T-2 ponavlja zgodbo

Objavljeno: 26.8.2008 14:43 | Avtor: Igor Harb | Kategorija: Preizkusi | Revija: Avgust 2008

Ob vseh težavah, ki jih Sloveniji prinaša majhno število prebivalstva za konkurenčnost trga (in posledično "tajkunizacija", ki smo ji trenutno priča), pa je en presenetljiv segment, na katerem so t. i. pravila trga z ostro in svobodno konkurenco privedla stanje v državi tako daleč, da se nedvomno uvrščamo med najbolj razvite na planetu. Merimo seveda na telekomunikacije.

Te so presenetljiv segment zato, ker je bil že pred osmimi leti v vsej državi samo en resen ponudnik širokopasovnega dostopa do interneta - Telekomov SiOL s svojim (na ISDN vezanim) ADSLom - poleg njega pa cel kup kabelskih operaterjev z zastarelimi omrežji zelo omejenega dosega in še vrsta ponudnikov klicnega dostopa do interneta, ki so jim Telekomova pravila (zelo prikrojena SiOLovemu položaju) več let naredila ADSL nedosegljiv. A te stvari se danes zdijo že kot daljna preteklost, saj se je regulacija Agencije za pošto in elektronske komunikacije nekako vzpostavila in trg se je razvil tako silovito, da se "dobrih starih časov" niti ne spomnimo več.

Trenutno stanje je namreč sledeče: v Sloveniji imamo na področju fiksnega širokopasovnega interneta pet dokaj velikih ponudnikov (Amis.net, T-2, Telekom, Telemach in Tuš Telekom), ki vsi ponujajo trojčke (internet, telefonijo in televizijo), med njimi dva gradita tudi svoje lastno optično omrežje (T-2 in Telekom), in kar štiri operaterje mobilne telefonije, od katerih trije že ponujajo širokopasovne hitrosti s tehnologijami HSxPA (Mobitel, Si.mobil in T-2), Tušmobil pa je ravnokar dobil licenco (v nekoliko "nenavadnem" postopku, ki bo morebiti razveljavljen).

Vstopi T-2

Prav podjetje T-2 je na trgu najbolj nenavadno, saj je vstopilo nepredvidljivo močno in hitro, najprej prehitelo Telekom z naprednejšo tehnologijo VDSL na področju ožičenega interneta, nato še z ekspresno izgradnjo lastnega optičnega omrežja, zdaj pa je začelo ponujati še mobilno telefonijo. Čeprav je T-2 javnosti znan skorajda samo po svojih preprostih, a učinkovitih oglaševalskih akcijah in precej nesposobnem centru za pomoč uporabnikom, je s podjetjem povezanih nekaj ljudi, ki se odlično spoznajo na tehnologijo. Tako jim je tudi uspelo že dvakrat prehiteti Telekom "po levi", saj so bili med prvimi na svetu, ki so uvedli VDSL, pa tudi njihov sistem polaganja optičnega omrežja je bil ob uvedbi zadnji krik mode v nizkih gradnjah (oziroma razkopavanju in krpanju ceste).

Temu trendu so sledili tudi z uvedbo mobilne telefonije. Za razliko od Mobitela in Si.mobila (in, kot kaže, tudi Tušmobila), ki imajo licence za GSM in UMTS, ima T-2 zgolj licenco za tretjo generacijo mobilne telefonije UMTS. In tudi tu se niso zadovoljili z isto tehnologijo, kot jo imajo drugi na trgu. Skoraj vsi operaterji UMTS na svetu imajo postavljeno osnovno omrežje UMTS, ki so ga nadgradili, ali pa ga nadgrajujejo s tehnologijama HSDPA in HSUPA (skupaj HSxPA ali HSPA oziroma 3,5 G, kot so se to odločili poimenovati v Mobitelu), ki omogočata bistveno hitrejši prenos podatkov. Pri nas Mobitel že ponuja HSDPA in HSUPA, Si.mobil pa zaenkrat zgolj HSDPA. Podrobnosti o teh tehnologijah smo že opisali, ko so bile novost na trgu, v osnovi pa omogoča polna nadgradnja na HSPA hitrosti prenosa v smeri proti uporabniku do 7,2 Mb/s in hitrosti od uporabnika do 1,4 Mb/s. V prihodnosti pričakujemo še eno nadgradnjo omrežja, ki bo omogočala hitrosti do 14,4 Mb/s, vendar bo to predvidoma mogoče predvsem ob uporabi pikocelic - manjših baznih postaj, ki bodo pokrivala znatno manjša območja kot današnje bazne postaje. To bo treba zaradi zasičenosti frekvenčnega spektra okrog baznih postaj in tudi zaradi premajhne zmogljivosti povezav baznih postaj s centralami (če bazna postaja sprejme 500 povezav in bi vsi uporabniki hoteli prenašati datoteke s hitrostjo 14,4 Mb/s, bi bazna postaja torej morala biti povezana s centralo s 7,2 Gb/s). Pri T-2 so namesto te klasične opreme izbrali različico i-HSPA, ki so jo razvili v Nokia Siemens Networks in jo prvič razkrili svetu v drugi polovici leta 2005 (koncept UMTSa sicer izvira iz devetdesetih let). Prvi operater, ki uporablja i-HSPA komercialno, je začel obratovati februarja v Teksasu, T-2 pa je prvi v Evropi. Tehnologijo preizkuša tudi avstrijski Mobilkom, sicer lastnik Si.mobila, ki je maja letos v sodelovanju z Nokia Siemens Networks tudi prvi prikazal prenos podatkov s hitrostjo 10,1 Mb/s, doslej najhitrejšo v omrežjih UMTS. Za razliko od klasičnega HSPA ima i-HSPA namreč teoretične meje pri 42 Mb/s v smeri proti uporabniku in 22 Mb/s v smeri od uporabnika. Ob teh neverjetnih podatkih se postavi vprašanje, zakaj se operaterji še oklepajo HSPA, če predpona "i" prinese tolikšno prednost.

Odgovor je dokaj preprost: "i" je namreč okrajšava za "internet", saj i-HSPA dejansko odpravlja večino klasičnih omrežnih elementov, ki imajo kakšno zvezo s telefonijo, in se osredotoča zgolj na paketni prenos prek IP omrežja. Prednosti obsegajo hitrejši prenos podatkov in cenejše omrežje, ki ga je mogoče priključiti neposredno na optične povezave, slabosti pa odsotnost govorne telefonije in SMS. In kljub temu, da se mobilni operaterji dandanes predstavljajo kot "ponudniki komunikacijskih storitev" in ne zgolj "telefonije", so govorne storitve še zmeraj največji del njihovih prihodkov in predvsem najpomembnejša storitev za uporabnike.

Praktični preizkus

Toliko o teoriji omrežja i-HSPA. Pravzaprav bi kaj več težko povedali, saj je zbirka podatkov Nokia Siemens Networks o tej temi precej skopa, drugih podatkov pa skoraj ni. Na T-2 so pregovorno skopi s kakršnimikoli podatki in tudi od njih nam ni uspelo izvedeti skoraj ničesar. Za razliko od drugih operaterjev niti ne povedo, katera območja pokriva njihov signal (razen pač poimenovanja slovenskih mest), temveč zgolj zagotavljajo, da govorna telefonija deluje po vsej državi. To je povsem razumljivo, saj imajo, tako kot Tušmobil (in pred njima Vega), podpisano pogodbo za GSM gostovanje z Mobitelom. Nas je bolj zanimal UMTS oziroma i-HSPA in med preizkusom v Ljubljani smo ga našli povsod. V skladu s teorijo omrežij i-HSPA in poznavanjem T-2 naj bi bile bazne postaje neposredno povezane na njihovo optično omrežje, tako da je pokritost najverjetneje zagotovljena povsod, kjer že imajo položene optične kable. Glede na to, da so Ljubljano že precej dobro pokrili, je torej razumljivo, da smo našli signal. Žal nam preizkusov ni uspelo izvesti zunaj Ljubljane, saj je T-2 začel komercialno tržiti storitve UMTS le nekaj dni, preden smo končali redakcijo.

Preizkus delovanja omrežja T-2 smo opravili hkrati s preizkusom delovanja Mobitelovega HSDPA/HSUPA in Si.mobilovega HSDPA omrežja, tako da smo na istih lokacijah v obdobju nekaj minut z istim USB HSDPA/HSUPA modemom opravljali meritve hitrosti prenosa podatkov na spletni strani www.speedtest.net. Običajno sicer preizkušamo hitrost prenosa s prenašanjem večjih količin podatkov iz preverjenih strežnikov, vendar ti preizkusi trajajo precej dlje in za to nismo imeli časa. Kljub temu smo ugotovili, da se rezultati tokratnih meritev dokaj dobro skladajo z našimi zadnjimi preizkusi izpred nekaj mesecev.

Dejanske meritve so prikazane v grafu. Kot je razvidno iz njih, je omrežje T-2 večinoma povsem primerljivo z Mobitelovim, medtem ko je Si.mobilovo daleč zadaj, pravzaprav veliko bolj, kot bi pričakovali glede na to, da svojega HSDPA še niso nadgradili z 3,6 na 7,2 Mb/s. Pri tem T-2 večinoma dosega nekoliko višje hitrosti pri prenosu v smeri proti uporabniku, Mobitel pa v smeri od uporabnika. Kar se tiče Si.mobila očitno držijo vse govorice o tem, da jim je preveč uspešna prodajna akcija neomejenega dostopa do interneta znatno preobremenila omrežje in vprašanje je, v kolikšnem času ga lahko toliko pokrpajo, da bo postalo primerljivo z drugima dvema. Glede na dolgotrajnost problema bodo očitno morali dodati bazne postaje, to pa pomeni novo kalibracijo omrežja. In to zna trajati tudi nekaj mesecev. Glede na to, da ima T-2 še znatno nižje cene od Si.mobila, je povsem mogoče, da jih doleti ista težava, čeprav ni nujno. T-2 ocenjuje (po našem mnenju precej optimistično), da bo do konca leta imel 100.000 uporabnikov v svojem mobilnem omrežju. Si.mobil jih ima prek 500.000 na GSM in UMTS, pri čemer so jih prvi dan vklopa omrežja UMTS imeli vsaj 200.000, saj večina novejših mobilnih telefonov podpira UMTS in se samodejno poveže v to omrežje. Kot trenutno kažejo naše meritve in predvsem cene, je T-2 UMTS z 10 EUR na mesec najcenejši ponudnik dostopa do širokopasovnega interneta. In to vključno z ožičenimi omrežji. Seveda če ste na območju njihovega signala. Ampak potem imate najverjetneje možnost izbrati tudi priključitev v optično omrežje, ki ni bistveno dražja, ponuja pa cel kup dodatnih storitev. Hkrati T-2 UMTS ni povsem mobilni internet, saj je prenos podatkov omogočen zgolj v domačem omrežju, med gostovanjem v Mobitel GSM pa so na voljo edino govorne storitve in SMS. To pomeni, da se zunaj mest preprosto ni mogoče priključiti v internet.

T-2 vstopa v mobilno telefonijo kot precejšnja neznanka. Tudi tu je njihova ponudba cenovno neprimerljivo nižja od konkurence in obljubljena storitev znatno zmogljivejša, ne pa nujno tudi bolj kakovostna. Ali jim bo uspelo tudi na daljši rok, pa je vprašanje, na katero bomo odgovorili jeseni z novimi, popolnejšimi meritvami in primerjavo vseh treh omrežij po vsej državi.

Mobilno omrežje T-2

Kaj: Omrežje i-HSPA.

Cena: 10 EUR na mesec, brez omejitev količine prenosa.

Za: Ugodna cena, zelo visoke hitrosti prenosa.

Proti: Deluje le v nekaj večjih mestih, drugod je prek povezave z Mobitelom na voljo le govorna telefonija.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki