Pošasti z antenami
Brezžične usmerjevalnike v Monitorju spremljamo od samih začetkov in vsako leto smo priča kakšnem premiku, ki celotno kategorijo pomakne naprej.
Zadnja leta so bili to vedno novi standardi brezžičnih omrežij, ki so dvigovali hitrosti prenosa podatkov. Zdaj je že nekaj let ustaljen standard 802.11n, lani je nastal ac, ki je letos v večini naprav. Tako smo predvsem na kratkih razdaljah zopet priča višjim hitrostim, a stene in ovire so še vedno poglavitni razlog, da je domet usmerjevalnikov bolj ali manj enak. Zato tudi mi vsako napravo preizkušamo na treh razdaljah in na najdaljši so hitrosti sicer vsako leto malenkost višje, a resnega napredka ni. Fizike namreč ni mogoče pretentati in ker imajo usmerjevalniki zaradi varnosti omejeno moč oddajanja, bo domet vedno težava.
Usmerjevalniki so tako glede hitrosti in dometa znana spremenljivka. Cena je tista, ki v večini primerov določa hitrost, domet in stabilnost. Tisti najdražji, katerih cena seže tudi prek 300 evrov (več o njihovem videzu kasneje), imajo več anten, več vhodov USB in boljše procesorje. Ponavadi imajo tudi visoke hitrosti, a so te zelo primerljive najboljšim v srednjem razredu (okoli 100 evrov), ki je trenutno najzanimivejši za potencialnega kupca. Na koncu ostane še najcenejši razred, v katerem najdemo naprave, ki bi jih počasi lahko nehali izdelovati, in poceni usmerjevalnike, ki so »OK«, a nič več kot to.
Največja sprememba glede na prejšnja leta se ni zgodila v usmerjevalnikih, temveč v goli količini naprav, ki se nanje priklapljajo. Njihova količina se v vsakem domovanju veča, a se je v zadnjih nekaj letih ta številka zelo povečala. Začelo se je s prenosniki in nadaljevalo s telefoni, ki so nato postali pametni in tako poceni, da so jih dobili vsi v družini. Potem so prišle tablice, ki so dodale kak odjemalec ali dva. Danes je težko kupiti televizor, ki se ne bi znal z usmerjevalnikom pogovarjati brezžično. Čas, ko so se na usmerjevalnik priklopili en prenosnik in dva telefona, je dokončno minil. Od teh naprav se zdaj pričakuje, da bodo brez težav zmogle na televizijo pošiljati Netflix ter hkrati trem različnim telefonom, tablici in prenosniku dostavljale podatke za Facebook, igre, YouTube in Netflix. Če je kje v hiši še kak medijski strežnik ali torrent računalnik, bo obremenitev še toliko večja.
Zahteve torej niso več enostavne in izdelovalci so se začeli stanju prilagajati. To je mogoče le pozdraviti, saj je napredek v stabilnosti usmerjevalnikov izjemen. Najdražje je težko sesesti in enako lahko rečemo za srednji razred. Tisti najcenejši so tako nedvomno namenjeni najmanj zahtevnim, ki bodo brezžično omrežje uporabljali predvsem za brskanje po spletu.
Kot rečeno, fizike ni mogoče pretentati in debele železobetonske stene, zapleteni tlorisi domovanj in (pre)velike razdalje bodo vedno vplivali na hitrost. Če živite v veliki hiši, oziroma če je med sobami več sten, bo še tako drag in anten poln usmerjevalnik na najbolj oddaljene točke dostavljal nizke hitrosti. V teh primerih je poleg usmerjevalnika nujen še pogled v smeri »powerline« podaljševalcev, ki internet peljejo po električni napeljavi. Seveda je daleč najboljša in obenem najbolj nadležna rešitev napeljava kablov UTP in vzpostavitev fizične mreže, ki jo dopolnjujejo brezžične dostopne točke.
Nekateri usmerjevalniki na tokratnem preizkusu so videti noro. Pod tem si je mogoče predstavljati nekaj všečnega ali pa obliko, ki bo strašila otroke. Med najdražjimi modeli najdemo naprave, ki so videti kot brezpilotni helikopterji, z malo domišljije pa kot pošasti, ki nas bodo prej ali slej napadle.
Tekmovanje v količini anten ne jenja in agresivne oblike vsako leto znova presenetijo. Počasi se izteka obdobje, ko so izdelovalci delali škatle, ki so se skušale skriti, saj z izjemo Buffala in nekaterih Netgearov gledamo v naprave, ki spadajo v znanstvenofantastične romane.
Zadnja novost, ki je zelo dobrodošla in se je preselila med bolj ali manj vse naprave, so mobilne aplikacije. Z njimi lahko upravljamo ali nastavimo usmerjevalnik, kar je z vidika prijaznosti uporabe odlično. Seveda pri teh aplikacijah ne gre za presežke, a trud v to smer je več kot dobrodošel.
Usmerjevalnikov letos ni bilo malo in tako kot lani smo izbrali najboljšega v treh cenovnih razredih.
Preveč
Letos smo usmerjevalnike zopet razdelili v tri cenovne razrede in začeli bomo z najdražjim, v katerem najdemo naprave z največ antenami, najbolj agresivnimi ohišji in največ funkcionalnostmi. To so naprave, ki stanejo več kot 200 evrov, dve pa celo presežeta mejo 300. Ob takšnih cenovnih postavkah bi pričakovali, da bomo dobili »veliko«, in prav to skušajo izdelovalci dostaviti. Prav vsi usmerjevalniki v tem cenovnem razredu so videti kot futuristična robotska vojska. Vsi imajo veliko anten in, ko rečemo veliko, mislimo vse, kar je nad tremi antenami. Na tem mestu povejmo, da več anten ne pomeni konkretno daljšega dosega. Grafikon rezultatov hitrosti na najdaljši razdalji lepo pokaže, da lahko dober usmerjevalnik srednjega razreda doseže podobne rezultate. Bo pa več anten pomenilo boljšo pokritost prostora, kar bi, če je doma veliko sten, znalo pomagati. Oblikovanje teh naprav je težko opisati in še teže je verjeti, da bi si jih kdorkoli želel doma.
Zaslon, občutljiv na dotik, je pri TP-Linkovem modelu Touch P5 sicer zanimiva zamisel, ki pa prinese predvsem previsoko ceno.
Začnimo pri največjem razočaranju med dragimi usmerjevalniki – modelu TP-Link Touch P5. Beseda touch je v imenu tega usmerjevalnika zato, ker ima na sredini ohišja zaslon na dotik. Ta naj bi pomagal pri nastavitvi in kasneje kazal relevantne informacije, kot je na primer geslo za omrežje za goste. Slednje morda ima neki smisel, a kaj, ko je mogoče enak učinek doseči z napisom na list papirja. Zaslon se porazno obnese tudi pri nastavitvi, saj je usmerjevalnik lažje in hitreje nastaviti z računalnikom. Tudi pri merjenju hitrosti je Touch naredil slab vtis, saj se je pri vseh meritvah uvrščal v spodnji del lestvic. Pri vrhu se je znašel le pri ceni in kombinacija podpovprečnih hitrosti in visoke cene pač ni zmagovita.
Trendnet TEW-827 DRU je presenetil, saj od tega podjetja nismo vajeni spodobnih naprav, a tokrat so med najdražjimi modeli naredili dostojnega konkurenta. Gre za tretji najdražji usmerjevalnik na preizkusu in tako kot drugi dragi modeli je videti kot brezpilotni helikopter. Štiri antene zagotavljajo dobro pokritost, domet je zelo soliden. Na najdaljši razdalji je zasedel tretje mesto in z 2 Mb/s spada med tiste naprave, ki so na tej razdalji dostavile uspešne hitrosti. Tako kot neposredni konkurenti se tudi TEW-827 DRU ponaša z vhodom USB 3.0, ki počasi postaja standard. Pri Trendnetu vendarle manjka mobilna aplikacija, ki letos pomeni najopaznejši napredek skorajda vseh izdelovalcev. Za 300 evrov bi bilo lepo, ko bi v Trendnetu sledili vsem trendom, ki jih ponuja konkurenca.
TP-Link Archer C2600 je drugi težkokategornik te znamke, ki je bolj umirjenega videza. Kljub temu ima štiri zunanje antene, ki niso postavljene na agresivno oblikovano ohišje. Ima dva vhoda USB 3.0, gigabitno stikalo in mobilno aplikacijo za nadzor. Do tu gre za najprivlačnejšo napravo med dragimi usmerjevalniki, a žal razočara pri meritvah.
V neposredni bližini se odreže dobro na skorajda vseh preizkusih in razočara le pri 5 GHz. Veliko slabše je z dometom, saj je eno nadstropje niže dosegel povprečen rezultat in so ga premagale precej cenejše naprave. Na najdaljši razdalji je dosegel hitrost 2 Mb/s, tako da mu dometa ne moremo odčitati. C2600 je kot celoten paket razočaranje, saj smo glede na lani, ko je TP-Link na preizkusu zmagoval, pričakovali več. TP-Link je s C2600 in Touch P5 letos med drage naprave poslal dva usmerjevalnika, ki nista dovolj konkurenčna. Med najdražjimi modeli je pri obeh še najbolj konkurenčna cena, a ju pri nekaterih meritvah prehitijo tudi cenejši modeli.
Linksys WRT 1900 ACS nas skuša s svojo obliko spomniti na ponarodeli WRT54G. Modra maska, črno ohišje in zunanje antene je bilo mogoče najti v marsikaterem domu. Žal WRT 1900 na hitrostnih preizkusih preveč niha, da bi ga lahko priporočili namesto drugih težkokategornikov. Vse je prehitel v neposredni bližini pri 5GHz ac, a kaj, ko je potem rezultat na isti razdalji pri 5 GHz n povprečen. Nedopusten pa je rezultat v neposredni bližini pri 2,4 GHz, saj se je uvrstil v spodnji del lestvice. 250 evrov je pač preveč za usmerjevalnik, ki ga pri osnovnih nalogah premagajo pol cenejše naprave.
Asus ima lep in izpopolnjen vmesnik, ki je med hitrejšimi.
Naslednja dva usmerjevalnika predstavljata vrh vsega. Tako cenovno kot po funkcionalnostih, oblikovanju in rezultatih merjenja sta presežka. Od vseh naprav, ki se jih dobi pri nas, sta to tista usmerjevalnika, ki narekujeta tempo.
Asus RT-AC3200 je na vseh lestvicah dosegel najvišja mesta, a le enkrat dosegel najboljši rezultat. Ta je prišel tudi ob meritvi, ki je za vse s potrebo po dolgem dometu najpomembnejša. Na najdaljši razdalji pri 2,4 GHz je AC3200 dosegel hitrost 5,1 Mb/s, kar je z naskokom najboljši rezultat. Zato je toliko bolj presenetljivo, da se je v neposredni bližini na isti frekvenci odrezal veliko slabše. Resda je dosegel peti rezultat, a je bilo 111 Mb/s dovolj za njegovo najslabšo uvrstitev na preizkusu.
Kot rečeno, AC3200 je eden od dveh usmerjevalnikov, ki predstavljata vrh ponudbe in s svojim oblikovanjem postavljata nove smernice. Asus je sicer oblikovan manj agresivno kot D-Linkova naprava, a se kljub temu lahko pohvali s šestimi zunanjimi antenami in dvema vhodoma USB (eden je USB 3.0). Pohvaliti gre še fizični gumb na prednji stranici ohišja, ki vklopi in izklopi lučke LED. Tako lahko usmerjevalnik dela brez disco predstave v naši sobi in če so težave s povezavo, lahko lučke na hitro prižgemo in vidimo, ali je krivec usmerjevalnik. Med dražjimi modeli bi AC3200 ostal brez konkurence, če D-Link ne bi naredil naslednje pošasti.
D-Link DIR-890L resnično deluje, kot da bo enkrat uporabljen v vojni. Bolj agresivno zamišljenega oblikovanja se je težko spomniti in sklepamo, da so v D-Linku računali prav na to. To ni naprava, ki bi jo skrivali na omari, temveč gre za usmerjevalnik, ki ga je treba postaviti na vidno mesto. Tam bo nedvomno izzval odzive. Nekateri se ga bodo bali, spet drugi se bodo smejali, a opažen bo zagotovo.
Usmerjevalnik sestavlja šest zunanjih anten in rdeče ohišje, ki spominja na stekleno kupolo, ki jo najdemo na lovskih letalih. D-Link se je na lestvicah najnižje uvrstil na tretje mesto. To je bilo v neposredni bližini pri 2,4 GHz, kjer je za zmagovalcem zaostal za 10 Mb/s in dosegel rezultat 119 Mb/s. Pri drugih meritvah je dosegel tri prva mesta in dve drugi. Najhitrejši je bil pri prepustnosti z 938 Mb/s, prav tako ni imel konkurence v neposredni bližini pri 5 GHz n, saj je drugouvrščeni Buffalo zaostal za 20 Mb/s. Na najdaljši razdalji je dosegel spodobno drugo mesto in s 3,7 Mb/s malo zaostal za Asusovo pošastjo. D-Link DIR-890L je najhitrejši usmerjevalnik na tokratnem preizkusu. To še ne pomeni, da gre za najboljši nakup, saj je cena visoka in za pol manj denarja je mogoče dobiti napravo, ki ne bo zaostajala preveč. Kljub temu ostaja dejstvo, da je ta rdeči stvor trenutno največ, kar lahko ponudijo brezžični usmerjevalniki.
Pohvalno je, da praktično vsi usmerjevalniki sami zaznajo povezavo v splet in nam nastavijo solidno geslo za brezžično omrežje. Praktično se nam ni treba ukvarjati z nastavitvami.
Zlata sredina
Za veliko večino uporabnikov so najzanimivejši prav usmerjevalniki srednjega cenovnega razreda, saj ponujajo dobro ravnovesje med zmogljivostjo in ceno. Predvsem so to naprave, ki v primerjavi z usmerjevalnikom internetnega ponudnika prinesejo dovolj velik skok v kakovosti domačega omrežja, da upravičijo svoj obstoj.
Usmerjevalniki podjetja Buffalo že nekaj let kljubujejo trendom, ki jim sledijo vsi drugi izdelovalci na preizkusu. Začne se z oblikovanjem, ki ne predvideva zunanjih anten. V preteklih letih smo dobili v roke tudi kakšno Buffalovo škatlo, ki je imela zunanje antene. Tokrat pa smo dobili štiri usmerjevalnike, ki imajo enako obliko. To ni nič slabega, saj je dobro imeti konkurenta, ki ne zahteva preveč prostora. Tudi domet ni bil vedno tesno povezan s prisotnostjo zunanjih anten, a ni več tako. Vsi štirje usmerjevalniki Buffalo so namreč odpovedali na obeh bolj oddaljenih razdaljah. Tako lahko mirno zapišemo, da ne gre za naprave, ki bi jih kupovali ljudje z velikimi domovi. A usmerjevalnikov Buffalo ne gre odpisati tako hitro. Oblika je všečna in predvsem navdušijo materiali, uporabljeni za izdelavo. Gre za dobro plastiko, ki v primerjavi z nekaterimi drugimi usmerjevalniki deluje tako dobro, da je težko razumeti, zakaj se tudi preostali ne potrudijo. V Buffalu očitno menijo, da je lahko usmerjevalnik postavljen poleg računalnika in mora biti kot tak videti dobro. Gre torej za naprave, ki jih nočemo skrivati.
Osrednji razlog, zakaj usmerjevalnikov Buffalo ne gre prezreti, pa je hitrost v neposredni bližini. Model WZR-1750DHP je pri 2,4 GHz zasedel prvo mesto in 129 Mb/s je izjemen rezultat. Tudi pri 5 GHz je zasedel odlično drugo mesto in je z 203 Mb/s le eden od dveh usmerjevalnikov, ki sta presegla mejo 200 Mb/s (prvi je bil 150 evrov dražji D-Link DIR-890L). Tudi pri standardu ac se je vmešal med najdražje naprave, tako da mu je razen slabega dometa težko karkoli očitati.
Linksysov WRT 1900 ACS je hitrostni rekorder pri standardu 802.11ac na kratke razdalje, odlično podpira tudi množico naprav, pri 2,4 GHz pa je kar nekaj nihanja.
Drugi usmerjevalniki Buffalo, ki slišijo na imena WZR-1166DHP, WZR-900DHP in WZR-600DHP2, so se odrezali zelo dobro. Med najcenejšim in najdražjim je le 60 evrov razlike. Kljub temu se splača pogledati v smer najdražjega, saj je hitrejši usmerjevalnik za ta denar nemogoče dobiti. Le dometa ne smete pričakovati.
Letos smo prvič priča usmerjevalniku z imenom Synology. Gre za podjetje, ki je znano predvsem po izdelavi strežnikov NAS in njihove programske opreme. Slednje je pomembno predvsem zato, ker so se enako potrudili tudi z opremo in vmesnikom za svoj usmerjevalnik. Synology RT-1900AC ima najpreglednejši in najbolj dovršen vmesnik na preizkusu. Tisti, ki poznate njihovo programsko opremo DSM (Disk station manager), se boste v programski opremi SRM (Synology router manager) počutili kot doma. Omeniti velja še eno funkcionalnost, ki je tako očitna, da je čudno, da je doslej še nismo imeli priložnosti videti v usmerjevalniku. Synology je v svojo napravo vgradil režo za kartico SD. Tako lahko nanjo pretakamo večpredstavne datoteke (da, tudi torrente). To sicer lahko počnemo z marsikaterim usmerjevalnikom, a je treba shrambo nanj priklopiti prek vhoda USB. Tega Synology sicer ima, a je kartica SD pameten dodatek. Hitrostno lahko za Synology rečemo, da se je odrezal povprečno. Predvsem je razočaral v neposredni bližini pri 2,4 GHz in 5 GHz, saj se je uvrstil v spodnjo polovico. Nekoliko se je odkupil z dometom, a hitrosti niso bile nič posebnega. Synology se je odločil izdelovati usmerjevalnike in njihov prvi poizkus je soliden, a jim do dobrega izdelka manjka še kar nekaj dela.
TP-Linkovem Archer C50 zamerimo predvsem dejstvo, da nima gigabitnega mrežnega stikala.
Tenda AC15 je podpovprečen usmerjevalnik, ki ga pesti še programska oprema, saj njihovega vmesnika ni mogoče videti v brskalniku Firefox. V preteklih letih se ga je dalo le v Internet Explorerju, tako da je letos podprti Chrome majhen napredek. AC15 razočara pri dometu, saj na najdaljši razdalji ni bilo mogoče izmeriti hitrosti, na srednji razdalji pa je dosegel povprečen rezultat. Tenda že leta dostavlja povprečne naprave in leto 2016 ni izjema.
Asusov RT-AC66U je naslednik modela Dark Knight, gre za enega izmed najboljših usmerjevalnikov v srednjem cenovnem razredu.
Od usmerjevalnika TP-Link Archer C7 smo pričakovali veliko, saj je lanskoletni C5 dosegel izjemen rezultat na najdaljši razdalji. 9 Mb/s ni letos dosegel noben usmerjevalnik, zelo daleč od tega rezultata pa je bil predvsem Archer C7. Na najdaljši razdalji je bilo sicer možno izmeriti hitrost, a se je števec ustavil pri 0,5 Mb/s. Preostale hitrosti so bile povprečne in o Archerju C7 ni mogoče napisati prav veliko dobrega.
Netgear Nighthawk R7000 po oblikovanju spada bolj med drage pošasti na tem preizkusu, a ga je mogoče dobiti za zmernih 160 evrov. Hitrostno gre za mešano vrečo rezultatov, saj je imel drugo hitrost pri merjenju prepustnosti, a se je podpovprečno izkazal v neposredni bližini pri 5 GHz. 122 Mb/s je bilo namreč dovolj le za sredino lestvice. Boljše mu je šlo po standardu ac, kjer dosegel četrti rezultat. Spet slabše je bilo pri 2,4 GHz, kjer se je znašel bolj na sredini. Nighthawk je soliden usmerjevalnik, ki ga nekaj konkurentov prehiti dovolj, da ga ne moremo priporočiti.
Veliko usmerjevalnikov ponuja tudi možnost preizkusa hitrosti spletnega priključka.
V srednjem cenovnem razredu se najbolje obneseta dva usmerjevalnika, ki sta si po meritvah tako blizu, da je skorajda vseeno, katerega izberete. Asus RT-AC66U je naslednik zmagovalca našega preizkusa pred tremi leti, ki je slišal na ime Dark Knight. Tokrat se je pri nas z dodanim standardom ac in na meritvah odrezal dobro. Povsod je zaostal večinoma le za dražjimi primerki in hitrimi usmerjevalniki Buffalo. Nikoli ni posegel po najvišjih mestih, a je bil vedno v zgornji polovici. Malce moti to, da ni vhoda USB 3.0, ki ga večina primerljive konkurence ima. AC66U ima tako le dva vhoda USB 2.0. Asus gre pohvaliti še za hiter in pregleden vmesnik. Ni sicer na ravni Synologyja, a je povsem primerljiv z Netgearom in Liksysom. Je pa AC66U zanimiv še zaradi svoje velikosti oziroma prostornine, saj gre za razmeroma majhno napravo, ki ob Nighthawku in Linksysu EA7500 deluje skromno.
Prav Linksys EA7500 je usmerjevalnik, ki se je v srednjem razredu odrezal najboljše. Hitrostno je primerljiv z Asusom RT-AC66U. Prav tako ima USB 3.0 in je cenovno malce ugodnejši.
EA7500 je usmerjevalnik, ki se je najbolje znašel na vseh meritvah, pa tudi cenovno. Dražji modeli so sicer hitrejši, a so razlike premajhne. Zmagovalec med najdražjimi modeli, D-Link DIR-890L, recimo pri 5 GHz po standardu ac doseže hitrost 492 Mb/s, EA7500 pa se na enaki razdalji odreže s 327 Mb/s. Po standardu n je razlika med usmerjevalnikoma 90 Mb/s (D-Link 221 Mb/s, Linksys 129 Mb/s). Ne gre za zanemarljive hitrosti, a za njih plačamo še enkrat toliko. Za D-Link je treba odšteti 335 evrov, Linksys pa stane 160 evrov. Dražji modeli so praviloma hitrejši in bodo zmogli kakšno zvijačo več, a je razlika v ceni prevelika, da bi jih bilo mogoče priporočiti pred najboljšimi napravami srednjega cenovnega razreda. To pa je letos Linksys EA7500.
Premalo
Težava poceni usmerjevalnikov so ponudniki interneta, ki strankam že vrsto let ponujajo brezplačne usmerjevalnike. Na začetku smo dobili od ponudnika domov dve škatli – modem in usmerjevalnik, nato pa jih je večina začela domov dostavljati škatle, ki so znale oboje. Ko imamo enkrat doma modem in usmerjevalnik v eni napravi, je nakup poceni usmerjevalnika nesmiseln, saj bodo te naprave v redkih primerih pomenile konkreten korak naprej. Veliko bolj verjetno je, da bo razlika v dometu in hitrosti tako neznatna, da bi bilo čisto vseeno, ko bi uporabljali napravo, ki nam jo je dal internetni ponudnik. Poceni usmerjevalniki so tako nemara uporabnejši kot dodatne dostopne točke, a zato vsi izdelovalci izdelujejo namenske naprave, ki jih je lažje nastaviti. Predvsem pa namenske dostopne točke opravljajo le eno nalogo in opravljajo jo dobro. Časi, ko je bilo treba za normalno delovanje domačega brezžičnega omrežja kupiti usmerjevalnik, so minili. Trenutno se splača v boljšo napravo vložiti le takrat, ko potrebujemo višje hitrosti in daljši domet.
Praviloma potrebujemo trenutek ali dva, da se usmerjevalnik in odjemalec sporazumeta in začneta z najvišjo hitrostjo prenosa. Te so zdaj lahko že res visoke, okoli 500 Mb/s.
Cenovno smo letos usmerjevalnike razdelili na tiste nad 200 evri, tiste med 100 in 200 evri, ter najcenejše, katerih cena ne preseže stotaka. Glede na funkcionalnosti, ki jih dobimo pri srednjem in najdražjem segmentu, so poceni usmerjevalniki podhranjeni na več načinov. Osrednji je odsotnost gigabitnega stikala, saj ima kar nekaj naprav na tokratnem preizkusu še vedno 100 Mb/s stikalo. Da je zmeda še večja, ga ima nekaj primerkov, ki podpira standard n in ac, kar pomeni, da je brezžična hitrost višja od tiste, ki jo zmore vgrajeno stikalo. Tako se nekateri usmerjevalniki z modemom pogovarjajo po nižji hitrosti, s katero lahko oddajajo brezžično omrežje. Nakup teh usmerjevalnikov je jalov, in jih je nemogoče priporočiti.
Zaradi tega odpadejo Netgear JNWR2010, D-Link DIR-809, Asus RT-AC51U, Linksys EA6100, TP-Link Archer C50, Tenda FH456, Tenda N301, Trendnet TEW-731BR. Vsi ti usmerjevalniki so v spodnjih polovicah lestvic hitrosti. Tu in tam kateri izmed njih tudi preseneti in ga najdemo bolj na sredini kot na dnu, a podobne podvige bo zmogel tudi usmerjevalnik, ki vam ga je ob sklenitvi naročnine dal internetni ponudnik.
Trendnet TEW-813DRU je povprečen usmerjevalnik, ki je na preizkusu dosegal rezultate, ki bi mu jih pripisali glede na ceno in to, da ga je izdelalo podjetje Trednet. Ta izdelovalec ne slovi po najboljši izdelavi, saj so usmerjevalniku narejeni iz občutno bolj cenene plastike kot večina konkurence. Podobno bi lahko rekli tudi za izdelke Tenda, a so v Trendnetu še bolj varčevali pri izbiri materialov. TEW-813DRU je tako povsod v spodnji polovici lestvic. Nekoliko preseneti pri merjenju 5 GHz v neposredni bližini, saj se je tam z rezultatom 136 Mb/s uvrstil na sredino. To pa je tudi edina svetla točka, saj bi za takšno cenovno postavko lahko pričakovali več. TEW-813DRU namreč stane 85 evrov in je najdražji med poceni usmerjevalniki. Posledično se je uvrstil nad vse neposredne konkurente, a razlike niso tolikšne, da bi opravičevale toliko višjo ceno. Ima en vhod USB 2.0, je brez zunanjih anten in pozna standard ac. Glede na to, da ima gigabitno stikalo, ga velja omeniti, a se 85 evrov kljub vsemu zdi preveč glede na to, da je to že blizu meje stotaka, nad katero se začne resna konkurenca.
Trendnet TEW-733GR je po zunanjosti enak dražjemu TEW-813DRU, a ga je na nekaterih meritvah celo prehitel. V neposredni bližini pri 2,4 GHz je dosegel povprečnih 97 Mb/s, to je 4 Mb/s več kot dražji brat. Tudi nadstropje niže se je odrezal bolje, potem pa se primerjava konča, saj TEW-733GR ne pozna standardov n in ac, tako da ne oddaja pri 5 GHz. Trendnetovi usmerjevalniki tudi ne poznajo mobilnih aplikacij za upravljanje, predvsem pa so narejeni iz podpovprečnih materialov. Hitrostno so pravzaprav v svojih cenovnih razredih vedno nekje v povprečju, a nikoli zares ne navdušijo. Tudi njihov uporabniški vmesnik ni nič posebnega. V podobno kategorijo izdelovalcev smo v preteklih letih metali TP-Link in Tendo. Prvi se je iz podpovprečja izkopal že davno in zdaj dela dobre usmerjevalnike. Medtem je Tenda malce napredovala, a sta skupaj s Trendnetom tista izdelovalca, od katerih ne pričakujemo veliko in zato še nismo bili razočarani.
Na koncu pridemo do najmanjšega zla, do usmerjevalnika, ki sicer ni nič posebnega, a je najmanj slaba izbira Netgear JNR3210, če potrebujete poceni napravo. Usmerjevalnik podpira le 2,4 GHz, a ima gigabitno stikalo. Tako bi znal v kakšnem manjšem stanovanju priti prav. Prek stikala bi lahko z internetom oskrboval namizni računalnik, brezžično omrežje pa bo dovolj za branje spletnih mest.
Netgearov JNR3210 je med cenejšimi napravami tokrat med boljšimi - za razliko od veliko ostalih ima vsaj gigabitno stikalo.
Kot smo napisali na začetku pregleda poceni naprav, te vedno bolj izgubljajo smisel, saj glede na škatlo, ki jo dobite od internetnega ponudnika, ne ponujajo dovolj. Denar, ki bi šel za tako poceni usmerjevalnik, bi bilo bolje zapraviti za kaj drugega. Za konec pa omenimo še usmerjevalnik, ki ga v Monitorju kot poceni izbiro priporočamo že tri leta. V tabeli ga tokrat ne boste našli, saj smo ga preizkusili že neštetokrat. Gre za TP-Link TL-WR740N in v kakšni (spletni) trgovini smo ga videli že za 13 evrov. 13 evrov je cena, ki vam bo prinesla zanesljiv majhen usmerjevalnik, ki podpira standard n. Boljše razmerje med funkcionalnostjo in ceno je težko najti. Na TL-WR740N lahko celo namestimo DD-WRT, a je že TP-Linkova privzeta programska oprema dovolj stabilna. 13 evrov je manj kot stanejo vsi poceni usmerjevalniki na letošnjem preizkusu in kupovati kateregakoli od njih je v primerjavi s poceni TP-Linkom nesmisel.