S čim in za koliko bi radi tiskali?
Domači tiskalnik sodi že skorajda bolj med belo tehniko kot pa med računalniške naprave. Vsaj glede na to, da ga večina uporabnikov zamenja šele takrat, ko prejšnji odpove. Toda – katerega potem kupiti?
Pri Monitorju v uredništvu tiskalnikov ne uporabljamo, revija nastane brezpapirno. No, seveda, do zadnjega dejanja, ko »nas« v tiskarni natisnejo. A resnica je vseeno malce drugačna, saj moramo k poslovanju dodati še računovodstvo, marketing in naročniško službo, s tem pa smo kar naenkrat presenetljivo daleč od brezpapirnega nastajanja. V podjetju imamo zato kar nekaj tiskalnikov, brez njih pa bi bili kaj hitro »bosi«.
Da tiskalniki nikakor niso mrtvi, opažamo tudi po tem, da nas bralci pogosto sprašujejo ravno za nasvete o njih. Še najpogosteje to slišimo od domačih uporabnikov, saj so poslovni večinoma predani enemu izmed večjih ponudnikov tovrstnih storitev in se res redko ukvarjajo z vprašanjem, v kateri (tiskalniški) tabor preskočiti. Poslovni uporabniki tiskalnikov običajno tudi ne kupujejo, temveč jih najemajo. O tem smo že pisali, obstaja kopica različnih oblik najema – od računov, ki sledijo številu izpisov, do pavšalnih plačil in vseh vmesnih rešitev.
Kot rečeno, se za novi tiskalnik največkrat odločamo takrat, ko prejšnji postane neuporaben – ali zaradi okvare ali ker zanj ni več mogoče dobiti potrošnega materiala (tonerjev). Med kupci so tudi taki, ki prej niso potrebovali domačega tiskalnika, a so odprli manjše domače podjetje in ga morajo imeti, in tisti, ki imajo šoloobvezne otroke in je zato je potreben tisk domačih nalog ter drugih dokumentov. Med uporabniki tiskalnikov se v resnici hitro znajdemo prav vsi – spomnimo se le birokratskih potreb, kjer moramo izpolniti daljši obrazec ali natisniti kako potrdilo (morda o cepljenju?).
Res pa je, da lahko danes skoraj vse izvedemo digitalno, pri čemer nam je močno pomagala ravno koronska kriza. Obrazce podjetja in državni/občinski uradi ponujajo kar na spletnih straneh ali nam jih pošljejo po elektronski pošti. Res pa je velika večina teh dokumentov v oblikah, ki jih digitalno težko izpolnjujemo. Obstajajo seveda prijetne izjeme (dokument PDF, ki je t. i. Form fillable), z dovolj znanja in s pravo programsko opremo pa se v urejanje dokumenta lahko poglobimo tudi sami. Če smo dovolj vešči, lahko dokumente PDF celo digitalno podpisujemo (z digitalnim certifikatom) ali nanj »prilepimo« svoj podpis (recimo v obliki .png s prozornim ozadjem). Prvo sicer nosi več birokratske teže, a se bo prej pojavila težava na drugi strani, pri drugem pa na težave še nismo naleteli. A če teh možnosti ni, bodo natis dokumenta, podpis in njegovo optično branje (skeniranje) najenostavnejša rešitev.
Kaj torej kupiti?
V preteklosti smo pri Monitorju tiskalnike redno preizkušali in jih delili po tehnologiji tiska (brizgalni ali laserski), opremljenosti (samostojni tiskalniki in večopravilne naprave, ki tiskalnemu delu dodajo še optični bralnik) ter ceni. Tokrat smo se nasvetov lotili nekoliko drugače – združili smo brizgalne in laserske tiskalnike ter postavili cenovno mejo okoli 250 evrov.
Na dolgi rok še vedno najraje priporočamo enostaven laserski tiskalnik – z njimi je, vsaj po naših izkušnjah, najmanj težav.
V zadnjem desetletju se razlike med »laserji« in »inkjeti« namreč manjšajo. Včasih je veljalo, da so laserski tiskalniki dražji, a ponujajo cenejši izpis, hkrati pa imajo daljšo življenjsko dobo, z njimi pa je bilo manj težav, tj. zatikanja papirja in podobno. Tudi gonilniki so bili nekoliko zanesljivejši, tako pri namestitvi kot pri nastavitvah in delovanju. Zelo v grobem vse to sicer še vedno velja, a le, če cenovni razpon razširimo še na poslovne modele.
Da, laserski tiskalnik za 500 evrov ali več bo zdržal dlje od kateregakoli brizgalnika in bo zmogel cenejši izpis (na dolgi rok), z njim pa bo manj težav. A gre za poslovne modele, ki so že v osnovi izdelani z mislijo na več deset tisoč izpisov na mesec. Z njimi v pisarni tiska več uporabnikov, mišljeno je, da bo zanje poskrbela kompetentna oseba, urejeno bo tudi redno servisiranje.
Pri vstopnih napravah, teh, ki smo jih tokrat vzeli pod drobnogled, pa tako strogih pravil ni več. Še vedno menimo, da je z laserskimi tiskalniki kakšna težava manj, a so tudi brizgalniki postali zanesljivejši. Gonilniki se med proizvajalci razlikujejo, osebno nam gre še najbolj v nos »teženje« z naročninami na kartuše (tu je največji krivec HP), a v splošnem bo večina domačih uporabnikov podobno zadovoljna z enim ali z drugim sistemom.
Tokrat tiskalnikov nismo preizkušali, temveč smo le za občutek nabrali nekaj modelov, ki so trenutno na voljo pri naših spletnih trgovcih. Nenazadnje je kakovost tiska že pred leti dosegla raven, ko je kakršnekoli razlike med natisnjenimi izdelki res težko razbrati, hitrosti tiska pa so tudi v praksi bolj ali manj enake kot te, ki jih proizvajalci navedejo med tehničnimi podatki. Enako velja za število izpisov, ki jih zmorejo kartuše in tonerji (seveda pri določenem odstotku pokritosti). Kako se posamezni modeli obnesejo na dolgi rok, pa tako in tako nismo imeli nikoli možnosti zares preizkusiti – a kot smo že zapisali, so po naših izkušnjah življenjske dobe daljše, kot so bile nekoč, oziroma so težave vse redkejše.
Kako se odločamo?
Najprej – vsi brizgalniki znajo tiskati v barvah, laserski modeli, ki to zmorejo, pa so dražji in presegajo mejo 250 evrov, ki smo jo postavili. Pri brizgalnih tiskalnikih sta v vstopnem razredu najbolj prisotna HP in Canon, pri nekoliko višjih cenah pa se pridružita še Brother in Epson, oba z modeli, ki ponujajo občutno nižjo ceno izpisa. Med laserskimi tiskalniki v naših spletnih trgovinah najdemo tudi več let stare modele, tudi take, ki sicer niso več v proizvodnji. Dober nabor ponujata Brother in HP, najde se tudi Xerox, v tabeli smo dodali še modela Oki ter Kyocera, modeli Konica Minolta iz izbranega cenovnega okvira izpadejo.
Nadalje – prav vsi brizgalni tiskalniki, ki smo jih zbrali, ponujajo tudi optični bralnik in s tem tudi možnost kopiranja. Laserski modeli so dražji, zato jih v tem cenovnem razredu z bralniki ne najdemo. Ključna sprememba v zadnjih letih je nastala pri cenah izpisov – tu so brizgalni tiskalniki že povsem konkurenčni laserskim, v marsikaterem primeru pa celo že cenejši. Sploh modeli, ki imajo možnost polnjenja s priloženimi posodicami s črnilom oziroma z barvilom.
V tabeli in grafikonih smo poleg cene izpisa izračunali še ceno, ki je potrebna za tisk prvih 2.000 besedilnih strani. V račun smo vzeli število izpisov, ki jih lahko naredimo z začetno kartušo oziroma s tonerjem in ceno tiskalnika. Proizvajalci namreč k novemu tiskalniku navadno dodajo začetno kartušo, ki zmore v primerjavi s polnimi kartušami, ki jih kupimo naknadno, nekje med 50 in 60 odstotki izpisov. Po naši oceni je 2.000 strani za domačega uporabnika solidno število, po nekaterih ocenah namreč povprečen domači uporabnik natisne okoli 10 izpisov na mesec, zato bo 2.000 natisnjenih strani zadostovalo vsaj za življenjsko dobo tiskalnika.
Pri nekaterih tiskalnikih bomo do teh 2.000 izpisov prišli že brez nakupa dodatnih kartuš. Najslabše se obnesejo cenejši brizgalni modeli. Pri njih začetne kartuše zmorejo le 150 do 300 izpisov – odvisno od modela, običajno pa je ta številka še vedno obratno sorazmerna s ceno. Najcenejši tiskalniki, denimo Canonov MG2550S, tako zmorejo najmanj (v tem konkretnem primeru le 180 izpisov). Pri cenejših brizgalnikih so tudi naknadno kupljene kartuše razmeroma majhne, a vseeno večje kot začetne. V primeru omenjenega Canona je to 400 črno-belih izpisov, vendar so cenovno dovolj ugodne, večinoma bomo zanje odšteli manj kot 20 evrov. Velja omeniti, da so pogosto na voljo različno velike kartuše (te označujejo tudi kot »XL« in »XXL«) – večja kot je, cenejši je posamezen izpis oziroma bolj je kartuša stroškovno učinkovita.
Laserski tiskalniki imajo vgrajene tonerje, ki pri domačih modelih ponudijo od 1.000 pa do 3.000 izpisov, pri večjih, pisarniških napravah pa seveda še več.
Sledijo cenejši laserski tiskalniki. Ti imajo začetne tonerje zmogljivosti okoli 700 izpisov, naknadno kupljeni pa zmorejo nekje od 1.000 pa do 3.000 izpisov. Tudi tu se včasih pojavi možnost nakupa tonerja »XL«, ki bo stroškovno učinkovitejši. Z dvigovanjem cene tiskalnika se počasi dvigne tudi zmogljivost začetnega tonerja, nato pa naknadno kupljenih. Tako pri nekoliko dražjih laserskih tiskalnikih že z začetnim tonerjem pridemo do 2.000 izpisov.
Nesporni zmagovalci po stroških tiska so v tem cenovnem razredu brizgalni tiskalniki, pri katerih so priložene posodice z barvilom. To so modeli proizvajalca Brother ter Epsonovi tiskalniki serije EcoTank. Pri obeh so že ob samem tiskalniku dodane posodice za več tisoč izpisov, tako barvnih kot črno-belih, podobne količine pa ponujajo tudi naknadno dobavljive. Te so tudi sicer cenejše od posameznih kartuš (ki pri nekaterih proizvajalcih vključujejo tudi tiskalne glave), saj je njihova izdelava trivialna – cene teh so okoli 10 evrov.
Naročnine tudi za domače uporabnike
Omenimo še novost, ki se je na našem trgu pojavila lani – naročniški program HP Ink+. Naročnine za tiskalnike in samo tiskanje niso nič novega, v poslovnem svetu je, kot smo omenili v uvodu, veliko različnih oblik, kjer si podjetja ne lastijo tiskalnikov in (ali) ne kupujejo tonerjev. HP podobno naročnino uvaja tudi za kartuše in tonerje za domače uporabnike.
Po našem mnenju je ta naročnina predraga, hkrati pa za seboj potegne nekaj dodatnih zapletov in vezavo na določenega proizvajalca. Cena naročnine na »Osnovno tiskanje« je 1 evro za 10 strani – torej je strošek 10 centov na stran, kar je dražje od večine redno kupljenih kartuš. Naslednji tip naročnine je »Občasno tiskanje«, kjer za 4 evre na mesec dobimo 50 izpisov – torej smo privarčevali 10 odstotkov. A gre spet za dražji tisk kot pri ločenem nakupu kartuš. Paketi se v tem tempu dvigujejo, ločeni so za brizgalnike in laserske tiskalnike, v vsakem je 5 paketov. Ob tem je še možnost (le) delnega prenosa neporabljenih izpisov v naslednji mesec. Ključno je seveda dejstvo, da ne moremo prenesti vseh neporabljenih izpisov. Proizvajalec je torej na dolgi rok še malce bogatejši ali pa se bomo prisili v nekaj tiskanja več, da »ne bo šlo v nič«.
Pri sistemu Ink+ je moteče, da so cene tiskalnikov (tudi laserskih) enostavno previsoke v primerjavi s klasičnim nakupom tiskalnika in kartuš/tonerjev.
Nakupa se lotimo z diagramom
Odgovorimo si na najosnovnejše vprašanje – kakšen tiskalnik potrebujemo? Vsak ima sicer svoje želje in potrebe, pa vendar, naš diagram poteka bi bil tak:
Poenostavljeni diagram za izbiro domačega tiskalnika
Ključno vprašanje je, ali potrebujemo barvni izpis. Barve nas namreč hitro usmerijo v nakup brizgalnega tiskalnika, saj so barvni laserski tiskalniki nekoliko dražji. To izbiro bi lahko sicer še podkrepilo podvprašanje, ali nameravamo kdaj natisniti tudi kako fotografijo, a smo to izpustili – za fotografije so tako in tako primerni le brizgalniki.
Sledi vprašanje o tem, ali bi s tiskalnikom radi počeli še kaj ali le tiskali; ali torej želimo tudi optični bralnik. Odgovor je podoben kot v prejšnjem odstavku – laserske večnamenske naprave so nekaj dražje od brizgalnih.
Če želimo karkoli od teh dveh možnosti, pa nam preostane še vprašanje cene. Če predvidevamo, da bomo tiskali malo (recimo do 10 strani na mesec), bo povsem dovolj kateri izmed najcenejših brizgalnih tiskalnikov. Če pa računamo, da bo treba natisniti kaj več, sploh kakšen daljši barvni dokument (recimo domače šolske naloge), pa bi priporočili katerega izmed malo dražjih brizgalnikov, takega, ki uporablja polnjenje s posodicami.
Med tiskalniki je seveda še kar veliko razlik, ki so bolj ali manj vezane na ceno. Kaj točno potrebujemo ali si želimo, je pač naša izbira. Najosnovnejši tiskalnik ima le vmesnik USB za priklop na računalnik, razmeroma majhno hitrost izpisa, le majhna pladnja za vnos in iznos papirja, optični bralnik je brez samodejnega podajalnika, dvostranski tisk pa je ročen (papir bomo med tiskom morali sami obrniti in ga ponovno vstaviti).
Brizgalni tiskalniki imajo bolj ali manj vsi tudi optični bralnik, zelo hitro pa tudi brezžično povezavo Wi-Fi. Taki laserski modeli so precej dražji.
Z višanjem cene bomo pri različnih modelih dobili različne nadgradnje. Hitro pridemo do brezžičnega omrežnega vmesnika, nekoliko kasneje še do klasičnega omrežnega. Zadnji je po našem mnenju odlična izbira, če bo tiskalnik uporabljalo več uporabnikov oziroma se bo pošiljalo v tisk iz več naprav, saj lahko tiskalnik enostavno priključimo v omrežje (usmerjevalnik). Za branje več strani dolgih dokumentov bo samodejni podajalnik za optični bralnik zelo koristen. Če prostor ni omejitev, pa bo dobrodošel tudi nekoliko večji tiskalnik z namenskim predalom za vhodni papir. V pisarnah nedvomno priporočamo model, ki zmore tudi samodejni dvostranski tisk – to večinoma izključuje brizgalne tiskalnike in pomeni, da se že oziramo proti zmogljivejšim laserskim modelom.
Pri domačih tiskalnikih so nesporni zmagovalci cene izpisov tiskalniki, kjer barvilo dotočimo iz posodic.
Kaj pa neoriginalne kartuše in tonerji?
Zaradi visokih cen izpisov je že pred leti zaživelo tržišče z neoriginalnimi, »kompatibilnimi«, kartušami in tonerji. Možnosti je veliko, srečali smo se tudi že s sistemi, ki tiskalniku s kartušami dodajo serijo cevčic in posodic, v katere lahko dolivamo barvilo. Najpogostejši so sicer neoriginalni tonerji, torej polnila za laserske tiskalnike.
Po naših izkušnjah ti tonerji večinoma delujejo, se pa tu in tam pojavi kakšna težava več, denimo nedelujoč toner ali nekaj več umazanije v tako opremljenem tiskalniku. Opazili pa smo tudi nižje število izpisov od obljubljenih. No, ker so taki neoriginalni tonerji tudi do dvakrat cenejši od originalnih, nas zadnje ne bi smelo motiti in so za nezahtevne uporabnike povsem solidna izbira.
Enako velja za posodice, v katerih je barvilo za brizgalnike. Kljub vedno nižjim cenam originalnih se najdejo posodice tretjih proizvajalcev, ki so še nekaj evrov cenejše.
