»Staro« je moderno

Objavljeno: 25.9.2018 | Avtor: Marko Kovač | Kategorija: Dosje | Revija: Oktober 2018

Retro je beseda, ki je v zadnjem času pridobila uporabnost. Imamo retro avtomobile, retro glasbene skupine in filme, retro računalniške igre, celo retro filozofe ter – bog ne daj – retro vlade. Retro je usmeritev, ki goji navdušenje nad stvarmi, ki so bile moderne ali popularne v preteklosti, s tem, da novi izdelki stare tako ali drugače le posnemajo.

Novi proti staremu (novemu) fiatu 500.

Čeprav se zdi, da je »retro« novodobna pogruntavščina, pa ni tako. Za enega prvih, a tudi zelo razvpitih retro balonov je poskrbel sam Julij Cezar, ko je pred več kot dvema tisočletjema osvojil Egipt in tudi mlado Kleopatro. Zategadelj je v Rimu priredil manjšo zabavo, ob kateri se zdi praznovanje ob osvojitvi »piksne« na svetovnem prvenstvu v nogometu prav dolgočasno. Kakorkoli že, Rimljani so se navdušili nad Egiptom in med drugim začeli od tam »uvažati«, vse kar je egipčansko gospodarstvo lahko ponudilo. Med še danes vidnimi objekti so nekateri obeliski, ki stojijo na znanih rimskih trgih, prav tako pa je retro egiptovskega izvora julijanski koledar, ki je v nasprotju z »originalnim« rimskim, potem ko je bil ta seveda spet izposojen od sosedov Grkov, temeljil na gibanju Sonca in ne Lune.

Primeri navdušenja nad zgodovinskim stili in njihovo oživljanje si sledijo vse do dandanašnjih dni. Stavljenje na stare dobre čase pa je hkrati seveda tipična marketinška zvijača. Kdo se, denimo, ne spomni lokalne sladkane vode, ki jo oglašujejo s sloganom »pijača naše in vaše mladosti«? Silni pestrosti zgodovine navkljub pa se vseeno zdi, da nas je retro mrzlica bolj zajela v zadnjih dveh desetletjih. Vzroki za to so lahko ekonomsko-socialni. Predvsem na Zahodu in tudi pri nas se je namreč upokojevala baby boom generacija (torej tista, ki je bila rojena po drugi svetovni vojni). Čeprav bi težko rekli, da so časi bistveno boljši kot pred desetletji, si je ta generacija začela omišljati stvari, do katerih v mladosti iz takih ali drugačnih razlogov ni mogla.

Znak naraščajočega vpliva retra je tudi storitev Google Trends, ki pravi, da je beseda retro najbolj popularna v zadnjem desetletju in še posebej decembra. Verjetno zato, ker se množično kupuje retro darila za bližnje ali pa se vsaj razmišlja o njih. Zanimivo je, da je v Sloveniji največ iskalnih pojmov vezanih na Gorenje, verjetno zaradi privlačnih retro izdelkov bele tehnike. Marsikatero podjetje se zateka v svoje arhive. Recimo švedski pohištveni magnat Ikea ima v svoji ponudbi vse več izdelkov, ki se po videzu naslanjajo na skandinavsko oblikovanje izpred več desetletij. A ker smo bolj tehnološko navdahnjena revija, se raje posvetimo tej (pod)temi.

Vozila

Najopazneje so v retro vode skočili proizvajalci avtomobilov. Za pionirja bi lahko omenili podjetje Volkswagen, ki davnega leta 1997 še ni bilo obremenjeno s prirejanjem izidov izpustov in se je lahko posvečalo zanimivim oblikovnim rešitvam. Tisto leto so namreč kupcem ponudili novega hrošča (new beetle), ki je po obliki nekoliko sledil predhodniku, po zasnovi pa je bil precej sodobnejši mestni avtomobil – s prednjim pogonom in prtljažnikom v zadku. Takrat so Nemci orali ledino. Iz današnje perspektive prenovljeni hrošč verjetno ni ravno estetsko napreden, pomeni pa pomemben preobrat v ponujanju zabavnih vozil. Leto kasneje je hroščevemu zgledu sledila podružnica VW – Porsche s prenovljenim modelom 911.

Čez 60 let vse prav pride oziroma predelava isette po švicarsko.

Zdi se, da je ta skok v retro opogumil tudi Američane, ki so istega leta sledili s še danes čudaško izvedenko plymouth prowlerja, ki je navdih za zunanjost iskal pri klasičnih avtomobilih iz 30-ih let s prednjimi kolesi, nameščenimi zunaj karoserije. Par let kasneje je sledil nekoliko manj progresiven chrysler PT cruiser. Za plodno desetletje avtomobilskega retro pridelka se je izkazalo prvo desetletje novega tisočletja. Najprej je na pogorišču britanske industrije BMW ponudil prenovljenega minija, kasneje pa se je v preteklost ozrl še Fiat, ki je izdal prenovljeni model 500. Zaradi nostalgije in kakovosti so prenovljeni modeli dosegali višje cene kot njihovi originalni bratje oziroma bratranci, kar se je izkazalo za solidno poslovno idejo. Tako je Fiat večino svojih letošnjih malih avtomobilov, ki še ostajajo v proizvodnji, postavil prav na osnovi prenovljenega modela 500. Letos pa na zagon redne proizvodnje čaka tudi microlino – električna kopija isette, ki jo večina pozna kot izdelek tovarne BMW, čeprav je ta avtomobil izdelovala po licenci italijanskega podjetja Iso.

Zgledu avtomobilov sledijo tudi druga vozila. Še posebej je to vidno pri niši, ki je v največjem razvojnem zanosu – električnih kolesih. Številni proizvajalci ponujajo retro e-kolesa, ki po videzu spominjajo na lahke elegantne motorje izpred skoraj 100 let – broad trackerje. V ZDA so najbolj znani vintage electric, v Evropi pa je paleta še nekolikanj širša in sega od Italjetovega ascota, prek greaserja in Avionicsovega V1 vse do domačega noordung one, ki pa zaradi močno predrzne cene na Kickstarterju ni dobil zadostne podpore. A prilagodljivost električnega pogona omogoča, da retro motor izdelate tudi sami. Želenemu kolesu, denimo »čoperju« ali »kruzerju«, dodate ustrezne pritikline – motor in baterija zasedeta največ prostora. Enega takšnega vozi celo zgoraj podpisani, predelal pa ga je iz kolesa schwinn stingray spoiler. Zahtevnejši in predvsem spretnejši se lahko lotijo tudi večjih pošasti, na primer klasičnega hrošča na električni pogon. In da je retro res hit, je pokazal Piaggio, ki je za oktober napovedal prodajo svoje evespe, ki združuje nov električni pogon v klasični obliki.

Retrotronika

Za vpliv retro stila v elektroniki, še posebej v avdio, video in fotografskih napravah, se je razvil izraz retrotronika. Ta poveličuje izdelke in videz iz preteklosti in sega od vinilk z ustreznimi gramofoni do ojačevalcev z elektronkami in urami z nixie cevmi.

Ura z nixie elektronkami, le za prave dedce.

Prav vinilke so zanimiva zgodba o vračanju v modo, čeprav iz drugih razlogov. Po uvedbi kompaktnih diskov (plošč CD) v začetku osemdesetih so ti v nekaj letih popolnoma zasenčili prodajo vinilnih plošč. A vseeno so nekateri zanesenjaki z njimi vztrajali. Vendarle bi to težko imenovali retro stil, saj so bili le bojevniki proti digitalnemu zvoku. Drugače pa lahko govorimo po vzponu digitalnih pretočnih vsebin, ko plošče CD prav tako korakajo z zgodovinskega bojišča. Selitev avdiofilov na nov format precej veliko skupino pripelje v objem starega dobrega vinila. Ne toliko zaradi same kakovosti – le-ta je nekoliko drugačna kot pri digitalnem zvoku –, bolj zaradi obreda poslušanja, ki so ga moderni časi zbanalizirali do konca. Podobno retro naklonjenost v zadnjih letih doživljajo tudi glasbene kasete, videli pa smo poskuse izdaje glasbe na računalniških disketah.

Zanimivi kazalci na fotoaparatu Epson R-D1.

Vsaka menjava tehnike zaradi številnih neznank in manjše prednosti uveljavljenih izdelovalcev pomeni priložnost za številne manjše izdelovalce. Tako je bilo tudi pri digitalni fotografiji. Revolucijo sta resda vodila Kodak in Canon, a na digitalni voz so kmalu skočili tudi drugi proizvajalci, na primer Sony, ki je znal izdelovati digitalne monstrume tipa F828. Prav v času tega sonyja pa je Epson stopil korak nazaj in skupaj s Cosino izdelal enega prvih močno retro digitalnih aparatov – Epson R-D1. Kamera je že sama po sebi bila relikt preteklosti. Kamera z optičnim iskalom, kot se po slovensko reče rangefinder kameram, je bila do prihoda digitalne tehnologije vlečni konj mnogokaterega fotografa. V nasprotju z zrcalnorefleksnimi kamerami so te opremljene z natančnim, a ločenim optičnim iskalom, ki izmeri razdaljo do fotografskega objekta. Tako ni potrebe po zrcalu, kamere pa so lahko kompaktnih dimenzij. Morda vam tip kamer ne pove dosti, toda nedvomno vas bo zasrbela denarnica ob omembi enega bolj zvenečih proizvajalcev takšnih kamer – Leica. Čeprav je Epson kamero izdelovali le tri leta, od 2004 do 2007, pa še danes primerki dosegajo izjemne cene, dasiravno je vgrajeno digitalno tehnologijo že davno povozil čas.

Nosilca retro oblike pri fotografskih aparatih danes sta Olympus z nadaljevanjem svoje serije Pen, ki obstaja še iz časov klasičnega fotografskega filma, in predvsem Fujifilm s serijo X. Prav zadnja lepo združuje digitalno tehnologijo s preizkušeno obliko številnih kolesc, gumbov in stikal na ohišju. Čeprav bi marsikdo lahko zamahnil z roko, da je to le novodobna domislica, pa na njeno domovinsko pravico kaže popularnost in s tem povezana cena, ki je precej daleč od cenovno ugodnega. In če govorimo o cenah, je smiselno omeniti še nekoliko dražji Nikonov zrcalnorefleksni aparat polnega formata Df, ki je superioren aparat v preobleki ikoničnih Nikonovih aparatov iz sedemdesetih let.

Retro pa se v fotografski svet vrača tudi v drugih oblikah. Tako so popularne digitalne Lomo kamere, ki so nastale kot kreativna satira slabih ruskih fotografskih izdelkov. Sinonim za te je postala leningrajska tovarna optične opreme Lomo, ki je izdelovala veliko opreme za takratno vojsko, hkrati pa je običajnim prebivalcem namenjala precej slabe fotoaparate, s slabo lečo ali z ohišji, ki so prepuščala svetlobo, kar je fotografijam dalo poseben »čar«. Nekaj navdušencev za Zahodu pa je v tem videlo priložnost, ki bi fotografe odrešila bremena realizma, in tovrstne kamere so »preživele« vse do danes, čeprav jih ne izdelujejo več v matični tovarni. Hkrati pa se kot modna muha vrača tudi instant fotografija, ki jo je uspešno gojil Polaroid. Ta sicer še vedno ustvarja in ima tako analogno kot tudi digitalno linijo Snap, še bolj pa je v te vode zaplul Fujifilm s svojo serijo Instax. V obeh primerih se zdi, da ni prave prednosti pred fotografiranjem z vgrajenimi aparati v telefonih, saj so z instant napravami dobljene slike razmeroma drage in majhne za resnejšo uporabo, aparati pa s svojo velikostjo nedvomno bolj obveljajo kot modni dodatek.

Računalništvo

Prav zanimiv je vpliv retro navdušenja na računalniške tehnologije. V zadnjih letih so se pojavili številni zbiralci, ki zbirajo, čistijo in obnavljajo priljubljene računalnike in konzole polpretekle dobe. Tudi igranje dvajset in več let starih iger ni več strahovita pregreha, in čeprav se neredko dobi novejše različice iger, je za zanesenjake poseben čar igrati izvirne igre na izvirni strojni opremi, torej brez posredovanja emulatorjev in podobnega programskega balasta. A ker ga čez udobnost pač ni, so se pojavile številne replike najpopularnejših konzol, nekaj s podporo originalnih proizvajalcev, večinoma pa brez njih, saj so ti že »pod rušo«. Med uspešnejšimi poskusi je Nintendo s serijo Classic (Mini) Edition, kjer so v pomanjšanem ohišju predstavili uradni kopiji dveh sistemov, ki so Nintendo povzdignile med vladarje konzolnega občestva – Nintendo Entertainment System (NES) in Super Nintendo Entertainment System (SNES). Konzoli je Nintendo predstavil septembra 2016 oziroma 2017, obe pa sta imeli prednaloženih par solidnih iger. In ker cena 60 oziroma 80 evrov v današnjih časih ni ravno v nebo vpijoča, ni čudnega, da sta bili razgrabljeni, sploh NES, za katero se je govorilo, da bo izšla v omejeni količini, kar je prignalo cene na sekundarnih trgih v višave. No, Nintendo morebitnega dobička ni hotel deliti, zato je mini različico NES ponovno ponudil trgu.

Originalni NES in mini NES – mali in veliki brat.

Uspeh Nintenda je opogumil še drugega giganta video iger iz kamene dobe – Atari. Ta je po več kot 20 letih napovedal in nato tudi izdal novo konzolo Atari VCS, ki podpira igranje starih Atarijevih iger. A hkrati gre za soliden osebni računalnik z Linux operacijskim sistemom, ki ponuja igranje tudi nekaterih modernejših iger, na primer Grand Theft Auto V. Po zmogljivostih je podoben prejšnji generaciji konzol, a očitno je retro navdušencev dovolj, da Atari VCS ne bo neuspeh.

Retro na kvadrat – ilustracije starih igralnih konzol v pixel art tehniki, izdelek Mateja Jana Retronatorja.

Podjetje z zvenečim imenom Retro Games je izdalo pomanjšano kopijo računalnika Commodore C64 –THEC64 Mini. Računalnik je sicer pravilne oblike, toda tipkovnica je zaradi majhnosti le nedelujoč okrasek. Miniatura je opremljena z dvema priključkoma USB, kamor lahko priklopimo dve krmilni palici, seveda je v osnovi priložena le ena, ter priključkom HDMI, tako da lahko računalnik priključimo na današnji standardni zaslon. V kompletu dobimo še 64 originalnih iger, ki pa, roko na srce, niso ravno višek Commodorjeve ponudbe. Na srečo je mogoče pognati tudi igre, ki jih je moč najti na spletu, a to na žalost razbije vtis zaključene celote. Zaradi nekoliko slabše izvedbe in podhranjene opremljenosti mini C64 ni dosegel popularnosti velikega brata, ki še vedno ostaja najbolj prodajani računalnik vseh časov.

Še bolj žalostna je zgodba z rimejki v naših krajih bolj cenjenega ZX Spectruma. Če ne drugega, že zaradi tega, ker je bil par stotakov cenejši, kar je bilo tudi njegovo prekletstvo, saj si je njegov ustvarjalec Sir Clive Sinclair mnogokrat izmišljal nekonvencionalne in premalo dokumentirane prijeme za reševanje določenih težav, ki pa so običajno imele daljnosežne in ne najbolj blagodejne učinke na stabilnost delovanja. Zgodbo se da popisati s slovenskim rekom – veliko babic, kilavo dete. Za prevlado na trgu mini retro konzol sta se namreč spopadla manjša proizvajalca z izdelkoma The Recreated Sinclair ZX Spectrum in Mini ZX Spectrum Vega. Prvi je vmes propadel in se čudežno vrnil, drugi pa je po grožnjah z rubežniki začel pošiljati izdelke, ki pa so precej daleč od obetavnih. Kakorkoli že, The Recreated Sinclair ZX Spectrum je posodobljen izdelek v velikosti originalnega spektruma. Od njega se loči le po dodatnih stikalih na zadnji strani in napajanju 5V (če nočemo uporabiti AA baterij AA). Za predvajanje slike se lahko poveže s tablicami (iOS ali android), omogoča pa tudi povezavo do TV prek pametnih naprav. Na drugi strani je Mini ZX Spectrum Vega doživel še bolj klavrno usodo. Čeprav so nabrali prek pol milijona evrov, pa ustvarjalci iz podjetja Retro Computers Ltd. (RCL) niso zmogli popolnoma zadovoljiti podpornikov, ki so jim obljubili pravo ročno igralno konzolo z le par gumbi in predvsem s širokim naborom iger. Do zdaj je RCL dobavil le nekaj konzol s prgiščem manj znanih iger, toda konzole so bile slabe kakovosti, čeravno je eden od preizkuševalcev ugotovil, da je podobno kot v starih (dobrih?) časih. V zadnjem času se je pojavilo še tretje podjetje, ki je napovedalo spektrumov ponovni vzpon – ZX Spectrum Next. No, mi smo vsekakor skeptični do njegove svetle prihodnosti. Cene, ki presegajo 200 evrov, so namreč v svetu retro konzol po večini neumnost.

ZX Spectrum Vega Plus.

Ljubitelji starejših iger in/ali konzol pa navkljub afiniteti do stare tehnologije izkoriščajo tudi sodobno – tako imajo spletne turnirje in seveda forume, omeniti pa je treba revijo Retro Gamer Magazine, ki se že od leta 2004 posveča retro računalniškim igram. Slovenski muzej računalništva, ki si lasti nekaj starejših (retro) računalnikov, je nekoliko bolj fluidna stvar. Že pred desetletji je zbiranje eksponatov začela revija, ki jo ravnokar berete, pri čemer so bili nekateri tudi razstavljeni. Po selitvi uredništva pred poldrugim desetletjem pa je za zbirko zmanjkalo prostora, ki je nato romala v roke Kiberpipe, ta pa je zbirko posojala naprej, Tehniškemu muzeju v Bistri in Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, ki imata oba tudi nekaj svojih retro eksponatov. Ker računalniški muzej še nima zagotovljenega prostora, so razstave večinoma le občasne, večja je bila pred leti GOTO 1982. Od nekoliko bolj oddaljenih muzejev, ki se ukvarjajo z retro računalniškimi rečmi, pa bi omenili RetroGames arkadni muzej v Karlsruheju, ki deluje od leta 2002, in še pet let starejši Computerspielemuseum iz Berlina.

Računalniški muzej revije Monitor.

A po retro rečeh lahko sežejo tudi novejši izdelki, na primer novejše igre, ki rade uporabljajo pixel art grafiko, to je način prikaza, kjer so slike sestavljene iz jasno razvidnih (velikih) pikslov in omejenega nabora barv. Takšen način izrisa pa že na trenutke prehaja meje umetnosti in tozadevno eden bolj dejavnih je Matej Jan, v retro vodah bolj znan pod imenom Retronator. Zaslovel je s plakatom Tribute, kjer je združil kar nekaj likov iz sveta pop kulture. Zdaj živi in študira v Kaliforniji, ob tem pa izdaja spletno revijo Retronator Magazine ter vodi Pixel Art akademijo.

Ostalo

Retro tehnologija pa je za zdaj razmeroma redka v svetu sodobnih telefonov. Verjetno zato, ker se prek desetletje dolga inovacija ploščatih telefonov z iPhonom na čelu še ni popolnoma izčrpala. Tudi zato na retro telefone prisega le še Nokia oziroma tisto, kar je ostalo od nje. Hkrati pa so zanimivi poskusi nekaterih zanesenjakov, da bi s sodobno tehnologijo opremili nekatere klasične telefone. Tako nekateri tem dodajajo Raspberry Pi računalnike, ki telefonu omogočajo še glasovno izbiranje in podobne reči. (Če bo kateri od bralcev kaj podobnega in koristnega spravil v kak Iskrin telefon, na primer ETA-80, smo seveda na voljo za preizkus.)

Veliko retro naprav za zapise uporablja nixie elektronke, ki so izpeljanka klasičnih elektronk. Nixie elektronka je napolnjena z inertnim plinom, običajno neonom, in opremljena z več katodami, ki zažarijo, ko skoznje steče tok. Katode so po navadi v obliki številk, pri čemer vedno zažari le ena elektroda. Na tak način so med 50- in 70-imi leti prejšnjega stoletja, ko še ni bilo ne LED-zaslonov ne malih zaslonov VDF oziroma so bili ti predragi, izdelovali numerične izpisovalnike. Dandanes teh elektronk ne izdelujejo več, vendar velike zaloge v Rusiji omogočajo izdelavo okrasnih predmetov – po večini namiznih ur. Čeprav so takšne ure estetsko zelo zanimive, pa običajno ne »počnejo« nič drugega, kot kažejo čas.

Naslednji tip precej popularnega zaslona so preklopni zasloni. Pri teh so številke napisane na posebnih lističih, ki jih preklaplja razmeroma zapleten elektromehanski mehanizem. Pri preklopu številka odda značilen zvok. Včasih so jih uporabljali na letališčih in železniških postajah, pri čemer je bil poseben čar v zvoku, ko so na tablo preusmerili nov napis. Zaradi tega je bilo treba premetati večino znakov na tabli, kar je seveda pomenilo malo morje klikanja. A hkrati so tako potniki vedeli, da se nekaj dogaja in da morda morajo temu posvetiti pozornost. Eden zadnjih proizvajalcev takšnih naprav je v naši soseščini – Solari di Udine iz italijanskega Vidma. To podjetje pa proizvaja tudi drugačne elektro-mehanske zaslone – take, kjer so piksli izvedeni iz dvobarvnih valjčkov ali pa ploščkov, ki nihajo okoli osi. Pri tem je polovica valjčka ali ploščka pobarvana svetlo in z njihovim vrtenjem lahko pričaramo zanimivo bitno sliko.

Stara informacijska tabla na preklopne mehanizme.

Navdušenje nad retro stili je čudna kombinacija kritike sodobnega potrošniškega pristopa, kjer imajo edino veljavo le najnovejše stvari, četudi za ceno uporabnosti ali videza, ter nostalgičnega pogleda prvih elektronsko-računalniških generacij na mladost. A hkrati je nekoliko več od ihtenja nad takšnim svetom, saj ponuja jasne alternative. Nekatere so veselo sprejete (na primer Fujijeva serija X), druge malo manj (ZX Spectrum kloni). Kakorkoli, človek se začne spraševati, kaj od sodobnih visokotehnoloških izdelkov bo čez desetletja deležno takšne pozornosti.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki