Objavljeno: 31.8.2010 | Avtor: Matjaž Klančar | Monitor Julij-avgust 2010

Smo PC ali Mac?

Oblikovanje računalnikov je "izumil" Apple, s prvim Macintoshem, z iMacom in še čim. Pika. Dolgo je trajalo, vendar se oblikovanje s pospešenimi koraki seli tudi v PC svet, med prenosnike. Preizkusili smo najnovejši Dellov prenosnik Adamo, ki je na prvi pogled videti, kot bi prišel z Applovih risalnih desk.

Jaz sem Mac

Jaz sem PC.

V Monitorju Applove računalnike preizkušamo že od nekdaj, pravzaprav smo resno začeli že takrat, ko so Maci dobili oznako "Power", torej ko so namesto starih Motorolinih procesorjev 68000 začeli vanje vgrajevati PowerPCje. Se pravi, da smo preživeli tudi obdobje, ko je bil Apple obglavljen, brez Steva Jobsa. In, resnici na ljubo, takratni "meki" na videz niso bili prav nič posebej privlačni in, resnici na ljubo, se po svetu niso nič kaj zelo prijeli. Vsaj v primerjavi s PCji ne.

Da, PCji, kot še danes rečemo vsej industriji, ki je izšla iz dolgočasnega pisarniškega stroja, imenovanega IBM PC. PCji, ki so še danes večinoma sivi ali črni in stojijo nekje tam pod mizo. Še več, celo prenosniki, s katerimi hodimo okoli in jih razkazujemo drugim, so še vedno večinoma neopazno temni, pač le delovni stroji. So sicer izjeme in zadnje čase jih je vedno več, saj so lahko prenosniki PC oranžni (HP) ali celo živo zeleni (Sony, ki smo ga tokrat preizkusili v rubriki Najboljši), pa vendar - oblikovalsko je danes spet (ali pa že dolgo) v ospredju Apple, o tem ni dvoma.

Predvsem s prenosnimi računalniki (če odmislimo nekoliko čudaške polprozorne iMace z barvno polprozorno plastiko) je Apple oblikovalsko v resnici prevladal. Tako zelo, da v televizijskih serijah že skorajda ekskluzivno uporabljajo prenosnike z velikim jabolkom na hrbtni strani. To je seveda še vedno v hudem nasprotju s številkami, ki pravijo, da se Applovih prenosnikov proda veliko manj kot PCjevskih, hej, tudi veliko manj kot HPjev, Acerjev in kar je še PCjevskih izdelovalcev. Vendar zunanjost, očitno, šteje.

Če ste/boste kdaj govorili s kakšnim uporabnikom Applovih računalnikov, pa šteje tudi operacijski sistem oz. enostavnost rabe tega sistema. Osebno sicer menim, da je uporaba Windows 7 ravno tako preprosta kot uporaba OS X, vendar se mnogi s tem očitno ne strinjajo. Mac OS X je menda prijaznejši, uporabnika ne utruja s podrobnostmi in tehnikalijami, temveč ga enostavno pusti, da z računalnikom opravlja svoje delo.

Očitno je torej, da ločimo dva svetova uporabnikov računalnikov in da se ima eden za bolj "ljudskega", drugi pa za bolj "hekerskega".

Poznamo pa še tretjo različico uporabnikov in eden izmed njih je postavil/oblikoval tudi to besedilo, ki ga ravnokar berete. Ti pravijo, da je operacijski sistem nepomemben, saj v resnici vedno uporabljamo le programe zanj. Ta uporabnik je npr. ob prehodu na Windows 7 hotel, da mu izklopimo vse nove vizualne učinke, samo zato, da bo delo v Photoshopu in Indesignu tudi na novem računalniku videti popolnoma enako, kot je bilo na starem, z Windows XP. Prepričan sem, da bi se hitro privadil tudi Maca, saj sta tudi tam na voljo Photoshop in Indesign ...

Je pa zanimivo, da se le PC svet občasno zgleduje po Macih, nasprotno pa nikoli. Zgled je Dellov prenosnik Adamo, ki deluje kot nekakšna kopija Macovih prenosnikov, pa čeprav poznavalci pravijo, da kot "predzadnja" kopija. Dell je očitno ocenil, da bi lahko tako pridobil tudi koga "z druge strani".

Ker so mnenja o tej zimzeleni temi v našem uredništvu že od nekdaj deljena, smo se tematike na naslednjih dveh straneh lotili nekoliko drugače kot sicer.

Malce zgodovine

Za boljše razumevanje sedanje svete vojne med taboroma "pcjašev" in "jabolčnikov" je morda smiselno pogledati razvoj na obeh straneh.

Prvotni Mac (Macintosh) je bil leta 1979 zasnovan kot nova generacija takrat še prodajne uspešnice Apple II, v resnici pa je prišel na trg ob ravno pravem času (1984), da je lahko postal antipod takrat že zelo uspešnemu IBMovemu PCju, ki je bil de facto poslovni model računalnika. Nov, drugačen in grafično usmerjen, nasprotnik dolgočasnega poslovnega stroja, tak je bil marketinški pristop Appla takrat in ne veliko drugačen je tudi danes.

"Dolgočasen poslovni stroj" je počasi pridobil elemente grafičnega uporabniškega vmesnika in je danes še vedno de facto standard, skorajda sopomenka za osebno računalništvo, še vedno pa se ga drži sloves "poslovnosti", "zapletenosti", "dolgočasnosti", celo "mračnosti".

In to kljub temu da je med jabolčnim in PC svetom danes v resnici že zelo malo strojnih in programskih razlik. Strojno oba temeljita na Intelovi osnovi in oba imata grafično zelo izpopolnjen operacijski sistem, ki je večopravilen in hkrati popolnoma stabilen. Res ključna razlika je morda le v razumevanju oblikovanja in občutka za podrobnosti, ki ga v svoje izdelke vlaga Apple. Njegovim uporabnikom (ki včasih mejijo na vernike) je to zelo pomembno, PCjašem pa "brez veze".

Jaz sem PC

Ko sem v našem laboratoriju iz vzel škatle Dellov Adamo, sem si mislil: "Končno nekaj spodobnega!" Računalnik, ki je kovinski, monoliten in ravno prav majhen, skuša ugajati meni podobnim uporabnikom, ki bi namesto velikih "krav" radi prenašali zmogljive, a ne prav velike in težke računalnike. 13,4-palčni zaslon je ravno prav velik, saj mi vsi, ki so manjši od 13 palcev, že povzročajo težave in se vselej sprašujem o njihovi uporabnosti. Čeprav je navadno oblika zadnje, kar mi računalnik naredi zanimiv, mi je bil Adamo všeč že na prvi pogled - predvsem zato, ker je drugačen od večine PC prenosnikov. Dozdeva se mi, da bi bil Adamo povsem primeren prenosnik za uporabo v seriji Battlestar Galactica, na katero me je spomnil tudi zaradi imena, ki je na moč podoben priimku admirala Williama.

Všeč mi je zasnova tipkovnice Dellovega izdelka, ki je "applovska" - in to postaja že trend pri vedno več izdelovalcih. Glede na to, da sem imel ob sebi tudi Applov Macbook Pro, sem že komaj čakal, da ju tudi po tej plati primerjam. Nerazumljivo mi je namreč, da PC razvijalcem še ni "kapnilo", da je daleč najboljša rešitev osvetljenosti tipkovnic kar LED dioda, ki sije skozi tipko (kot je to urejeno pri Applu), ne pa lučke na vrhu zaslona, ki neenakormerno osvetlijo tipkovnico.

A tipkovnica je prvo in nekako največje razočaranje pri Dell Adamu. Osvetlitev tipkovnice je podnevi sicer mogoče izklopiti, a če je kljub temu prižgana, postanejo napisi na tipkah povsem neberljivi (v temi pa je vse v redu).  Adamo tudi nima enote DVD (tudi zato je lahko Adamo tanjši od Applovega MacBook Pro). Osebno mu to ne štejem med pomanjkljivosti, saj optične enote v svojem prenosniku nisem skoraj nikoli uporabljal. Nikakor pa si nisem znal logično razložiti tega, da Adamo nima enote DVD, na tipkovnici pa ima celo posebno tipko za izmet (eject). Tudi sistemski softver jo podpira, saj se ob pritisku nanjo prikaže grafična predstavitev tipke na zaslonu, zgodi pa se prav nič.

Apple in MacOS sta zame povsem neznan teritorij. V zadnjem času sem ga spoznaval zgolj prek "iEvforije", kot bi rekel vsemu, kar prihaja iz Foxconnovih tovarn na Kitajskem in se ponaša z značko "Designed in California". Da pri tej magičnosti Applovih izdelkov ne gre le za napihnjeno prodajno zgodbo, marveč ima navdušenje uporabnikov povsem realne osnove, me je prepričal že prvi stik z Macbook Pro. Ko ga je treba namreč priklopiti na napajanje, človek, nevajen Applovih inovacij, kar obnemi in potrebuje stol. Halo, kje ste, PC razvijalci??? Genialna zamisel kalifornijskih inženirjev, ki so napajalnemu konektorju dodali magnete, da se kar sam spoji z računalnikom, je naravnost navdušujoča, pa menda je tam že kar nekaj časa. Na Dell Adamo in podobnih PC prenosnikih pa se moramo ukvarjati z iskanjem prave luknje, da ne govorim o tem, da se ti konektorji lahko hitro pokvarijo.

Glede na to, da sem do zdaj bolj od daleč opazoval MacOS, moram reči, da me je prijetno presenetil. Nobenih navodil nisem bral, pa sem kar nekako znal uporabljati uporabniški vmesnik, znal poganjati programe.

Vsi me prepričujejo, da bi potrebovali kakšen teden ali dva, pa bi se toliko navadil na Applov svet, da ne bi več želel iti stran. Prav tega me je strah. Postal bi priklenjen na Applov ekosistem, ki bi me omejeval na vsakem koraku. H komu bi se zatekel, ko bi šlo kaj narobe? Pri nas ni ravno veliko MacOS gurujev ...

In če skozi to skrajno subjektivno mnenje skušam oceniti, katera izmed teh dveh naprav je boljša, bi nedvomno rekel, da sta vsaka po svoje izjemni. Zakaj? Za svet PCjev je Dell Adamo prijetna osvežitev, ki ji sicer manjka še nekaj ur dela razvojnikov (izvedba osvetlitve tipkovnice pri Dellovem izdelku), Apple pa je zrel in dovršen izdelek, ki skorajda ne pušča dvomov o superiornosti njegovih razvijalcev. A z uporabo Apple Mac Book Pro pristanem tudi na vedno večjo odvisnost od izdelkov in storitev Apple, tega nedvomno vodilnega izdelovalca računalniških in mobilnih naprav.

Matic Zupančič

Dellov PC

Dell Adamo 13

Trajanje delovanja: 3 ure 21 minut.

Mere: 33,1 × 24,2 × 1,64 cm, 1,8 kg.

Značilnosti: Intel Core 2 Duo U9400, 1,4 GHz, 2048 MB ram, 128 GB SSD disk, WLAN 802.11 a/b/g/n, bluetooth.

Zaslon: 13,4-palčni, 1366 x 768 pik.

Operacijski sistem: Windows 7 Home Premium 64bit.

Cena: 1438 EUR.

Prodaja: www.fmcstore.si.

Za: Mere, oblika.

Proti: Trajanje akumulatorja.

Dell Adamo je a vrhunsko oblikovan izdelek. Ohišje prenosnika je enotno, brez kakršnihkoli vijakov, izboklin ali rež. Narejeno je iz aluminija in po vsej dolžini enako visoko, in sicer 16,4 milimetra. Akumulator in druge komponente so zaprte v ohišje in brez ustreznega orodja ne moremo do njih. Robova za zaslonom sta "naluknjana", saj se v notranjosti skriva zvočnik, pa tudi majhen ventilator, ki pa se vklopi res samo, kadar je procesor dlje časa polno obremenjen. Kljub kompaktnosti Adamo 13 ni med najlažjimi. Tehta kar 1,8 kilograma, 0,7 kilograma več kot npr. 3 milimetre višja Toshiba Portege R600.

Izredno tanko ohišje pa je najverjetneje narekovalo druge mere prenosnika, ki pa žal niso tako minimalne. Adamo 13 je za nekaj centimetrov večji od lista A4. Glede na to, da so uporabili 13,4-palčni zaslon, je ostalo na voljo še kar precej odvečnega prostora.

Adamo 13 poganja Intelov procesor Core 2 Duo U9400 pri frekvenci 1,4 GHz. Za grafiko skrbi Intelova kartica, ki si za svoje delovanje vzame košček od skupnih 2 GB pomnilnika. Za neslišno delovanje skrbi disk SSD, velik 128 GB. Za povezljivost skrbita še modri zob in brezžični omrežni vmesnik. Pri dražjih modelih bomo našli še 3G kartico za mobilno povezavo, skupaj s sprejemnikom GPS.

Vmesniki so rahlo nerodno postavljeni na zadnji del prenosnika, med njimi pa bomo našli 2 USB vmesnika, kombinacijo vmesnika USB in eSATA, display port in omrežni vmesnik. Edini priklop na strani je namenjen slušalkam. Na vrhu zaslona pa se skriva razmeroma dobra spletna kamera z ločljivostjo 1,3 milijona pik.

Na preizkusu smo izmerili, da baterija pri običajni rabi zdrži tri ure in dvajset minut. V primerjavi s konkurenti je to razmeroma malo. K sreči je napajalnik prav miniaturnih mer in ga z lahkoto nosimo s seboj.

Tadej Beravs

Dell Adamo proti Apple Macbook Pro

Nisem vernik Steva Jobsa. Trdim namreč, da Apple ne zna izdelati niti spodobne miške. In mislim, da je bil iPod U2 najbolj zgrešen nakup v mojem življenju. Nasprotno pa me še noben telefon ni tako navdušil kot iPhone. In noben računalnik me ni prepričal tako kot Mac. Čeprav sem uporabljal ali vsaj preizkusil veliko različnih, tako namiznih kot prenosnih. Tudi Vaiote. In ThinkPade. Še v časih, ko jih je izdeloval IBM.

Računalnike podjetja Apple uporabljam preprosto zato, ker sem z njimi najbolj zadovoljen. To še zdaleč ne pomeni, da me kakšna stvar na njih ne moti. Zato z velikim veseljem pričakujem dan, ko bom našel kak boljši prenosnik, kot je kateri izmed Applovih MacBookov.

Lahko bi se zgodilo na prvi poletni dan letošnjega leta, ko sem zvečer ob bobnenju vuvuzel v ozadju končeval preizkus Dellovega ultralahkega prenosnika Adamo. Toda če v trenutno poved prenesem nogometno ozračje iz prejšnje, lahko v slogu nesmrtnega Klitona Bozga zapišem: "Ova noč nije bila taj dan".

Že pogled na kartonasto in nerodno prenosljivo škatlo, v kateri sem prejel peresno lahkega Adama, mi ni dal miru. Zdela se je presenetljivo velika v primerjavi z do potankosti dovršeno in z ročajem opremljeno embalažo večjega in težjega MacBook Proja. Izmera obeh škatel je pokazala, da je prostornina Dellove več kot trikrat večja od Applove. Morda se podatek zdi nepomemben, toda trikrat večja škatla pomeni tudi trikrat več tovornjakov za prevoz enakega števila prenosnikov, trikrat več izpustov in ... spomnite se na to primerjavo, ko boste naslednjič naleteli na prehitevanje dveh tovornjakov.

Vsebina škatle je kljub temu pomembnejša in če začnem pri videzu obeh prenosnikov, bi se težko opredelil za zmagovalca. Adamo sicer ni povsem monolit, vendar predstavlja zgornji del pokrova pomemben korak Della k eleganci Applovega industrijskega oblikovanja. Pohvaliti velja tudi vrata eSATA USB in vložišče za kartico SIM, kar sta še vedno zgolj pobožni želji uporabnikov računalnikov Mac.

Da se je Dell pri snovanju Adama zgledoval po Applovih prenosnikih, poleg kovinskega ohišja in črnega okvira okoli zaslona dokazuje tudi tipkovnica. A žal je drugi največji izdelovalec računalnikov na svetu kopiral predzadnjo izvedenko prenosnikov MacBook Pro, kjer so tipke razporejene tesno druga ob drugi, so v barvi ohišja, znaki na tipkah pa so temno sivi. Novi MacBook Pro ima kontrastne bele znake na črnih tipkah, slednje pa so tudi odmaknjene druga od druge za nekaj milimetrov, zato je tipkanje nanj izrazito udobnejše.

Zaradi prevelikega roba med zaslonom in tipkovnico je Adamov naslon za roke zelo utesnjen, tako da se odrasel človek med pisanjem dotika ostrega roba prenosnika, kar je pri daljši uporabi skrajno moteče. Iz istega razloga je tudi površina sledilne ploščice dvakrat manjša kot pri MacBook Proju. Piko na i neposrečenemu dizajnu dodaja lokalizacija angleške tipkovnice z nalepkami, ki je v tem cenovnem razredu nedopustna. Še posebej zaradi osvetlitve tipk, ki ne pronica skozi nalepke.

Slabosti Adama se nadaljujejo tudi v zgornjem delu prenosnika. Pri odpiranju pokrova potrebujemo obe roki, saj moramo z eno zadržati spodnji del, ki se sicer dviga skupaj z zgornjim. Zaslon resda ni preveč bleščeč, vendar vertikalna sprememba kota za zgolj nekaj stopinj občutno vpliva na osvetlitev.

Matjaž Horvat

Apple MacBook Pro

Trajanje delovanja: 3 ure 37 minut, 6 ur 7 minut predvajanje DVD v okolju Mac OS X.

Mere: 36,4 × 24,9 × 2,4 cm, 2,54 kg.

Značilnosti: Intel Core i5-540M, 2,53 GHz, 4 GB RAM, 500 GB disk, WLAN 802.11 a/g/n.

Zaslon: 15,4-palčni, 1440 × 900 pik.

Operacijski sistem: Mac OS X 10.6 (Snow Leopard).

Cena: 2074 EUR.

Prodaja: www.istyle.si.

Za: Znatno hitrejši glede na prejšnjo generacijo MacBook Pro. Trajanje delovanja.

Proti: Nima reže za Express Card. Samo dva vmesnika USB.

Preizkusili smo 15,4-palčni MacBook Pro, v osrčju katerega tiktaka Core i5 540M s taktom 2,53 GHz. Primerjava s starejšim modelom pokaže, da ima novinec poleg precej zmogljivejšega procesorja tudi zmogljivejšo grafiko. Ponaša se s karticama nVIDIA GeForce 330M in Intel HD Graphics. Vsaka ima na voljo 256 MB grafičnega pomnilnika, nVidiin je namenski, Intelova kartica pa si ga sposodi od sistemskega pomnilnika (4 GB pomnilnika DDR3). Preklop med zmogljivejšo in med varčnejšo grafiko je zdaj samodejen glede na program, ki teče v ospredju.

Da bi dobili vtis o zmogljivosti novega prenosnika, smo na njem in na lanskem modelu MacBook Pro pognali program Cinebench. Pri preizkusu procesorja je pohitritev skoraj trikratna, tudi povečanje grafičnih zmogljivosti (preizkus OpenGL) je preseglo 100 %.

S programom BootCamp smo na posebni razdelek 500 GB diska novega MacBook Pro namestili okolje Windows 7 in v njem pognali naš standardni preizkus SYSmark 2007. Applov prenosnik se je izkazal predvsem pri preizkusu 3D, pri drugih pa ni posebej blestel.

Apple trdi, da novi akumulator zagotavlja 8-9 ur delovanja brez zunanjega napajanja. Preizkus MobileMark je pokazal le dobre tri ure in pol - v okolju Windows. Zaradi velike razlike med trditvami in našimi rezultati smo v MobileMark opravili preizkus akumulatorja z "neskončnim" predvajanjem testne plošče DVD. Pričakovano je akumulator klecnil še prej, po slabih treh urah. Nato smo preizkus ponovili v "domačem" okolju Mac OS X in smo isto ploščo DVD lahko predvajali ob enaki (torej polni) osvetlitvi zaslona polnih šest ur. Očitno je v okolju Mac OS X precej bolje poskrbljeno za varčevanje notesa z energijo kot pa v Windows 7.

Poleg okolja Mac OS X 10.6 najdemo na disku zbirko programov iLife 09, s katero lahko uporabnik zadovolji večino svojih potreb po delu z zbirkami večpredstavnih vsebin.

Vlado Robar

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

44GtTRq9vUM

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji