Računalnik v dnevni sobi
Tudi današnji televizorji so v resnici računalniki. Seveda, drugače v Monitorju o njih ne bi pisali. No, pravzaprav to velja le za »pametne« televizorje, ki smo jih za pametne poimenovali iz istega razloga kot telefone – vanje lahko nameščamo aplikacije.
Upamo si trditi, da velika večina tistih, ki so v zadnjem letu ali dveh kupili televizor, niti ne ve, da je njihov televizor »pameten«, pa četudi na njem piše »Smart«. Ne vedo, čemu rabi tista posebna barvasta tipka na daljincu, ki ponavadi sproži množico (največkrat tudi angleških) pogovornih oken, iz katerih se je na začetku kar težko izkopati. Tisti pa, ki to vedo, in tistim je namenjen članek na naslednjih straneh, so zagotovo že zagrizli v izbiro televizijskih aplikacij, ki si jih lahko prenesemo z ustreznih programskih tržnic.
Da, tudi pametni televizorji so pohopsali logiko tržnic z aplikacijami, ki jo je prvi uvedel Apple in potem zelo hitro posnel še Google. Težava je le v tem, da ima vsak izdelovalec svojo tržnico, to pa posledično pomeni, da je izdelkov na vsaki izmed njih razmeroma malo. Zagotovo boste v njih našli klasike, kot sta Youtube in Facebook, pri nekaterih celo v slovenščini, po tem pa se skorajda že konča. Predvsem zato, ker je kar nekaj aplikacij omejeno na tuje naročniške storitve, ki pri nas ne delujejo (npr. Netflix). K sreči je treba pohvaliti slovenske ponudnike informacij, kot so RTV Slovenija, Pro Plus in Telekom/SiOL, ki se trudijo svoje storitve preseliti tudi na tako nove platforme, kot so pametni televizorji. Tako imajo vsaj kupci Samsungovih in Philipsovih televizorjev na voljo krajevne slovenske storitve za predvajanje video vsebin, prikaz novic, vremena, kuharskih receptov in še česa. Zanimivo, da lahko omenimo le ta dva izdelovalca, drugi pa so pri integraciji krajevnih aplikacij nekoliko zaspali, kar preseneča predvsem pri LGju. Ta kot prodajalec televizorjev, tudi pri nas, namreč nikakor ne sodi med manjše.
Postavlja se seveda vprašanje, koliko »pameti« oz. aplikacij v televizorjih si uporabniki sploh želimo, oz. kolikšen delež kupcev take pogruntavščine sploh uporablja? Dolga leta smo sicer poslušali (in pisali), da je dnevna soba pač središče družinske zabave in je zato logično, da se bodo tudi »računalniki« počasi preselili vanjo, najverjetneje kar v televizor. Danes, ko so končno tam, pa lahko ugotovimo, da so zamudili, saj so jih prehitele že tablice. Te so manjše, okretnejše in bistveno enostavnejše za uporabo, saj imajo zaslon, ki je občutljiv za dotik. Ne, televizorji tega nimajo, pa ne zato, ker bi bilo to težko narediti, temveč zato, ker tega pač nihče ne bi uporabljal. Si predstavljate, da bi morali za vsako spremembo vstati in malce »popraskati« po zaslonu? Ne, zato smo že davno izumili daljince. Toda daljinci imajo še danes večinoma le številčne in upravljavske tipke, ne pa tudi tipkovnice, ki je npr. za uporabo aplikacije Facebook (pa tudi Youtube) bolj ali manj nujna. Pomagajo sicer daljinci, s katerimi lahko po zaslonu »kažemo« in delujejo podobno kot igralniki Wii, a ostaja dejstvo, da je tipkanje ali pa »tipkanje«, na televizorjih nerodno. Prav, večina televizorjev omogoča povezavo s pametnimi telefoni in tablicami, tako da lahko uporabimo tipkovnico na njih, toda – tako imamo Facebook že v naročju, ali ga res potrebujemo tudi še na televizorju?
Kaj smo ugotovili:
Pametni televizorji imajo v primerjavi s pametnimi telefoni in tablicami, s katerimi se borijo za pozornost, hudo hibo – nimajo zaslona, občutljivega za dotik. In tudi če bi ga imeli, jim ne bi pomagal, saj so ponavadi postavljeni predaleč, da bi bilo »risanje« po njih uporabno. Zaradi tega bolj ali manj odpade uporaba tipkovnice (če ni ravno priložena daljincu ali na njem), zaradi česar odpade uporaba množice aplikacij, ki jo nujno potrebujejo. S tem smo pravzaprav povedali vse.
