Pro et contra

Omrežni diski NAS že nekaj časa omogočajo vzpostavitev t. i. domačega oblaka, nečesa, kar naj bi konkuriralo »pravim« oblakom v lasti Googla, Amazona in Microsofta. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Veliki znajo!

Oblačne storitve so nedvomno ena priročnejših zamisli današnjika. Oddaljeni dostop do strojne in programske opreme je v sodobnem času nekaj povsem običajnega, zato ni podjetja, ki danes ne bi bilo vsaj malo oblačno. Večina izmed njih kot običajni smrtniki uporablja javne oblačne storitve, medtem ko se jih je nekaj odločilo za postavitev zasebnega, lastnega oblaka. Javni oblak predstavljata strojna in programska oprema, ki sta pod nadzorom tretje osebe ali podjetja, javne oblačne storitve pa so namenjene številnim strankam, medtem ko je zasebni oblak bolj individualno naravnan in v zasebnem lastništvu služi le posamezniku. Oba pristopa imata svoje prednosti in slabosti, a uspeh večjih javnih oblakov, med katerimi velja omeniti vsaj Amazon Web Services, Microsoft Azure in Google Cloud, dokazuje, da ima tuja rešitev več prvih kot drugih.

Javni oblak je izredno prilagodljiva rešitev, ki podjetju omogoča hitro širitev, vključevanje svežih sistemskih virov, raznoliko opremljenost ter enostavno vključevanje sprememb. Prilagodljivost najbolj zasije v primeru, ko se podjetje razširi. Z rastjo podjetja se širi tudi oblačna storitev, večina ponudnikov računsko moč ali podatkovno shrambo v oblaku povečuje samodejno glede na potrebe uporabnika. Uporabniki oblačnih storitev vedno plačajo zgolj tisto, kar zares potrebujejo. Namesto da bi proračun v podjetju obremenili za superzmogljivi strežnik, ki bi večino časa počival, računsko moč najamejo, ko se pojavi potreba.

Nadgrajevanje in posodabljanje obstoječe tehnologije sta za podjetje ali posameznika pregrešno draga stvar, medtem ko se zdita oblačnim ponudnikom samoumevna. Proračun večjih oblačnih storitev zlahka presega še tako mokre sanje običajnega podjetja, zato so javne oblačne usluge skrajno zmogljive, a hkrati zelo poceni. Podjetju poleg stroška strojne in programske opreme odpade še izdatek za informatika oziroma skrbnika informacijskih sistemov, obenem pa je poplačano še s knjigovodsko ugodnejšimi stroški mesečnega najema namesto enkratne nabave dragih osnovnih sredstev.

Čeprav je izpad oblačne storitve običajno precej odmevna novica, so javni strežniki običajno zanesljivejši od zasebnih, hkrati pa so zaradi geografske ločenosti varnejši od domače rešitve. Uporabniki do javnih oblačnih storitev po navadi dostopajo z najrazličnejšimi napravami, kjerkoli po svetu, saj je vse, kar potrebujejo, dostop do spleta, medtem ko je zasebni oblak večkrat omejen tako lokacijsko kot z vidika zahtevane odjemalske opreme, zato se v praksi izkaže za nerodno, okorno in utesnjeno rešitev.

Imeti pri sebi je varneje

Matej Šmid

Ključno dejstvo pri odločanju o domačem ali »pravem« oblaku je v tem, kar je zapisal kolega na levi strani – »javni oblak predstavljata strojna in programska oprema, ki sta pod nadzorom tretje osebe ali podjetja«. Ko ta stavek dokončno ponotranjimo, nam bo jasno, da je svoje podatke pač vedno bolje in varneje hraniti pri sebi in ne pri tujcih. Res pa je, da za to potrebujemo ustrezno strojno opremo, dovolj hitro povezavo s svetom, znanje in seveda – kar nekaj časa.

Resni omrežni diski NAS, kot smo jih predstavili v tokratnem Monitorju, zmorejo večino stvari, ki jih pričakujemo od »oblaka«, takega ali drugačnega. Za začetek – datoteke, ki jih hranimo na njem, so dostopne kadarkoli in kjerkoli, tudi prek namenskih aplikacij, ki so brezplačno na voljo v mobilnih trgovinah. Kar pomeni, da so na voljo tudi varnostne kopije naših naprav, ki jih samodejno izdelujejo namenski programski agenti.

Pod datoteke seveda štejemo tudi medijske datoteke, s katerimi znajo domači omrežni diski početi marsikaj. Za začetek se znajo samodejno povezati s pametnimi predvajalniki v domu, kar pomeni, da bo pametni televizor brez težav predvajal vse, kar imamo na disku od filmov. Tudi s podnapisi, če bomo to želeli. Še več, če imamo dovolj hitro povezavo s svetom (denimo 20 Mb/s v smeri od nas), lahko te filme gledamo kjerkoli po svetu. Si predstavljate: obsedite v hotelu, ker je za smučanje preslabo vreme, in si na telefonu, tablici ali hotelskem televizorju ogledate naslednjo epizodo priljubljene nadaljevanke, ki je shranjena v domači kleti?

Enako velja tudi s fotografijami. Namesto da jih hranimo le na telefonu ali celo samo na računalnikovem disku, jih shranimo na omrežni disk, kjer so dostopne kjerkoli in kadarkoli. Priložene aplikacije sicer niso tako dodelane, kot jo ima Google s svojim Photos, prav veliko pa tudi ne odstopajo. Seveda si lahko nastavimo tudi samodejno shranjevanje fotografij, ki jih izdelujemo s telefonom.

Kaj pa glasba? Datoteke MP3, ki so shranjene na omrežnem disku, si lahko z ustrezno aplikacijo predvajamo kjerkoli, pri čemer je za to dovolj že precej slabša povezava, kot smo jo omenili pri filmih.

Res pa je, da vse to v resnici še ni »oblak«, ampak le omrežni disk, ki je zelo dobro povezan s svetom in nadzorljiv z mobilnimi aplikacijami. Če hočemo imeti »oblak«, bomo morali poskrbeti še za dodatne varnostne kopije. Res je, omrežni diski imajo po navadi redundantne diske, vendar to ni dovolj. Kaj, če odpove več diskov hkrati? Kaj, če se okvari naprava? Kaj, če v stanovanju izbruhne požar? No, če imamo dovolj hitro povezavo z internetom, lahko zelo dobro in učinkovito (samo)varovanje uredimo kar s prijateljem, ki ima podobno ureditev – prijatelj bo hranil našo (samodejno) varnostno kopijo, mi pa njegovo. In osebni oblak je tu.