Prekletstvo črnih robov

Uvajanje televizijskega programa visoke ločljivosti je po nekaj desetletjih prineslo večje spremembe v domače dnevne sobe. Menjavo starih škatlastih katodnih televizorjev, ki jih že zaradi teže nismo hoteli premikati, je pospešila tudi uvedba digitalnega zemeljskega oddajanja tv programov. Sprememba ni zgolj v tehnologiji in večji vidni površini, temveč tudi v novem razmerju prikazovanja slike: "klasični" format 4 : 3 (ali 12 : 9) je nadomestil široki 16 : 9. Pa čeprav v resnici nima zveze z visoko ločljivostjo, saj je širok lahko tudi "navaden" signal PAL.

Ponudniki tv vsebin so tako v precepu: večino novih vsebin dandanes posnamejo na široki format (pogosto tudi v HD ločljivosti), a zaradi lastnikov starejših televizorjev programa ne morejo tako preprosto tudi oddajati; zadovoljstvo vseh gledalcev je pač prvo. V času analognega oddajanja je bila ta dilema hujša: čeprav se je v analogni tv signal dalo vključiti informacijo o formatu slike (t. i. WSS - wide screen signaling), pa je večina starejših katodnih televizorjev ni znala pravilno razbrati, in rezultat je bila stisnjena in geometrijsko popačena (anamorfna) slika. Naš nacionalni operater je v prehodnem obdobju dvojnega oddajanja te težave reševal s t. i. simulcast oddajanjem: v digitalnem omrežju je oddajal v 16 : 9 formatu, v analognem pa ga je sproti pretvarjal v enega od možnih formatov 4 : 3 slike (ko je bila predvajana vsebina seveda v širokem formatu).

Zakup člankov