Objavljeno: 27.4.2021 | Avtor: Gregor Stamejčič | Monitor Maj 2021

Smrt in ponovno vstajenje računalnika

Mnogi računalniki, ki so se vpisali v zgodovino, so končali klavrno. Del jih je bil recikliran, del pozabljen, del uničen. Vendar pa se nekateri trudijo poiskati te pomembne prežitke in jih ponovno predstaviti javnosti.

Računalnik je sila uporabna reč. Prav res! Vendar pa ima ta uporabnost razmeroma omejen rok trajanja in le malo »mašin« učaka 15 let. Procesorska moč raste, tehnologije se razvijajo, softver gre naprej. Tako se kopičijo računalniški odpadki, saj jih je mogoče reciklirati le majhen del. Ob tem ne gre pozabiti, da med te odpadke ne sodijo le namizne »gajbice« in prenosniki, marveč tudi telefoni, konzole in celo superračunalniki. Večina jih neslavno konča na odpadu, v skladiščih ali pa po kleteh različnih zanesenjakov. S takšnim odnosom pa se pogosto briše tudi zgodovina računalništva ali pa celo kar novejša zgodovina v celoti.

ENIAC, prvi pravi računalnik, je bil od 1945 do 1955 ponos ameriške vojske. Potem pa je šel na odpad.

Superce

Zagotovo najbolj impozantna inačica računalnika je superračunalnik. Od svojega spočetja v letu 1945 so služili v najzahtevnejših branžah, ki so potrebovale nepojmljivo računsko moč. Astrofizika, meteorologija, klimatske spremembe, zdravstvene ali genetske raziskave, kvantna mehanika, takšne reči. Seveda pa je bila na prvem mestu vedno vojska. Poleg starodavnih potreb, zaradi katerih so računalnike sploh začeli razvijati – namreč računanja balističnih trajektorij za topniške izstrelke in kasneje raket –, so se izkazali za nepogrešljive pri raziskavah jedrskega orožja in njegovih učinkov, aerodinamiki reaktivnih letal, kriptoanalizi in podobnih bolj namenskih rečeh. Današnji superračunalniki, ki so zmožni vsako sekundo opraviti milijardo milijard operacij, so še vedno podobni orjaškim omaram ali pa morda raje velikanskim maketam futurističnih mest. Superračunalniki svojo moč merijo v flopsih, računskih operacijah s plavajočo vejico. Te so za znanstvene namene bolj primerne, sodobni orjaki pa jih zmorejo približno 1017 v sekundi. Kmalu naj bi to moč merili ne v peta-, ampak v eksaflopsih. Večina najmočnejših domuje v ZDA, vendar pa so jim Kitajci, Japonci in Evropejci čedalje bolj za petami. V Sloveniji smo prvega dobili leta 1990, ko je Institut Jožef Stefan zagnal CONVEX C220, danes pa najmočnejši stoji v Mariboru. Ravno prejšnji mesec je tamkajšnji Institut informacijskih znanosti začel uporabljati računalnik Vega, ki zmore do 10 petaflopsov in ga bodo med drugim uporabljali za raziskave o umetni inteligenci, razvoj zdravil in boj proti klimatskim spremembam.

Superračunalniki svojo moč merijo v flopsih, računskih operacijah s plavajočo vejico. Te so za znanstvene namene bolj primerne, sodobni orjaki pa jih zmorejo približno 1017 v sekundi. Kmalu pnaj bi to moč merili ne v peta-, ampak v eksaflopsih.

A življenjska doba teh impozantnih naprav je ostala dokaj nespremenjena, celo nekoliko se je skrajšala, saj večinoma delujejo le tri do pet let, preden jih nadomestijo novejši, močnejši superračunalniki. Nekatere od najmogočnejših, denimo RoadRunnerja, je pokopala celo električna požrešnost, saj je za svoje delovanje zahteval kar 2,3 Mw energije. Vojaški poklic pa ni sentimentalen, zato velika večina teh računalnikov konča razstavljenih in uničenih. Red Storm, na primer, je bil leta 2010 med deseterico najmočnejših na svetu. A le pet let kasneje je bil brez pompa zmečkan, kot na kakšnem avtoodpadu. V ponovno rabo je mogoče vrniti le kakšno desetino delov, nekatere je mogoče reciklirati za zlato, srebro ali druge kovine, velika večina pa je enostavno zavržena. Še posebej čipi, saj morajo biti običajno prazni in nato še fizično uničeni, da na njih ne bi ostala sled kakšne državne ali vojaške skrivnosti. Za čuda se ni nič bolje godilo niti prvemu med njimi, znamenitemu ENIAC.

Impresivna ropotija

ENIAC, ki velja za prvi računalnik na svetu, je ameriška vojska razvila, da bi pomagal pri balističnih izračunih za njihovo topništvo. Ker pa so ga vklopili novembra 1945, ko je topništvo po večletni moriji končno utihnilo, je pač dobil nove zadolžitve. Tako je s pomagal pri stvarjenju vodikove bombe. Bil je pravi gorostas – tehtal je 27 ton, zasedel skoraj 170 m2 prostora, v svojem mogočnem ohišju, ki ga je sestavljalo 40 panelov, pa je skrival skoraj 18.000 vakuumskih cevi in nič koliko diod. A v zameno je ponudil za tedanje razmere neverjetno računsko zmogljivost 5.000 ukazov v sekundi (za primerjavo, iPhone 6 jih lahko v tem času izvede 25 milijard). Kakšno komplicirano korensko enačbo je lahko izračunal v le 30 milisekundah in bil približno tisočkrat močnejši od tedanjih električnih kalkulatorjev. A po desetih letih ga je ameriška vojska razglasila za zastarelega in ga leta 1955 skoraj dobesedno vrgla med staro železje.

Trenutno najstarejši delujoči superračunalnik, CDC 6500, hrani računalniški muzej iz Seattla.

Nam najbližji računalniški muzej je reški Peek&Poke. V več nadstropjih gosti različne računalnike in tehnične pripomočke pa tudi stare računalniške revije.

Štirideset 400-kilogramskih panelov, ki so sestavljali ENIAC, je bilo razpršenih po vseh ZDA. Nekateri so se sicer res znašli v rokah ustanov, ki so razumele njihov pomen. Tako ima svoj delček, denimo, Smithsonian ali pa univerza v Michiganu. Velika večina teh panelov pa je bila razpršena po različnih vojaških skladiščih, pozabljena v birokratskem peklu, vsaj dokler se zanje niso začeli zanimati premožni meceni. Najuspešnejši med njimi je bil znameniti teksaški poslovnež Ross Perot, ki je za svojo zasebno zbirko zbral petino teh plošč, pred desetimi leti pa jih je podaril topniški šoli v Fort Sillu. V tej ameriški vojaški postojanki sredi Oklahome namreč domuje muzej artilerije, kamor ENIAC – oziroma njegovi ostanki – pravzaprav sodijo. Ta računalniški kolos seveda nikoli več ne bo deloval, za to bi morali zbrati vse kose in jih obnoviti z deli, ki niso več ravno zlahka dostopni. Vendar pa so restavratorji ob pomoči brusilk in lakov kot tudi svetilk in gibalnih senzorjev ustvarili spodobno iluzijo.

Kartice

Mnogo uspešnejši so bili v seattelskem muzeju in laboratoriju živih računalnikov. Tam je ekipa, ki jo je sponzoriral pokojni soustanovitelj Microsofta Paul Allen, obnovila najstarejši delujoči superračunalnik. Control Data Corporation (CDC) 6500 je pettonska pošast, ki zasede vso sobo, zgrajen pa je bil leta 1967 za potrebe univerze Purdue. Baha se s kar 500 kb spomina, procesorsko moč, ki je resnici na ljubo nekaj tisočkrat manjša od sodobnega telefona, pa mu daje 5.000 modulov, od katerih ima vsak 64 tesno nagnetenih tranzistorjev, hlajenih s freonom. Programe poganja prek nekdaj znamenitih naluknjanih, 80-vrstičnih kartonskih kartic, skozi katere preseva svetloba in tako vnaša podatke v računalnik. Čeprav je CDC 6500 eden od zvezdnikov tamkajšnje postavitve, pa ni edina tovrstna reč. Obiskovalci se lahko ukvarjajo z mikroračunalniki, ki so predhodniki osebnih, poleg njih pa so celotne sobane namenjene robotiki, arkadnim video igram, dopolnjeni resničnosti, velepodatkom in umetni inteligenci, razvoju videoiger, samovoznim avtomobilom ali pa skokovitemu razvoju računalništva v osemdesetih letih 20. veka.

Slovenski računalniški muzej še nima stalnih prostorov, zato gostuje po različnih izložbah in začasnih postavitvah. (vir: Društvo računalniški muzej)

Bil je pravi gorostas – tehtal je 27 ton, zasedel skoraj 170 m2 prostora, v svojem mogočnem ohišju, ki ga je sestavljalo 40 panelov, pa je skrival skoraj 18.000 vakuumskih cevi in nič koliko diod. A v zameno je ponudil za tedanje razmere neverjetno računsko zmogljivost 5.000 ukazov v sekundi (za primerjavo, iPhone 6 jih lahko v tem času izvede 25 milijard).

Muzej, ki je že od spočetja leta 2006 pod pokroviteljstvom Microsofta, velja za enega najbolj piflarjem prijaznih, saj se je mogoče večine artiklov dotakniti in jih preizkusiti. No, v normalnih razmerah, saj je muzej zaradi epidemije covida 19 od lanskega avgusta zaprt. Baha se z najobsežnejšo zbirko prenovljenih, delujočih računalnikov na svetu, ki segajo kar 60 let v preteklost. Vendar pa je glavni poudarek njihovega delovanja na tem, da prikažejo, kako je mogoče računalniško tehnologijo uporabiti za spopadanje s sodobnimi izzivi. Želijo si, da bi njihovi obiskovalci izkusili delo z računalnikom v preteklosti – od videza, prek hrupa do občutka same interakcije. Seattelski računalniški muzej velja za enega najboljših na svetu, zagotovo pa ni edini. Ker gre ne le za pomembno znanstveno ustanovo, ki nas uči o vplivu informacijske tehnologije na vsakdanje življenje, ampak tudi za hudimano zabavno reč, je ta muzej seveda služil kot vzor podobnim projektom drugod.

Domači računalniki

Čeprav je večina sodobnih računalniških muzejev v ZDA, najdemo nekatere precej spodobne tudi bliže domu. Z njimi se ponašajo tako Italija kot Nemčija, češki Applov muzej pa so lani oropali in je zaradi tega zaprt. V Berlinu je na aleji Karla Marxa muzej računalniških iger, v Milanu, Münchnu in na Dunaju pa je računalništvo del tamkajšnjih tehniških muzejev. Nam verjetno najbližji je na Reki, imenuje pa se Peek&Poke, po starodavnih ukazih iz basica, kot sta ga govorila C-64 ali ZX Spectrum. Tudi oni se ponašajo s superračunalnikom, z odsluženimi visokozmogljivostnimi »mašinami« pa tudi s kotičkom, namenjenim računalništvu v Jugoslaviji. Kot namigne že ime, je celoten muzej zasnovan interaktivno. S tam razstavljenimi računalniki in konzolami je torej mogoče delati ali se na njih igrati. Ponujajo tudi bralne kotičke, stare igrice ter veliko spremljevalnega programa in posebnih dogodkov. Čeprav je njihovo delovanje zaradi korone te dni nekoliko omejeno, so večino dni vseeno odprti.

Večina odpadnih računalnikov ni recikliranih, ampak roma na odpade dežel v razvoju.

V Sloveniji je sicer mogoč obisk inštitutov ali fakultet, kjer gostijo nekatere starejše računalnike, kot je, denimo, mariborski FERI. Za bolj splošno razumevanje zgodovine informacijskih tehnologij pa skrbi tudi Društvo računalniški muzej, ki že od leta 2004 deluje v Ljubljani. Kljub večletnemu delovanju pa žal še vedno nima prostorov za stalno zbirko, ampak s svojimi razstavami gostuje v prijateljskih ustanovah. Tako so pred slabim desetletjem v sodelovanju z muzejem novejše zgodovine postavili razstavo Goto 1982, ki si jo je ogledalo 15.000 ljudi. Danes z nekaterimi eksponati iz Kiberpipine računalniške zbirke gostujejo v izložbah na Celovški 111, kjer si lahko mimoidoči ogledajo kopico primerkov iz prve generacije igralnih konzol ali pa delujoči Commodore C-64 z vsemi pritiklinami.

Ponovna raba?

Muzeji in različne druge izobraževalne ustanove pa seveda ne potrebujejo ravno vseh odsluženih računalnikov, zato se zastarela ropotija kopiči in že od preloma tisočletja veljajo e-odpadki za najhitreje rastočo kategorijo v EU. Danes naj bi jih vsako leto pridelali približno 50 milijonov ton, kolikor bi tehtalo, za primerjavo, približno 5.000 Eifflovih stolpov. Različni uradi sicer termin e-odpadki uporabljajo precej široko, saj lahko pomeni praktično vsako elektronsko napravo, od kavnega mlinčka do plazma televizorja. Glavnino med njimi pa kljub temu predstavljajo računalniki, mobilniki in tablice. V svetovnem merilu jih je recikliranih le približno petina, ostali so enostavno zavrženi in jih največji del konča na smetišču. Pri reciklaži sicer prednjači Evropa, saj obdela nekaj več kot 40 odstotkov teh odpadkov, vendar pa je preostanek sveta toliko zadaj, da je trud stare celine le pljunek v morje. Azija, ki je sicer druga najuspešnejša pri recikliranju teh odpadkov, jih predela le okoli 11 odstotkov, pridela pa jih daleč največ na svetu. Težava je v tem, da je reciklaža računalniške opreme precej neučinkovita reč. Načelno je sicer mogoče ločiti plastiko, železo ali jeklo ter nekatere bolj redke kovine, kot so baker, platina, srebro ali zlato. S tem procesom je mogoče iz milijona računalnikov pridelati tudi več deset tisoč ton nekaterih bolj redkih kovin pa še jeklo in aluminij. Vendar se proces ponavadi ne izplača, zaradi česar se odsluženi računalniki kopičijo na odlagališčih ali pa z ladjami potujejo na odpade tretjega sveta.

Čeprav je postopek računalniške reciklaže neučinkovit, vseeno letno v uporabo vrne več deset tisoč ton redkih kovin, jekla in aluminija.

Načelno je mogoče ločiti plastiko, železo ali jeklo ter nekatere bolj redke kovine, od bakra do zlata. S tem procesom je mogoče iz milijona računalnikov pridelati tudi več deset tisoč ton nekaterih bolj redkih kovin pa še jeklo in aluminij. Vendar se proces ponavadi ne izplača, zaradi česar se odsluženi računalniki kopičijo na odlagališčih ali pa z ladjami potujejo na odpade tretjega sveta.

Kljub trudu različnih ustanov, nevladnikov in celo držav je namreč najbolj dobičkonosno kopico zastarele opreme naložiti na veliko kontejnersko ladjo in jih odvreči nekje daleč stran od naših očih. Prestavijo se z našega vrta na sosedovega, tako rekoč. Tam ljudje sicer nekoliko bolj pridno prebirajo različne komponente, vendar pa tudi to le malo zmanjša količino odpadkov. Velik del materialov, ki sestavljajo računalnik, je namreč strupenih in jih je zaradi tega težko predelati. No, vsaj na ekološko varen način. Kopico materialov na orjaških namenskih smetiščih na Kitajskem, v Indiji in po Afriki namreč enostavno zažgejo. Znan je primer kitajskega mesteca Guiju, ki je že konec preteklega stoletja obveljalo za prestolnico računalniških odpadkov.

Iz odpadnih računalniških delov je mogoče sestaviti cel kup reči, če je le človek dovolj ustvarjalen.

Mestece s približno 150.000 prebivalci v bistvu sestavljajo okoliške vasi, ki so se specializirale za predelavo različnih vrst e-odpadkov. Vanjo naj bi bilo vključenih kar tri četrtine gospodinjstev, poleg tega pa se je prebivalstvo zaradi prihoda novih delavcev podvojilo, vendar pa je zaradi te donosne lokalne industrije trpelo okolje, že na kratek rok pa tudi prebivalstvo. V vodi na riževih poljih in v ribnikih so odkrili veliko onesnaženje s kancerogenimi težkimi kovinami, vsebnost katerih daleč presega katerekoli mednarodne standarde. Kadmij in svinec so našli tudi v cestnem prahu, približno 300-krat več kot v primerljivih vasicah. Morda najhujše pa je povečanje koncentracije dioksina, smrtno nevarnega strupenega plina, ki nastaja pri sežigu plastike. Tega je bilo kar za 100-krat več od prej izmerjenih količin.

Ekološka bomba

Danes pa je verjetno največje odlagališče računalniške opreme v Gani. Ta zahodnoafriška dežela je postala odlagališče naših smeti. Tja prepeljejo vse tiste obleke, ki smo jih vestno podarjali dobrodelnim ustanovam, tam konča naša plastika, ki smo jo tako skrbno ločevali, in tamkaj končajo naši odsluženi računalniki. Evropejci in Američani si operemo roke, ganska vlada pa si masti brke z donosnimi pogodbami. Vendar pa vsak prebivalec te dežele ve, kakšna prevara je ta tako imenovana »reciklaža«. Tako je Agbogbloshie, predmestje prestolnice Akre, postal največji računalniški odpad v tej deželi, hkrati pa eden največjih na svetu. Gana se na mednarodnem prizorišču hvali z milijoni ton predelane računalniške opreme, vendar pa je resnica drugačna. Ko spretni prsti mladine oberejo še zadnji zlati konektor, preostanek računalnika enostavno zažgejo. Zdravstvena slika med tamkajšnjim prebivalstvom, ki vdihava gost, črn dim upepeljenih matičnih plošč, kablov in ostale navlake, seveda ni najboljša. Kljub trditvam oblasti so zahodni nevladniki ugotovili, da ostane nepredelanih več kot 50 odstotkov materialov. Ti pa končajo na ognju. A tamkajšnji ljudje so sila podjetni in pridni. Mulci so pravi mali inženirji, saj znajo popraviti in sestaviti vraga in pol računalnikov. Grafična od tod, matična od tam, delujoč ram in – voila! Čisto spodobna »kišta« za prodajo je nared.

Sežig je najpogostejši način za odstranjevanje odvečne računalniške navlake, vendar pa takšno ravnanje povzroča tudi izjemno okoljsko škodo.

V vodi na riževih poljih in v ribnikih so odkrili veliko onesnaženje s kancerogenimi težkimi kovinami, vsebnost katerih daleč presega katere koli mednarodne standarde. Kadmij in svinec so našli tudi v cestnem prahu, približno 300-krat več kot v primerljivih vasicah.

Lotevajo pa se tudi bolj donosnih poslov, pogosto v spregi s prijatelji iz sosednje Nigerije. Kot rečeno, velik del zahodne reciklaže je le medijska prevara. Tudi podatki na trdih diskih, pomnilniških karticah in podobnih rečeh običajno niso deležni razmagnetenja ali fizičnega uničenja – izvzemši seveda državne ali vojaške mašine ter računalnike, na katerih za izbris poskrbijo posamezniki ali podjetja sama. Skratka, v rokah tamkajšnjih »reciklažnih delavcev«, ki so siromašni, brezposelni, a bistri in podjetni ljudje – konča zelo veliko zelo osebnih podatkov. Fotografije, zapisi, cele identitete določenih uporabnikov. Prebivalstvo, še posebej pa tako imenovani Sakawa boys, so se priučili te osebne podatke sneti s poškodovanih diskov, naučili pa so se tudi, kako jih unovčiti. Šele ko so vsi ti podatki na varnem, v rokah »lokalnih fantov«, v Agbogbloshieju uničijo disk.

Na smetiščih v Gani se iz odpadkov rojevajo novi, delujoči računalniki – hkrati pa se podatki bivših uporabnikov hranijo za uporabo v nečednih poslih.

A kdo so ti Sakawa boys? Z eno besedo, mafija. Hkrati so tudi ekipa spletnih prevarantov, doma iz tega mesta. V vsakem primeru gre za dobro organizirano kriminalno združbo, kjer so naloge vseh hudodelcev natančno razdeljene in v zelo jasni hierarhiji. Najnižji členi v verigi tako le zbirajo stare diske ali telefone, pomembnejši fantje delajo s podatki, oni na vrhu pa se odločajo, kako jih bodo uporabili. Data lahko gre prek raznih kanalov najvišjemu ponudniku, pogosto tolpam spletnih prevarantov iz sosednje Nigerije, ali pa jih uporabijo Sakawa boys sami. V očeh lokalcev sicer veljajo za nekakšne Robine Hoode, ki se s takšno krajo zasebnih podatkov maščujejo zahodnjakom, ki smetijo po njihovi deželi. Zaradi podpore okoličanov so torej na ozemlju tega pekla na zemlji varni. Pekla, kjer se povsod vali črni dim izgorele plastike in matičnih plošč, kjer voda zaradi vsebnosti težkih kovin ni pitna, tudi če bi bilo iz mlakuže, ki ji pravijo reka, mogoče prebrati vso plastiko. Tam pravijo, da je to mesto metafora za svet, v katerem živimo. Agbogbloshie.

Ropotarnica

Morda je še najučinkovitejša možnost za upokojitev starega računalnika, da ga damo v ponovni obtok. Pogosto tako za bivšega lastnika kot za okolje. Najočitnejša je kakopak trgovina staro za novo, kjer nam kakšno računalniško podjetje v zameno za zastarelo »mašino« ponudi popust pri nakupu nove. Vendar pa to ne reši osnovne težave s količino odpadkov. Če je mogoče kakšen starejši pametni telefon ali prenosnik le oddati, se dobri stari PC zaradi svoje vsestranskosti stara nekoliko bolje. Iz dveh ali treh odsluženih »kišt« je mogoče sestaviti delujoč računalnik, ki bo prišel prav kakšnemu manj zahtevnemu uporabniku. Skoraj vsakdo od nas pozna kakšnega zanesenjaka, ki lahko iz nekaj starejših računalnikov sestavi enega dobrega, ostanek pa bo porabil za kakšen manjši server ali pa bo naredil babici pisalni stroj in jo priključil na splet. Tovrstno mrhovinarstvo lahko računalniku življenjsko dobo podaljša za kar nekaj časa – odvisno seveda od želja in potreb uporabnikov, ki jim je predan.

Veliko starih računalnikov ponovno zaživi, ko pridejo v roke ljudem iz držav tretjega sveta.

Če je mogoče kakšen starejši pametni telefon ali prenosnik le oddati, se dobri stari PC zaradi svoje vsestranskosti stara nekoliko bolje. Iz dveh ali treh odsluženih »kišt« je mogoče sestaviti delujoč računalnik, ki bo prišel prav kakšnemu manj zahtevnemu uporabniku.

Že v Sloveniji je precej društev, ki se trudijo s sestavljanjem ali z oddajo starejših računalnikov hkrati zmanjšati število odpadkov in povečati računalniško pismenost. Eno od njih je društvo Duh časa, ki deluje v vseh večjih slovenskih mestih. Na svojih zbirnih mestih z veseljem prevzamejo različne delujoče računalnike ali njihove komponente, ki jih potem z brezplačno opremo usposobijo in predajo v rabo siromakom ali manj zahtevnim uporabnikom. Donatorje opozarjajo le, naj pred oddajo računalnika poskrbijo za svoje podatke. Še toliko več pa jih deluje globalno, kjer za nas neuporabne računalnike pošiljajo šolarjem ali pa oddaljenim skupnostim v Indiji ali Afriki. Takšen primer je InterConnection.org, ki iz svojega štaba v Seattlu deluje po vsem svetu. Podelili so že več kot 25.000 računalnikov, posebej aktivni so v Južni Ameriki, uporabnikom pa nudijo tudi osnovno računalniško izobraževanje. Menijo namreč, da sodobna tehnologija nudi enakopravne možnosti vsem, zaradi česar se trudijo računalniško opismeniti prebivalce držav v razvoju. Zanje lahko pomenijo komaj delujoče naprave z zastonjskim programjem okno v svet, nemara pa celo izhod iz revščine. Če seveda ne končajo na kakšnem smetišču ...

Iz nekaj starejših pecejev je mogoče sestaviti »gajbo«, ki bo še danes povsem uporabna. Stari računalniki pa lahko romajo tudi k manj zahtevnim uporabnikom.

Nostalgija

Kljub svoji mogočnosti torej celo najmogočnejši računalniki kaj hitro postanejo le odpadek. Že res, da nekateri zaživijo ponovno življenje kot ceneni pisalni stroj kakšnega upokojenca ali pa so pretopljeni v drage kovine. Kljub neučinkovitosti procesa je iz milijonov odpadnih telefonov in tablic mogoče iztisniti nekaj deset tisoč ton bakra, železa ali aluminija ter celo dragih kovin. A vseeno so e-odpadki velik problem, prava ekološka bomba – še posebej za dežele v razvoju, kamor večinoma romajo odpadki z globalnega zahoda. Čeprav drži, da gre za razmeroma majhen delež med vsemi odpadki, ki jih proizvajamo, pa je v njihovem primeru v igri posebej strupena navlaka, ki se je je težko znebiti. Hkrati pa se njihov delež hitro veča in kaj kmalu ne bo več tako majhen in zanemarljiv, zatorej je bolje, če je to mogoče, da se zastarelih računalnikov znebimo kako drugače.

Ena od možnosti tako imenovanega up-cyclinga so enostavna ročna dela. Nekatere računalnike z veseljem uporabijo bolj ročni ljudje in iz njih ustvarijo pohištvo ali korita za rože. Iz njih je mogoče delati nakit ali pa jih pretvoriti v umetnine. Stari imaci lahko postanejo akvariji ali pa ležišča za mačke.

Ena od možnosti tako imenovanega up-cyclinga so enostavna ročna dela. Nekatere računalnike z veseljem uporabijo bolj ročni ljudje in iz njih ustvarijo pohištvo ali korita za rože. Iz njih je mogoče delati nakit ali pa jih pretvoriti v umetnine. Stari imaci lahko postanejo akvariji ali pa ležišča za mačke, vendar pa je nemara najpomembnejša oblika njihovega preživetja ravno v muzejih. Čeprav gre le za droben delec samih naprav, nas te učijo o nas samih, sodobnem svetu, o informacijski revoluciji. O tem, kako je tehnologija postala rešitev za vse probleme sedanjosti – čeprav je mnoge med njimi sama tudi povzročila. Ter zato tudi o svetu, ki je obstajal pred prihodom računalnika, pred informacijsko revolucijo. Nam iz generacije iks ter celo onim pred nami pa tovrstni muzeji ponudijo tudi veliko žlico nostalgije. Pa naj jo sproži Pong, Jet Set Willy, 'štelanje glave' na kasetofonu C-64 ali pa tiste čudaške preluknjane karte, pred katerimi so trepetali študentje v sedemdesetih.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HC1qqZaCLXM

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji