Pro et conta
Navidezna resničnost postaja v medijih približno tako prisotna kot »čipi, ki jih bomo imeli vgrajene pod kožo«, o čemer se je pisalo pred leti. Kaj menite, je prihodnost navidezne resničnosti kaj bolj svetla od dotičnih »čipov«?
Boris Šavc: Fascinantno ni nujno tudi uporabno
Navidezna resničnost je naslednja velika stvar. Splet je poln objav in pričakovanj o prihajajočih izdelkih, med katerimi vodijo očala Google Glass, igričarski pripomoček Oculus Rift, Samsungov dodatek Gear VR, da o najnovejšem Microsoftovem Hololens niti ne govorim. Naj bo navidezna resničnost v vlogi obogatene vsebine (Google Glass) ali stvarnice novega sveta (Oculus Rift), prednosti obeh pristopov so očitne. Igre so doživete kot še nikoli doslej, obogatena resničnost pa pripomoček iz sanj (ali znanstvenofantastičnih filmov). Žal prednosti zasenčijo slabosti.
Navidezna resničnost pomeni še večjo izoliranost posameznika od resničnega sveta. Že danes smo priča težavam mladeži ob druženju iz mesa in krvi, kaj šele bo, ko bodo takšni in drugačni naglavni pripomočki postali del vsakdana. Ločnice med resničnim in navideznim svetom so že zdaj preveč zabrisane, da bi bilo tako obogateno življenje zdravo. Čeprav se sprva zdi, da navidezna resničnost obudi vse človekove čute in spodbudi domišljijo še tako zavrtemu posamezniku, ni tako. Domišljija zahteva razmišljanje prek meja videnega, v navidezni resničnosti pa je posamezniku nevidno dostavljeno na zlatem pladnju. Popolnoma na mestu je opazka, da navidezna resničnost zavira tako domišljijo kot ustvarjalnost posameznika. Hitro lahko nastopi zasvojenost, ki bo še hujša kot današnji primeri odvisnosti od tehnologije. Težave bodo z zasebnostjo, vzdrževanjem reda v navideznih svetovih, razlike med premožnimi in siromašnimi pa bodo večje kot kdaj prej.
Nad negativnimi posledicami navidezne resničnosti bentijo tudi igričarji, ciljno občinstvo, ki je tehnologijo poleg uživačev trde erotike najbolj pričakovalo. Mučijo jih slabosti, glavoboli, napetost in bolečine v vratu. Daljše igralne seanse so praktično nemogoče in to zna marsikaterega navdušenca takoj odvrniti od nakupa in uporabe teh pripomočkov, ki so za nameček za zdaj še pregrešno dragi ali pa jih sploh ni mogoče dobiti. Izdelkov, ki bi docela izkoristili prednosti naglavnega okrasja, ni dosti. V zahtevnem okolju najbolje uspevajo počasnejše igre, saj hitrejše ne delujejo skladno s pričakovanji. Predelave razočarajo, igre morajo biti spisane z navidezno resničnostjo v mislih.
Kljub vsemu priznam, da ima navidezna resničnost svetlo prihodnost. Ob pomoči tehnologije bodo z njo nekatera današnja opravila postala lažja ali izvedljiva, če še niso. V mislih imam predvsem pripravo zdravnikov za težje operacije ali delo na smrtno nevarnih območjih, ki bi ga zlahka opravil robot, katerega bi ob pomočji navidezne resničnosti upravljal človek. To se že dogaja in bo z napredkom tehnologije navidezne resničnosti iz dneva v dan bolj izpopolnjeno. Kar zadeva vsakdanjo rabo navadnega človeka, pa ostajam skeptičen.
Matej Šmid: Strah je votel …
Navidezno resničnost so v resnici prvi pograbili filmarji, že pred mnogimi leti, ko so gledalcem poskušali prikazati, kako bo videti prihodnost. Živeli bomo v navideznem svetu, ki ga bo generiral računalnik in vanj občasno pomešal še resnični svet, uporabniški vmesniki bodo tridimenzionalni, po datotekah bomo brskali z mahanjem rok pred seboj in podobno.
V resnici še danes nismo niti blizu tega in morda (upam!) tudi nikoli ne bomo. Kljub temu trdim, da je navidezna resničnost, kot se nam kaže zdaj, nekaj, kar bo kmalu zelo uporabno, na nekaterih področjih je že zdaj. Spomnimo se samo Googlovih očal Glass, s katerimi so se prvi navdušenci kazali po ameriških mestih in zbujali (predvsem) posmeh. Res, videti so bili smešni, med uporabnimi lastnostmi Glassa pa so v resnici našteli le možnost enostavnega fotografiranja in snemanja. Da je tako, v resnici kaže že Googlova nedavna odločitev, da bodo očala upokojili, oziroma jih znova poslali na risalne mize, da jih bodo tam »popolnoma preoblikovali«.
A vse to velja le za običajne smrtnike, kajti Google Glass v resnici še vedno prodajajo, in to zelo dobro, a le v specializiranih ustanovah. Z njimi so zadovoljni zdravniki, z njimi so zelo zadovoljni tudi skladiščniki; naj samo omenim, da je med podjetji, ki so Glass zelo učinkovito integrirala v skladiščno poslovanje, tudi slovensko podjetje. Če citiram ravno njih – Google Glass enostavno deluje! Skladiščnika vodi do iskane palete, tam z očali poslika ustrezno kodo, informacijski sistem v ozadju pa sproži druge predvidene postopke.
In enako se bo zgodilo z drugimi vrstami »navideznih« očal, kot so Oculus Rift (Gear S) in Microsoft Hololens. Nikakor ni pričakovati, da jih bomo nosili kar vsi in kar stalno. Nikakor, ne nazadnje smo mnogi alergični na vsaka očala, ki so težja od nekaj gramov. Spomnimo se le na televizijska očala 3D, ki se nikakor niso prijela, ravno zaradi teže in nerodnosti. Prepričan pa sem, da jih bodo z veseljem nosili uporabniki iz različnih nišnih skupin uporabnikov. Najbolj navdušeni igralci specializiranih iger. Najbolj navdušeni pornografi. In seveda poslovni svet, ki si bo za vse take naprave hitro našel primerno obliko rabe, tako kot jo je iznašel za Google Glass.
Z asocialnostjo, ki bega mojega kolega na levi strani, pa si ne bi belil glave. Dovolj sem že star, da sem se takih strahov naposlušal že pred desetletji, ko se je bilo moderno bati televizije. Otroci bomo menda postali asocialni, saj smo cele dneve preležali pred televizijo. Pri tem je izdatno pomagal že naslednji izum – videorekorder. Nato je prišel računalnik in spet smo vanj buljili veliko dlje kot v sonce. In potem pametni telefoni. In potem tablice. In potem … No, in zdaj prihaja še navidezna resničnost. Nedvomno prinaša nove izzive tudi na tem področju, a verjamem, da bomo kljub temu še kdaj spili kakšno pivo ali odigrali fuzbalsko tekmo.