Pro et contra

Pro et contra
Objavljeno: 30.10.2012 | Kategorija: Mnenja | Revija: Oktober 2012

V vašem prispevku MonitorTV sem videl, da ste elektronsko bančništvo uporabljali tudi na telefonu. Zanima me, ali je to po vašem mnenju prihodnost e-bančništva ali le muha enodnevnica?

Matej Šmid: Telefone kradejo, mar ne?

Naj bom neposreden - banke se z e-bančništvom trudijo zato, ker je to veliko ceneje kot graditi "šalterje" in zaposlovati ljudi, ki tam delajo. Za uporabnike naredijo storitev, do katere imajo uporabniki dostop kar od doma, pa še zaračunajo jim jo. Na mesec.

Zato ne čudi, da zelo dobro sledijo uporabniškim navadam uporabnikov in hitro opazijo, ko začnejo ti za komunikacije uporabljati še kaj drugega kot stacionarne računalnike. Da, zato so bile mobilne e-banke na voljo že pred leti, ko so bili telefoni še res samo telefoni, ko so bili njihovi zasloni majhni in črno-beli. Resda je bilo z raznimi NLBjevskimi "Mobami" težko narediti kaj res koristnega, pa vendar, delovale so. Banke so uporabnikom dale na voljo tisto, kar so si, menda, želeli.

In podobno je v resnici tudi danes. Specializirane programe za pametne telefone ima le redkokatera banka, vsaj teoretično pa lahko e-banke poganjamo v spletnem brskalniku telefona. Teoretično zato, ker je vsaj v androidnih telefonih kar težko pravilno namestiti ustrezne certifikate. Pa vendar, zadeva "teoretično" deluje.

In vendar menim, da je včasih poleg tehnologije, ki danes omogoča marsikaj, treba upoštevati tudi kaj drugega. Npr. "kmečko pamet", ki pravi, da v žepu nikoli ni pametno nositi preveč denarja. In, da, če v žepu nosimo telefon, ki je prek e-banke povezan z našim bančnim računom, imamo v žepu kar ves denar, ki ga premoremo. Zelo slaba zamisel, če nam telefon ukradejo, ali celo, če ga kar sami izgubimo (to je, resnici na ljubo, precej bolj realno).

Res je, telefone lahko vedno zaščitimo z dostopno kodo PIN (nove Androide celo moramo, drugače ne dovolijo namestiti bančnega certifikata), elektronska banka pa v brskalniku telefona vedno zahteva tudi še vstopno geslo. In, da, če smo tako nastavili, lahko telefon ob morebitni izgubi/kraji na daljavo celo zbrišemo. Pa vendar - boste res mirno spali, ko vam bo v ozadju kljuvalo, da ima nekdo v rokah skorajda fizični dostop do vseh vaših prihrankov? Običajen cestni nepridiprav si s takim telefonom morda res ne bo znal nič pomagati, kaj pa, če pride v roke računalniškemu strokovnjaku? Pravite, da tudi oni ne morejo preskočiti zahtevanih gesel? Ste prepričani?

Jaz po vseh letih, kar sem aktiven v svetu informacijske tehnologije, nisem. Teorem, ki se ga držim in ki se vedno sproti potrjuje, pravi, da za hekerje (v slabšalnem pomenu besede) nobeno geslo ni dovolj zahtevno, če je za njim dovolj velika nagrada. Zato vsekakor ne bi tvegal in jim dostopa do svojih prihrankov postregel na pladnju, pardon, telefonu.

Jure Forstnerič: Tudi štumfe kradejo, pa kaj?

S kolegom se načeloma strinjam - banke se z e-bančništvom ne trudijo iz humanitarnih vzgibov in čim večje prijaznosti do uporabnikov, temveč iz povsem kapitalističnih vzgibov. Zanje je ceneje, kot da bi zaposlili ljudi, obenem pa nas prepričajo, da se morda več ukvarjamo z denarjem (pa tudi, če le v glavi), kot bi se sicer. A kljub temu se mi zdi tisti evro na mesec drobiž v primerjavi s časom, ki bi ga sicer zapravil na poti v banko, sploh če računam, da bi po vsej verjetnosti prišel ravno med njihovo sedemnajstinpolurno malico, to pa seveda projekt zavleče za kak dan ali tri. Misel, da moram do banke, mi je, skratka, odvratna (enako velja za pošto in vse podobne papirnobirokratske ustanove).

Elektronske banke so torej nekaj samoumevnega in divje uporabnega - opravilo, ki je terjalo preveč časa in nešteto živcev, zdaj pa opravim v treh minutah in pol. Pravzaprav se mi zdi, da bi lahko po korakih bank šel še kdo, z največjim veseljem zmečem v smeti vse faksirne naprave iz našega podjetja in preklopim v digitalni svet.

Seveda je pri digitalnem bančništvu velikega pomena tudi varnost. A to ni nič drugače kot v resničnem svetu - tudi hiš in stanovanj ne puščamo odklenjenih. Dobro, digitalni svet je hitreje dostopen, pravzaprav smo ena velika, velika skupnost, kjer je tudi številčno neskončno več nepridipravov.

A največje razpoke v varnosti, tako pri digitalnem bančništvu kot pri vsakem drugem, smo ljudje. Ravno pred kratkim sem bral članek, v katerem avtor statistično opisuje štirimestne številčne kode, kot so PIN kode telefonov in bančnih kartic. Rezultat? Vsak deseti človek uporablja kodo 1234. Na drugem mestu je 1111 - vsak sedemnajsti človek, približno. S prvimi dvajsetimi kombinacijami s seznama lahko uganemo dobro četrtino vseh kod. Podobne hece se lahko gremo tudi pri fizični varnosti - dobro znano družbeno inženirstvo, kjer so ljudje brez večjih težav nadvse enostavno prišli med drugim tudi do fizičnega dostopa do zaupnih podatkov in podobnega. There is no anti-virus for stupid, bi lahko rekli.

V digitalnem svetu se zgoraj opisanih težav še kar dobro zavedamo - oziroma se tega zavedajo tudi banke. Ja, imam digitalni certifikat, nameščen v telefonu, a to ni nič drugače, kot nositi kartico v žepu. Na telefonu moram kljub vsemu vnesti geslo, ki obsega v mojem primeru več kot deset znakov (bi imel 24, pa je to za spletno banko predolgo). Če bi izgubil telefon (oziroma bi mi ga ukradli), bi ukrepal enako kot pri izgubi bančne kartice, preklical bi torej digitalni certifikat oziroma dostop do spletne banke. V končni fazi pa tudi ne poznam prav veliko računalniških strokovnjakov, ki trgajo telefone iz rok nič hudega slutečim mimoidočim (morda pa v današnjih kriznih časih?).

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki