Skopost v informatiki

Skopost v informatiki
Objavljeno: 27.8.2013 | Avtor: Boris Šavc | Kategorija: Mnenja | Revija: September 2013

Skopost ni lepa čednost. Resda je povod za nešteto zabavnih šal, a ko se enkrat znajdemo na udaru z njo opremljenih ljudi, nam ni do smeha. Od nekdaj opažam, da je v naši stroki skopost pogost pojav. Kaj botruje temu, mi do zdaj ni uspelo ugotoviti. Dozdeva se mi, da smo zanjo precej krivi informatiki sami.

Danes bi rad izpostavil problem, ki me tare že vse od dneva, ko sem stopil na poklicno pot. Ne bom razpredal, kako so me ob odločitvi, da bom računalnikar, vsi trepljali po hrbtu, češ prava odločitev, zate bo služb, kolikor boš hotel. Podobno, kot so v času, ko sem jaz iskal službo, hvalili one, ki so si izbrali arhitekturo. Ti bržkone danes, ko arhitekti le s težavo najdejo zaposlitev, na prestol najboljše izbire postavljajo spet tretje. Ne, tako svetovanje na mojo pot ni imelo vpliva. V informatiko sem se podal, ker sem ljubil elektronske igračke. Rad sem jih programiral, preučeval in se z njimi igral. Zato mi ni bilo težko, ko služba ni kar padla z neba, ko je bilo treba iti čez čas na svoje in, navsezadnje, ko se je zaradi krize zategnil pas.

Težava, ki bi jo rad predstavil, je malo cenjeno računalniško delo oziroma znanje. Saj vem, vsi imamo mladoletnega soseda, ki računalnike diha in zastonj opravi čuda stvari. Ali pa prijatelja, sodelavca, znanca, ki računalniško zagato rad odpravi za protiuslugo ali zgolj za druženje z nami. Vse lepo in prav, a ko ti stranka, ki jo bojda na daleč poznaš (prisežem, v življenju je še nisem videl), po dvajsetminutnem opravilu, ki bi bržkone trajalo precej več, ko ne bi imel za sabo dvomestnega števila let izkušenj, na ramo položi roko in reče, da bosta drugič poračunala, ko bo kaj več, ti enostavno prekipi. Naj dvigne roko avtomehanik, ki se mu je že zgodilo kaj podobnega!

Očitno je pomoč informatika nekaj, kar vsi privzeto pričakujejo. Za mesečni pavšal v obliki čokolade (po možnosti Merci) vzdržujemo računalnike, tiskalnike, omrežje, telefone, televizorje in še kaj, družini, prijateljem in najbolj daljnim znancem, kar se jih človek spomni. Imel sem primer bežnega znanca, ki je slišal zame na tenisu in me povabil, da mu na pravkar zgrajeni hiši uredim nadzor s kamerami. Ko sem prišel do uro oddaljene vile z bazenom, me je čakalo pol dneva meritev in drobnih opravil, ki se jih je po nadzoru hlepeči lastnik spotoma spomnil. Medtem ko sem med drugim ugotavljal, koliko kamer bo treba, kako bodo povezane in kakšna dolžina kabla bo potrebna za projekt, sem mu (po njegovih besedah) mimogrede odstranil virus v sinovem računalniku, zaradi katerega se sistem prej sploh ni zagnal, postavil hišni kino in televizor povezal z osrednjim PCjem ter mu speljal zvočnike še na teraso, da bo ob piknikih lahko poslušal dalmatinske klape. Ko sem se pozno ponoči odpravljal domov, sem zaradi utrujenosti bržčas preslišal njegov: »Koliko sem dolžen?« Ni važno, sem si mislil, saj bova še nekaj časa zvezana v skupnem projektu. Za vsak primer sem mu naslednji dan, ko me je že četrtič vprašal, kdaj pridem nadaljevat delo, natvezel zgodbo o svojem težkem položaju. Partnerka je pravkar odprla odvetniško pisarno in za zdaj družini prinaša zgolj stroške, zato se moram jaz posebej posvetiti strankam, ki plačajo. Nekaj časa me je čudno gledal, nato se je zasmejal, me lopnil po hrbtu in dejal: »Se ne mudi. Ko boš imel čas, pa pridi!«

Zavedam se, da smo za nastali položaj delno krivi sami računalnikarji. Premalo cenimo sebe in svoje znanje. Nekoč mi je popravljavec koles za nastavitev kolesa, opravljeno v petih sekundah, zaračunal takratnih 500 din. Privil je zgolj en sam vijak! Ko sem mu rekel, da se mi zdi poteza precej draga, je zabrusil: »Dečko, treba je vedeti, kateri vijak moraš priviti!« In točno tako je! Kaj mi pomaga mojster, ki se bo tri ure ukvarjal z mojim kolesom. Dal mu bom najbrž še več denarja, obenem pa zapravil tri ure svojega časa, oziroma bom dlje brez kolesa. Zakaj je še vedno vrednejši vzdrževalec računalnika, ki stranki vsak teden popravlja računalnik, kot tisti, ki ga ni že vse leto, mašina pa še vedno deluje? Priljubljena ugotovitev je, da se slednjega tako ali tako brez zveze plačuje.

Prejšnji teden sem obiskal najpremožnejšega človeka, kar ga osebno poznam. V stekleno palačo, ki mu igra vlogo pisarne, sem vstopil s povsem poštenim namenom, želel sem preveriti omrežje po udaru strele. Nisem vedel, da delam račune brez krčmarja, saj me je direktor spustil k sebi povsem iz drugega razloga. Slišal je, da smo v Monitorju objavili članek, kako naraščaj v sodobnem domu obvarovati pred nevarnostmi iz spleta. Ker sem tisti članek sam spisal, sem mu domnevo lahko potrdil iz prve roke. Vidno zadovoljen z odgovorom mi je razložil, da ima tudi sam dva otroka s kupom v splet povezanih naprav in bi ga tako čtivo zanimalo. Nekako sem se še izmaknil odgovoru in tisti dan odnesel celo kožo, nato pa mi je človek teden dni pisal elektronska in SMS sporočila, če bi mu obljubljeni članek čim prej »zrihtal«. Ko sem naslednjič prišel v njegovo pisarno, me je stisnil v kot in obtožil, da sem pozabil nanj. Rekel sem mu, da bo članek tako ali tako na voljo brezplačno v spletu čez mesec dni. Vztrajal je, da tako dolgo ne more čakati. Znorel sem. Ko sem mu med petminutnim monologom izlil ves gnev, ki se mi je nabral z leti, in ga v isti sapi poučil, da je revija v vsaki trafiki na voljo za manj kot pet evrov, vem, da sem pljunil v lastno skledo. Kljub temu da bogate stranke nimam več, bi še enkrat storil isto.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentarji

izostar | 27.8.2013 | 22:28

Pošteno!

bednik | 28.8.2013 | 10:50

seveda je res, da so bogati ljudje bogati tudi zato, ker ravnajo tako kot zgoraj opisana primerka. ima pa ta tema še eno plat. sam opravljam podobna "dela" za ožje sorodstavo, prijatelje in znance. glede na njihovo računalniško znanje in ceno ure računalniškega servisa lahko mirno rečem, da bi vsi ti ljudje bankrotirali, če bi vsakič, ko potrebujejo pomoč, "ker imam virus" (kar je običajen klic na pomoč, kardarkoli gre karkoli narobe) najeli strokovnjaka. očitno so sodobne tehnične igračke tehnično še vedno prezahtvne, da bi jih povprečna mamka lahko nastavila in vzdrževala.

Matjaž Klančar | 28.8.2013 | 10:58

To je res. Enako kot so komplicirani avtomobili, zato jih vozimo na redne servise. In plačujemo.

bednik | 28.8.2013 | 11:06

ni čisto res. moja mama ima avto in ga vozi na servis enkrat do dvakrat letno, mene pa kliče na pomoč zaradi groznih stvari, ki so se ji "kar same naredile" na računalniku po trikrat na teden. da mobitela sploh ne omenjamo. pa moja mama (68) sploh ni najhujša! dejstvo je, da so računalniki in pametni telefoni veliko bolj komplicirani za vsakdanjo rabo od avtomobilov. ps - za resnične poškodbe in okvare ima moja mati in vsi ljudje, ki jih servisiram, podaljšano garancijo, ampak to sploh ni problem...

DusanR | 28.8.2013 | 14:18

Lepo napisano, se strinjam z vsem. Se pravi tista stranka je pa prosta :)

brgrz | 28.8.2013 | 14:53

Vzrokov za tako stanje je precej. Trg je neurejen. Premalo se cenimo, ne znamo se postaviti zase, rač. oprema je prepoceni, da bi ljudje iskali resno storitev (kot je to pri avtih), nekateri posamezniki se niti ne znajo odločiti ali so profesionalci ali delajo za preživetje ali za hobi. Veliko ljudi v tem poslu nima formalne IKT izobrazbe - posledica mnenja, da itak ne moreš kaj veliko zasrati (v primerjavi z npr. arhitekturo). Koliko arhitekturnih birojev poznaš brez zaposlenih u.d.i.a.-jev? In koliko (kao) rač. firm brez zaposlenih u.d.i.r.-jev? Prave stanovske organizacije nimamo (oz. imamo neko kvazi združenje v okviru GZS, ki pa ne naredi nič za ureditev trga), z računalništvom se lahko ukvarja vsak (arhitekt, zdravnik, odvetnik, gradbenik, avtomehanik, celo monter oken ne more biti vsak). Konkretno na osebni problem pisca bi pa rekel, da v marsikaterem primeru je potrebno pogledati tudi pri sebi. Preden se lotiš kakršnekoli storitve pri komurkoli, se vnaprej zavestno odloči ali delaš to za denar ali ne oz. za kak denar, potem pa na tem vztrajaj in če je le možno strošek potencialni stranki predstavi vnaprej. Človek mora vedeti, da si tam zaradi posla in ne na lepe oči in če je razumljiva oseba bo to sprejel. Če ne, pa moraš imeti toliko jajc, da ga odsloviš oz. se obrneš in greš naprej.

Jure Forstnerič | 28.8.2013 | 15:00

@brgrz - dobro napisano, čeprav vprašanje, kakšna izobrazbo bi ITjevci potrebovali za to, kar opisuje Boris v članku. Univerzitetne vsekakor ne, mogoče kako višjo šolo? Večinoma znamo to, kar znamo, ker že leta šarimo po računalnikih.

cokolol | 28.8.2013 | 18:40

Kolikor se sam ceniš, oceni tudi svoje delo in ga stranki zaračunaj.

Kimi81 | 28.8.2013 | 20:55

Zaradi komentiranja na ta članek sem se moral registrirat :) Drugače se pa v celoti strinjam tako z avtorjem članka kot več ali manj tudi z "brgrz" zgoraj pa še s kom. Tudi men se drugače zdi da je zato krivo tudi to ker so računalniki in več ali manj vsa tehnika danes prepoceni oz. bistveno cenejši v primerjavi z recimo povprečnim avtomobilom. Za avto ki stane recimo 10.000 EUR se verjetno nobenemu ne zdi ravno škoda dat 100 ali 200 EUR za servis. Sploh glede na to da že en poln tank goriva stane recimo da 100 EUR. Po drugi strani bo pa nekdo PC na servis prinesel ker mu recimo blue screen prijavlja in bo serviserju zihr vzel par ur dela edin če bo res točno vedel kaj je problem. Če bo izstavil račun 100 EUR ga bodo že postran gledal češ da za ta denar dobiš skor že drug računalnik (rabljen) al pa da se ga ne splača sploh popravljat. V primeru da bo pa predolg ugotavljal kaj je narobe (in posledično računal več) mu bodo pa rekl da je nesposobn pa da itak ni več kot za 15 minut dela :) Mogoče je res sam je treba vedt. Po raznih odvetnikih se bo treba zgledovat pomoje. Prides samo na kratek posvet pa že plačaš par 100 EUR :). Je pa res da je PC danes pač dostopen vsakemu in vsak že "zna" delat spletne strani, postavljat omrežja itd. Tudi zaradi tega ker pač za to da se recimo naučiš izdelovat spletne strani rabiš samo čas in PC. Nobene ne vem kakšne začetne investicije par 10.000 EUR pa nevem česa kot je to recimo če hočeš avtomehanično delavnico odpret. to po svoje pojasni tudi to da recimo v povprečni računalniški firmi ni veliko takšnih z nazivom dipl. ing. računalništva recimo. Po drugi strani pa poglejte mal razpise ko firma išče informatika/računalničarja/programerja je navedeno tolk stvari, ki naj bi jih obvladal da nevem če enega takšnega najdeš v Sloveniji. Fajn bi bilo PHP objektno, pa ZEND, pa še mal C# pa mal še marketinga zraven, pa Facebook pa Twitter itak to je itak vse "računalništvo" boš pa ja ane, pa še 100 ostalih stvari. Ko je pa razpis za kaj drugega so pa več al manj osnovne postavke pa še teh je ene par. Pol so pa še razni študenti/dijaki ki morjo pač nekak preživet in izdelujejo recimo spletne strani na pol zastonj ampak zanj pač tud tistih 200 EUR pride prov ker pač dobi denar na roke brez davkov itd. Pa še nedifiniranost določenih pojmov. Npr. "spletna stran" ali pa "spletna trgovina" je lahko širok pojem tudi znanja/dela/časa je lahko vloženo različno in posledično je različna tud cena. Potem pride kdo ki reče hm a 1000 EUR da bi me stala spletna stran. Zakaj pa tolk saj sosedov mulc tud cel dan nekaj klika na PCju pa je rekel da bi me stalo samo 150 EUR. Vglavnem res najbolš da se v naprej odločiš al boš nekaj naredil zastonj al bo plačljivo, potem pa v naprej dorečeš okvirno ceno da vsi vedo pri čem so. Potem pa če se odloči prov če se pa ne pa naj gre pa k sosedovemu mulcu. Sam pol v naprej poveš da za nekomu ne boš popravljal oz. bo še dražje pol pa je :) Drugač pa dobr člank bi moral bit objavljen kje kot obvezno čtivo :)

Matjaž Klančar | 29.8.2013 | 08:43

V resnici "sosedovi mulci" vse pokvarijo ;)

Začetna stran | Predhodna stran | Stran: 1/2 | Naslednja stran | Zadnja stran

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki