Pro et contra
V zadnjem času je veliko slišati o raznih Googlovih očalih, pametnih urah in še čem, kar bomo menda v prihodnosti vsi nosili na sebi. Kaj menite o tem?
Boris Šavc: Izboljšani človek
Računalniki, ki jih nosimo, niso nekaj novega, a v času, ko nam ljuba industrija išče novo revolucijo, se prvič pojavljajo v osrednji vlogi. Uporabniki nestrpno čakamo pametne ure, očala, telovnike in še kaj. Hvaležno požiramo novice o svetu prihodnosti, kakršnega smo doslej poznali zgolj iz filmov, televizije ali knjig. Velikani se tega zavedajo in v zavetju domačih sten pripravljajo »naslednjo veliko stvar«. Google stavi na očala Glass, Apple pa se igra z urami, ki jih je javnost poimenovala kar iWatch.
Nosljivo računalništvo bo izboljšalo človekove sposobnosti. Uporabniku bodo z novo tehnologijo informacije še dostopnejše. Splet na dlani, v žepu, na glavi ali kjerkoli drugje na obleki ter pod njo bo razkril povsem nove zmožnosti rabe. Nosljiva tehnologija bo resda odprla sveže rane, a probleme bomo reševali sproti in prepričan sem, da jih bo manj kot koristi, ki z večopravilnostjo človeka na čelu prepričajo že na papirju. Računalnike na telesu bomo upravljali z govorom in gestami. To, da ni zaslona, tipkovnice in miške, bo delo s tehnologijo pohitrilo, saj se bo skrajšal čas, ki ga navadno porabimo za ukvarjanje z vnosnimi in prikaznimi napravami. Povečala se bo produktivnost, kar je tako ali tako osnovna naloga nosljivega računalništva.
Osvobodili se bomo miz, štirih sten in prisiljene drže. Delali bomo na poti, v gibanju, na zraku. Računalniki bodo vedno pri roki. Manj bo možnosti poškodb ali izgube. Nosljive naprave se bodo med seboj uspešno povezovale in dopolnjevale. V prvem planu bodo razširjene zmožnosti pametnega telefona, ki bo z očali, uro ali drugo nosljivo opremo stopil v naslednjo fazo evolucije.
Največ koristi si od nosljive računalniške opreme obeta vojska. Vojaki bodo lastno opremo laže vzdrževali in popravljali. Omogočila jim bo obogateno medsebojno komunikacijo in učinkovitejše zasledovanje sovražnika. Nova tehnologija bo tektonske premike omogočila tudi v medicini, kjer že danes na primer preizkušajo telovnik, ki slepemu uporabniku sporoča bližino okoliških predmetov. Tako izboljšani človek z dodatno opremo pridobi sposobnost netopirjev in delfinov. Nosljiva tehnologija bo omogočala nadzor bolnika, ki ne bo priklopljen na klasične nadzorne naprave. Meritvene instrumente bo posameznik nosil na sebi, anomalije pa bo računalnik sporočal dežurni službi. Uspešno so nosljive računalnike preizkusili že francoski gasilci. Rezultati so nadvse spodbudni. Tehnološko obogateni gasilci so se gašenja praviloma lotevali varneje in z več uspeha kot njihovi klasično opremljeni kolegi. Računalnikov, ki se nosijo, se veselijo še v industriji. Uporabili jih bodo tam, kjer se z običajnimi računalniki teže dela. Predstavljam si skladiščnika, ki inventuro opravlja na napol ležernem sprehodu med policami skladišča. Žvižgajoč, vesel in pozoren na druge vidike monotonega opravila, ki so bili med enakim postopkom v preteklosti zanemarjeni (preverjanje izdelka, roka uporabe, stanja, kakovosti).
Matej Šmid: Neumnost!
Moram reči, da se bolj ali manj z ničimer, kar je zapisal kolega na levi, ne strinjam. Razen, da bodo (in so že) novosti koristne (le) za vojsko in vojake.
O tem, da bodo računalniki, ki jih bomo »oblekli« ali kako drugače navesili nase, pomenili revolucijo, poslušamo in beremo že kar nekaj let, hej, celo desetletij. Pravzaprav, če greste pobrskati po Wikipediji, boste videli, da še dlje. Spomnim se, da smo že pred leti pisali o računalnikih, ki so jih imeli »testni subjekti« obešene čez ramo, na drugi rami pa je ždel še mini monitor.
Zakaj? Zato, ker je brati o tem in gledati futuristične fotografije mož s čudnimi očali in »supermočmi« vabljivo, »startrekovsko«. Saj veste, Sergeya Brina iz Googla so z onimi Google Glass očali hitro poimenovali za Starka, junaka iz superjunaške serije Iron Man. Iz istega razloga v nekaterih revijah že leta, hej, desetletja, berem o tem, kako bodo v bližnji prihodnosti ljudem pod kožo vgrajevali čipe, pritrjevali bionična očesa, mehanske noge in podobno (se spomnite TV serije Človek za šest milijonov dolarjev?). Na drugi strani pa poslušam paranoike o tem, da nam vlade tako ali tako že vgrajujejo mini čipe RFID, toda to je že druga zgodba.
V resnici ne vidim, tudi dandanes ne, zakaj bi si nekdo želel hoditi po svetu z »vesoljskimi očali«. Res ne. Na promocijskih posnetkih je res videti fantastično, ko lahko »kar tako«, z očali, zajemaš fotografije, odgovarjaš na »SMSe«, pišeš elektronska sporočila, pregleduješ zemljevide in še kaj. Vendar je tudi tam to videti nekoliko posiljeno, nerealno, nepraktično. Sploh pa vsega tega nikoli ne počnemo neprestano, da bi morali zaradi tega imeti na sebi poseben del oblačila, beri: očala.
V resnici je bolj praktično v trenutku potrebe iz žepa izvleči pametni telefon. Ali pa pogledati na pametno uro – da, strinjam se, pametne ure bi načeloma lahko imele prihodnost, če se jih bo kdo lotil narediti zares dobro. Kar pomeni, da jih bo povezal s pametnim telefonom, jim namenil ustrezno pametno programsko opremo in jih predvsem – zmanjšal. Ko sem nazadnje v živo videl eno takih ur (I'm Watch), je bila sicer čisto simpatična, a hkrati neuporabno velika in nerodna.
V resnici sem prepričan, da bi (bo?) med uporabniki veliko bolj uspešen tisti, ki bo končno izumil zložljivi zaslon. Saj veste, potegnete iz žepa telefon in ga v nekaj sekundah razložite in razpotegnete v 20-palčni zaslon. Ali pa se dotaknete ure in že se raztegne na velikost današnjih pametnih telefonov. In se na ukaz spet zloži nazaj. Saj vem, znanstvena fantastika, ki jo filmi napovedujejo že leta in desetletja. Nekako tako kot računalnike v očalih in v očeh. Toda zložljivi zasloni v resnici niso več daleč. Upogljive bomo menda v telefonih videli še letos.
