Zdi se, da je tehnološko gnano izobraževanje šele dobro zagnalo svoje kolesje. In postavilo temelje za vseživljenjsko učenje.
Če se osredotočimo zgolj na prvo četrtino 21. stoletja, lahko vidimo, da je izobraževanje doživelo korenite spremembe. Tradicionalne metode, ki so temeljile na fizični prisotnosti v učilnici, se umikajo sodobnim, prilagodljivim pristopom, ki izkoriščajo moč digitalnih tehnologij. Spletno izobraževanje in izobraževanje na daljavo sta postala glavna dejavnika te preobrazbe, saj proces učenja ne le dopolnjujeta, ampak v mnogih pogledih tudi povsem spreminjata.
Tudi sporočila o vseživljenjskem učenju so vse glasnejša – in očitna. Novo znanje nastaja hitreje kot kadarkoli prej in postaja ključno za sodelovanje v sodobni družbi. In čeprav se prebivalstvo vse hitreje stara, postaja očitno, da bo treba tudi starejše še marsikaj naučiti. Seveda jih bo težje »zvabiti« v klasične učilnice, zato pa bodo toliko lažje obisk(ov)ali spletne tečaje. Izobraževanje na daljavo bo tako dobilo povsem novo dimenzijo – in prej ali slej po obsegu prehitelo klasično.
Največ zaslug za to ima prav razvoj tehnologije. V preteklosti je bilo izobraževanje na daljavo omejeno na pisno korespondenco – učenci so prejeli gradivo po pošti, reševali naloge in jih pošiljali nazaj v ocenjevanje. Bilo je počasno, logistično zapleteno in je ponujalo le minimalno interakcijo. Z razvojem interneta in digitalnih tehnologij se je vse to spremenilo. Danes spletno izobraževanje omogoča takojšen dostop do informacij, interaktivnih vsebin, virtualnih učilnic, sodelovanje v realnem času in prilagodljive učne poti.
Sodobni tehnološki trendi pa gredo seveda vsaj še korak dlje. Umetna inteligenca (UI), virtualna in razširjena resničnost ter personalizacija so ključni elementi, ki oblikujejo prihodnost spletnega izobraževanja. To ni več zgolj prenos statičnih informacij, ampak dinamičen, interaktiven in izjemno prilagodljiv proces, ki se osredotoča na posameznega učenca in njegovo usvajanje znanja.
Umetna inteligenca in personalizacija učenja
Uporaba umetne inteligence v spletnih tečajih je najočitnejši trend. Ta tehnologija prodira na vsa področja poklicnega in vsakdanjega življenja, zato ni presenetljivo, da je veliko napredka in razvoja na področju e-učenja prav na področju umetne inteligence. Še več, uporaba umetne inteligence skrbi za personalizacijo učnih poti. Algoritmi UI lahko analizirajo učni napredek posameznika, prepoznajo njegove močne in šibke točke ter tako prilagodijo vsebino in težavnost nalog. UI lahko ponuja tudi prilagojena priporočila, upoštevaje gradiva: na podlagi (ne)uspešnosti predlaga dodatne vire, ki so ustrezni za specifične težave učenca.
Tehnologija umetne inteligence postaja nepogrešljiv sestavni del rešitev oziroma sistemov za vadbo. Ti nudijo takojšnje povratne informacije, razložijo napake in pomagajo pri reševanju težav učencev. Vse bolj priljubljeni so tudi virtualni učitelji oziroma učni pomočniki/mentorji – to vlogo prevzemajo kar klepetalni boti in virtualni asistenti, podprti z UI, saj so v obliki storitev učencem na voljo 24/7 za odgovarjanje na vprašanja in pomoč. Uporabni so za reševanje dvomov v okviru tečajev, prevzemajo vaje govorjenja in pisanja z ocenjevanjem in s komentarji o tem, kako se izboljšati. Pa so to le nekatere od novih funkcij, ki uporabljajo umetno inteligenco.
Umetna inteligenca pomaga tudi na drugi strani. Učiteljem lahko avtomatizira ocenjevanje, saj lahko ocenjuje naloge, kot so eseji, in ponuja koristne povratne informacije, s čimer razbremeni učitelje.
Uporaba navidezne (VR) in obogatene resničnosti (AR)
Tehnologije VR in AR dvigajo učenje na novo, izjemno interaktivno raven. Namesto da bi si študenti predstavljali kompleksne koncepte, jih lahko »doživijo« pred svojimi očmi. Tehnologije navidezne resničnosti (VR) v izobraževanju učencem in študentom omogočajo, da se potopijo v virtualna okolja. Na primer, študent medicine lahko v virtualni resničnosti izvaja kirurške posege, študent zgodovine se lahko virtualno sprehodi po starodavnih mestih, bodoči inženir pa lahko varno eksperimentira s kompleksnimi stroji.
Zelo zanimiva in uporabna je tudi t. i. obogatena resničnost. Tehnologije AR prek pametnih telefonov ali tablic dodajajo virtualne elemente v realno okolje in ga preslikajo prek ustreznih pametnih očal pred oči učencev. S tem je mogoče oživiti učbenike s 3D-modeli ali prikazati notranjost človeškega telesa.
Uganili ste – interaktivnost je dobrodošla za vizualno predstavitev vsebin in naše razumevanje. Poleg tega pa omenjene tehnologije, ki se zanašajo na pametna očala, ne povečajo le angažiranosti učencev in študentov, ampak tudi izboljšajo razumevanje in pomnjenje snovi.
Tu so še takšni in drugačni virtualni svetovi. Metaverzum bo ponujal različne načine, kako približati učenje vsem, ki študirajo jezike. Ti digitalni svetovi bodo študentom omogočili, da se bodo udeležili virtualnih predavanj, na katerih bodo lahko interaktivno sodelovali z okoljem in ostalimi sošolci na bolj »neposreden« način kot prek videokonference. Geografske ovire bodo v teh virtualnih svetovih, kjer bodo ljudje komunicirali prek svojih avatarjev, postale manjši problem.
Mikro učenje in učenje po segmentih
Največja težava sodobnega človeka je pozornost. Današnji učenci so izpostavljeni nenehnemu toku informacij in imajo zato (znatno) krajši razpon pozornosti. Težko se za dlje časa osredotočijo na eno stvar. Kaj to pomeni za področje izobraževanja? Nič dobrega. Na področju univerzitetnega študija se marsikje klasični dolgi tečaji že umikajo krajšim, bolj osredotočenim modulom, ki se jih je že prijel nov naziv »mikro učenje«.
V konceptu mikro učenja za zdaj prednjačijo kratke video lekcije. Učne vsebine so razdeljene na 5- do 10-minutne videoposnetke, ki pokrivajo en sam koncept oziroma vsebino. Učenci si lahko to vsebino (po potrebi) tudi večkrat ogledajo (doma), dokler pač ne usvojijo znanja posameznega segmenta. A ne le v šolskih klopeh, mikro učenje je še posebej učinkovito pri usposabljanju zaposlenih, saj omogoča hitro učenje posameznh veščin, ne da bi motilo delovni proces.
Tu je še t. i. igrifikacija, ki postaja vse bolj nujna. Gre za vključevanje igralnih elementov, kot so točke, nagrade in lestvice, v učno gradivo in preverjanja. Vse našteto spodbuja motivacijo in tekmovalnost učencev.
Obrnjena učilnica
V sodobni izobraževalni praksi naletimo tudi na izraz obrnjena učilnica. Ta je (za zdaj) velik izziv za šole. Gre za pedagoški model, ki spreminja procese, običajno povezane izključno z učilnico, in jih prenaša v zunajšolski kontekst. Z drugimi besedami, na glavo obrača tradicionalni način razumevanja pouka: dejavnosti, povezane predvsem s predstavitvijo in z razlago vsebine, se zdaj izvajajo zunaj učilnice ob pomoči tehnoloških orodij, kot so videoposnetki ali podkasti, ali preprosto prek interneta. To pomeni, da je šolski čas namenjen predvsem dejavnostim, ki so resnično pomembne za učenje, kot so praktične vaje, reševanje problemov, razprave, delo v manjših ali večjih skupinah, učenje z odkrivanjem, medsebojno ocenjevanje in samoocenjevanje itd.
Obrnjene učne ure poskušajo ohraniti osebno usposabljanje, s čimer se v razredu sprosti prostor za reševanje problemov, naloge, ki se osredotočajo na prenos informacij (pomnjenje in razumevanje), pa se pustijo za domačo nalogo. Zagovorniki tega pristopa trdijo, da so s konceptom obrnjene učilnice prisotni v najpomembnejšem trenutku učnega procesa: praktični uporabi znanja med poukom.
Vse več platform ponuja učenje kot storitev, kjer podjetja ali posamezniki plačujejo naročnino za dostop do obsežne knjižnice tečajev.
Učenje kot storitev in odprti izobraževalni viri
Poslovni model učenja se spreminja. Vse več platform ponuja učenje kot storitev (angl. Learning-as-a-Service – LaaS), kjer podjetja ali posamezniki plačujejo naročnino za dostop do obsežne knjižnice tečajev. Gre za model izobraževanja, ki temelji na oblaku, kjer se učna vsebina in izobraževalne storitve nudijo na zahtevo – podobno kot pri vseh modelih »nekaj kot storitev«. Namesto klasičnega šolanja ali enkratnih tečajev LaaS omogoča dostop do učnih vsebin, orodij in storitev kadarkoli, kjerkoli in na katerikoli napravi, pogosto prek naročniškega modela. Platforme, kot so Coursera, Udemy, LinkedIn Learning in podobne, že uporabljajo model LaaS.
Poleg tega je vse več poudarka na odprtih izobraževalnih virih (OER) – prosto dostopnih gradivih, kot so učbeniki, videoposnetki in tečaji, ki so na voljo vsem. To so torej prosto dostopni učni materiali, ki jih lahko vsakdo prosto uporablja, prilagaja, spreminja in deli, z zelo malo omejitvami pri avtorskih pravicah ali celo brez njih. OER manjšajo finančne ovire za izobraževanje in spodbujajo delitev znanja.
Kako sta povezana LaaS in OER? LaaS lahko vključuje OER kot del učne vsebine – na primer odprte učbenike ali prosto dostopna video predavanja. Skupaj omogočata cenovno dostopno, skalabilno in prilagodljivo izobraževanje, ki se lahko hitro odziva na potrebe družbe in trga dela.
Poudarek na sodelovanju in družbenem učenju
Kljub laični percepciji spletno izobraževanje ne pomeni osamljenega učenja. Napredne platforme poudarjajo interakcijo in sodelovanje, ki ju dosegajo prek spletnih forumov in uporabniških skupin, kjer učenci komunicirajo med seboj, si pomagajo in razpravljajo. Zelo pogosto v okviru različnih učnih projektov sodelujejo na daljavo pri reševanju skupnih nalog.
Veliko spletnih seminarjev in virtualnih učilnic je organiziranih v živo, torej interakcija z učiteljem in drugimi učenci poteka v realnem času. Družbeno učenje tako ne izboljša le razumevanja, ampak tudi gradi pomembne veščine, kot sta timsko delo in komunikacija.
Znanje je živa stvar
V svetu, ki se nenehno spreminja, je vseživljenjsko učenje postalo nuja. Podjetja se zavedajo, da morajo svoje zaposlene nenehno usposabljati, da ostanejo konkurenčna. Nastajajo nove piramide znanja. Tega se zavedajo tudi izobraževalne institucije, zato se visoke šole in univerze vse bolj odpirajo spletnemu in hibridnemu učenju. To jim omogoča, da razširijo svoj doseg, saj se v njihove programe lahko prijavijo študenti z vsega sveta, kar prej ni bilo mogoče. S ponudbo najsodobnejših spletnih tečajev pa so bolj konkurenčne in privlačnejše za mlajšo generacijo, ki je digitalno pismena.
Tudi prilagodljivost je pisana z veliko začetnico – na ta način študentom omogočijo, da študirajo ob delu ali družinskih obveznostih. Spregledati ne gre niti možnosti za »optimizacijo virov«, saj manjša potreba po fizičnih predavalnicah klesti stroške, spletne tehnologije pa omogočajo boljšo izkoriščenost učnega osebja.
