Računalniška ločitev
Delitev premoženja, skrbništvo nad otroki, preživnina in še kaj so pojmi, ki svežemu ločencu grenijo vsakdanjik. Ko prst usode pokaže na računalnikarja, pa je treba zgoraj naštetim dodati še eno pomembno vprašanje. Kdo bo dobil računalnik?
Ločitve so v modi. Hčerka se tako na dnevnem redu druži s šestimi prijateljicami, od katerih ima le ena oba starša na istem naslovu. Tudi sam moram med znanci temeljito prebrskati, da najdem koga, ki še ni imel izkušnje s tako ali drugačno ločitvijo. Zadnji ločeni prijatelj je nekdanji družici zaradi ljubega miru prepustil vse, še rezervno spodnje perilo, in tudi sam sem ob svoji razpadli zvezi želel v milejši obliki storiti isto. Žal se je izkazalo, da ni tako preprosto.
Računalnikarji se že od nekdaj ločujemo lažje kot sotrpini drugih poklicev. Razlog tiči v naši tehnični naravnanosti. Brez težav se ločimo od najudobnejšega kavča ali najlepše svilene posteljnine, ob menjavi silicijskega prijatelja pa je poplava solz zagotovljena. Pri ločitvi nam ta vedenjska anomalija pride prav. Nekdanje družice večinoma ne marajo za elektronske igračke, zato izplen ponavadi zadovolji obe strani. Dokler se ne dotikamo rož, pohištva in kuhinjskih pripomočkov, se nekdanje žene (partnerice, dekleta, ljubice) navadno zadovoljijo s pametnim telefonom; igralne konzole, tablični računalniki, prenosniki, predvajalniki, fotoaparati, navigacijske naprave, kamere in druge tehnikalije pa brez prepira pripadejo nam. Včasih je med naštete dobrine sodil tudi osrednji PC, danes pa ga odhajajoči moški le s težavo odnese z nekdanjega doma, to sem izkusil na lastni koži.
Težava ni v tem, da družinski računalnik poganja nešteto iger, brez katerih bi nas mularija zasovražila, še preden bi jim predstavili novo mamo, temveč v povezanosti drugih vsakdanjih storitev, ki jih PC poganja. Pri meni se je začelo s tiskalnikom, takoj ko sem ga odklopil, je bilo treba natisniti materiala za manjši arhiv. Že res, da sem gonilnik za bruhalnik popisanega papirja namestil na drug računalnik, a še zdaleč ni bilo enako. Upravljanje tiskalnika je imelo tuj uporabniški vmesnik, bržčas sem iz spleta prenesel novejšo različico, poleg tega dopolnilni dejavnosti optičnega branja in pošiljanja po elektronski pošti nista delovali brez kolcanja. Moje mojstrstvo prepričevanja je komaj zadostovalo, da sem svoj računalnik zvečer lahko odnesel v novo stanovanje. Komaj sem začel delati na njem, so me klicali otroci. Na pametnem televizorju, ki sem ga prav tako pustil za sabo, ni bilo risank. Voyo, OTO, Minimax in ne vem kaj še, seveda niso zadostovali. Moji otroci so bili vajeni predvajanja z računalnika, od koder so se najnovejše uspešnice predvajale na velikem zaslonu z enim samim klikom. Namesto da bi na dolgo in široko razlagal, da podobno funkcijo opravi vsak ključek USB, sem žrtvoval dodatni dve uri časa in zadevo za silo vzpostavil na nadomestnem računalu.
Iz nemirnega spanca me je prvo noč zbudil klic (razburjene) nekdanje partnerice. V spalnici ne more gledati pocukranih filmov in limonad. Že res, da kabelska deluje kot urica, toda ona se obnjo že dolgo ne obregne več. Težava je v praznem Poljubu oziroma predvajalniku Kiss, ki sem ga pred časom brezžično povezal z istoimenskim strežnikom DLNA na PCju. Naslednji dan sem programski servis skušal namestiti na trenutno zamenjavo računalnika, a uspeha zaradi novega operacijskega sistema in zastarelega predvajalnika nisem imel. Namesto dolgotrajnega iskanja kvazirešitve sem kupil novejšo večpredstavno napravo in jo umestil v nekdanje domače omrežje. Pretiranega zadovoljstva na drugi strani ni bilo, a sem PC kljub temu smel obdržati.
Mirnega spanca v prihodnjih dneh kljub temu ni bilo. Vsak dan so vznikale nove težave. Od kamere pri vhodnih vratih do bančnih certifikatov in pametnih ključkov, ki jih je bilo treba oživiti na novem računalniku. Osrednji domači PC je v sodobnem domu vedno v delovanju, zato ga družinski člani raje uporabijo kot druge, istih dejanj sposobne naprave. Sčasoma se na njem nabere gora najrazličnejših programskih servisov in pripomočkov, ki jih ob menjavi strojne opreme hitro pozabimo. Verjemite, da tako preslikavanje storitev še zdaleč ni lahek posel. Pri meni je trajalo mesec dni, da so zadeve gladko stekle in so se nočni klici zmanjšali na minimum.
Ravno, ko sem PC nameraval razglasiti za dokončno mojega, se je nekdanji partnerici v pisarni pripetila katastrofa. Službeni prenosnik ni več kazal znakov življenja, ona pa je nujno morala nekaj narediti. Na srečo je datoteke prek oblačne storitve SugarSync podvajala na domači PC. Končalo se je z mojo obljubo, da ji enako varovanje uredim na novem računalniku. Nič lažjega, sem si mislil in se lotil dela. Vsak, ki se vsaj malo spozna na to opravilo, ve, da je preprosto. Če poznaš uporabniško ime in geslo! Ker je SugarSync na družinskem PCju deloval brez kakršnegakoli posredovanja že vrsto let, sem prijavne podatke pozabil. Vdan v usodo sem se poslovil od ljubljenega računalniškega spremljevalca in ga odpeljal nazaj v nekdanji dom.
Računalniška ločitev ni preprosta stvar.