Računalniki na pomoč

Objavljeno: 25.9.2018 | Avtor: Gregor Stamejčič | Kategorija: Dosje | Revija: Oktober 2018

Letos preminuli genialni znanstvenik Stephen Hawking je nekoč izjavil, da ne bi mogel delovati brez napredka v tehnologiji. »Če ne bi bil rojen v računalniški dobi, bi bilo moje življenje bedno, znanstvena kariera pa nemogoča,« je povedal. Tehnologija pomaga opolnomočiti ljudi.

Poglejmo, kako vsakdanja pa tudi naprednejša tehnologija omogoča slepim, gluhim, gibalno oviranim in tistim z motnjami v razvoju lažje življenje.

Tehnologija, ki opolnomoči

Kljub velikim težavam, s katerimi se invalidi srečujejo v vsakdanjem življenju, ti danes zmorejo živeti polna in ustvarjalna življenja kljub svojim hibam. Največ je k temu zagotovo pripomogla družbena zavest, saj jih večina prebivalstva ne vidi kot spačke ali nemočne ubožce, marveč kot običajne ljudi, ki imajo le nekatere posebne potrebe. Zagotovo pa je na drugem mestu tehnološki razvoj družbe. Dobro se, na primer, spomnim prve plesne zabave za gluhoneme, ki sem jo – po službeni dolžnosti – obiskal pred nekaj leti. Glasba je bobnela iz zvočnikov, ker so jo morali obiskovalci dobesedno čutiti v trebuhu, večina njih pa je bila izjemno lepo urejenih, saj so morali, tako ugibam, svoj manko glasovne komunikacije nadomestiti z videzom. A mi je najbolj v spominu ostalo nekaj drugega. Ko sem stopil ven, sem na dvorišču opazil človeka, ki se je znakovno pogovarja preko videoklica. Tedaj sem zares doumel, kolikšno spremembo v življenja hendikepiranih vnaša sodobna tehnologija, četudi tako vsakdanja, kot je pametni telefon.

Evropske raziskovalne institucije so na univerzi v španskem Elcheju razvile eksoskelet, ki uporabniku lajša vsakodnevna opravila.

Še pred dobrim desetletjem bi bil takšen klic nekaj redkega, v najboljšem primeru omejenega na SMS-sporočila ali pa na domači računalnik in Skype. Zdaj pa je nagli razvoj telekomunikacij, informatike, robotike in sorodnih tehničnih panog kot tudi medicine za invalide odprl ogromno novih možnosti. Te lahko njihove telesne okvare krepko olajšajo, v določenih primerih pa skorajda izničijo. Vzemimo delo. Predani invalidni delavci lahko danes veliko služb opravljajo kar od doma, seveda ob pomoči računalnika. Programi za prepoznavo govora slepim ali paraliziranim omogočajo pisanje. Stroje je mogoče upravljati ne le z mišjo ali s glasovnimi povelji, ampak celo le s pogledom. Mogoče je vzpostaviti virtualno pisarno in v realnem času komunicirati s sodelavci kar od doma. Že celo tako enostavna reč, kot je črkovalnik, lahko močno olajša življenje tistim z določenimi motnjami, recimo disleksijo. Na trgu je kopica drobnih, namenskih pripomočkov – na primer pribor, namenjen obolelim za parkinsonovo boleznijo, ki zmanjša učinke tresavice in tako ljudem omogoča, da se samostojno hranijo. Skratka, v vsakodnevno rabo pronica visoka tehnologija, ki opolnomoči invalide in jim lajša dnevna opravila.

Videti v temi

Približno 285 milijonov Zemljanov je slepih ali slabovidnih. A tudi med približno štiridesetimi milijoni, ki resnično ne vidijo, velika večina vsaj delno razloči spremembe v svetlobi. Zanje Stephen Hicks, ki je nevroznanstvenik na oxfordski univerzi, razvija pametna očala, ki iz običajne vidne podobe ustvarjajo močno kontrastno sliko. Ta lahko pri slepih pripomore k razpoznavanju različnih ljudi in predmetov, saj je podoba v ospredju močno osvetljena, ozadje pa je počrnjeno, kar naredi sliko razločnejšo. Težava teh očal je njihova teža, zato sta baterija in procesor ločena ter z očali, ki sicer premorejo tudi presojni zaslon, žiroskop, GPS-navigacijo, slušalke in kompas, povezana prek kabla. Drugačen pristop je ubralo podjetje Aira, ki prav tako oblikuje naočnike za slepe, vendar imajo njihovi vgrajeno kamero, uporabnika pa prek telefonske aplikacije povežejo s človekom, ki ga bo usmerjal. Ob pomoči te naprave je Eric Manser pretekel lanski bostonski maraton. Razvijalci upajo, da bodo njihova očala lahko z razvojem strojnega učenja in s podatki, ki jih bodo posredovali ljudje, ko slepe usmerjajo, začela delovati samostojno. Mnogi podobni izdelki prav tako uporabljajo računalniško videnje in strojno učenje, da bi uporabnikom olajšali vsakodnevne izzive, kot je hoja po mestu ali nakupovanje.

Na oxfordski univerzi razvijajo očala, ki bodo mnogim slepim vsaj delno povrnila vid. Glavni izziv pri njihovem oblikovanju je teža, saj lahko vsa potrebna tehnologija za njihovo delovanje preobremeni nosilca.

Ker na žalost med slepimi upada pismenost, poskušajo mnoga podjetja ustvariti pripomočke, ki bi jim olajšala branje, s tem pa tudi komunikacijo. Eden takšnih je, recimo, pametna ura Dot, ki je cenejša od raznih elektronskih braillovih bralnih pripomočkov, a slepim vseeno zadostno pomaga pri branju tvitov, elektronske pošte ali celo knjig. Na njenem licu je namreč štiriindvajset bunkic, ki se dvigajo in spuščajo ter tako hkrati tvorijo po štiri črke v braillovi pisavi. Podobno uporaben je tudi Finger reader, pripomoček, ki si ga lahko slabovidni nataknejo na prst. Ko se z njim premikajo po vrsticah e-knjige, spletne strani ali česa podobnega, naprava sproti na glas prebira zapis, uporabnika pa s tresljaji tudi opozori na konec vrstice. Za skupnost slepih in slabovidnih pa je izjemnega pomena tudi aplikacija Be My Eyes, ki jih povezuje z več kot pol milijona prostovoljcev po vsem svetu. Ti uporabniku pomagajo pri vsakodnevnih opravkih, recimo, kaj prebrati, ali pa ga pravilno usmeriti. Program bo med uporabnikom in prostovoljcem poskusil vzpostaviti videoklic, če pa bo prostovoljec zaseden, bo aplikacija samodejno poiskala drugega.

Na meji slišnega

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da je gluhih ali naglušnih Zemljanov že skoraj pol milijarde, do leta 2050 pa naj bi jih bilo že okoli 900 milijonov ali vsak deseti prebivalec planeta. Le majhen del jih je slušno prizadetih od rojstva, veliko več jih delno ali v celoti izgubi sluh zaradi bolezni ali nesreč pa tudi zaradi glasnih zabav ali služb. Sodobna medicina, žal, trenutno nima na vidiku nobenega novega odkritja, ki bi lahko oglušelim povrnilo sluh, kljub temu pa se ves čas izpopolnjuje obstoječa tehnologija, kot so slušni aparati ali polževi vsadki, ki zvočne valove prenašajo neposredno do slušnega živca. Težava s temi pripomočki je njihova neselektivnost, saj hrup vsakdanjega življenja pogosto zaduši govorjeno besedo. Navkljub stalnim izboljšavam v filtraciji zvoka in bolje prilagojenim frekvencam tehnologija živčnih vsadkov razdvaja skupnost gluhih – nekateri namreč te pripomočke vidijo tudi kot napad na njihovo kulturo, saj je njihov prvi jezik znakovni, otrok s takšnim vsadkom pa se bo naučil govorjene besede, ne znakovne.

Zaradi tega je imela zanje poseben pomen računalniška revolucija, ki je spremenila način komunikacije za vse nas. K sreči je široka raba pisane besede v elektronskih in telefonskih sporočilih, tvitih in podobnem zelo pripravna tudi za gluhe. Ti so se lahko zato bistveno bolj enakopravno vključili v družbo, saj so pri komunikaciji prek spleta nenadoma izginile dotlej vsakodnevne komunikacijske težave. A napredek v mobilni tehnologiji, kot logičnem nadaljevanje te revolucije, je zanje vsaj nekoliko dvorezen meč. Na eni strani so prenosnike z veseljem sprejeli, saj so jim še toliko bolj olajšali vsakodnevne pogovore, na drugi strani pa ne morejo uporabljati mnogih funkcij in aplikacij, denimo govornih ukazov za umetne asistente, kot sta Siri in Alexa.

Za gluhe in naglušne je pri uporabi sodobne tehnologije, kot tudi pri različnih zabavnih vsebinah, posebnega pomena pisana beseda. Denimo podnapisi v filmih, YouTube videih ali pa aplikacije, ki govorjeno besedilo v realnem času prevajajo v zapis. Ta je pogosto močno popačen, zaradi česar so se nekatera podjetja odločila ustvariti izdelke, posebej namenjene tej skupini. Transcence je aplikacija, namenjena sprotnemu izpisovanju skupinskih pogovorov. Tem namreč gluhi težko sledijo, saj se morajo osredotočati na branje z ustnic ali znakovni jezik, kar je običajno lažje pri pogovoru v paru. Na drugi strani bo za ljudi, ki se z gluhimi pogosto srečujejo, priročna naprava MotionSavvy, ki ob pomoči posebne kamere prevaja znakovno govorico v govorjeni jezik. A se pri takšnih aplikacijah pojavi tudi težava – v zakup namreč ne vzamejo telesne govorice in izrazov na obrazu, ki dajejo znakovnemu jeziku ustrezen kontekst, zaradi česar lahko pri prevodu pride do napak. Veliko gluhih, predvsem v ZDA, posega po tehnologiji C-print, ki je namenjena predvsem izobraževanju, razvil pa jo je tehnološki inštitut iz Rochestra. Gre za kombinacijo tehnologije in storitve, ki nudi sprotni prepis govorjenega za ljudi s slušnimi težavami, poleg tega pa lahko uporabniki storitve v svojo elektronsko pošto prejmejo tudi povzetek povedanega. Ta je lahko čisto okrajšan ali pa skoraj dobeseden, glede na njihove potrebe. Sistem je v Ameriki že precej razširjen, poleg gluhih pa ga uporabljajo tudi ljudje, ki zaradi obolenj ali poškodb ne morejo pisati – recimo tisti z multiplo sklerozo, s cerebralno paralizo ali pa hudimi poškodbami hrbtenice.

Samostojni tudi na vozičku

Dostop je poglavitna težava za ljudi, ki so gibalno ovirani. Seveda ne le fizični, četudi verjetno ta prevladuje, marveč tudi dostop do virtualnega sveta. Prvega rešuje zakonodaja, poleg nje pa tudi napredek v robotskih in podobnih znanostih. Drugega pa tehnologija, namenjena prav takšnim uporabnikom. K sreči se njihovega pomena – in njihove vrednosti za skupnost – dobro zaveda čedalje več podjetij, ki zaradi njih v svoje izdelke vključujejo obilno podporo za dostopnost. Glasovna povelja, kontrastne slike, celo upravljanje z očmi.

Mnoge aplikacije so namenjene lažjemu sporazumevanju invalidov z okolico. Nekatere sproti izpisujejo pogovore, druge znakovno govorico prevajajo v besedilo. Talkitt pomaga ljudem s težko razumljivo izgovorjavo komunicirati z okolico, saj se prilagodi njihovim govornim vzorcem. (Vir: Business Insider)

A najprej poglejmo nekaj pripomočkov iz prve kategorije. Morda nekoliko presenetljivo je eden vodilnih akterjev napredka na tem področju vojska. Ameriški obrambni inštitut DARPA, denimo, veliko vlaga v razvoj prostetike in robotike, domnevno bolj za potrebe poškodovanih veteranov kot izgradnjo vojske terminatorjev. Dean Kamen, ki je pred leti ustvaril segway, je zanje razvil umetno roko, ki je dovolj natančna, da lahko olupi sadež. Hkrati je prilagodljiva glede na mesto amputacije, uporabniku pa s senzorji tudi nudi velik nadzor nad močjo. Nosilec tako prek vibracij, ki jih umetna roka oddaja, oceni, kako močan stisk je potreben za neki opravek. Čeprav gre šele za zasnovo, velja omeniti še eno Kamnovo iznajdbo – invalidski voziček, ki je sposoben preplezati stopnice. Prototip uporablja enako tehnologijo za uravnavanje ravnotežja, kot jo ima segway, uporabnikom pa bi lahko ponudil doslej nesluteno svobodo gibanja. Prek luže pa so raziskovalci na biomedicinski univerzi Miguel Hernandez v španskem Elcheju razvili eksoskelet, ki hromim omogoča opravljati vsakodnevne zadeve. Sistem AIDE, kot se zadeva imenuje, so razvijali tri leta, v projekt pa je bilo vključenih devet institucij iz vse Evrope. Testiranje na sedemnajstih osebah z različnimi stopnjami invalidnosti je sistem letošnjega maja prestal z odliko. Največja prednost, ki jo AIDE ponuja, je velika prilagodljivost potrebam uporabnika. Nudi multimodalni način, torej različne načine upravljanja naprave kot tudi umetno pamet in integracijo kopice aplikacij. Te uporabniku omogočajo opravila, kot so prižiganje ali ugašanje luči, klicanje po telefonu, pisanje sporočil ali hranjenje.

Ukazovati s pogledom

Da bi povečali dostopnost računalniške tehnologije gibalno oviranim, različne institucije razvijajo neobičajne načine za upravljanje. Eden takšnih je tehnologija PCCR (Pupil Center/Corneal Reflection, odsev med centrom zrkla in roženico), ki z zaznavanjem premikanja očesa nadomesti prste ali miško. Očesni živci so namreč precej bolj odporni od drugih in pogosto ostanejo nedotaknjeni pri degenerativnih živčnih obolenjih. Razvija jo podjetje LC Technologies, njeni začetki pa segajo že v leto 1988. Deluje tako, da drobna kamera, nameščena pod računalnikom ali tablico, izmeri razmik med infrardečimi žarki, ki jih oddaja v oko usmerjena dioda. Razdalja med odsevom na roženici in očesno lečo računalniku omogoči, da natančno izračuna, kaj uporabnik gleda. Razvijalci se radi pohvalijo, da je bilo ob pomoči te tehnologije napisanih že več kot ducat knjig. Podoben sistem razvija teksaško podjetje Origin Instruments, vendar pa je namenjen ljudem z malo več motoričnimi zmožnostmi. HeadMouse Nano s kamero sledi odbojni pegi na uporabnikovem čelu, ki z malimi premiki glave vodi kurzor. Izbiro potrdi z vpihom v slamico ali pa le s časom, v katerem je kurzor na neki točki. Na trgu je tudi pametni telefon Sesame, ki je zasnovan tako, da uboga že majhne premike glave ali pa glasovna povelja. Na ta način ga lahko uporabljamo enako kot katerikoli drug mobilnik.

Invalidni dirkači

Tehnologija je prišla tako daleč, da celo ljudem v bolj redkih poklicih omogoča preživljanje z njimi ali pa vsaj udejstvovanje v njih. Ameriški dirkač Sam Schmidt je po hudi nesreči v avtomobilski dirki Indy leta 1999 ostal kvadriplegik, a lahko ob pomoči naprave, ki prepoznava nagibanje glave, ponovno vozi dirkalne avte, pripravlja se celo na tekmo.

V Braziliji je šel Rodrigo Hubner Mendes, ki je prav tako kvadriplegik, še korak dlje in je dirkal le ob pomoči misli. Tamkajšnji družbeni program EMOTIV, ki skrbi za vključenost invalidov v družbeno življenje, je namreč zbral znanstvenike in inženirje, ki so prek EEG njegove možganske valove pretvorili v smiselne ukaze za upravljanje formule ena. Mendes je prepričal celo bivšega prvaka Lewisa Hamiltona, da se je pomeril z njim v dirkanju z miselno vodenimi bolidi.

Cilj takšnih podvigov sicer ni osvajanje hitrostnih lovorik, ampak ozaveščanje širše družbe o stiski gibalno in drugače oviranih, vračanje upanja in samozavesti tistim, ki mislijo, da je bilo po nesreči ali bolezni izgubljeno vse, ter prikazovanje in testiranje nove tehnologije. Prav ta je namreč pogosto zaslužna za čedalje bolj enakopravno vključevanje invalidov v družbo.

Brazilec Rodrigo Hubner Mendes je formulo ena upravljal kar ob pomoči misli.

Seveda je na voljo tudi več aplikacij za pomoč gibalno oviranim, ki lahko normalno uporabljajo gornji del telesa, s tem pa tudi mobilnik. Axs Map, denimo, ljudem na vozičkih pomaga pri iskanju zanje dostopnih poti, assist-Mi pa v realnem času povezuje pomoči potrebnega uporabnika s skrbnikom. Uporabnik ima v njem tudi priročno shranjene vsakodnevne opravke, pri katerih potrebuje pomoč. Skrbnik tako hitro ve, ali mora le skočiti v trgovino ali pa opraviti kaj bolj nujnega. Večja mesta, kot je London, nudijo tudi aplikacije, ki pomagajo gibalno oviranim pri iskanju lažjih in ustreznih poti.

Kakovost življenja pa ni povezana le z neoviranim gibanjem po prostoru. Mnogi so prikrajšani za različne zabavne in družabne aktivnosti, ki ostalim popestrijo vsakdan. Ena teh reči so videoigre. Dobrodelno podjetje SpecialEffects iz Velike Britanije se že deset let specializira za modificiranje obstoječih kontrolerjev, ki gibalno oviranim omogočijo takšno elektronsko zabavo. Mick Donegan, ustanovitelj podjetja, je namreč delal kot učitelj za otroke s posebnimi potrebami in igre vidi kot pomemben gradnik razvoja otrok ter kot koristne pri vključevanju v družbo vrstnikov. Različne igralne pripomočke prilagodijo tako, da jih lahko uporabniki vodijo z očmi, ustnicami ali drobnimi premiki rok – ker gre za majhno dobrodelno ustanovo, jih pač prilagodijo vsakemu uporabniku posebej. Hkrati za nekatere priljubljene igre razvijajo odprto kodo, ki omogoča lažje upravljanje in je dostopna vsakomur.

Mami, rad te imam

Posebne težave pri vključevanju v družbo imajo ljudje z nekaterimi gensko pogojenimi obolenji, kot so tisti z downovim sindromom, avtizmom ali s hujšimi oblikami cerebralne paralize. S podobnimi izzivi se srečujejo tudi ljudje, ki trpijo zaradi parkinsonove bolezni, ali pa tisti, ki so prestali možgansko kap. Četudi so mnogi od njih normalno inteligentni, imajo zaradi motoričnih težav ali nerazumljive izgovorjave velike težave pri tem, da bi bili sprejeti v družbo ali pa se, v nekaterih primerih, rehabilitirali. Celo več, pogosto niti najbližjim ne zmorejo izraziti svoje naklonjenosti. A tudi zanje obstaja kar nekaj pripomočkov, ki jim omogočajo komunikacijo in večjo samostojnost ter vključenost. Talkitt je aplikacija, ki prepoznava govorne vzorce ter jih prevaja v razumljiv govor. Deluje v kateremkoli jeziku in za vsakega uporabnika oblikuje podatkovno zbirko govornih vzorcev, s katero si pomaga pri prevajanju njihove izgovorjave.

Druga, sorodna metoda, s katero si lahko pomagajo tako oboleli, pa je tehnologija AAC (augumentative and alternative communication, dopolnilna in alternativna komunikacija). Gre za stroje, ki so že pred leti nadomestili besede s slikami in z različnimi simboli ter dokaj jasno govorili namesto uporabnika, zdaj pa so te nekoč silno drage – četudi za uporabnike neprecenljive – naprave nadomestili programi, ki vršijo podobno funkcijo. Ena takšnih je brezplačni The Open Voice Factory, ki ga razvija angleško podjetje eQuality time. Na katerikoli računalnik, tablico ali pametni telefon naloži stran z ikonami, ki predstavljajo različne kategorije, kot so hrana, zdravila ali počutje. Prek njih lahko uporabnik sporoči svoje želje ali potrebe, lahko se celo pošali. Ta stran je odprta za vse, podjetje pa jo je moralo zasnovati na novo, ker so podobne avtorsko zaščitene. Razvili so jo ob pomoči prostovoljcev, lingvistov in dobrodelnega financiranja, največja težava, s katero se soočajo, pa je, kot običajno, birokracija. Program namreč sodi med zdravniške pripomočke, ki potrebujejo odobritve ustreznih komisij, nanje pa je treba dolgo čakati.

Ali se dostopnost izplača?

Na žalost mnogi podjetniki mislijo, da enostavno nima smisla razvijati programske opreme za tako nišno populacijo, kot so ljudje z različnimi telesnimi okvarami. Vendar pa, kot je razvidno tudi iz tega članka, populacija invalidov sploh ni majhna, saj se približno vsak osmi Zemljan – približno milijarda ljudi – sooča s takšno ali drugačno okvaro. To predstavlja zelo velik trg za podjetja, ki so pripravljena svoje izdelke prilagoditi. Včasih je potrebno zelo malo – le izostriti kontraste, povečati znake ali nemara priložiti glasovno sporočilo, ki opiše neko podobo. Nekatera podjetja, denimo Target, pa so morali invalidi s tožbami prisiliti v upoštevanje njihovih potreb.

Drugi vidik, ki se ga tehnološka podjetja vse preveč redko zavedajo, pa je možnost izrabe tehnologije, ki so jo razvili za ljudi s posebnimi potrebami, na množičnem trgu. Primerov, ko se je to zgodilo, ni malo. Podnapisi prek teleteksta, recimo, so bili v angleško govorečem svetu razviti sredi sedemdesetih let preteklega stoletja kot pripomoček za slušno prizadete, danes pa jih uporablja ogromno povsem zdravih ljudi. Glasovni ukazi so bili razviti kot pomoč slepim, danes pa so v široki rabi prek Siri in Alexe, pričakovano pa se bodo uporabljali tudi v samovozečih avtomobilih. Robotske roke so v veliki meri razvijali za potrebe prostetike, nato pa je to vodilo do robotiziranih tovarn in pisarn. Zatorej razvoj takšnih sistemov ni le nekakšna usluga obnemoglim ali pa moralna obveza, marveč smotrna poslovna odločitev, ki lahko poleg tehnične inovacije prinaša tudi dobiček.

Kot toliko drugih inovacij tudi računalniška tehnologija ljudem s posebnimi potrebami postavlja nekatere dodatne izzive, toda metaforični meč je na eni strani gotovo bistveno bolj nabrušen kot na drugi, saj se lahko danes hendikepirani ljudje v polnovredno družbeno življenje vključijo bistveno lažje kot kadarkoli prej, njihov glas pa je čedalje bolj jasno slišan. Svet še vedno ni zgrajen po njihovi meri, najbrž tudi nikoli ne bo. Izzivi, s katerimi se srečujejo v svojih življenjih, so za zdrave nepredstavljivi, večina pa nas ne premore niti dovolj empatije niti pameti, da bi okolico urejali z mislijo nanje. Vendar pa nas lahko tisti s posebnimi potrebami dandanes na to opozorijo jasno ter nedvoumno in to bo naredilo nekoliko boljši svet zanje, hkrati pa morebiti povečalo človečnost v nas, brezbrižni večini.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki