Telefoni: Kateri Android? Dobro vprašanje!

Letos se je na strani Androida marsikaj spremenilo, tako da so se karte spet malce premešale. Nekatere spremembe so posledica političnih odločitev velesil in kot take v kontekstu našega poročanja res niso dobrodošle.

Veliko raje imamo, če se proizvajalce primerja na podlagi njihovih izdelkov, ki niso omejeni zaradi političnih odločitev. Preden pridemo do priporočil, si oglejmo tiste naprave, ki bi lahko bile na vrhu, pa niso.

Prepoved Huaweiju, da na svoje telefone namešča Googlov Android, je osrednji krivec, da Huaweija ni med priporočili. Ta odločitev v letošnjem letu že kaže neljube posledice, saj so novi Huawei telefoni za zahodni trg konkretno omejeni. Na njih sicer teče odprtokodni Android in imajo Huaweijevo trgovino aplikacij, a Googlove storitve manjkajo. Nekatere se da namestiti z .apk datotekami, spet druge poskušajo nadomestiti aplikacije (npr. Youtube in njegovi kloni), a za povprečnega uporabnika je to preveč preprek, da bi telefon »preprosto deloval«. Predvsem je škoda te umetne omejitve zato, ker je Huawei lani strojno povsem ujel najboljše in postal legitimen konkurent na vrhu. P40 Pro je tako izjemen telefon, ki ga ne moremo zares priporočiti, ker »nima Googla.«

Naslednji, v katerega smo polagali veliko upov, pa je razočaral brez pomoči politike. To je Pixel 4. Njegov predhodnik Pixel 3 (XL) je na voljo celo pri naših operaterjih, a je zdaj res predrag. Štirica pa ni prinesla (vsaj) širokokotne leče, ima premajhno baterijo in radar, ki naj bi omogočal natančno upravljanje telefona z mahanjem roke pred zaslonom, a je bolj sam sebi namen.

Tako smo se vrnili v leto, ko je na Android strani zares dobre telefone delal le še Samsung. LG in Sony se sicer trudita, a jima vedno zmanjka nekaj sape pri najdražjih modelih. Samsung pa je letos s svojo serijo Galaxy S20 mirno dostavil družino telefonov, ki so malce izboljšali lanske S10 in to je povsem dovolj.

Galaxy S20 Ultra je (pre)velik in predrag telefon, ki stavi na kamero, a za ta denar ne dobimo dosti več kot pri tistem, ki se ga dejansko izplača kupiti. To sta Galaxy S20 in S20+ in izbira med njima je pogojena z velikostjo zaslona. Samsung je predvsem izboljšal delovanje kamer in (do neke mere) kopiral Huawei s teleskopskim zoomom, ki smo ga prvič videli lani v P30 Pro. Še enkrat zapišimo, da je tehnološko to zanimiva funkcionalnost, v praksi pa dobimo neostre slike povečave 50x in resno vprašanje je, kaj točno je nekdo fotografiral na takšni razdalji.

Samsungu gre predvsem zameriti, da letos ni bilo naslednika cenejšega modela S10e, ki bi bil najsmotrnejši nakup. A so pri Samsungu bržkone dojeli, da ta prostor lepo zapolnijo njihovi lanski modeli.

Če je med dražjimi telefoni na vrhu Samsung, je v srednjem razredu veliko bolj pestro. Višji srednji razred okoli 700 EUR pripada lanskemu Huawei P30 Pro. Ta je še vedno izjemen telefon z Googlom, in če mu cena še malo upade, tudi res izjemna kupčija.

Samsung Galaxy S10e je sicer lanski telefon, a za okoli 500 EUR letos še vedno predstavlja dober nakup. Zaslon in fotoaparat sta njegovi odliki in že lani smo ga hvalili, zdaj ko mu je cena še malo upadla, pa ni razloga, da ga ne bi še enkrat.

Pri telefonih okoli 400 EUR pa v času pisanja pričakujemo Pixel 4a, ki so ga zamaknili zaradi virusa, a je večina specifikacij že znanih. Ta telefon utegne spet (tako kot lanski 3a) predstavljati najboljši kompromis med malce slabšo strojno močjo in izjemnim fotoaparatom, ki nima konkurence pri tej cenovni postavki. Vsi ostali telefoni za ta denar ne ponujajo tako dobrega zajemanja slik, in ko temu dodamo še neobremenjeni Android, je težko priporočiti karkoli drugega.

V najnižjem cenovnem razredu sicer še čakamo naslednika Xiaomi Mi A3, a tudi ta je še vedno vreden nakupa. Zdaj ima ceno že konkretno pod 200 EUR.

Za konec pa še par stavkov o pregibnih telefonih. Za zdaj še ni naprave, ki bi dejansko upravičila svojo ceno. Razumemo navdušenje nad nečim novim, kar je dobro pretreslo pričakovanja, kakšni bi telefoni morali biti. Vendarle pa so to naprave prvih generacij, ki so morale sklepati enostavno preveč kompromisov, da bi bile zares uporabne, in tehnologije, ki omogočajo pregib zaslona, še niso zares preizkušene med uporabniki. Tako je škoda denarja, da bi za druge preizkušali vzdržljivost teh telefonov.