Pro et Contra
Pravkar sem se preselil in z veseljem ugotovil, da imam za povezavo v internet na voljo hitre žične (ADSL), pa tudi brezžične (GSM) komunikacije. Ker nisem poznavalec, me zanima, kaj mi priporočate - kaj je bolje, kaj hitreje in kaj ceneje? Naj se odločim za brezžične ali žične megabite?
Matjaž
Boris Šavc: Mobilni internet se splača
Slovenci si končno lahko brez grenkega priokusa v ustih privoščimo mobilni internet. Glavna ponudnika tega dostopa navajata odlično pokritost z osnovnim signalom (oba malo pod stotimi odstotki) in solidno implementacijo hitrega dostopa (dobrih šest desetin slovenske zemlje pri enem in skoraj osem pri konkurenci). Zahvaljujoč temu sem lahko spodaj podpisani, v tistem času hospitaliziran, med svetovnim prvenstvom v nogometu užival ob predstavah slovenskega moštva, kljub temu da v bližnji okolici ni bilo niti enega delujočega televizijskega sprejemnika. Takšna hitrost je primerljiva običajnim stacionarnim linijam in cene so ponekod celo nižje kot pri ponudnikih fiksnih povezav, saj so oblikovane glede na potrebe uporabnika namesto po zmogljivostih priključka oziroma paketa.
Dostop do mobilnega interneta je na voljo vselej in povsod, tudi tam, kjer običajni priklop ni možen. Ni nam treba več iskati brezplačnih brezžičnih točk, saj imamo lasten dostop vedno s sabo. Če imamo več spleta potrebnih naprav, si lahko omislimo tako imenovano napravo mi-fi, ki ni nič drugega kot prenosni usmerjevalnik. Vanj vstavimo SIM kartico, da se poveže s ponudnikom interneta in hkrati ustvari priključno točko za vse bližnje naprave, zmožne brezžičnega povezovanja. V času, ko vsak dan tovorimo vsaj dve takšni igrački (telefon in računalnik), je čarovnija, kakršno copra mi-fi, zlata vredna.
Kot kaže, bo kmalu odpadla še zadnja ovira za množično uveljavitev brezžičnega dostopa do spleta - visoke cene gostovanja. Ko smo s svojim mobilnim internetom v kateri izmed držav Evropske unije, že zdaj račun ne more preseči zneska petdeset evrov, saj je julija začela veljati nova regulativa, ki strožje obravnava požrešnost podjetij iz te branže. Še več, morda tega stroška v prihodnosti sploh ne bo več. Za slednje se odkrito zavzema podpredsednica Evropske komisije, komisarka resorja za digitalno agendo, Neelie Kroes, in pri tem uživa veliko podporo.
Zadnjič nam je za dlje časa zmanjkalo elektrike. Na srečo smo ob svečah preživeli prijeten družinski večer, ko pa se je stvar naslednji dan ob istem času ponovila, nismo več vedeli, kam s sabo. Za otroke sem poiskal prenosni predvajalnik DVD in jim zavrtel zadnjega Shreka, ženi pa sem zagnal Peggle na iPadu. 600 evrov. Sam sem poiskal službeni prenosnik in malo kvačkal po razvojnem okolju Xcode. 1700 evrov. Ko sem se naveličal programiranja za zabavo, sem se povezal v mobilni internet in pogledal, zakaj vraga smo že drugi dan brez električnega toka. Neprecenljivo.
Mitja Mali: Mobilni internet je drag ali pa počasen!
Nisem proti napredku in, ne, nimam se za sovražnika tehnologije. Preprosto ne maram, če me posiljujejo z neko nedokončano stvarjo. Ta kategorija izdelkov ali storitev, v katero vsekakor spada mobilni internet, se iz dneva v dan veča. V teoriji fantastična zamisel se praktično izkaže, milo rečeno, nerodna za resnejšo rabo. Mobilni internet vsepovsod, pravijo oglasi. Pa je res tako? V večjih mestih je pokritost odlična in hitrost kot na formuli ena, a kaj, ko tam, kjer bi mobilnost priključka prišla najbolj prav, to je na redko poseljenih območjih, oboje zataji. Tam, kjer je mobilni splet sploh možen, je žal navadno prav po polžje počasen.
Ponudniki spleta brez žic vabijo z različnimi paketi in subvencioniranimi napravami. Cenejši paketi so tako okleščeni, da za resno rabo ne pridejo v poštev. Ali jim manjka hitrosti ali se poigravajo s časom uporabe, dobri so le za aperitiv pred glavno jedjo, ta pa je zaenkrat povezana z žico. USB modemi, ki jih podjetja ponujajo "napol zastonj", imajo vse prevečkrat težave z gonilniki, sploh če si uporabnik zaželi na svojem računalu še kaj drugega kot le Okna. A vse našteto sploh ni vredno prave graje v primerjavi s tem, kar sledi. Ena največjih svinjarij, oprostite izrazu, je prodaja tako imenovanih neomejenih paketov. Za razliko od klasičnih spletnih priključkov tu ne moremo govoriti o neomejenosti, saj operaterji dovoljujejo le do 20 Gb prenosa podatkov, nato pa zmanjšajo hitrost povezave na mizernih 128 kbit/s ali še manj. Drobni tisk na pogodbi bo zato odvrnil slehernega odvisnika od večpredstavnosti. Igričarji ga bodo morda še spregledali, a jih bo razočarala že prva igralna seansa, ki ne bo prenesla nezaželene dinamike brezžične povezave. Drugi domači uporabniki pa tako ali tako, kot pove že njihovo ime, raje brskajo po pošti in spletu doma, ne na terenu. Zakaj bi sploh imeli mobilni internet? Za koga neki ta reč v današnji izdaji potem je? Za poslovne uporabnike, porečete, a kaj ko jim vzame sapo že prvi račun s službenega potovanja v tujini.
Dandanes smo ljudje preveč časa za računalnikom. Mobilni telefoni so nam zagrenili življenje s svojo dosegljivostjo, tako da zdaj še dopust ne mine brez službenih zadev. Ali naj nesemo s seboj še internet? Prosti čas že dovolj trpi, pustite internet in elektronsko pošto doma, če že ne v službi.
