Pro et conta
Tudi po tem, ko sem prebral prispevku o preizkušenih očalih za navidezno resničnost, ostajam zmeden – je kartonasti izdelek res dovolj dober ali naj posežem po resnejši napravi?
Boris Šavc: Karton je dovolj
z radovednosti sem kupil Googlova očala Cardboard. Gre za kartonasto škatlo, v katero odeneš dežurni pametni telefon in uživaš v prikazu navidezne resničnosti. Video posnetki in aplikacije, ki te dobesedno postavijo v središče dogajanja, še nikoli niso bili tako dosegljivi. Prvi vtis je odličen, poleg mene je kartonasti pripomoček navdušil vsakogar, ki je prišel mimo. Najbolj očarani so bili nad preprosto tehnologijo otroci. Čeprav jim je po daljši seansi postalo slabo, se igranja s kartonom niso naveličali. Kljub enostavni zasnovi in zaupanja nevrednemu materialu jim dežurni telefon ni niti enkrat padel iz čudežne škatle. Slabša ločljivost jih ni motila.
Glavni razlog za nakup kartonastih očal Cardboard je cena. Prikazovalnik je narejen iz recikliranega papirja, leče iz plastike. Material je poceni in lahko dobavljiv. Končni izdelek dobimo že za borih dvajset evrov. Tehnologija je dostopna vsakomur. Karton je na voljo pri številnih izdelovalcih, izdelamo ga lahko celo sami. Izdelek res nima dodane vrednosti, pametnih opravil je malo ali skoraj nič, a za prvi stik z navidezno resničnostjo je več kot primeren. Seveda se z bolj dognanimi stroji ne more primerjati, ne po kakovosti izdelave ne po prikazu. A tudi dražji primerki teh prikazovalnikov, tako zdajšnji kot bodoči, imajo iste negativne plati. Tare jih pomanjkanje pametne vsebine, enako povzročajo slabosti, ločljivost pa je nižja od pričakovane. V primerjavi s kartonom imajo boljši uporabniški vmesnik. Cardboard ima v praksi zgolj eno papirno tipko, s katero se po potrebi dotaknemo zaslona. Več niti ne potrebujemo. Vsebine so prilagojene omejenemu nadzoru. Da bi imel telefon v prikazovalniku uro in vmes menjal programe ter brskal po YouTubu za filmčki, je pa čista utopija.
Nasprotniki kartonu priznavajo enostavno rabo. Navsezadnje uporabniku ni treba drugega, kot da po navodilih sestavi očala, na telefon prenese želeno vsebino, pametnjakoviča vstavi v papirni okvir in zadevo prisloni k čelu. Po drugi strani kartonu očitajo visoke strojne zahteve. Slabši telefoni s kartonom res ne delujejo, a izdelovalci vedno več pozornosti namenjajo navidezni resničnosti, zato bodo pametne naprave prihodnosti nanjo bolje pripravljene. Cardboard je igrača na kratki rok, a isto velja za vse prikazovalnike navidezne resničnosti na trgu. Medtem ko nas slednji olajšajo za pravo malo premoženje, je karton za ceno ogleda filma v dvoje dovolj dober, da ga pokažem vsakemu obiskovalcu. In se naslajam nad njegovim navdušenjem.
Matej Šmid: Malo denarja …
riznam, tudi jaz sem bil navdušen nad Googlovo preprostostjo v obliki kartonastih očal za navidezno resničnost. A le dobre pol urice. Nato sem igračo predal v naslednje roke, te pa v naslednje. Potem sem dobil v roke resnejšo napravo, Samsungov Gear VR …
Strinjam se, kartonasti Cardboard je dovolj dober, da nas navduši za tehnologijo navidezne resničnosti. Ta trenutek tako odstopa od vsega, kar smo poznali doslej, da nas lahko očara tudi taka poceni in preprosta igrača. Potopljeni smo v navidezni svet, plavamo med ribami in potapljači, letimo z Googlovo Zemljo, se s StreetView sprehajamo po cestah sveta. Fascinantno. Toda to lahko počnemo le res zelo malo časa, nato pa naletimo na omejitve same naprave, še bolj pa tehnologije.
Omejitve Cardboarda so namreč očitne in hude. Telefon nam iz njega zlahka pade (če si za pritrditev ne omislimo elastike), »očala« si moramo z rokami tiščati na obraz, uporabniškega vmesnika bolj ali manj ni, čeprav naj bi tako menda imenovali kartonasto tipko za zaslon. Slednje pomeni, da moramo za zagon vsake nove aplikacije, ki jo snamemo iz trgovine Play, telefon »odpakirati« in ga nato znova sestaviti v očala. Sploh pa je huda omejitev nenatančnost telefona, ki rabi za prikaz navidezne slike. Pospeškomeri, ki so vgrajeni v telefone, so namreč prepočasni, da bi zmogli premike glave zajemati dovolj zvezno in mehko, da bi bilo tako tudi premikanje slike. Navidezni premiki so tako največkrat cukajoči in sunkoviti, zato še dodatno utrudljivi za oči. Utrudljivost je že tako ali tako ključna težava sistemov za navidezno resničnost, »cenenost« jo le še potencira.
Tudi Gear VR še ni na ravni profesionalne kakovosti, kot jo obljubljajo veliki igralci, a ji je veliko bliže. Za prikaz slike še vedno uporablja telefon, toda ne zadovolji se kar z vsakim, temveč vsaj poskuša držati nivo s hitrimi zasloni AMOLED in visoko ločljivostjo teh naprav. Uporablja tudi svoje pospeškomere, ki so dovolj hitri, da je premikanje po prostoru veliko bolj zvezno in manj moteče. Predvsem pa občutek ugodja zaokroži z uporabniškim vmesnikom, ki omogoča, da v navideznem svetu ostanemo tudi med preklopi med aplikacijami. Navsezadnje ima vse skupaj podloženo tudi z namensko trgovino Oculus. Res, v tej zaenkrat še ni najti kaj resnejšega od nekaj iger in navideznih sprehodov (tudi po človeškem telesu), pa vendar, za več denarja pač dobimo več. Vsega. Kajti, kot sem zapisal že v naslovu, malo denarja – malo muzike. In veliko slednje je pri tehnologiji, ki nas sicer zelo hitro pritegne, pa jo zaradi pomanjkljivosti (slabost!) tudi zelo hitro zavržemo, pač ključno.
