Pro et contra - vohunjenje na delovnem mestu
Na spletu je najti množico programskih in celo strojnih rešitev za nadzor delavcev v podjetju, ki jih delodajalci uporabljajo, denimo, v ZDA. Je to etično in sploh dovoljeno?
V Evropi ne!
Boris Šavc
Vesel sem, da živim v Evropi, kjer imamo več pravic do zasebnosti kot drugje po svetu. Te so na stari celini zaščitene kot temeljna človekova pravica, medtem ko v ZDA delodajalci sledijo konceptu razumne pričakovane zasebnosti, kar pomeni, da lahko spremljajo delavce, če jih o tem predhodno obvestijo. V Evropi morajo delodajalci na splošno uporabljati manj invazivne metode za spremljanje zaposlenih, kar je zagotovo dobro, čeprav se na obeh kontinentih zakonodaja še vedno prilagaja hitrim tehnološkim spremembam in se marsikaj zna spremeniti že v bližnji prihodnosti.
Delodajalčev nadzor zaposlenih lahko izboljša produktivnost, zmanjšuje varnostne grožnje in identificira dobro delo, primerno za nagrajevanje, vendar s sabo prinese kup negativnih posledic. Zaposleni lahko občutijo, da je njihova zasebnost ogrožena, kar povzroča nelagodje. Strah pred nenehnim nadzorom lahko vodi do občutka pomanjkanja osebnega prostora. Stalni nadzor lahko zmanjšuje zaupanje v delodajalca in negativno vpliva na moralo. Zaposleni se lahko počutijo manj cenjeni in bolj kot nadzorovani objekti, kar zmanjšuje zadovoljstvo in angažiranost pri delu. Prekomerno spremljanje lahko povzroči pravne težave, če krši pravice zaposlenih do zasebnosti. Etično gledano je pomembno, da delodajalci uravnotežijo potrebo po nadzoru z upoštevanjem osebnih meja zaposlenih.
Podatki, pridobljeni s spremljanjem, so lahko napačno interpretirani, kar vodi do krivičnih odločitev in poslabšanja odnosov na delovnem mestu. Ključno je, da delodajalci celovito analizirajo podatke in upoštevajo kontekst, preden sprejmejo pomembne odločitve. Okolje, kjer se zaposleni počutijo stalno nadzorovane, lahko zavira njihovo ustvarjalnost in inovativnost. Strah pred napakami v takem okolju lahko vodi do tega, da se držijo preverjenih metod in se izogibajo tveganju, kar zavira napredek in rast organizacije. Čeprav je spremljanje zaposlenih lahko močno orodje, je pomembno, da se izvaja z empatijo in razumevanjem, da se zagotovi pozitivno in produktivno delovno okolje. Samo sledenje zahteva dodatne vire in analizo zbranih informacij, kar predstavlja stroške, ki po večini ne zagotavljajo doprinosa. Čeprav s sledenjem in z nadzorom zaposlenih zmanjšamo nekatera varnostna tveganja, lahko ravno zbiranje teh podatkov privede do nenamernega razkritja zasebnih informacij zaposlenih in tako grožnjo še poveča.
Razumem, da delovnega mesta brez kakršnegakoli nadzora nikoli ne bo, a je tega treba izvajati izključno na delovnih napravah in v skladu z zakonodajo. Osrednjega pomena je transparentnost, kaj in zakaj se zbirajo posamezni podatki ter kako se ti kasneje uporabijo. Če se za izboljšanje delovnih procesov in ne iskanje napak, je podjetje na dobri poti.
V Evropi res ne. Kaj pa, če vendar…
Matej Šmid
Strinjam se, lepo je, da živimo v delu sveta, kjer so pravice do zasebnosti svete. Pa vendar, če se postavim v čevlje delodajalca, bi se mi včasih zahotelo programskih čudes, ki mu (v ZDA) omogočajo ugotavljanje, ali zaposleni s službeno strojno opremo res počnejo tisto, za kar so nagrajevani, in nič drugega. Še posebej v današnjih časih, ko marsikje še vedno dovoljujejo delo od doma, ki je včasih tudi le »delo« od doma.
Na spletu je mogoče najti množico programov, ki poskrbijo, da so domači zaposleni v komunikacijskih programih, kot je Microsoft Teams, videti kot »zeleni«, prisotni. Tudi če niso. Na Amazonu pa, denimo, cveti industrija t. i. mouse jigglerjev (tresalcev miške?), ki za isto poskrbijo kar s strojno opremo – napravica vsake toliko premakne miškin kurzor, zato da operacijski sistem, in na njem zgoraj omenjeni Microsoft Teams, »misli«, da za računalnikom dejansko nekdo sedi in dela. Če imajo zaposleni, na službenem računalniku, take široke možnosti goljufanja, zakaj jih ne bi smel imeti tudi delodajalec, ki je zaposlenemu ta računalnik dal v uporabo?
Popolnoma zato razumem, da obstaja množica zelo invazivnih programskih paketov, s katerimi se da vohuniti za zaposlenimi, čeprav, priznam, ne bi bil rad na strani tistega, v katerega so ti vohunski programi uperjeni. Pa vendar, vedeti, koliko časa je zaposleni sploh »v službi«, torej vsaj za računalnikom, je verjetno res nekaj, kar ima delodajalec pravico vedeti. Nadalje je koristno vedeti, kaj v času, ko je za računalnikom, sploh počne. Igranje Pasjanse verjetno ne šteje pod »delo«, kar zlahka odkrije nameščen program, ki v ozadju dela zaslonske posnetke po naročilu delodajalca. Ravno tako pod delo najverjetneje težko šteje uporaba Facebooka, kar vohunski program zabeleži, ko pregleduje zgodovino uporabe v spletnem brskalniku. Ali, denimo, pisanje osebnih pisem, četudi v zasebni elektronski pošti, kar lahko zabeleži zgodovina obiskanih strani v glavnem usmerjevalniku podjetja ali/in vohunski program na službenem telefonu.
Strinjam pa se, da smo z vohunskimi programi, četudi so nameščeni legalno in na strojni opremi, ki je v lasti delodajalca, na spolzkem terenu. Navsezadnje tovrstni programi zlahka prestrežejo tudi vse, kar smo kadarkoli natipkali, tudi prijavne podatke in gesla za zelo osebne storitve (elektronska pošta in celo banke). Do česar delodajalec res ne bi smel imeti dostopa. Celo v ZDA ne, četudi je računalnik njegova last.
