Prihodnost je v omrežju

Prihodnost je v omrežju
Objavljeno: 27.1.2009 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Uvodnik | Revija: Januar 2009

Sredi devetdesetih prejšnjega stoletja je bilo, ko sta moj predhodnik na mestu odgovornega urednika in tedanji (in sedanji) strokovni urednik sklenila stavo, da bodo v desetih letih optični nosilci odmrli in jih bodo nadomestili alternativni načini izmenjave podatkov.

Deset let je minilo in Samo Kuščer je stavo izgubil, toda kot kaže danes, se je uštel le za nekaj, morda deset let. Kajti čisto zares kaže, da se bližamo obdobju, ko bo nad nami zavladalo Omrežje v vseh njegovih oblikah, začenši s hitrim internetom.

Zadnje čase se mi, recimo, kar pogosto dogaja, da od uporabnikov, ki se z računalniki sicer ne razumejo najbolje, slišim, da imajo "tisti optični internet, saj veš, 10 megabitov". 10 megabitov! Zdi se mi, da je minil le trenutek od takrat, ko smo 10-megabitno omrežje uporabljali krajevno, v podjetju. In nekaj let zatem še v domačem krajevnem omrežju. Zadeva je danes enostavno tako poceni (no, vsaj pri nas, v Ljubljani), da ob ponudbi optičnega interneta enostavno ni več smiselno razmišljati o čemerkoli drugem. In to, da tako hitro raste populacija popolnoma omreženih gospodinjstev, ima lahko daljnosežne posledice.

Kajti hitra povezava v svet lahko uporabnike končno zares "poveže". S to hitrostjo je mogoče uporabljati spletne storitve, se povezovati z računalniki prijateljev, izmenjevati gigantske datoteke, si ogledovati televizijski/video program in še marsikaj. Za izdelavo varnostnih kopij si lahko, recimo, čisto zares izberemo nekoga "tam zunaj", v internetu ali "v oblaku", kot se danes moderno reče. Še več, s tako povezljivostjo se lahko tudi manjša podjetja gredo t. i. "disaster recovery", morda kar tako, da se čez konec tedna celotno krajevno diskovje podjetja pretoči na rezervno diskovje, ki je fizično na domačem naslovu upravitelja (pomislite na požar v strežniški sobi podjetja!). Le še nekaj dodatnih evrov za 100-megabitno povezavo, pa je tudi to mogoče. In če preskočim nazaj v svet domačih uporabnikov - kaj pravite na skupno hrambo "divxov" ali "mkvjev", ki si jo organizirate pri enem od prijateljev (no, če za trenutek zanemarimo legalnost takega početja ...)? Do takega deljenega računalnika lahko potem pridemo prek FTP, HTTP ali kar VPN. Kaj pa gledanje televizijskega programa, ki ga naroči le eden od sodelujočih, VLC pa ga posreduje vsem (da, da, prav, spet smo v prekršku, saj vem ...)? In še zadnja nelegalna zadeva, ki pa de facto prodaja širokopasovni internet (kot se je pred kratkim izrazil kolega iz enega od naših internetnih ponudnikov) - torrenti in vedno več filmov in predvsem televizijskih serij, ki so na voljo tudi v visoki ločljivosti? Možnosti postajajo skorajda neomejene!

In vendar nas izdelovalci še vedno poskušajo omejevati s fizičnimi nosilci, takimi in drugačnimi. Npr. DVDji in blu-rayi za filme. Seveda z vsemi možnimi zaščitami proti kopiranju, da jih le ne bi mogli imeti shranjene na disku. Osebno imam vsako jutro hude težave, da iz kupa otroških DVDjev izbrskam ravno tistega, ki si ga je moj naraščaj tisti trenutek izmislil. Pa bi bilo tako enostavno vse imeti kar na disku, ki ga premore moj videorekorder. Ampak ne, to ni dovoljeno, tam imam lahko le Divxe, ki si jih prej pripravim z računalnikom. In ker videorekorder nima omrežnega priključka, moram te Divxe zapeči na podatkovni DVD (mimogrede, neverjetno, ampak ravno danes sem ugotovil, da je po vseh teh letih še vedno moč naleteti na nosilce in pekač, ki enostavno niso združljivi!) in jih prekopirati na njegov disk. Enega po enega! A bi bilo res tako težko v videorekorder za 500 evrov vgraditi še omrežni vmesnik z dvema dodatnima čipoma in Linuxom? In morebiti še s podporo DLNA, o kateri pišemo v tokratni številki, ki bi mi omogočila, da bi videorekorder risanke predvajal neposredno iz računalnika, kjer bi mu jih v pravo obliko v živo pretvarjal program, kot je npr. TVersity? Kajti zdaj se lahko hitro zgodi, da na video presnamem tudi Divx, ki je zakodiran s kodekom, ki mojemu videorekorderju ni všeč. Pravzaprav - zakaj za predvajanje sploh potrebujem videorekorder oz. njegov disk - dovolj je že spodoben odjemalec DLNA v televizorju! Izvedbe, ki so trenutno na voljo in smo jih tokrat preizkusili, so še nekoliko "hekerske", toda ne dvomim, da bo kmalu bolje (in ceneje).

Podobno bi lahko pojamral glede raznih vtičnic USB in bralnikov najrazličnejših podatkovnih kartic, ki jih premorejo današnje naprave. Novejši televizorji imajo npr. USB, v katerega naj bi vtaknili ključek USB in si z njega ogledovali fotografije. Priznam, tega nisem še nikoli niti preizkusil. Moje fotografije so na disku računalnika in jih je "giga in giga" bajte. Res se mi ne ljubi delati nekakšnega izbora za vedno premajhen ključek USB, čakati nekaj deset minut, da se prekopirajo nanj, in jih potem "vtakniti" v televizor.

Tako kot se mi tega ne ljubi početi z mojo zbirko MP3jev in radiem. Raje nanj priklopim predvajalnik MP3, ki premore vso mojo glasbeno zbirko, še raje pa bi imel radio/stolp, ki bi bil omrežen. Še najraje brezžično. Kolega iz uredništva npr. uporablja Philipsov Streamium in ga "hrani s skriptami PHP", kot se je izrazil v svojem programerskem žargonu. Skratka, programsko mu pove, katere glasbene datoteke in v kakšnem vrstnem redu naj zaigra.

Hej, morda ni daleč čas, ko bodo izginili celo razni video priključki na današnjih kamerah! Namesto video, USB ali firewire izhoda kar ethernet? Morda. Ampak staviti na to si pa vendarle ne upam.

S tako povezljivostjo se lahko tudi manjša podjetja gredo t. i. "disaster recovery", morda kar tako, da se čez konec tedna celotno krajevno diskovje podjetja pretoči na rezervno diskovje, ki je fizično na domačem naslovu upravitelja (pomislite na požar v strežniški sobi podjetja!).

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki