Še nekaj obdelave dokumentov
Prejšnji mesec smo po daljšem obdobju naredili manjši preizkus barvnih večopravilnih laserskih naprav. Ker pa je nekaj naprav prispelo prepozno, da bi jih vključili, smo z manjšim zamikom preizkusili še te
V zadnjih letih je splošna potreba po tisku nekoliko upadla, po besedah naših distributerjev pa ostajajo najpopularnejši ravno barvni večopravilni laserski modeli. Ti seveda predstavljajo fleksibilno napravo, ki ponuja vse, kar potrebujemo. Ob tem so se te naprave v zadnjih letih tudi pocenile oziroma dobimo danes zmogljivejšo napravo z nižjo ceno izpisa kot pred leti.
Modeli v nižjih cenovnih razredih so tako popularni v domačih pisarnah in manjših delovnih skupinah, kjer ni potrebe po res velikih količinah mesečnega izpisa. Dražji modeli, taki, ki že gredo do tisoč in več evrov, pa so zadnja leta vse bolj popularni tudi kot naprave za najem ali plačilo po različnih pavšalnih pogodbah.
Vsekakor bo zanimivo spremljati, kako bo trenutno svetovno dogajanje vplivalo na prodajo tiskalnikov. Po eni strani bi se lahko dvignila prodaja manjših, cenejših naprav za domačo rabo, saj bo veliko uporabnikov potrebovalo možnost tiska tudi doma, čeprav za službene namene. Hkrati pa bi lahko v splošnem upadla zahteva po tisku, če bi se več ljudi privadilo delu prek spleta in v digitalnih oblikah, brez vmesnega prehoda na papir.
Zavedamo se, da je največji svetovni ponudnik tiskalnikov sicer HP, vendar je v Sloveniji žal tako zelo slabo zastopan, da je tiskalnike bolj ali manj nemogoče dobiti v test. Tudi po dveh mesecih truda.
Vseeno pa znajo biti tudi pri tem v dodano korist optični bralniki, saj hitro in enostavno omogočajo digitalizacijo sicer fizičnih dokumentov. Domači uporabniki so se za občasno digitalizacijo sicer pogosto že navadili fotografiranja dokumentov s pametni telefoni, a je delo s pravim optičnim bralnikom občutno bolj udobno, rezultat pa boljši. Pri tem veljajo samostojni bralniki slabih sto evrov, kar pomeni, da bo za marsikoga bolj smotrn nakup cenejše laserske večopravilne naprave – sploh ker imajo tu bralniki dodane že samodejne podajalnike za branje več strani hkrati.
Na preizkusu smo imeli tokrat še štiri naprave – tri Ricohove modele in eno naprave podjetja Toshiba. Pri tem so prvi razporejeni po cenovnih segmentih, Toshiba pa se uvršča v zgornji del zmogljivostne in cenovne lestvice. Zavedamo se, da je največji svetovni ponudnik tiskalnikov sicer HP, vendar je v Sloveniji žal tako zelo slabo zastopan, da je tiskalnike bolj ali manj nemogoče dobiti v test. Tudi po dveh mesecih truda.
Vsekakor bo zanimivo spremljati, kako bo trenutno svetovno dogajanje vplivalo na prodajo tiskalnikov.
Vse štiri naprave sledijo trendom, saj gre za razmeroma velike in težke tiskalnike – to še posebej velja za Ricohovega IM C300. Vse ponujajo barvne upravljalne zaslone, pri Ricohovem cenejšem modelu M C250FWB in Toshibi sta zaslona nekoliko manjša, ob obeh pa so še številčnica in nekaj funkcijskih tipk. Dražja Ricohova modela pa imata res velik, barvni zaslon, občutljiv na dotik, pri obeh se lahko zaslon tudi nagiba.
Zanimivo, da imata cenejša tiskalnika vgrajeno tudi brezžično omrežno povezavo, pri dražjih pa je ta na voljo kot dodatek. Res pa je, da imajo ciljni kupci dražjih naprav, torej večja podjetja, običajno bolje urejeno fizično omrežje in zato manjšo potrebo po brezžičnem vmesniku. Vse naprave seveda ponujajo klasični gigabitni omrežni vmesnik in vmesnik USB. Vstopni Ricoh je edini, ki še ni imel vmesnika USB za priklop zunanjih naprav, denimo podatkovnih ključkov USB, na katere bi lahko shranili prebrane dokumente ali z njih neposredno tiskali.
Kot je pri teh pisarniških napravah v navadi ponujajo vse tudi možnost razširitve zmogljivosti, predvsem z dodatnimi predali za papir. Pri najcenejšim Ricohu lahko k standardnemu predalu za 250 listov dodamo še en predal za 500 listov, model SP C360SNW lahko nadgradimo na skupno 850 listov, IM C300 na skupnih 2.000 listov, Toshibino 388CS pa 1.450 . Zadnji trije imajo sicer vsi osnovne predale za 250 listov – mogoče škoda, da nimata vsaj dražja že v osnovi predala za 500 listov, kolikor jih je v standardnih paketih.
Zanimivo, da imata cenejša tiskalnika vgrajeno tudi brezžično omrežno povezavo, pri dražjih pa je ta na voljo kot dodatek.
Pri hitrostih izpisov ni posebnih presenečenj, se pa cenejša Ricohova modela obneseta malo bolje od cenovno primerljive konkurence. Razlike so sicer res majhne, a vseeno. Toshibina naprava je bila ena redkih na naših preizkusih, ki ima večji razkorak med hitrostjo črno-belega in barvnega izpisa – v obeh primerih gre sicer za hitro napravo, saj je pri črno-belem izpisu najhitrejša med vsemi preizkušenimi modeli.
Pri ceni izpisov je na repu lestvice Ricohov M C250FWB, a gre hkrati za najcenejši napravo v tem sklopu. Dražji dve, torej Toshibina eStudio 388CS in Ricoh IM C300, imata po pričakovanju zelo ugodno ceno izpisa, iz svoje cenovne konkurence pa se spet nekoliko dvigne Ricoh CP C360SWNW. Ta namreč ponuja cenejši izpis od nekaterih malenkost dražjih tekmecih, kar je vsekakor pohvalno.
Kot smo omenili že v uvodu, resnih presenečenj tudi pri tej četici štirih tiskalnikov ni bilo. Iz povprečja se je še najbolj dvignil Ricoh SP C360SNW, saj ponuja malenkost večje hitrosti in nižjo ceno izpisa od cenovno primerljivih tekmecev, s ceno pod 500 evri pa bo primeren tudi za zahtevne domače pisarne.
