Pro et contra - varnostne kopije v oblaku : pri sebi

David Vidmar: Varnostne kopije v oblak so pametna izbira

Za domačo rabo (pa tudi poslovno, če nimamo posebnega veselja z upravljanjem varnostnih kopij) je hramba podatkov v oblaku nekaj najboljšega, kar se je zadnja leta zgodilo v računalništvu. Ponujajo namreč veliko več kot kopije podatkov, ki jih na različne načine hranimo doma, in v primerjavi s kopiranjem podatkov na notranje ali zunanje diske ali optične nosilce prinašajo kopico prednosti. Odkar jih uporabljam, me bistveno manj skrbi, da bi izgubil slike, dokumente in druge podatke. Če nas ima toliko elektronsko pošto v oblaku, zakaj ne tudi varnostnih kopij? Pomislimo - večina naših podatkov se počasi, a vztrajno seli v oblak. Začelo se je z elektronsko pošto, nadaljevalo s fotografijami in dokumenti. Samo vprašanje časa je, kdaj bomo vse podatke hranili v oblaku, na svojem disku pa imeli kvečjemu hitro dostopno kopijo vsega tega.

Podatki so shranjeni na oddaljenem kraju in to je zelo pomembno ob naravnih nesrečah, ropu ali drugem destruktivnem dogodku. Že politje pijače po delovni mizi, na kateri imamo zunanji disk, lahko disk poškoduje ali celo uniči. Raje sploh ne razmišljam, kaj se zgodi z diskom, če pade po tleh.

Podatki so v oblaku shranjeni na več krajih in so ob odpovedi enega strežnika še vedno na voljo. Ko kopiramo na diske, se zanašamo, da bodo ti delovali. Videl sem vse preveč pokvarjenih diskov, da bi jim zares zaupal. Res je, da navadno ne vemo, kje so podatki, vendar to ni bistveno. Če izberemo podjetje, ki mu zaupamo in je dovolj veliko, da se jim goljufija s podatki nekaj uporabnikov ne izplača bolj kot legitimen posel, smo lahko dovolj prepričani, da so podatki na varnem.

Podatki v oblaku so zakodirani z varnostnim ključem, ki ga navadno poznamo samo mi. Tako so podatki dobro zavarovani pred vpogledi nepooblaščenih. V nasprotnem primeru pa nam lahko sosedov mulec kaj hitro sune zunanji disk in prebere vse podatke na njem, saj ne verjamem, da prav veliko uporabnikov kodira vsebino na njih.

V oblak podatke arhivirajo programi, ki to počnejo pametno, samodejno in zanesljivo. Na nosilce DVD ali celo CD moramo kopirati ročno, večina ljudi tudi za kopiranje na zunanje diske ne uporablja namenske programske opreme, temveč to počne ročno. To pomeni, da varnostih kopij ne delajo prav pogosto, ko pa jih, je opravilo zamudno, celo duhomorno. Ali kdo preveri, če so arhivirani podatki pravilno shranjeni?

Arhiviranje v oblak nas stane nekaj drobiža na mesec. Za izdelavo kopij na optične nosilce bomo vsekakor porabili več denarja, pa tudi nenehno kupovanje vedno večjih zunanjih diskov ne bo prav poceni.

Na prvi pogled je prednost hrambe varnostnih kopij na domačih nosilcih podatkov hitrost kopiranja. Toda dobro pomislimo, ali je to res pomembno - varnostna kopija se dogaja v ozadju ali ko računalnik ni v rabi in hitrost res ni bistvena. Če računate, koliko časa bi potrebovali, da v oblak skopirate vse svoje slike, in ste prišli do številke nekaj dni - kaj potem! Saj bo to opravil računalnik sam; to seveda ne pomeni, da morate sedeti zraven njega. Enostavno ga pustite prižganega nekaj noči in stvar je urejena. Obnovitev podatkov pa je redka operacija, ki jo moramo tako ali tako izvajati premišljeno in takrat hitrost prav tako ni nujno vrlina.

Mitja Mali: Najbolj varno je v naročju

Hm, varnostne kopije domačih računalnikov v oblaku? Slaba ideja. Ključni pomislek? Počasnost domačih povezav. Prav, nekateri danes res tudi doma živijo ob optičnih povezavah, pa vendar večina komaj prileze do xDSLa. Pa pustimo zaenkrat tiste, ki niti tega nimajo, za tiste je tako ali tako jasno, da je edino, kar jim preostane, selitev v kakšno večje mesto. Vendar je tudi xDSL za tako početje enostavno prepočasen. Res, včasih se je 1 Mb/s slišalo kot nekaj zelo hitrega, vendar se danes izkaže kot popolnoma neuporabno počasi za prenašanje domačih megabajtov do nekega oblačnega ponudnika varnosti. Si predstavljate, da bi tako "varno shranjevali" že samo za en sam CD podatkov? Trajalo bi uro in pol. Pravite, da en CD danes ni nič? Res, povprečna fotografska pomnilniška kartica drži 4 GB in jo na dopustu hitro napolnimo. Uh, smo že pri 7 urah in pol. Pa ste prepričani, da je 4 GB veliko? Sam imam na imeniku c:\fotografije 43 GB fotografij. Imam pa še imenik c:\filmcki, ki ga je trenutno za 51 GB. Takole na oko bi rekel, da bi "backup" samo tega dela mojih spominov trajal okoli 7 dni in pol. No, morda bi lahko to opravil med kakim (daljšim) dopustom ... Res pa je, da bi bilo treba to opraviti samo enkrat, nato pa le dodajati spremembe, pa vendar, tudi spremembe so lahko velike (glej zgornjih 4 GB). Sicer pa ste gotovo že slišali, da pri nekoliko slabših Telekomovih paricah tako intenzivno "uploadanje" povzroči padec televizijskega "signala", kajne? Za en teden? Da o tem, da je tudi vsakdanje delo z internetom v tem času na ravni analognih modemov, niti ne govorim.

Skratka, xDSL odpade. Optika? Gotovo mislimo tisto najcenejšo, 10-megabitno, saj vendar ne plačujete (nekaj) 100 evrov na mesec za svojo povezavo, kajne? Prav, 10x višja hitrost kot xDSL - nekoliko bolje, vendar bi polni "backup" še vedno trajal 18 ur. V resnici pa je jasno - za omrežne varnostne kopije je danes že nujen 100-megabitni priključek.

In tu smo že pri podjetjih, ki take priključke, recimo da, imajo. Zgoraj seštetih 100 GB podatkov bi tukaj lepo šlo, težava je le v tem, da imaj(m)o podjetja na svojih diskih tudi že terabajte. No, pa pustimo hitrost in se osredotočimo na varnost. Ali res bolj zaupate nekemu podjetju v oblaku, ki je nekje v (najboljšem primeru v) ZDA? Oz. v resnici sploh niti točno ne veste, kje je, saj gre za oblak. Analogija z bankami, ki smo se jim že davno naučili zaupati svoj denar, namreč ne vzdrži. Pri banki vsaj veste, kje je njihovo poslopje (večinoma kje v Sloveniji), pred katero lahko greste šotorit in demonstrirat, če bi bilo kaj narobe. Kako boste to storili pri podjetju XY od "nekod"? Še posebej, če bo to podjetje propadlo? Verjemite, imam izkušnje s spletnimi stranmi, ki jih kar naenkrat ni bilo več, ker ponudnika spletnega prostora "tam nekje" na lepem ni bilo več.

Sploh pa - ste "kar nekemu" podjetju pripravljeni zaupati vso elektronsko pošto vašega podjetja, vse zbirke podatkov o poslovanju, morda kreditne kartice vaših strank? Res? Ameriška podjetja zadnje čase dokaj hitro ubogajo oblasti, ki "v boju proti terorizmu" zahtevajo vedno več. In, ne nazadnje, ste že kdaj prebrali kakšno pogodbo EULA, s katerimi nas ponavadi najprej napadejo ponudniki česarkoli v spletu, tudi v oblaku? Zvezda stalnica je to, da ponudnik za bolj ali manj nič ne odgovarja. Če imamo "srečo", pa lahko zraven še zapiše, da je storitev v "beta preizkušanju", in da potemtakem še posebej za nič ne odgovarja ...