Naprave, nekoč rezervirane za vojsko, danes pod krinko varnosti tiho vstopajo v civilno sfero. Lovilci IMSI, naprave za prestrezanje mobilnih povezav, so postali simbol prikritega tehničnega nadzora — učinkoviti, nevidni in pogosto pravno neurejeni. Njihova uporaba odpira vprašanja o ravnotežju med varnostjo in zasebnostjo ter spoštovanju temeljnih pravic.
Lovilci IMSI, znani kot lažne mobilne bazne postaje, se predstavljajo kot legitimni sprejemniki/oddajniki in prisilijo telefone v bližini, da se povežejo z njimi. Njihov cilj je pridobivanje identifikacijskih podatkov, kot sta številki IMSI in IMEI, ki razkrivata identiteto uporabnika in mobilne naprave oziroma telefona. Lovilec se namreč 'predstavi' kot najmočnejši signal v okolici in zahteva ponovno avtentikacijo, s čimer pridobi občutljive podatke.
TI lovilci, znani po svoji invazivnosti, prikritem delovanju in pravni neurejenosti, odpirajo ključno vprašanje sodobne demokracije: ali lahko družba sprejme orodje, ki deluje v senci – mimo javnega vpogleda, brez jasnih pravil in z neomejenim vdiranjem v zasebnost?
V digitalni dobi tehnologija ni več le sredstvo napredka, temveč tudi orodje nadzora.
SOVA brez komentarja
Od slovenske obveščevalno-varnostne agencije smo želeli izvedeti, kako razumejo vlogo IMSI-lovilcev v današnjem času, ali SOVA še uporablja IMSI-lovilce, ki jih je kupila leta 1999, ter ali poseduje opremo za njihovo detekcijo. Agencija odgovarja: »Podatki o oblikah in načinu uporabe tehničnih sredstev, namenjenih za izvajanje zakonsko določenih nalog agencije v okviru danih pooblastil, so tajni in jih agencija ne posreduje v objavo ter javno ne komentira.«
Od vojaškega orodja do civilnega nadzora
Lovilci IMSI (International Mobile Subscriber Identity catchers) so se pojavili v 90-ih letih kot del vojaške in obveščevalne tehnologije, namenjene prestrezanju mobilnih komunikacij na bojišču in v tajnih operacijah. Prvotno so jih uporabljale vojaške enote in obveščevalne agencije za identifikacijo sovražnikovih naprav, sledenje gibanju posameznikov ter pridobivanje podatkov o komunikacijskih omrežjih.
Ministrstvo za notranje zadeve je izrazilo željo po ponovni zakonski ureditvi uporabe lovilcev IMSI, saj meni, da bi naprave lahko pomembno prispevale k učinkovitosti policijskega dela.
Po letu 2000 se je uporaba teh lovilcev razširila tudi med civilne varnostne službe, predvsem policijo in notranja ministrstva v različnih državah. Tehnološki napredek je naprave naredil kompaktnejše, mobilnejše in cenovno dostopnejše, kar je omogočilo njihovo širšo uporabo v urbanih okoljih. Lovilci IMSI so se začeli uporabljati za identifikacijo osumljencev, nadzor nad množičnimi dogodki in preiskovanje kriminalnih mrež.
Vzporedno z njihovo širšo uporabo pa so se pojavila tudi opozorila o pravnih in etičnih dilemah, saj naprave ne razlikujejo med ciljno osebo in naključnimi mimoidočimi, kar pomeni, da se podatki zbirajo množično, brez soglasja ali vednosti uporabnikov.
IMSI lovilci niso poceni.
Danes to lovilci predstavljajo eno najbolj kontroverznih nadzornih tehnologij v demokratičnih družbah. Njihova uporaba je razširjena po številnih državah, vendar pogosto poteka v pravno neurejenem okolju, brez jasnih pravil o nadzoru, hrambi podatkov in dostopu do zbranih informacij.
Razprave o njihovi legitimnosti se odvijajo na ravni nacionalnih parlamentov, evropskih institucij in civilne družbe, ki opozarjajo na potrebo po strožji regulaciji, neodvisnem nadzoru in večji transparentnosti.
Lovilec IMSI v službi domovine
Uporaba lovilcev IMSI v varnostno-obveščevalnih službah po Evropski uniji ostaja pretežno netransparentna in pravno neurejena, kar odpira resna vprašanja o skladnosti s temeljnimi pravicami. Te naprave, ki se predstavljajo kot lažne bazne postaje, omogočajo množično zbiranje identifikacijskih podatkov mobilnih telefonov v svoji bližini — ne glede na to, ali gre za osumljence ali povsem nedolžne posameznike.
Lovilci IMSI ponujajo neposreden in hiter dostop, medtem ko alternative zahtevajo več časa, birokracije in pogosto puščajo daljšo sled nadzora.
V številnih državah članicah EU jih uporabljajo policija, obveščevalne agencije in druge varnostne službe za sledenje gibanju oseb, identifikacijo naprav in povezovanje komunikacijskih vzorcev. A prav zaradi svoje prikrite narave in širokega dometa delovanja ti lovilci pogosto delujejo mimo sodnega nadzora, kar je v nasprotju z evropskimi standardi varstva osebnih podatkov in zasebnosti.
Francoske obveščevalne službe so po napadih v Parizu leta 2015 razširile njihovo uporabo kot del širših ukrepov za preprečevanje terorističnih groženj. Naprave se uporabljajo za identifikacijo mobilnih naprav v bližini sumljivih lokacij, kot so mošeje, in dogodkov, kot so protesti ali domnevna skrivna srečanja. Čeprav zakonodaja zahteva sodno odobritev, se v praksi pogosto zanaša na izjemna pooblastila, ki omogočajo hitro in prikrito uporabo tehnologije. Kritiki opozarjajo, da takšna praksa spodkopava pravico do zasebnosti in odpira vrata politični zlorabi.
V Nemčiji je uporaba teh lovilcev strogo regulirana. Zakonodaja zahteva sodni nadzor in natančno dokumentacijo vsakega posega. Naprave so deponirane na sodiščih, kar pomeni, da jih varnostne službe ne morejo aktivirati brez predhodne odobritve. Kljub temu pa tudi v Nemčiji obstajajo primeri, kjer se lovilci IMSI uporabljajo v okviru širših obveščevalnih operacij, pri čemer se podatki o nedolžnih mimoidočih prav tako zajamejo. To sproža vprašanja o sorazmernosti in skladnosti z evropskimi načeli varstva podatkov.
V Španiji in Italiji je zakonodajni okvir manj jasen, kar omogoča večjo diskrecijo obveščevalnim službam. V Španiji so mediji poročali o uporabi lovilcev IMSI za nadzor nad katalonskimi gibanji za neodvisnost, kar je sprožilo ostre odzive javnosti in pozive k večjemu nadzoru nad obveščevalnimi praksami. V Italiji pa so naprave uporabljene v okviru preiskav mafijskih struktur, pri čemer se pogosto izognejo sodnemu nadzoru z utemeljitvijo nujnosti operativne učinkovitosti. Takšna praksa odpira vprašanja o ravnotežju med nacionalno varnostjo in spoštovanjem temeljnih pravic.
Na Nizozemskem je uporaba lovilcev IMSI predmet razprav med zakonodajalci in civilno družbo. Čeprav so naprave v uporabi, je njihova regulacija vključena v širši okvir zakonodaje o obveščevalnih službah, ki zahteva sodni nadzor in poročanje o uporabi nadzornih tehnologij. Kljub temu pa poročila kažejo, da je javnost pogosto premalo obveščena o obsegu in pogostosti uporabe teh naprav, kar zmanjšuje transparentnost in otežuje demokratični nadzor.
Ti lovilci lahko povzročijo nenavadne spremembe v delovanju telefona, kot so nenadna izguba signala, preklop z omrežja 4G/5G na 2G ali onemogočanje šifriranja komunikacije.
Skupna težava v večini članic EU je pomanjkanje enotnih standardov in nadzora nad uporabo teh lovilcev. Evropska komisija in Evropski parlament sta sicer večkrat opozorila na potrebo po usklajeni regulaciji nadzornih tehnologij, vendar do danes ni bila sprejeta direktiva, ki bi urejala njihovo uporabo na ravni EU. V odsotnosti skupne zakonodaje ostaja odgovornost na posameznih državah, kar vodi v neenotno prakso in povečuje tveganje za kršitve temeljnih pravic. Lovilci IMSI tako ostajajo simbol tehnološkega napredka, ki presega obstoječe pravne okvire in zahteva nujno politično razpravo o mejah digitalnega nadzora v demokratičnih družbah.
Tehnologija lovilcev IMSI gre tudi v malo večji nahrbtnik.
Evropska agencija za temeljne pravice (FRA) je že opozorila, da lahko takšne oblike nadzora pomenijo resen poseg v pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, če niso podvržene strogemu sodnemu nadzoru in neodvisnemu nadzornemu mehanizmu. Po razkritjih Edwarda Snowdna je Evropski parlament pozval k poglobljeni preiskavi nadzornih praks obveščevalnih služb, vendar se zakonodajni odziv med državami močno razlikuje.
Pravne in etične dileme v Sloveniji
V Sloveniji je uporaba lovilcev IMSI dolgo potekala brez jasnih pravnih varovalk, saj zakonodaja ni jasno opredeljevala njihovega delovanja in nadzora. Gre za naprave, ki delujejo kot lažne bazne postaje in omogočajo zbiranje identifikacijskih podatkov mobilnih naprav v svoji bližini. Policija jih je uporabljala za identifikacijo osumljencev v kazenskih postopkih, vendar brez ustreznih zakonskih varovalk, kar je sprožilo pomisleke o kršitvah pravice do zasebnosti in informacijske varnosti. Leta 2019 so poslanci SDS in Levice vložili zahtevo za oceno ustavnosti zakonskih določb, ki so urejale uporabo teh naprav, kar je sprožilo pomemben pravni precedens.
Ustavno sodišče je leta 2023 razveljavilo več členov zakona o kazenskem postopku, ki so urejali uporabo lovilcev IMSI, saj je presodilo, da predstavljajo nesorazmeren poseg v pravico do varstva osebnih podatkov. Sodišče je poudarilo, da mora biti preiskovalni sodnik seznanjen s tehničnimi lastnostmi naprave in imeti možnost naknadnega sodnega nadzora nad zbranimi podatki. Ker zakon tega ni omogočal, je bil ocenjen kot protiustaven, s tem pa je za zdaj uporaba lovilcev IMSI v Sloveniji prepovedana.
Kljub sodni prepovedi pa razprava o tem v Sloveniji ni končana. Ministrstvo za notranje zadeve je že izrazilo željo po ponovni zakonski ureditvi njihove uporabe, saj meni, da bi naprave lahko pomembno prispevale k učinkovitosti policijskega dela. Prihodnja zakonodaja pa bo morala upoštevati stroge zahteve po sorazmernosti, transparentnosti in neodvisnem nadzoru.
V demokratični družbi ne more obstajati tehnologija, ki deluje v senci – brez jasnih pravil, brez odgovornosti in brez možnosti pritožbe. Lovilci IMSI so postali simbol širšega vprašanja: kako naj država uravnoteži varnostne ukrepe z zaščito temeljnih pravic svojih državljanov.
Za odkrivanje lovilcev IMSI najdemo na spletu več navodil.
Policijski lovilci IMSI: samo eno od orodij
Policija ima poleg lovilcev IMSI na voljo več drugih orodij, ki pa so večinoma manj neposredna in zahtevajo več sodelovanja tretjih akterjev. Eden najpogostejših pristopov so izpisi baznih postaj, kjer policija od operaterjev pridobi podatke o vseh mobilnih napravah, ki so se v posameznem obdobju povezale z nekim oddajnikom. Tako je mogoče ugotoviti, kdo je bil prisoten na posameznem kraju, čeprav metoda ne dosega natančnosti lovilcev IMSI. Prav tako lahko policija pri operaterjih zaprosi za prometne in lokacijske podatke, kar omogoča rekonstrukcijo mreže stikov ali gibanja osumljenca.
Na voljo so tudi klasične metode sledenja, kot so fizično opazovanje, uporaba sledilnih naprav GPS na vozilih ali videonadzor v javnem prostoru. Gre za bolj zamudne in kadrovsko zahtevne postopke, a še vedno koristne, ko digitalne tehnologije niso dovolj. Ob tem ima policija možnost sodelovanja z drugimi organi doma in v tujini, denimo prek Europola ali Interpola, kjer je mogoče pridobiti prestrežene komunikacije in tehnične podatke, ki jih same nacionalne oblasti morda ne morejo doseči.
Pomembno vlogo igra tudi digitalna forenzika, ki pride v poštev po aretaciji. Zaseženi telefoni, računalniki in druge naprave razkrijejo bogastvo informacij, od zgodovine komunikacij do natančnih lokacijskih sledi. Vse te metode policiji omogočajo nadaljevanje preiskav brez lovilcev IMSI, a hkrati pomenijo več pravnih postopkov, večjo odvisnost od telekomunikacijskih podjetij ter več nadzora nad samim procesom zbiranja podatkov. Razlika je očitna: lovilci IMSI ponujajo neposreden in hiter dostop, medtem ko alternative zahtevajo več časa, birokracije in pogosto puščajo daljšo sled nadzora.
Črni trg širi uporabe in zlorabe
Uporaba lovilcev IMSI se običajno povezuje z državnimi organi, toda v zadnjih letih se pojavljajo resni pomisleki o njihovi zlorabi tudi v kriminalnih krogih. Tehnologija, ki je bila sprva rezervirana za obveščevalne službe in specializirane policijske enote, je z razvojem trga postala dostopnejša. Na črnem trgu se pojavljajo naprave, ki delujejo kot improvizirani lovilci IMSI, pri čemer so lahko bistveno cenejše in manj sofisticirane od uradnih modelov. Kriminalne združbe tako dobijo možnost, da same izvajajo prestrezanje mobilnih komunikacij, kar jim daje nevarno prednost pred organi pregona in konkurenco.
Lovilcev IMSI ne uporabljajo samo 'dobri fantje'.
V Evropi so se pojavila opozorila, da se lovilci IMSI uporabljajo za industrijsko vohunjenje, zlasti v sektorjih, kjer podatki o trgovanju ali tehnoloških inovacijah pomenijo milijonske dobičke. Organizirane skupine lahko z lažnimi baznimi postajami pridobijo dostop do občutljivih podatkov podjetij, ne da bi pri tem puščale klasične digitalne sledi. V nekaterih primerih se tehnologija uporablja tudi pri trgovini z ljudmi in tihotapljenju drog, kjer kriminalci prestrezajo komunikacije tekmecev ali celo lastnih sodelavcev, da bi nadzirali tok informacij in preprečili uhajanje podatkov do policije.
Kako dostopna je tehnologija lovilcev IMSI?
Kupovanje lovilcev IMSI na spletu razkriva skrb vzbujajoče dejstvo: tehnologija, ki je sposobna množičnega nadzora in posega v temeljne človekove pravice, je pogosto dostopna skoraj vsakomur z dovolj denarja.
Na različnih spletnih platformah, vključno z globokim spletom (dark web), pa tudi na bolj prikritih straneh običajnega spleta je mogoče najti ponudnike, ki oglašujejo lovilce IMSI kot »orodja za testiranje varnosti mobilnih omrežij« ali »opremo za raziskovalne namene«. Cene se gibljejo od nekaj tisoč do več deset tisoč evrov, odvisno od zmogljivosti naprave, dosega in možnosti nadgradnje.
Čeprav se proizvajalci pogosto sklicujejo na »legalno uporabo«, se v praksi prodaja pogosto izvaja brez preverjanja identitete kupca ali dokazil o zakoniti uporabi.
Zunaj Evrope so primeri še izrazitejši. V Latinski Ameriki, kjer je varnostna infrastruktura pogosto šibkejša, so te lovilce povezali s karteli, ki jih uporabljajo za sledenje premikom varnostnih sil ali identifikacijo policijskih obveščevalcev, ki delujejo pod krinko. V nekaterih afriških državah poročila govorijo o tem, da so politično povezane skupine uporabljale podobno tehnologijo za nadzor opozicije in civilne družbe. Tako se razkriva, da ti lovilci niso zgolj sredstvo boja proti kriminalu, temveč lahko postanejo orožje v rokah kriminalnih ali celo paradržavnih struktur.
Varnostni strokovnjaki opozarjajo, da razširitev te tehnologije med kriminalne združbe pomeni novo poglavje v kibernetski in komunikacijski varnosti. Če je bila pred desetletjem glavna skrb množično zbiranje podatkov na strani držav, je danes nevarnost še širša – vključuje tudi zasebne akterje brez vsakršnega pravnega nadzora. To postavlja pred izziv tako nacionalne regulatorje kot tudi telekomunikacijska podjetja, ki morajo razvijati močnejše protokole in varnostne mehanizme. Obenem pa odpira vprašanje, ali lahko sploh še govorimo o nadzoru občutljivih tehnologij, ko pa je njihov dostop na globalnem črnem trgu skoraj neizogiben.
Kako jih sploh zaznati?
Zaznavanje lovilcev IMSI je tehnično zahtevna naloga, saj so te naprave zasnovane za prikrito delovanje in posnemanje delovanja legitimnih baznih postaj mobilnih operaterjev. Ena izmed osnovnih strategij zaznavanja temelji na analizi mobilnega signala. Lovilci IMSI pogosto oddajajo močnejši signal kot okoliške bazne postaje, da bi naprave 'prisilili' k povezavi. Nenadna sprememba moči signala ali nenavadna lokacija bazne postaje lahko zato nakazuje prisotnost lovilca. Napredne aplikacije in orodja za varnostno analizo mobilnih omrežij lahko beležijo te anomalije in uporabnika opozorijo na sumljivo aktivnost.
Druga metoda zaznavanja temelji na primerjavi identifikatorjev baznih postaj (Cell ID in LAC). Lovilci pogosto uporabljajo neveljavne ali ponarejene identifikatorje, ki niso v registru uradnih mobilnih operaterjev. Z uporabo odprtokodnih zbirk podatkov, kot je OpenCellID, lahko naprave preverijo, ali se bazna postaja dejansko nahaja na prijavljeni lokaciji. Če se identifikator ne ujema z znanimi podatki, je to lahko znak prisotnosti lažne postaje. Ta pristop zahteva tehnično znanje in dostop do ustreznih podatkovnih virov, zato je primernejši za raziskovalce in aktiviste.
Tudi akterji na področju Balkana razumejo pomembnost te nadzorne tehnologije.
V digitalni dobi tehnologija ni več le sredstvo napredka, temveč tudi orodje nadzora.
Tretja strategija vključuje spremljanje 'vedenja' mobilne naprave. Lovilci IMSI lahko povzročijo nenavadne spremembe v delovanju telefona, kot so nenadna izguba signala, preklop z omrežja 4G/5G na 2G ali onemogočanje šifriranja komunikacije. Ker starejša omrežja omogočajo lažje prestrezanje podatkov, lovilci pogosto 'prisilijo' naprave v prehod na manj varne protokole. Uporabniki lahko ob pomoči specializiranih aplikacij, kot je SnoopSnitch ali Cell Spy Catcher, zaznajo te spremembe in pridobijo vpogled v morebitne varnostne grožnje.
Intervju: dr. Matej Kovačič
»Nujna je transparentna raba nadzornih tehnologij!«
V razpravah o uporabi lovilcev IMSI v Sloveniji se kot eden najglasnejših kritikov pojavlja dr. Matej Kovačič, strokovnjak za informacijsko varnost in član civilnodružbenih iniciativ, ki opozarjajo na tveganja prikritega digitalnega nadzora. Kovačič že več let opozarja, da uporaba teh naprav brez jasne zakonske podlage in neodvisnega nadzora predstavlja resno grožnjo pravici do zasebnosti. Po njegovem mnenju lovilci IMSI niso zgolj tehnično orodje, temveč politično vprašanje, ki zadeva temeljne svoboščine državljanov.
Ali bi bolj transparentno delovanje nadzornih organov pri uporabi lovilcev IMSI bolj pomagalo kriminalcem ali relevantni javnosti (novinarji, aktivisti)?
Po mojem mnenju je transparentnost uporabe nadzornih tehnologij v pravni in demokratični državi nujna. Osebno dvomim, da bi več informacij o tem kaj dosti pomagalo kriminalcem. Konec koncev kriminalci točno vedo, da policija lahko uporablja prisluškovanje, pridobivanje prometnih podatkov itd., pa vseeno uporabljajo telefone, računalnike in drugo opremo, policija pa jim uspešno prisluškuje in pridobiva podatke od operaterjev, ponudnikov e-pošte, družabnih omrežij itd. Poleg tega se v sodnem postopku načelno vedno razkrije, kakšne metode (prisluhi ...) je policija uporabila pri pridobivanju dokazov, zato argument o skrivanju teh podatkov pred kriminalci po mojem mnenju ne zdrži.
Kakšno vlogo igra sivi oziroma črni trg? Kako razširjeni so ti lovilci zunaj klasičnega modela obveščevalno-varnostnih služb?
Tega v resnici ne vemo, ker v Sloveniji po mojem vedenju nihče prav sistematično ne izvaja tovrstnih meritev. Poznamo pa primere iz tujine, ko so državni organi ali varnostni raziskovalci ugotovili, da so lovilce IMSI uporabljale tudi tuje varnostne službe, v nekaterih primerih se je sumilo celo kiberkriminalce.
Najbolj svež primer prihaja iz Turčije, kjer je turška obveščevalna služba pred dobrimi tremi meseci razbila kitajsko vohunsko mrežo, ki je ob pomoči lovilcev IMSI prisluškovala pripadnikom ujgurske manjšine in več turškim uradnikom (v Turčiji namreč živi precej Ujgurov, ki so v Turčijo pobegnili zaradi preganjanja kitajskih oblasti). Sedem kitajskih osumljencev je nadzor izvajalo z lovilci IMSI, ki so jih imeli montirane kar v avtomobilih.
Ker sodelujem pri razvoju detektorja lovilcev IMSI, sem kar nekaj meritev po Sloveniji in v več drugih državah izvedel tudi sam. Prototip detektorja je v nekaterih primerih dejansko zaznal anomalije v mobilnem omrežju, kasnejša forenzična analiza pa je v enem primeru pokazala veliko verjetnost za prisotnost lovilca IMSI. Podobne meritve izvaja tudi več drugih raziskovalcev po svetu, ki so prav tako večkrat odkrili te lovilce.
Naj pa omenim, da sem testiral tudi zelo zanimivo tehnologijo, ki omogoča, da se uporabnik praktično popolnoma skrije pred tem lovilcem, hkrati pa telefon še vedno lahko normalno uporablja.
Kdo bi se moral najbolj 'bati' teh lovilcev?
Po mojem mnenju po eni strani novinarji in aktivisti, saj izkušnje iz tujine (delno pa tudi iz Slovenije) kažejo, da so zlorabe lovilcev IMSI precej pogoste. Poseben problem pa predstavljajo tudi tuje tajne službe in kriminalne organizacije, zato so po mojem mnenju na udaru tudi ključni državni uradniki in gospodarstveniki.
