Pro et Contra

Pro et Contra
Objavljeno: 24.9.2013 | Avtor: Boris Šavc | Kategorija: Mnenja

Zadnje čase redno berem o ameriški obveščevalni agenciji NSA, ki nam menda vsem prisluškuje, na vsakem koraku. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Boris Šavc: Za nadzor

O aferi NSA, kjer je ameriška varnostna agencija prisluškovala in nadzorovala vse, kar diha, je bilo prelitega že veliko črnila. Kritika na račun vase zaverovanih jenkijev je bila na mestu in z večino napisanega se strinjam, zadeva je grob poseg v zasebnost posameznika. Vendar vse nikoli ni le črno in belo, zato je na stvar seveda mogoče pogledati tudi z druge strani.

Če pozabim, da so Američani v sodelovanju z velikani nam ljube industrije gledali pod prste sicer suverenim državam in državljanom, ki o dejavnosti NSA niso imeli pojma, se zdi meni nadzor dobrodošel. Prepričan sem, da pregledovalni algoritmi ob mojih šalah na račun šefa ali pri dopisovanju s prijateljevo ženo niso niti trznili. Še več, vnemar so pustili celo (neškodljive) grožnje določenemu politiku z razredčenimi lasmi. Brez skrbi, od nikogar nastavljenih nadzornikov ni zanimal povprečen Slovencelj s preveč prostega časa. Če pa so v svoje mreže ujeli soseda, ki je v iskalnik Google vpisal besedno zvezo »ten years old sluts«, sem kot oče osnovnošolke nad ulovom navdušen. Prav tako mi najbrž ne bi bilo vseeno, če bi muslimanskim teroristom zaradi prevelike svobode pri elektronski korespondenci zopet uspelo zrušiti kako visoko stoječo stavbo na Zahodu. Želim, da ti odmiki od družbeno (ohlapno) sprejemljivega obnašanja takoj padejo na radar, četudi ameriški.

Živimo v demokratični družbi, kjer so nam določene svoboščine dovoljene, druge pač ne. Zakaj na primer plačam za nepripetost v avtomobilu, čeprav s pajčevino okrašenim varnostnim pasom res ne ogrožam nikogar drugega razen sebe? Ker drugi bolje vedo, kaj je dobro zame? Včasih verjetno res. Preveč nas je, da bi vedno delali, kar se nam zahoče. Določena pravila morajo veljati. Ker je splet zgolj nadaljevanje resničnega življenja, so pravila potrebna tudi ob pohajkovanju po njem. Da bi se jih vsi držali, brez kakršnegakoli nadzora, je misija nemogoče.

Še eno področje je, kjer ne vidim nič slabega v zbiranju osebnih podatkov. Marsikdo se mi s tresočim glasom zaupa, da je na lastni koži doživel Velikega brata, ko mu je Google prek posredovanih oglasov izdal, da ve o njem veliko več, kot si je kdaj mislil. Sam usmerjene oglase podpiram, ker me res ne zanimajo najbolj vpojni vložki doslej ali najcenejša zobna krema za protezo. Verjetno se nad pametnimi reklamami ne pritožujejo niti oglaševalci. Ali ne bi bilo lepo, ko bi v našo stolpnico v fizični nabiralnik namesto akcije vrtnega orodja vsak enkrat prišlo kaj zares uporabnega, namenjenega nam? Zbiranje spletnih navad razumem kot zmago za vse. Moje priljubljeno spletišče laže proda oglase, oglaševalci jih rade volje plačajo, sam pa sem na koncu še bolj zadovoljen s storitvijo spletnega mesta kot na začetku. Lep zgled omenjene kohezije je iskalnik Google, ki je po zaslugi dolgoletnega zbiranja informacijskih drobtinic pri podajanju zadetkov ob iskanju uspešnejši od kateregakoli sorodnega pripomočka.

Matej Šmid: Proti nadzoru!

To, kar je s svojo samomorilsko potezo razkril Edward Snowden, je najmanj grozljivo, če ne kaj hujšega. Ameriška agencija NSA ob podpori ameriške politike in sodnega sistema v resnici prisluškuje vsemu svetu, oz. se to vsaj (zelo uspešno) trudi početi. Prisluškujejo optičnim kablom, takoj ko se dotaknejo ameriške celine (oz. britanskega otoka), prisluškujejo satelitskim komunikacijam, prisluškujejo diplomatskim misijam na nevtralnem ozemlju (OZN), prisluškujejo iz svojih ambasad po svetu. Ne samo prisluškujejo, tudi (zelo uspešno) razbijajo sisteme za šifriranje komunikacij, še več, s sodelovanjem z izdelovalci opreme in postavljavci standardov poskrbijo, da je šifriranje laže razbiti. To v resnici pomeni, da danes ne moremo biti prepričani prav o nobenem varnostnem standardu, od PGPja in SSLja naprej, da o navideznih zasebnih omrežjih VPN niti ne govorim. Kajti prav možno je, da je v prav vsak od teh varnostnih sistemov vgrajena razpoka, ki jo znajo uporabiti ameriški obveščevalci. Če je slučajno nimajo, pa lahko vedno računamo na kakega trojanca, ki jih redno piše nova generacija spletnih vojakov. Spomnimo se le na Stuxnet, ki ga je, zdaj že vemo, dokazano spisala NSA.

To, da to zelo gotovo počnejo prav vse (sposobne) državne tajne agencije, oz. da to vsaj poskušajo početi (spomnimo se le slavnih »IMSI catcherjev« naše Sove in Policije), me prav nič ne potolaži, prav nasprotno. Tudi tolažba, da tajne službe prisluškujejo že od nekdaj, v resnici ni tolažba. Niti lakonična ugotovitev, da so včasih pri teh opravilih še koga mimogrede šicnile, ne. Predvsem zato ne, ker gre pri tokrat razkritem prisluškovanju za prisluškovanje nam vsem, tudi tistim, ki nismo naredili nič slabega, ki se nismo znašli na nobenem seznamu za nadzor, četudi tajnem. Da, teoretično ima NSA zakonsko določena pravila, komu sme prisluškovati in komu ne, toda, prvič, pravilo izvzema le komunikacijo med ameriškimi državljani in, drugič, izkazalo se je, da je to pravilo sistematično kršila. Kot je jasno danes, enostavno zato, ker je bil sistem prisluškovanja tako široko zastavljen, pretok podatkov je (bil?) tako zelo množičen in širok, da ni (bil?) obvladljiv.

Sam se držim slovitega izreka Googlovega šefa, da »če nas skrbi nadzor, bi morali najprej poskrbeti, da ne bi naredili nič slabega«, pa me kljub temu moti, da sem v tej množici prisluškovancev. Moti me, da se po moji elektronski pošti, pa četudi je v slovenščini, sprehajajo nekakšni administratorji sredi ameriških planjav, kar tako, ker se lahko. Osebne stvari so pač osebne in naj tako tudi ostanejo. In prisluškovanje vsevprek je pač kaznivo in naj bi bilo za vse in vsakogar, četudi se imenuje NSA. Toda kaj, ko v resnici prav vsakdo na tem svetu v trenutku poklekne, če mu to namignejo iz ZDA …

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki