Svoboda ali fašizem?

O fenomenu digitalne suverenosti se je izredno težko pogovarjati, čeprav o njem govorijo vsi. Manko političnega konsenza o tem pojmu ter hkratna priljubljenost njegovega vpletanja v državne in mednarodne politike razvoja informacijske družbe pa odpirata vedno večje probleme.

Digitalna suverenost izvira iz kitajske težnje po nadzoru podatkovnih tokov.

Koncept digitalne suverenosti je v začetku 21. stoletja »patentirala« Kitajska in z njim opisala državni nadzor nad infrastrukturo in storitvami digitalne ekonomije ter ga začela izvajati v praksi. Rezultata kitajskega izvajanja digitalne suverenosti sta državni nadzor kitajskih digitalnih storitev in platform, ki delujejo na Kitajskem in po vsem svetu, ter vpogled oblastnikov v vse podatkovne tokove, ki povezujejo uporabnike in kitajske digitalne storitve.

Kot drugi so pojem digitalne suverenosti posvojili Francozi in z njim definirali obrambo pred (ironično) kitajskimi in (predvsem) ameriškimi digitalnimi velikani ter vzpostavljanje pogojev za razvoj domače industrije storitev informacijske družbe. Njih je zmotila predvsem spletna vseprisotnost ameriških multinacionalk, ki odžirajo delo in posel domačim podjetjem informacijske družbe, vlogo države pa so definirali z regulacijo tega področja.

Nato so termin prevzeli in na novo definirali Nemci. V prevladujoči nemški definiciji se znajde kritičen digitalni uporabnik, ki lahko uporablja digitalne storitve na varen, neodvisen in samostojen način.

Digitalna suverenost trenutno trpi za težavo nedorečenosti, ki ima lahko katastrofalne posledice za razvoj evropske informacijske družbe.

Callum Voge, direktor stikov z vladami in zagovorništva pri mednarodni nevladni organizaciji Internet Society, vidi v neenotnosti definicij veliko težavo. »Ker so definicije istega fenomena tako različne in tako kontradiktorne, lahko pridemo do velikih težav v mednarodnih dogovorih, ki se ukvarjajo z njim,« opozarja in nadaljuje, »da kitajska definicija v bistvu pomeni zagovarjanje razpadanja interneta, ki ga lahko država na svojem ozemlju izvaja brez vpletanja tujih držav.«

Voge še dodaja, da bo v naslednjih letih izredno pomembno in zanimivo spremljati boj za poenotenje definicije tega pojma, saj bo od tega odvisno, kakšne politike se bodo sprejemale na temu področju.

Kitajski model: socialni kreditni sistem

Kitajsko uvajanje digitalne suverenosti, kjer ima država nadzor nad podatkovnimi tokovi, je neločljivo povezano s še eno kitajsko inovacijo informacijske družbe – socialnim kreditnim sistemom (social credit system – op. p.).

Z njim kitajska država uradno optimizira svoje delovanje, saj lahko na relativno enostaven način spremlja svoje državljanke in državljane ter jih nagrajuje za državotvorno držo oziroma kaznuje za politično disidentstvo in druge prekrške.

Pri nadzoru nepogrešljivo vlogo igrajo informacijska tehnologija ter spletne platforme, ki jih uporablja večina kitajskega prebivalstva in se širijo tudi po svetovnem Zahodu, z njimi pa lahko kitajska država na enostaven način dobi veliko različnih podatkovnih tokov posamezne državljanke oziroma državljana.

»V praksi se socialni kreditni sistem na Kitajskem sooča z velikimi težavami implementacije,« opozarja kitajska novinarka Quian Sun, ki pokriva to področje. »Gre za skupek različnih digitalnih sistemov, ki imajo velike težave pri izmenjavi podatkov,« opisuje in dodaja, »da so v veliki prednosti zasebna kitajska podjetja s priljubljenimi storitvami, ki jih uporablja veliko ljudi.« Sun med te uvršča Alipay, Wechat in druge.

A če bi mislili, da gre v kitajskem primeru za nočno moro Velikega brata, Sunova opozarja, da je projekt namenjen dobrobiti kitajskih državljank in državljanov. »Kitajci v projektu socialnega kreditnega sistema ne vidijo problema, saj verjamejo, da bo država z večjo količino podatkov s terena sprejemala boljše politične odločitve in bo tako njihovo življenje boljše,« opisuje.

Francoski model: evropski podatki niso za izvoz

Ko je v začetku leta 2022 Francija prevzela šestmesečno predsedovanje Svetu Evropske unije, je digitalno suverenost postavila kot eno vodilnih rdečih niti svojega predsedovanja. Francoski predsednik Emmanuel Macron je v svojih govorih poudarjal pomembnost neodvisnosti evropskega digitalnega sektorja, še posebej v odnosih do ameriških in kitajskih tekmecev.

Glavne izzive na tem področju Francozi vidijo v odvajanju od uporabe ameriških spletnih gigantov, kot sta Google in Amazon, ter vzpostavljanju evropskih konkurenčnih poslovnih modelov, ki bi spodbudili razvoj alternativ.

Pojem digitalne suverenosti posamezne interesne skupine zlorabljajo za promocijo lastnih interesov in programov, od desničarskih teorij zarote do prodaje lastnih tehnoloških inovacij.

Glavna francoska motivatorja za zagovarjanje modela digitalne suverenosti sta zasebnost in varstvo podatkov evropskih uporabnic in uporabnikov, ki z uporabo ameriških digitalnih platform potujejo po vsem svetu in se lovijo v mreže tujih državnih nadzornih organov.

Francija je pri svojem modelu digitalne suverenosti relativno uspešna, saj aktualne evropske politike na področju digitalne ekonomije odsevajo njeno razumevanje tega fenomena. Varovalke evropskih podatkov lahko najdemo v vseh pomembnejših zakonodajnih varovalkah na tem področju, od GDPR, Akta za digitalne storitve in trge do Akta o umetni inteligenci.

Nemški model: suverenost kot model kibernetske varnosti

V nasprotju s Francozi se v nemški definiciji digitalne suverenosti večkrat pojavljata pojma kibernetska varnost ter odprtokodno programje, s katerima poskušajo nemški odločevalci presekati navezanost na ameriška in kitajska podjetja informacijske družbe in hkrati dvigniti raven kibernetske varnosti v Nemčiji ter Evropski uniji.

Vedno bolj pomemben je izvor gradnikov informacijske družbe, kot so računalniki, čipi in ostala oprema.

Poleg prekinitve navezanosti na ameriške digitalne velikane se v nemški definiciji digitalne suverenosti pojavlja tudi problem proizvodnje strojne opreme in virov za industrijo računalniških komponent, kot so čipi in ostali gradniki. Nemci poskušajo s svojim pristopom Evropsko unijo spremeniti v konkurenčno partnerico Kitajski in Združenim državam Amerike, ki so na tem področju že uveljavljene igralke.

Med Nemčijo in Francijo je zaradi razlik v definicij že prišlo do več političnih trkov – nedavno sta se državi sporekli zaradi evropske ureditve varovalk za evropske podatke, shranjene v Amazonovem oblaku. Medtem ko Francozi ne verjamejo obljubam ameriških podjetij, ki v zadnjih letih vzpostavljajo »evropske različice« svojih storitev, jih Nemci podpirajo in vključujejo v procese digitalne transformacije.

Brenčavka za vse

Ker gre za trenutno priljubljen pojem, se digitalna suverenost pojavlja tudi v drugih okvirih, tudi v domači politiki in gospodarstvu.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je na konferenci o digitalni suverenosti DISCO, ki se je konec oktobra odvila v Ljubljani, digitalno suverenost opisala kot »zmožnost države ohraniti svojo digitalno infrastrukturo in svojo digitalno usodo«, in dodala, da pa je to »v praksi misija nemogoče«.

Nato je ob dnevu reformacije izrazila skrb, da je »izziv tudi vse bolj prisotna umetna inteligenca. /.../ Kje bomo postavili meje in pravila? V družbi jih postavlja pravo, a to vedno zaostaja za razvojem tehnologij. Po skoraj 30 letih vsesplošne uporabe svetovnega spleta še vedno nimamo niti sledu mednarodnega prava glede interneta.«

V Sloveniji se politični vrhovi še lovijo s pomenom digitalne suverenosti in slovenske opredelitve do tega pojma.

Njene besede so kritiki že označili kot nevarno spogledovanje s kitajskim modelom digitalne suverenosti, še posebej v delu, ki omenja urejanje digitalnega okolja z mednarodnimi pogodbami. Vzrok za odsotnost mednarodnih pravnih ureditev regulacije interneta je namreč ravno strah pred zlorabami zakonov v avtokratskih državah, med katere sodijo Kitajska, Indija in tudi Združene države Amerike.

Slovenska vlada v osnutku Nacionalnega strateškega časovnega načrta za digitalno desetletje digitalno suverenost opiše kot varno in dostopno digitalno in podatkovno infrastrukturo, odporno, konkurenčno in trajno gospodarstvo ter industrija in kot pomoč mali in srednji industriji. Slovenski nevladniki pa digitalno suverenost razumejo kot lastnost suverenega državljana, ki je varen pred državnim nadzorom in informirano upravlja lastne osebne podatke ter uporablja tehnološke rešitve brez tveganj prevelike navezanosti na proizvajalca.

Na področju gospodarstva se v povezavi z digitalno suverenostjo največkrat omenjata lastništvo podatkov in odvisnost od velikih platform. Pomenljivo pri tem je dejstvo, da domača podjetja digitalno suverenost uporabljajo kot nagovor za uporabo domačih platform, kjer problem ostaja isti, spremeni se samo ime tujega lastnika podatkov.

In medtem ko slovenska politična levica digitalne suverenosti ne jemlje za prvovrstno politično temo, se slovenska desnica predvsem na spletu do tega pojma opredeljuje izrazito v slogu teoretikov zarot, saj naj bi digitalna suverenost v praksi pomenila digitalno cenzuro in omejevanje svobode (desničarskega) govora. Kot dokaz te teorije ponavadi navajajo brisanje uporabniških računov desničarskih 'svobodnogovorcev', ki v resnici širijo sovraštvo in laži oziroma kršijo pravila uporabe zasebnih platform.

Tako se ob pomanjkanju jasnih definicij tega pojma v praksi hitro izkaže, da različne interesne skupine na pojem digitalne suverenosti navezujejo lastne politike in ga krojijo po lastni podobi, kar je voda na mlin predvsem avtokratskim državam in njihovemu oligarhičnemu razumevanju tega pojma.

Callum Voge zaključuje: »Pomanjkanje jasne definicije tega pojma je zelo skrb vzbujajoče, še posebej se to pozna na mednarodnih forumih, kjer se Kitajska, EU, ZDA in drugi ključni igralci borijo za enoznačen pomen. In dejstvo, da Kitajska in Evropska unija trenutno uporabljata isti pojem brez jasne skupne definicije, je po mojem mnenju recept za katastrofo.«