponuja še novice, vremensko napoved, astrološki koledar in tri igrice, v prihodnosti pa bodo menda na voljo tudi nekajdnevni arhivi televizijskih oddaj, tako kot jih že ponujajo vsi ponudniki internetne televizije.

Video scena je zaenkrat na voljo v Ljubljani, Mariboru in Kopru, kasneje pa bo tudi v drugih mestih v Sloveniji. Težava je v kabelskem omrežju, ki mora za delovanje storitve omogočati posredovanje informacij po povratnem kanalu, enako kot pri internetu. Če ima naročnik pri operaterju možnost dostopa do kabelskega interneta, bo lahko uporabljal tudi storitev Video scena.

Uporabniški vmesnik Ciscovega sprejemnika, ki ga ponuja Telemach, je po novem nadgrajen z izbiro "VIDEO SCE". No, v resnici so hoteli zapisati VIDEO SCENA, vendar so velike črke pač prevelike. Z malimi bi jim še nekako šlo.

Video scena je razdeljena na tri dele: v "Hit sceni" so plačljivi filmi (od 1,5 do 3,5 evra za ogled), v "Klub sceni" so prav tako filmi (ki niso uspešnice) za mesečni pavšal 5 evrov, "Prost dostop" pa zaenkrat ponuja posnetke desetih lutkovnih predstav Lutkovnega gledališča Ljubljana. Filmi so za lažje iskanje razdeljeni po abecedi, po žanrih in podobno. "V "Klub sceni" so tudi seznami oddaj s televizije POP Plus, vendar smo na zahtevek po ogledu dobili odgovor: "Vsebina ni dosegljiva. Poskusite ponovno, Če se napaka večkrat ponovi, pokličite 0802288".

Prevajanje Temelachu ni najbolje uspelo, grafično pa je vmesnik simpatičen.

Cene ogledov se gibljejo med 1,5 in 3,5 EUR, manj zanimivi filmi so na voljo v okviru mesečnega pavšala 5 EUR.

Telemach je na menujih pustil (nepreveden) Ciscov moto: "Live a connected life that's more personal, more social, and more interactive", kar naj bi pomenilo, da bomo z njihovim sprejemnikom živeli bolj zasebno in hkrati bolj družabno življenje (če gre to skupaj?). S tem namenom izbira z menuja "Na zahtevo" dodatno ponuja News, Horoscope in Weather (če prav razumemo angleško, gre za Novice, Horoskop in Vreme), vendar se pri Novicah ne zgodi nič ("informacij ni bilo mogoče prenesti, za izhod pritisnite katerikoli gumb"), če pa želimo Horoskop ali Vreme, traja dobrih deset sekund, da se podatki pretočijo - v današnjem času absolutno predolgo in zato neuporabno. Na zahtevo so tudi štiri igrice, crystal clear, tetris, solitaire in sudoku za preživljanje časa med reklamnimi bloki (na komercialnih kanalih so res že nesramno dolgi), ki prav tako potrebujejo kar nekaj časa, da se "pretočijo".

Ker gre za prvo interaktivno storitev na kabelskem omrežju, moramo biti na začetku vsaj malo prizanesljivi in razumevajoči, vendar bi bilo bolje, ko bi se Telemach bolj posvetil televizijskim vsebinam (npr. funkcija časovnega zamika - sodelavci, ki uporabljajo nekega drugega operaterja zatrjujejo, da brez te storitve ne morejo več živeti), kot pa izgubljal čas z igricami, novicami in horoskopom. Prav tako se še vedno sprašujemo, ali je bil izbor ameriškega sprejemnika (da o daljincu ne govorimo) res najboljši.

Videoteka, ki to ni

Vsi operaterji danes ponujajo bolj ali manj bogate videoteke s filmi, posnetki televizijskih oddaj ali kakšnimi drugimi posnetki (lutkovne predstave). Čeprav gre za nekaj sto naslovov (ali celo nekaj tisoč v primeru SIOLa), pa med njimi ne bomo našli najnovejših filmov, ki jih z nekaj (nedovoljene) spretnosti najdemo v internetu. V uredništvu smo, enako kot pred dvema letoma, še vedno skeptični do spletnih videotek pri krajevnem operaterju. Predvidevamo lahko, da bodo te storitve (podobno kot videoteke v sosednji ulici) z razvojem interneta sčasoma postale odvečne, saj jih bodo nadomestile (v Ameriki in nekaterih drugih državah so jih že) specializirane spletne videoteke z vsaj nacionalnim dosegom, ki bodo lahko kmalu po izidu ponudile najbolj "vroče" filmske naslove. Tam, kjer bomo res lahko v vsakem trenutku naročili ogled tako rekoč poljubnega filma iz svetovne filmske zakladnice. In ga seveda pošteno plačali - malo manj kot v kinematografu.

T2 do(pre)hiteva

T2 je bil pred leti tehnološki pionir na področju internetnih omrežij, enako kot pred njim SiOL, dokler so ga vodili isti ljudje, zbrani okrog Mirana Krambergerja. Danes je podjetje v hudi dolžniški krizi, pravzaprav že kar v prisilni poravnavi, bankrot pa so razglasili tudi njegovi največji lastniki. Podjetje se je na stanje odzvalo z zviševanjem cen, vendar, kot kaže, ne tudi s tehnološkim stagniranjem.

Kljub nezanemarljivim stroškom so še decembra zagnali storitev, ki spet tehnološko prehiteva največjega konkurenta SiOL - možnost ustavitve žive slike, možnost prevrtavanja te slike in možnost ogleda katerekoli oddaje iz zadnjih 48 ur. Opomba - vse to deluje le na programih standardne ločljivosti, na programih visoke ločljivosti pa ne.

Za razliko od konkurence, ki za skoraj vsako novost uporabnikom ponuja tudi novo strojno opremo (in jo ponavadi tudi zaračuna), so v T2 tudi tokratno nadgradnjo izvedli prijazno do uporabnika - deluje namreč tudi na starih sprejemnikih Amino, ki so jih prejeli prvi uporabniki pred petimi leti. Na takem sprejemniku in povezavi VDSL smo jo preizkušali tudi mi.

Zamujeno oddajo lahko hitro prikličemo s pomočjo elektronskega sporeda.

Da lahko živo televizijo kadarkoli ustavimo (ali jo prevrtimo) je velikanski napredek k neživljenjski linearnosti televizije.

Pravzaprav strojna oprema pri uporabniku z novostmi nima prav nobene zveze - gre le za novo programsko opremo, ki prepoznava uporabnikove pritiske na tipke za stop, predvajanje, pavzo in previjanje ter jih pretvarja v diskovne operacije na strežniški strani. Reči moramo, da smo bili nad delovanjem prijetno presenečeni, saj deluje skoraj tako dobro, kot če bi imel vsak uporabnik pri sebi diskovni videorekorder, hkrati pa omogoča še izbiranje predvajanja katerekoli predvajane oddaje v zadnjih dveh dnevih (to pomeni, da diskovna polja na strežniški strani neprestano in sproti shranjujejo vseh 200 programov v običajni ločljivosti!).

Ob pritisku na tipko za pavzo se predvajanje ustavi v dobri sekundi, enako hitro se tudi začne spet predvajati, ko pritisnemo ustrezno tipko. Prevrtenje deluje s hitrostmi od 2x do 16x, odzivnost je tudi tu trenutna. Moti le (pre)dolga sinhronizacija videa in podnapisov in včasih tudi zvoka. Včasih traja tudi pet ali šest sekund, da posnetek spet "dobi" podnapise, zvok pa včasih zaostaja dobri dve sekundi, včasih pa tudi nič.

Enako odlično je izveden ogled starih oddaj, saj jih izberemo s preglednega menuja, ki se na zaslonu prikaže po pritisku na le eno tipko. Težava je samo v tem, da izbira seveda temelji na urnikih, ki jih napovejo tv postaje in se jih včasih tudi ne držijo najbolje. Zgodi se torej, da se iskana oddaja morda ni začela ob 17h, temveč ob 17:05, tako da bo pred začetkom ogleda sledilo nekaj minut prevrtavanja ...

Kakorkoli, res odlične interaktivne funkcije, ki jih je z novostjo pridobila televizija T2, so pri zgoraj podpisanemu povzročile, da je ob večerih vsaj malo spet začel gledati televizijo. Možnost, da želeno oddajo kdaj tudi zamudiš (in si jo kasneje prevrtiš ali pa izbereš kakšno že predvajano) je v resnici velik korak stran od neživljenjskosti linearnega podajanja informacij, ki se ga gre "običajna" televizija.

Matjaž Klančar

V živo, ki to ni več

Če za Video na zahtevo lahko rečemo, da danes sodi že v klasično ponudbo televizijskih operaterjev, pa so operaterji kasneje začeli ponujati še dodatne interaktivne storitve, ki omogočijo popolnoma novo doživetje televizije. Govorimo o snemanju in možnosti zaustavitve živega predvajanja televizije.

Prvi del te storitve je že pred dvema letoma ponujal T2 (glej članek Novosti IPTV, maj 2008), vendar so bile takrat še bolj v poizkusni fazi. Malo kasneje je storitve ponudil Tuš Telekom (danes Tušmobil), vendar jih sploh ni oglaševal (so morda že obupali nad ponudbo televizije?). Vse kaže, da je nove storitve najhitreje in najuspešneje tržno skomuniciral AMIS. S promocijo AMIS TV 2.0 z novim sprejemnikom Albis (Siemens) 7710 in programsko opremo, narejeno po meri, o čemer smo pisali v članku maja lani. AMISu je lani jeseni sledil SIOL z novim sprejemnikom Netgem Netbox 8200 (a.k.a. SIOL Box, Monitor oktober 2010). Tu gre najprej za funkcijo premora (ki jo lahko izvedemo tudi ob pomoči krajevnega diska v sprejemniku - če imamo tak sprejemnik), predvsem pa za funkcijo časovnega zamika (kasnejšega gledanja oddaje, katere začetek smo zamudili, od začetka) in za funkcijo gledanja arhiviranih oddaj na najbolj priljubljenih kanalih. Te funkcije v celoti ponujajo samo AMIS, T2 in Tušmobil, razlikujejo pa se po številu kanalov, na katerih je ta funkcija vključena in po trajanju arhiva (24 ali 48 ur).

Izbirajmo, če lahko

Danes lahko gledalci televizije, ki imajo telefonski priključek, izbirajo med štirimi različnimi ponudniki internetne televizije, če imajo kabelski priključek, pa še med analogno ali digitalno kabelsko ponudbo. Vsem je na voljo televizija prek satelita (če le imajo možnost postaviti satelitski krožnik, kar je v večstanovanjskih poslopjih lahko bolj problematično). Le redki so srečneži, ki lahko dodatno izbirajo med dvema optičnima priključkoma (Telekom in T2); upajmo, da bo APEK čim prej dosegel načrtovano razvezavo optike, tako da bodo vsi operaterji lahko ponujali storitve tudi prek optičnih priključkov FTTH (seveda samo tam, kjer so že zgrajeni). Na telefonskih priključkih z večjo oddaljenostjo od centrale namreč padajo možnosti za kakovosten sprejem IPTV. T2, na primer, ki ponuja najbolj kakovostno sliko, saj dodatno ne stiska originalnih signalov, ki jih dobi prek satelita v formatu MPEG2 (to velja za SDTV ločljivost), se bo letos lotil iste zvijače, kot se jo je že pred njim lotil SiOL - izvirni signal bo zakodiral v bolj varčnem formatu MPEG4. Prav zato, da bo lahko ponudil televizijo tudi telefonskim naročnikom, ki niso tako blizu telefonskih central.

Za lažje odločanje med različnimi operaterji (tistim, ki imajo to možnost) smo pripravili preglednico z vsemi bistvenimi funkcijami. Izpustili smo cenovne primerjave, saj so odvisne od najrazličnejših paketnih ponudb.

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki