Prekletstvo črnih robov

Objavljeno: 28.2.2012 | Avtor: Matjaž Jeruc | Kategorija: Fokus | Revija: Februar 2012

Uvajanje televizijskega programa visoke ločljivosti je po nekaj desetletjih prineslo večje spremembe v domače dnevne sobe. Menjavo starih škatlastih katodnih televizorjev, ki jih že zaradi teže nismo hoteli premikati, je pospešila tudi uvedba digitalnega zemeljskega oddajanja tv programov. Sprememba ni zgolj v tehnologiji in večji vidni površini, temveč tudi v novem razmerju prikazovanja slike: "klasični" format 4 : 3 (ali 12 : 9) je nadomestil široki 16 : 9. Pa čeprav v resnici nima zveze z visoko ločljivostjo, saj je širok lahko tudi "navaden" signal PAL.

Ponudniki tv vsebin so tako v precepu: večino novih vsebin dandanes posnamejo na široki format (pogosto tudi v HD ločljivosti), a zaradi lastnikov starejših televizorjev programa ne morejo tako preprosto tudi oddajati; zadovoljstvo vseh gledalcev je pač prvo. V času analognega oddajanja je bila ta dilema hujša: čeprav se je v analogni tv signal dalo vključiti informacijo o formatu slike (t. i. WSS - wide screen signaling), pa je večina starejših katodnih televizorjev ni znala pravilno razbrati, in rezultat je bila stisnjena in geometrijsko popačena (anamorfna) slika. Naš nacionalni operater je v prehodnem obdobju dvojnega oddajanja te težave reševal s t. i. simulcast oddajanjem: v digitalnem omrežju je oddajal v 16 : 9 formatu, v analognem pa ga je sproti pretvarjal v enega od možnih formatov 4 : 3 slike (ko je bila predvajana vsebina seveda v širokem formatu).

"Različni formati slike in kako jih prilagoditi, da so vidni na starem "kvadratnem" televizorju.

Najpogostejši načini pretvorbe 16 : 9 formata v 4 : 3 so trije: izvirna slika se lahko pomanjša na širino 4 : 3 v tako imenovani 16 : 9 letterbox format (črni robovi nad sliko in pod njo, na manjših zaslonih to pomeni komajda vidno grafiko in podnapise), lahko se prenese v "polni" 4 : 3 format (odreže se levi in desni rob slike, kar seveda okrni gledalčevo izkušnjo), lahko pa se slabosti obeh prejšnjih pretvorb nekoliko omilijo s prenosom v 14 : 9 letterbox format; slika je najprej zožena, nato pa še nekoliko odrezana na levem in desnem robu, kar na obeh vrstah televizorjev nanese okoli 88 % vidne površine slike. Format je nastal na pobudo BBCja in ga danes uporabljajo tudi številne druge tv postaje (Discovery, NGC, Animal, Travel ipd.). 4 : 3 slika na širokozaslonskem televizorju se lahko prikazuje v "pillarbox" obliki (črni robovi levo in desno) ali raztegnjeno, kakšnih prilagoditev s strani tv hiš pa zaradi opustitve programa v tem formatu ne gre pričakovati (predvajalne naprave lahko za ta format ponujajo različne rešitve povečevanja slike in zmanjševanja popačenosti).

V digitalnem oddajanju je prilagajanje formata prepuščeno sami predvajalni napravi (lahko je avtomatsko ali ročno), naj gre za televizor ali sprejemnik kabelske, satelitske, zemeljske ali IP televizije. Samodejno prilagajanje deluje, če so za to izpolnjeni vsi tehnični pogoji: podatke o samodejnem prilagajanju mora pošiljati tv hiša sama, združljiva pa mora biti tudi vsa oprema kabelskih (oziroma drugih) operaterjev, od same opreme pri operaterju kot tudi predvajalnikov pri uporabnikih. Pri zemeljskem oddajanju je država sprejela standard (s certifikatom DigiTV so pri nas opremljene naprave, ki so povsem skladne s tehnologijo oddajanja v Sloveniji), ki med drugim določa tudi tehnologijo samodejnega prilagajanja, pri drugih načinih oddajanja pa se morajo uskladiti ponudniki in operaterji med seboj. Na splošno velja, da je samodejno prilagajanje dokaj zgledno urejeno pri skoraj vseh slovenskih operaterjih predvsem za programe večjih slovenskih tv hiš, med tujimi programi pa še vedno vlada nered: HBO ima, na primer, samodejno prilagajanje urejeno na vseh programih, ki jih oddaja pri nas, Viasat pa še vedno ne; že prej omenjeni pa oddajajo v kompromisnem formatu. Gre seveda za tržno odločitev samih distributerjev, ki programe prilagajajo posameznim regijam, tu pa Slovenija ne igra vidne vloge (podobno velja tudi za podnaslavljanje programa). Na tem mestu še dodajmo, da je samodejno prilagajanje odvisno tudi od nastavitev, ki jih uporabljamo na naši predvajalni napravi; v osnovi pri vseh izbiramo, kakšen format televizorja imamo in ali naj naprava samodejno prilagaja sliko ter kako.

Razlike v formatih predvajanja lahko rešujemo tudi ročno; boljši televizorji in sprejemniki imajo med možnostmi tudi povečevanje (zoom) in obrezovanje (crop) različnih formatov slike, ki so seveda bolj ali manj zadovoljivi, pri vseh pa gre za sklepanje kompromisov na rovaš kakovosti prikazane slike. Pogosto se tu pojavijo težave s podnapisi; če so del same slike ("zapečeni"), jih lahko tako obdelovanje tudi odreže, zato so pri nekaterih tv programih podnapisi nekoliko više, kot bi si želeli. Na podobne težave naletijo tudi tisti, katerih zunanji sprejemniki nimajo teh možnosti obdelovanja slike in v ta namen uporabljajo kar televizor.

Dodatno zmedo povzročajo tudi kinematografski formati, ki se pojavljajo predvsem na "filmskih" tv programih (HBO, POP Kino ipd.). Ti formati (1,85 : 1 in 2,39 : 1) ponujajo še nekoliko širšo sliko od televizijskega formata 16 : 9, ki jo tv hiše lahko predvajajo edinole v letterbox formatu, kakšnega samodejnega prilagajanja slike pa tu v kratkem ne gre pričakovati.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki