Priloženo ob nakupu
Že kar nekaj časa je minilo, odkar smo namizne računalnike, vsaj tiste za poslovne uporabnike, nehali ocenjevati le po vgrajeni strojni opremi. Na tem področju so si vsi vse preveč podobni. Namiznim računalnikom sledijo tudi prenosni. Kako jih izdelovalci ločujejo od konkurence?
Današnji prenosniki so si s strojnega stališča že tako zelo podobni, da je razlike med njimi včasih kar težko najti. Največkrat gre le za različne kombinacije bolj ali manj enakih sestavnih delov. Ne bomo veliko pretiravali, če rečemo, da so skorajda v vse (z redkimi izjemami) vgrajeni Intelovi procesorji (danes večinoma Core 2 Duo, včasih tudi še Core, Pentium M le še na razprodajah), Intelova osnovna vezja, ki večinoma vsebujejo tudi grafično vezje, Intelova brezžična omrežna kartica. Enaki so vmesniki USB, firewire in bralniki kartic, le njihovo število se spreminja. Enaki, ali pa zelo podobni, so zasloni LCD, kar pravzaprav ne čudi, saj je izdelovalcev le-teh na svetu zelo malo. Zelo podobne so si tipkovnice, tudi po (ne)kakovosti (z vedno bolj redkimi izjemami), in seveda sledilne ploščice. Res, pri zunanjosti se izdelovalci še trudijo, tako da se po tem prenosniki lepo razlikujejo, vsekakor niso podobni klasičnim bež škatlam, ki smo jih vajeni pri namiznih računalnikih. No, za razliko od t. i. modelov OEM, ko se enaki računalniki prodajajo pod različnimi imeni. In seveda, velika večina prenosnikov ima nameščeno enako programsko opremo - Microsoftova Okna v različici XP ali Vista. To velja tudi za veliko večino tistih, ki se sicer prodajajo "prazni", brez operacijskega sistema, to je verjetno jasno vsakomur. In, ne nazadnje, vse to velja bolj ali manj tako za imenske računalnike kot za brezimne modele oziroma računalnike OEM, ki jih sestavljajo krajevni prodajalci.
Kje so razlike?
Kljub temu ni dvoma, da so med različnimi modeli in izdelovalci razlike. Kje jih lahko najdemo?
Če se še malo pomudimo pri strojni opremi, so razlike v posebnostih. Nekateri prenosniki imajo vgrajene bralnike prstnih odtisov in ustrezne varnostne čipe (za povečano varnost). Nekateri premorejo spletne kamere, nekateri imajo osvetljeno tipkovnico (z lučko ali od spodaj) itd.
Kljub temu pa je ključna "razlika", predvsem v poslovnem svetu, velikost/zanesljivost/resnost podjetja, ki stoji za kupljenim prenosnikom. In s tem je mišljeno tako krajevno podjetje, prodajalec oziroma zastopnik kot tudi sam izdelovalec. S stališča servisa in podpore je čisto nekaj drugega, če se mora naše podjetje ukvarjati s prodajalcem xy s.p., ki bo za rezervne dele moral komunicirati neposredno z izdelovalcem na Kitajskem, kot če bo za njim stalo katero izmed večjih slovenskih podjetij IT, ki ima zaslombo v svetovno znanem izdelovalcu prenosnikov, ki ima svojo podružnico tudi pri nas. Slednje sicer stane, vendar očitno ne več toliko kot včasih, kajti današnji "kloni" oz. prenosniki OEM že kar težko dihajo, saj so jih resni izdelovalci z vedno nižjimi cenami kar pošteno "stisnili".
In, ne nazadnje, predvsem resni izdelovalci skušajo pokazati, kako se ločijo od konkurence, tudi z delom, ki ga vlagajo v razvoj dodatne programske opreme, ki je v prenosnike nameščena ob nakupu. V mislih imamo programe, ki manj veščim uporabnikom poenostavijo delo z zmogljivostmi, ki jih sicer v osnovi premorejo že sama Okna, oziroma jih lahko dodajo samostojni programi, ki bi si jih lahko namestili, tudi iz spleta. Oziroma na programe, ki še podaljšajo že tako dolgo nalaganje nameščenih Oken ...
Programski dodatki
Na kaj pomisli uporabnik (beri: računalniški novinar), ki vsak mesec preizkusi množico prenosnikov, ob omembi programov, ki so ob Oknih že naloženi v prenosnikih? Na protivirusne programe, seveda. Največkrat so to kar Symantecovi programi in seveda prav nikoli niso polne različice, ki bi delovale vse leto ali več. Ponavadi moramo izvleči denarnico, da bi si podaljšali delovanje, že po 30 do 90 dnevih. To pa je pravzaprav svojevrsten "nateg", če pomislimo, da so, še posebej za rabo doma, danes v spletu na voljo zelo dobri brezplačni protivirusniki.
Naslednji sklop programov, ki ga marsikje prilagajo, so programi za delo z optičnimi pogoni. Se pravi razni pekači CD/DVD, predvajalniki video DVDjev, urejevalniki video posnetkov in video DVDjev in podobno. Vse to sicer premorejo že sama Okna, vendar na zelo osnovni ravni, zato so taki programi vsekakor koristni.
Nekateri izdelovalci posegajo celo po Microsoftu in prilagajo katero izmed bolj omejenih različic njegove Pisarne. Čeprav na polno različico (Professional) ne morete računati, lahko tako, predvsem doma in v domači pisarni, kar nekaj privarčujete.
In, ne nazadnje, številni izdelovalci priložijo prenosnikom kup manjših programčkov, od katerih se nekateri trudijo "izboljšati" delovanje osnovnih Oken, nekateri pa lastnostim le-teh dodajo zgolj malce lišpa, nekateri vpogled v delovanje nekaterih strojnih dodatkov (npr. zaščite diska ali bralnika prstnih odtisov), nekateri pa tudi resno poskrbijo za bolj varno delovanje (programi za izdelavo varnostnih kopij) in enostavno nadgrajevanje vseh programskih in strojnih (BIOS) delov prenosnika. Ne nazadnje moremo omeniti tudi programčke, ki takim prenosnikom dodajo t. i. zaslonski prikaz delovanja posebnih tipk. Saj veste, ko na tipkovnici izberete manjšo glasnost, se na zaslonu, tako kot na televizorjih, izriše trenutna glasnost.
Kako je to videti v praksi
Preklicali smo slovenske ponudnike prenosnikov in poskušali najti tiste, ki se s takimi programskimi dodatki sploh lahko pohvalijo, oz. ki pri tem vodijo, predvsem pa smo želeli vse to tudi v praksi preizkusiti. Za preizkus smo zbrali po en prenosnik Acer (Aspire 5102 WLMi), Dell (XPS M1210), HP (Compaq nc8430), Lenovo (Thinkpad X60) in Toshiba (Portégé M400). V rokah smo imeli tudi Fujitsu Siemens, vendar le model Amilo, ki takih programčkov nima (za razliko od poslovne serije Lifebook), pogrešili pa smo Sonyja (te je pri nas nasploh zelo težko dobiti) in morda še katerega. Vsekakor pa smo preverili in potrdili, da se s takimi dodatki ne ukvarjajo izdelovalci/sestavljalci modelov Prestigio, Solonote, Anni, Chiligreen in Tron, ki tudi nastopajo na našem trgu in na naših rednih preizkušanjih prenosnih računalnikov. Packard Bell se sicer nekaj trudi v tej smeri, vendar je v njihove prenosnike nameščeno komaj kaj dodatnih programov.
Preizkušali smo večinoma modele z nameščenim Windows XP, vendar na novejši Windows Visti ti programi le redko odstopajo z morebitnimi dodanimi zmogljivostmi.
Acer
Acer si je šele v zadnjih letih pridobil "domovinsko pravico", da ga štejemo med "resne" ali pa "imenske" izdelovalce prenosnih računalnikov. Vendar je to storil zelo učinkovito - podjetje je namreč že nekaj let največji evropski izdelovalec prenosnikov! Že kar nekaj let svojim z Okni opremljenim modelom prilaga tudi vrsto programov in programčkov.
Od prvih najprej pade v oči varnostni paket Norton Internet Security, ki bo deloval 3 mesece. Vsebuje bolj ali manj vse, kar od varnostnih programov potrebujemo, seveda pa bomo morali po treh mesecih zanj seči v žep. Od programov za delo z DVD in filmi moramo omeniti programa NTI CD&DVD maker in Cyberlink powerproducer, na voljo pa je tudi program za izdelavo varnostnih kopij NTI Backup NOW!. Ta omogoča varovanje posamičnih datotek, medtem ko Acerjev lastni program eRecovery v eno varnostno datoteko pospravi kar ves disk.
V paketu "e", ki je na namizju vedno dostopen prek lepo oblikovane plavajoče orodjarne, so poleg eRecovery na voljo še ePower, eNet management, ePower management, ePresentation management, eDataSecurity management, eLock management in eSettings management. Prvi je program, ki okenskemu upravljalniku energije doda bolj ali manj le lišp, ePresentation omogoča enostaven priklop projektorja oziroma upravljanje video izhoda, eDataSecurity omogoča varovanje datotek s šifriranjem, eLock lahko hitro izklopi delovanje zunanjih pomnilniških enot (DVD, podatkovni ključi), eSettings pa je pravzaprav okenski vmesnik do BIOSa, saj lahko popravljamo vrstni red zbujanja računalnika (z DVD, z diska ...), gesla za vstop v BIOS in še kaj. Še najbolj zanimiv in koristen je program eNet, ki omogoča, da si za različna delovna mesta naredimo različne omrežne profile. Tako si lahko nastavimo, da se v službi priklapljamo v brezžično omrežje A, imamo nastavljene nespremenljive naslove IP, nameščen službeni omrežni tiskalnik, izklopljen požarni zid (saj imamo službenega) in podobno. Za doma si lahko nastavimo drugače, spet drugače pa morda za delo na letališču, oziroma ko smo zdoma.
Zanimivo, da zaslonskih prikazov ob pritisku na funkcijske tipke skorajda ni, le ob nastavljanje glasnosti zvočnikov se na zaslonu izpiše "Volume".
Acerjev eRecovery zna naredi varnostno kopijo celotnega diska, med čemer je seveda smiselno, da ne ostanemo brez električne energije ...
Ključni programčki so pri Acerju dostopni iz posebne pasice.
eNet omogoča nastavljanje omrežnih profilov, v katere sodijo tudi tiskalniki.
Stanje brezžične povezave in akumulatorja sta pri Acerju zelo lepo prikazana.
Dell
Dell svoj paket dodatnih programčkov imenuje QuickSet, vsebuje pa nekaj "šminkerskih dodatkov", pa tudi nekaj koristnih in praktičnih programov. Med prve sodi Battery meter, ki stanje baterije prikazuje nekoliko lepše in bolj grafično kot sama Okna XP, pa tudi Power Management Wizzard, ki je le v čarovniško obliko spremenjen okenski program za nastavljanje različnih načinov varčevanja z energijo. Koristen bi bil program "wi-fi catcher/radio control options", ki naj bi med drugim prikazal tudi status tipke, s katero lahko na prenosniku izklopimo brezžični vmesnik. Pa v resnici kaže, da je tipka vklopljena, čeprav v resnici ni ...
Tudi sicer priloženi paket ni med najbolj stabilnimi, saj smo med kratkotrajnim preizkušanjem doživeli kar dve sesutji. Najprej smo se navdušili nad programom, ki zna hitro povečati sistemske pisave in velikost ikon (zelo praktično na današnjih visoko ločljivih zaslonih), vendar je ob poskusu "zooma" zmrznil. Enako je zmrznil tudi sicer Intelov program za nastavljanje brezžične kartice (Intel Pro/Wireless), ki je bil že nameščen v prenosniku.
Zelo koristen je program Location Profiler, s katerim si lahko prilagodimo omrežne (in druge) nastavitve, odvisno od tega, v katerem delovnem okolju smo. Med drugim si lahko nastavimo, da se ob priklopu v domače omrežje avtomatsko požene odjemalec VPN, da se prav tako samodejno poženejo določeni programi itd.
Za računalniško manj zavzete uporabnike bo koristen tudi Dell Update, program, ki preveri, ali imamo vklopljeno posodabljanje s popravki (in to po potrebi vklopi), preveri (in vklopi) požarni zid, ugotovi, da imamo v skupini za avtomatski zagon programe, ki jih v računalniku že zdavnaj ni več, da imamo v skupni rabi določene imenike (morda tega sploh ne vemo), da nimamo najnovejših gonilnikov za vgrajene strojne naprave itd.
Dellov paket QuickSet ni videti ravno bogat.
Location Profiler se izkaže kot koristen, če prenosnik redno prenašamo iz enega delovnega okolja v drugo.
Koristen programček, ki pa vsaj v našem prenosniku ni deloval, kot bi moral.
Za brezžično omrežje poskrbi kar Intelov program. Izkaže pa se, da je občasno nestabilen.
Med drugim si lahko po želji prilagodimo funkcijske tipke.
Hewlett-Packard
Pri Hewlett-Packardovem prenosniku je takoj videti, da gre za izrazito poslovni model, saj se samodejno, po namestitvi Oken, ne namesti skoraj noben dodaten program, temveč je to prepuščeno odločitvi morebitnega sistemskega upravitelja. Tudi po kliku ustrezne ikone na namizju ne smemo pričakovati nameščanja vseh mogočih "šminkerskih" programov in programčkov, temveč so ti usmerjeni bolj ali manj le v podporo strojnim dodatkom, ki jih premore prenosnik. Tako je paketu ProtectTools Security Manager priložen modul za upravljanje prstnih odtisov, ki nam lahko rabijo za prijavo v sistem, pa tudi za šifriranje vsebine diska, za katero poskrbi vgrajen varnostni čip. Enako najdemo tudi program za upravljanje pametnih kartic, če je vgrajen v vaš model, pa tudi možnost brskanja po BIOSu računalnika, kjer lahko po želji tudi izklapljamo določene strojne dele prenosnika (bralnik kartic, tiskalniški vmesnik, USB ...).
Takoj po začetni namestitvi sistema je pametno poseči po ponujeni izdelavi varnostnega DVD, s katerim bomo lahko ob morebitni nesreči sistem na novo postavili.
Od večjih programov sta priložena še varnostni paket Norton Internet Security 2006 (seveda ne celoletna različica) in Intervideo WinDVD, ki je namenjen predvajanju filmskih DVD. Predvsem pri slednjem bi si želeli nekoliko boljšo izbiro ...
HPjem je priložen zelo praktičen program za povečevanje pisav in ikon.
Pametno si je narediti namestitvene nosilce, če jih bomo morda kdaj potrebovali.
Slab priloženi predvajalnik DVDjev kar nekako ne sodi v sicer odlično poslovno zasnovan prenosnik.
Če je v prenosnik vgrajen bralnik pametnih kartic, lahko le-te upravljamo s priloženim programom.
Lenovo
V Lenovu s svojimi Thinkpadi prav tako merijo na poslovni svet in ne toliko na domače uporabnike. Tako ne čudi, da na dizajn priloženih programov ne dajo veliko, saj že tudi pri samih prenosnikih že leta vztrajajo pri klasični črni barvi. No, pred nekaj leti so "kot veliko dizajnersko spremembo", kot se je pred časom pošalil predstavnik takratnega IBM, uvedli vijoličasto tipko Enter, pa tudi posebno modro tipko, prek katere so na prenosnikih Lenovo dostopni vsi dodatni programi, o katerih govori ta članek.
Seznam je dolg, pravzaprav je poslovnemu uporabniku na voljo bolj ali manj vse, kar potrebuje. Omenimo program za izdelavo varnostnih kopij Rescue and Recovery, ki omogoča redno izdelovanje varnostne kopije celotnega diska na krajevni disk (ključ USB), na plošče DVD ali celo na omrežni disk. Seveda so vsakodnevne izdelave kratke, saj se zapisujejo le spremembe in ne slika celotnega diska. Zelo dober je tudi program za omrežne profile Access Connections, ki omogoča nastavljanje omrežnih nastavitev (nastavitve IP), požarnih zidov, tiskalnikov, povezav VPN in še kaj. Ko smo že pri omrežnih povezavah, priložen je tudi grafično nekoliko bolj dodelan program za prikaz brezžičnih dostopnih točk.
Presentation Director skrbi za to, da ne bo težav ob priklopu na kakršenkoli projektor. Kateri zaslon bo primarni, kateri sekundarni, na katerem se bodo videli tudi videoposnetki, v kakšni ločljivosti bo podatke prikazoval projektor itd.
Power Manager je nekoliko bolj napreden od tistega, ki je vgrajen v Okna, predvsem pa podpira nekatere specifičnosti Lenovovih prenosnikov. Tako lahko nastavimo, da se akumulator po krajšem odklopu (ko ga nesemo od ene vtičnice na drugo) ne začne takoj polniti, saj to zmanjšuje trajnost akumulatorja.
Ne nazadnje bo koristno, da zna Lenovov prenosnik sam pobrskati za novimi gonilniki, ki jih potrebujejo vanj vgrajene naprave.
Omeniti moramo še aktivno zaščito diska, ki jo je Lenovo uvedel kot prvi. Priložen je program, ki v realnem času (in treh razsežnostih) prikazuje trenutni nagib prenosnika in status diska, ki ob nenadnih sunkih "parkira" bralno/pisalne glave.
Varnostna kopija sistema se lahko redno izdeluje tudi na omrežne diske.
Tudi Lenovo omogoča izdelavo omrežnih profilov.
Presentation Director pride prav ob priklopu na projektor.
V realnem času lahko vidimo nagib prenosnika in status vgrajenega diska.
Lenovo brezžične dostopne točke grafično nekoliko bolje predstavi kot sama Okna.
Toshiba
Prvak med izdelovalci, ki v prenosnike nameščajo dodatne programčke, je zagotovo Toshiba. Nekaterim njihovim modelom je priloženo toliko programov, da je zagon računalnika že skorajda mučen, saj traja vse predolgo, da se vsi naložijo. Dober primer dokaj nesmiselnega programa je iskalnik brezžičnih omrežij, ki moč signala posameznih dostopnih točk prikazuje z oddaljenostjo od središča nekakšnega "osončja". Nerodno je, da so točke vedno v gibanju in da krožijo okrog "sonca", zato jih je včasih kar težko ujeti (da bi se priklopili nanje). Toshibini predstavniki pravijo, da bi bilo negibno osončje pač dolgočasno ...
Za delo z omrežji sicer skrbi programski paket ConfigFree, ki pod eno streho skriva tako diagnostiko (ta grafično prikaže, če je s kako omrežno komponento morda kaj narobe) kot možnosti upravljanja, tudi omrežnih profilov. Tako kot pri konkurenci tu najdemo osnovne omrežne nastavitve (IP), požarni zid, VPN, tiskalnike in še kaj.
Modeli, v katere je vgrajen bralnik prstnih odtisov, imajo nameščen tudi program za upravljanje z njimi. Kot zanimivost povejmo, da lahko s prstnimi odtisi zaščitimo tudi vstop v BIOS računalnika.
Ker je v Toshibine prenosnike vgrajeno tipalo za beleženje nagiba in stresa diskov, imamo na voljo tudi program, s katerim lahko nastavljamo občutljivost tega tipala. V različici za Windows Vista zna v realnem času prikazovati nagib računalnika.
In, ne nazadnje, modelom z vgrajenim modemom WAN (UMTS, HSDPA) je priložen poseben program, s katerim lahko nastavimo različne klicne profile za različne ponudnike mobilne telefonije, omogoča pa tudi pošiljanje sporočil SMS.
Configfree med drugim grafično pokaže, kje je v resnici prekinjena komunikacija s svetom.
Izdelava profilov je zmogljiva in hkrati enostavna.
Modeli z bralnikom prstnih odtisov imajo tudi ustrezno programsko opremo. Za delo lahko "usposobimo" več prstov.
Toshiba moč signala posameznih točk prikaže z oddaljenostjo od središča nekakšnega "osončja". Zakaj morajo posamezne točke krožiti okrog "sonca", ni jasno.
Tudi Toshiba premore nastavljanje občutljivosti pri varovanju diska. V različici za Windows Vista zna program v realnem času prikazovati nagib prenosnika.