Spletna baščaršija

Spletna baščaršija
Objavljeno: 24.2.2015 | Kategorija: Mnenja | Revija: Marec 2015

Ob pisanju nasvetov za uporabnike Applovih računalnikov in naprav sem se zavedel, da je prišel čas, da gre moj zvesti Macbook Air v zaslužen pokoj. Novi prijemi mojstrov iz Cupertina zahtevajo novejšo strojno opremo, zato bi bilo preizkušanje zvijač na ostarelem prenosniku podobno igranju tenisa z lesenim loparjem. Zahvaljujoč slovensko poimenovanemu Applu sem do novega jabolčnega lepotca prišel hitro in poceni. Ker mi je za plačilo kljub temu zajetnega računa zmanjkalo za prgišče bruseljčanov, sem se odločil Aira prodati.

Ob pregledu domačih tehnoloških igrač sem poleg Macbook Aira izločil še telefona Blackberry Z10 in Galaxy S5 in trojico pričel oglaševati na priljubljeni (slovenski) spletni tržnici. Najprej sem preveril, kakšne cene so postavili drugi prodajalci enakih izdelkov, nato sem svojo postavil v spodnjo polovico med najnižjo in najvišjo najdeno cifro. Ker na tehnološke igrače pazim bolj kot na rok za oddajo člankov, večino pa uporabljam zgolj za različna preizkušanja in so zato skorajda nerabljene, cene nisem bil pripravljen nižati. Neomajnost sem izrazil v spremnem besedilu k vsakemu od oglasov. Bil sem pripravljen na poplavo potencialnih kupcev.

Klicev je bilo ogromno. Večina je želela dobrine menjati, kar sem pričakoval. Pogrešal sem ponudbe v stilu telefon za pol pravkar zaklanega prašiča in podobne, ki sem jih že popisal v enem izmed svojih preteklih spustov v svet prodajanja rabljene tehnološke robe. Nekatere ponudbe sploh niso bile švoh, kdo ne bi menjal Samsunga za Applov predmet poželenja? Žal sem nujno potreboval denar, zato sem klicatelje po vrsti zavračal. Ker živim v bolj odročnih krajih, je trajalo precej časa, da sem našel kupce, ki so bili pripravljeni na dolgo pot. Vmes sem prodal Blackberryja, novemu lastniku sem ga poslal po povzetju in je bil vidno (beri: slišno) zadovoljen, zato večjih težav pri drugih prodajanih izdelkih nisem pričakoval. Zmotil sem se.

Najprej je bil na vrsti Macbook Air. Kupec se je s cenovno postavko štiri evrske stotake strinjal, zato sem z veseljem žrtvoval nekaj ur dopusta, ker je bila njegova želja, da se srečava dopoldne. Spočetka je vse potekalo normalno, računalnik me ni osramotil, poleg bleščečega videza je pokazal tudi strojne mišice. Kupec se je po pregledu poznavalsko nasmehnil in potrdil, da je z računalnikom vse v redu. Nakar je iz denarnice potegnil 280 evrov in mi jih pomolil. Začudeno sem ga pogledal in rekel, da jih manjka še 120. Ko se je začelo naštevanje šibkih specifikacij, slabosti mojega ljubljenega malčka in boljših ponudb iz spleta, sem mu pokazal vrata. Ni bil vesel, čeprav je danes bencin sorazmerno poceni.

Naslednji je bil Ljubljančan (v vednost: nič nimam proti Ljubljančanom, golo dejstvo pač), ki je prišel po peto Galaksijo. Zopet ista zgodba. Po dogovoru o ceni prek telefona zniževanje po ogledu. Telefon, star borih šest mesecev, je bil vse življenje v hkrati kupljenem ovitku, rabljen zgolj za testiranje mobilnih programov v okolju Android, moški pa mi je tvezil o dotrajanosti oziroma utrujenosti materiala in nekih nevidnih poškodbah, ki izdelku drastično znižajo ceno. Če ne bi zanj zahteval le polovice denarja, kolikor stane nov primerek enakega telefona, bi me argumenti prepričali. Zelo učeno je delovalo vse skupaj. Trenutek slabosti je trajal minuto, potem sem mu rekel, da telefona ne prodam. Čeprav se je na koncu vdal v usodo, iz jeze nisem popustil. Domov je šel praznih rok, jaz pa na lov za novim posvojiteljem. Zaenkrat zaman, saj iskanje v času pisanja še vedno traja. Ne vem, ali sem preveč zaščitniški do svojih tehnoloških otrok ali pač nisem iz pravega testa za tako delo. V oglasu sem lepo navedel, da me draženje ne zanima in kakšna je končna cena. Prodajani izdelki so v najboljši možni koži, zato ne vem, zakaj sem hvaležna tarča raznih prekupčevalcev. Ugotovil sem, da odvečno robo najraje prodam prijateljem, ki cenijo ohranjenost elektronskih ljubljenčkov, sam pa jim v zahvalo pustim kakšnega desetaka v žepu. Volk sit in koza cela. Načrte o preživljanju z Ebayem sem seveda opustil.

Novega Macbooka je plačala Tisnikarjeva slika, ki mi jo je zapustil oče in za katero sem že pozabil, da sem jo dal v splet. Umetniške duše so povsem drug kaliber pogajalcev. Po telefonskem pogovoru, ko sva s kupcem družno ugotovila, v katero umetnikovo obdobje ustvarjanja spadajo zamorjeni krokarji in kozolci, je ostalo le še eno vprašanje – v kakšnem stanju je umetnina. Ob ogledu je vidno zadovoljen poznavalec z veseljem odštel zahtevane bankovce in me vsaj trikrat vprašal, ali imam še kaj naprodaj. Na koncu jezika sem imel odvečna telefona in računalnik, a sem se zadovoljil z obljubo, da ga pokličem, ko se z mamo lotiva pospravljanja podstrešja. Ob odhodu je na steni zagledal še eno risbo in kupil tudi to. Vedno bolj se mi zdi, da sem mu jo prodal prepoceni.

Morda se kmalu resneje lotim umetnin. Veselja mi vsekakor ne manjka, za elan je poskrbel prijazni poznavalec, ki je vedel, kaj kupuje. Še prej moram seveda prodati Samsungovo peto Galaksijo, najmanjšega Macbooka in uro Moto 360, ki se je pred kratkim znašla na seznamu za odstrel. Vljudno vabljeni na Koroško. Redni obiskovalci Baščaršije, turških ali bolgarskih tržnic niso zaželeni.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki