Spletno ali običajno učenje?
Covidni časi so nas prikovali na zaslone, tudi takrat, ko smo poslušali učitelje. Pa je tako poučevanje res že zrelo?
V spletu je prihodnost
Boris Šavc
Oddaljeno učenje ni izum pandemije. Računalniške in druge veščine smo prek spleta uspešno pridobivali že pred novim koronavirusom. Seveda ne v obliki žive učne ure, ki bi jo spremljali od daleč, temveč z vnaprej pripravljenimi lekcijami, ki so prilagojene spletnemu formatu. Tovrstno usvajanje znanja ima nemalo prednosti. Prva med njimi je zagotovo dostopnost. Učimo se lahko kadarkoli in kjerkoli. Z ustrezno napravo in internetom nam je snov na voljo 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Tako lažje ob službi, družini in drugih dejavnosti najdemo čas za kovanje umskih veščin. Učni material nam je na voljo tudi po končanem učenju, kar je kot nalašč za naknadno utrjevanje znanja.
Spletna oblika učenja omogoča naprednejšo komunikacijo učitelja z učenci ter med samimi učenci, ki si izmenjujejo dodatno gradivo in lastne poglede na snov v precej večji meri, kot je običajno v klasičnem izobraževalnem načinu. Podana vsebina, komentarji nanjo, vprašanja, odgovori in drugo gradivo so veliko bolj premišljeni in dodelani ter neodvisni od trenutka, ko se »užijejo«. Vsi učenci, ne glede na njihovo sposobnost in karakter, so enakovredni udeleženci procesa. Posameznik si poleg urnika lahko po svoje prilagodi tudi delovno okolje. Občutek domačnosti ima dokazano pozitiven vpliv na usvajanje učne snovi.
Spletna ponudba znanja je običajno tako bogata, da med njo vsakdo najde nekaj zase. Učenje je zato lažje, saj sledi našim željam in potrebam. Nadzor nad usvojeno snovjo je v vsakem trenutku zabeležen in dostopen, kar pomaga pri disciplini, ki je poglavitnega pomena pri oddaljenem učenju. Resda je spletno učenje za nekatera področja podajanja znanja bolj primerno od drugih, a dobri spletni učitelji znajo medij učinkovito izrabiti za uresničevanje najbolj norih zamisli, ki lahko zelo pomagajo pri prenosu znanja. Napredno sodelovanje in nenehne izboljšave so stalnica spletnega učnega procesa.
Spletno učenje je večinoma cenejše, časovno učinkovitejše in ima manj motečih zunanjih vplivov, ki običajno vplivajo na uspešnost. V času, ko je onesnaževanje planeta ena glavnih problematik človeštva, velja za konec omeniti tudi ta pozitiven vidik oddaljenega učenja. V odsotnosti papirja in potrebe po prevažanju do šol ali predavalnic je spletno učenje tako zeleno, da bolj ne bi moglo biti.
Prepričan sem, da se bo spletna učna ponudba v prihodnosti še širila in bo potrebe po klasičnem učenju iz dneva v dan manj. Oddaljeno učenje je od izuma interneta naprej logičen korak v razvoju, ki ga je nebodigatreba virus le pospešil.
Smo na dobri poti, vendar …
Matej Šmid
Če nas je covid česa naučil, je to, da je naš virtualni svet še veliko prešibak, da bi lahko živeli le v njem. In učenje/poučevanje/šolanje na daljavo je to najbolj očitno pokazalo. Predvsem nam, v majhni Sloveniji.
Seveda se strinjam, da v svetu obstaja množica orodij in učnih paketov, ki omogočajo učenje in poučevanje na daljavo, in da je lahko zelo blizu tistemu, ki ga zmorejo učitelji, toda … Takih orodij v slovenščini ni veliko, a tudi če so, jih marsikateri učitelj/šola/institucija ne zna uporabljati, predvsem pa ne premoremo izdelanega sistema, ki bi vse to zaobjel v zaključeno celoto.
Žalostna resnica je torej, da je oddaljeno učenje danes, vsaj če se pogovarjamo o uradnem šolstvu, omejeno na množico najrazličnejših improvizacij. Denimo na Youtube povezave, ki jih učitelji po elektronski pošti pošiljajo učencem, češ, tole si oglejte in se naučite. Ali na video posnetke, ki so velikokrat kar v angleščini. Ali na povezave do datotek PDF, kjer je zajeta aktualna vsebina (hm, da, tudi ta občasno v angleščini) in kjer od interaktivnosti, ki si jo predstavljamo v digitalnem svetu, ni – nič. Ali na obrazce Google Forms.
Ali na, navsezadnje, video povezave Zoom/Teams, ki naj bi učence/študente povezale z učitelji. Ki jih vsi tako zelo ne marajo(mo), da ima večina sodelujočih tako in tako izklopljene kamere, ker je tako preprosteje. Če povzamem besede kolegice profesorice na fakulteti – predavanje prek Zooma je, kot bi govoril zidu. Opozorila, naj študenti vendarle vklopijo kamere, da bo na drugi strani kaj življenja, ne delujejo, saj imajo kar naenkrat vsi »težave z internetom«.
Vem, e-učenje je (bilo, pred covidom) vse kaj drugega – interaktivne vadnice, specializirani programski paketi. Nekaj takega imamo tudi v Sloveniji in pri Monitorju smo jih že preizkušali. Toda ti paketi so dragi, predvsem, ker jih je treba redno posodabljati (tehnološko pa tudi vsebinsko), zato smo z njimi danes približno tam, kjer smo bili pred leti, ko sta se jih država in zasebno podjetje odločila prilagoditi slovenskemu trgu. Kar pomeni, da je njihova uporabnost zelo majhna.
Z mojim sogovornikom na levi pa se popolnoma strinjam v zadnjem odstavku. Spletna učna ponudba se bo v prihodnosti zagotovo še širila in morda bo nekoč zares pljusknila tudi k nam. Takrat bom morda zapisal tudi mnenje, ki bo od tokratnega diametralno nasprotno.