Poljski prostorski tiskalnik

Objavljeno: 26.3.2019 | Avtor: Marko Kovač | Kategorija: Preizkusi | Revija: April 2019

Čeprav se je zdelo, da je tudi na področju tiska 3D zmagala dolgočasnost in je večina dilem uspešno razrešenih, pa nas občasno kak izdelek opomni, da še zdaleč ni tako. Tokrat smo preizkusili že nekoliko starejši 3D-tiskalnik Zortrax M200, a ker razvoj teh ni več vrtoglavo hiter, si je smiselno ogledati nekatere posebnosti.

Tiskalnik je po vseh letih še vedno eleganten.

In teh ni ravno malo. A začnimo na začetku. Zortrax je manjše podjetje iz vzhodne Poljske, ki se s trirazsežnim tiskom ukvarja že kakih 6 let. Najprej so delovali kot podporniki številnih drugih naredi-si-sam tiskalnikov, toda zaradi številnih omejitev ali pa le nespretnosti uporabnikov (te smo občutili tudi sami), so se odločili številnim trpinom olajšati ta del posla in so zasnovali svoj sistem. Prav zaradi tega namena – omiliti težave 3D-tiska – pa so uporabili zaprt sistem. Ne govorimo o ohišju, o tem nekoliko kasneje, temveč o celotnem okolju. Tako tiskalnik podpira le namensko programsko opremo, dolgo časa je podpiral le namenski osnovni material, fine nastavitve pa so prav tako onemogočene. A začnimo od začetka.

Zortrax je model 3D-tiskalnika M200 predstavil že leta 2015 (v razvoju pa je bil vse od 2011) in takrat požel precejšnje navdušenje tako laične kot strokovne javnosti, kar morda pojasni njegovo dolgoživost. Samo ohišje tiskalnika je kovinsko in zelo estetsko, prebarvano z elegantno črno barvo. Kovinsko ogrodje daje tiskalniku ustrezno togost. Tudi delovna plošča velikosti 200 × 200 mm je ustrezno toga, čeprav bi pri večjih temperaturnih gradientih lahko prišlo do krivljenja. Kalibracija položaja v vertikalni smeri je namreč izvedena samodejno ob začetku tiskanja tako, da se tiskalnik s kovinsko glavo dotakne kovinske plošče na štirih vogalih. A vseeno smo že pred leti poznali tiskalnike, ki so kalibracijo opravljali bolj temeljito. Kolut s polnilom lahko odložimo na obešalnik, nameščen kar na ohišju tiskalnika, kar je razmeroma učinkovito in predvsem kompaktno.

Vodila, ki vodijo tiskalno glavo v horizontalni ravnini in delovno ploščo v vertikalni smeri (kar omogoča tisk izdelkov do višine 180 mm), so primerno postavljena na robove škatle, kar pomeni, da je prostor dodobra izkoriščen. Na žalost je tiskalnik mogoče opremiti le z eno glavo, torej ne moremo hkrati tiskati v dveh barvah ali z dvema materialoma. Stranice tiskalnika so pokrite z lahko odstranljivimi polprosojnimi akrilnimi ploščami, ki omogočajo tako nadzor kot tudi dostop do tiskalnika. Nekoliko moti le, da tiskalnik nima zgornjega pokrova in je zato tudi precej glasen, a za doplačilo si lahko omislimo posebno kapo z vgrajenim HEPA-filtrom.

Z-suite zna le razdeliti predmete po mizi.

Pri priključkih pa pridemo že do prvih čudaških posebnosti. Tiskalnik je namreč samostojna enota in z računalnikom načelno ni povezan. Edina možnost za prenos datotek iz računalnika ali od koderkoli že v tiskalnik je pretikanje priložene kartice SD (!). Ta omejitev je smešna in, milo rečeno, tudi podcenjujoča do uporabnika. V Zortraxu so na začetku za tiskalnik M200 obljubljali tudi brezžično povezavo, o čemer priča tudi velik čitljiv, a zavajajoč napis na prednji strani tiskalnika. Fake news per excellence. Po skoraj 5 letih v prodaji bi kupec pričakoval, da bo podjetje s krepko pisavo izpisano obljubo tudi izpolnilo. No, roko na srce, to možnost je dobil naslednik tega modela – tiskalnik M200 plus. Najbrž ne boste presenečeni, če dodamo, da novejši tiskalnik stane vsaj 200 evrov več in, seveda, starega ne vzamejo v zakup.

Če boste namesto brezžične povezave hoteli uporabiti staro dobro ožičeno klasiko, ne upajte preveč. Ni nam uspelo najti niti prav tako omenjene vtičnice USB, temveč le priložen USB-bralnik spominske kartice, kar pomeni, da prek računalnika ne moremo neposredno spremljati ali dodatno optimizirati poteka tiska. Nekaterim bo to všeč, večino pa bo tak pristop spravljal ob živce, saj bo za vsak popravek treba tiskalnik izključiti (ne, tiskalnik ne pozna možnosti čakanja ali predčasnega zaključka) in začeti znova. Podobno je z omejenostjo le na spominsko kartico – spet so omejitve kot, na primer, nezmožnost čakalne vrste, opozoril ipd. Tako, recimo, lahko med tiskom zmanjka polnila, vendar tiskalnik tega niti ne opazi. Pa četudi bi, bi na to težko opozoril kogarkoli, saj se pri komunikaciji z ostalim svetom zanese le na mali zaslon in piškav zvočnik. Sicer bi si morda lahko pomagali z izračunom porabe polnila pred tiskom, a kaj, ko niti računalnik niti tiskalnik ne vesta, koliko polnila je še na kolutu. Roko na srce, koluti, ki imajo navitih približno po 800 g 1,75 mm debelega polnila, imajo narisane grobe oznake na vsakih 200 g polnila, a to so res približne ocene.

Pa dobro, boste rekli, to ni orodje za omahljivce, to je pritiklina za hard-core uporabnike, ki g-kodo pišejo na roko. No, in tu je naslednji šok. Zortraxov tiskalnik uporablja le svoj rezalnik (slicer), ki ima zelo piškave možnosti urejanja in popravljanja modelov. M200 tako zna uporabljati le posebno verzijo g-code inovativno poimenovano z-code. Še več, posodobitev programske opreme tiskalnika (firmware) sploh ni predvidena pri neodvisnih proizvajalcih, tako da uporaba druge oblike zapisov neposredno na tiskalniku ni mogoča. Rezalnik, navdahnjeno poimenovan Z-Suite, je podobno tog. Zategadelj bo morda odgovarjal novincem, saj bodo imeli ti nastavljeno praktično vse, toda resnejši uporabniki ne bodo mogli spreminjati določenih finih nastavitev, ker tega v programu enostavno ni predvideno. Tako program uporabnika neposredno sili v izdelavo debelega podsloja (raft), kar je malodane nemogoče izklopiti, hkrati pa zanj porabi veliko dragocenega materiala. Podobno je s prednastavljenimi podporami, ki jih je prav tako težko izklopiti. Te so konkretno debele in po minuti čiščenja izdelka nam je bilo jasno, zakaj so tiskalniku priložene kakovostne ščipalne škarje. Ob tem je skorajda nemogoče, da ne bi pomislili na poljske stereotipe in kako se današnja poljska demokratičnosti širi tudi na računalniško področje. (Bogve kakšen bi bil slovenski tiskalnik – morda tak, ki bi imel več glav, a bi se kregale med sabo in ena drugo poskušale izriniti iz tiskalnika, ali pa morda takšen, ki bi zase zahteval boljše polnilo, kot bi ga imel sosednji ipd.) Kakorkoli že, Z-Suite je daleč od univerzalnosti in vsak, ki bo hotel modelom dodati še kakšno malenkost ali dve, bo moral vmesne korake narediti z drugimi, boljšimi in predvsem dodatnimi orodji, kar spet ne olajšuje uporabe.

Tiskanje je sorazmerno kakovostno.

Hkrati so bila vsaj do nedavnega polnila omejena na tista, ki jih je ponujal sam Zortrax. A roko na srce, teh prav zares ni malo (lahko pa seveda uganete, da imajo vsa imena, ki se začnejo z zelo popularno črko Z): Z-ABS (jup, Zortraxov akrilonitril butadien stiren), Z-ULTRAT (nekoliko odpornejši ABS), Z-GLASS (prozoren material, mešanica modificiranega polietilentereftalata (PET) in steklenih vlaken), Z-HIPS (zelo odporen polistiren, namenjen, na primer, za igrače ipd.) in podobno. Polnila pa imajo tudi svojo Z-ceno, ki dosega tudi 50 EUR/kg in več. V domačih delavnicah bi za podobnovrsten material plačali morda pol manj.

Če se prebijemo skozi vse te Z-ovire, pa je hitro tiskanje res dokaj nezahtevno. Vnaprejšnje nastavitve dobro opravijo svoje delo in ni opravkov s klasičnimi težavami, kot je slab stik tiskanega kosa z ogrevano mizo. Tudi kakovost tiska je res solidna, in to brez zahtevnega nastavljanja, kar gre tiskalniku v čast. Tako verjetno kar veljajo pogumne tehniške lastnosti, kot sta ločljivost med plastmi med 25 in 50 mikrometri ter natančnost pomika motorjev kar 1,5 mikrometra. Mi smo med drugim natisnili navoj za adapter objektiva (C-mount) in je deloval brez dodatne obdelave. Na tiskanem kosu tako večinoma ni mogoče opaziti slojevitosti, ki je običajna pri manj natančnih tiskalnikih. Toda potem spet začnejo prevladovati težave – tako je gretje ogrevalne mize hudičevo počasno in seveda ga je nemogoče nastaviti na hitrejšo stopnjo. Počasna sta že razrez geometrije in programiranje z-code (česar seveda ni mogoče zamenjati). Tudi umirjanje mize je počasno, tiskanje podsloja pa tudi zahteva čas. Tako ves čas, ki ga morda privarčujemo s hitrejšo in »trotlziher« pripravo, nato izgubimo s počasnimi postopki, ki so zapečeni v samo Z-napravo.

Fake news ali zakaj nimajo napisa turbo dizel.

In na koncu še cena. Tiskalnik stane zavidljivih 2000 evrov, kar je še dandanes veliko, sploh za omejitve, ki jih prinaša. Res je, da so cene (šele) nedavno začele nekoliko upadati, a niti ne povsod. Hkrati pa se z nakupom priklenete na proizvajalca, ki vam sicer veliko obljublja, a v vseh letih še ni izpolnil vseh obljub, kaj šele naslovil par zahtev. Na žalost se je Zortraxov tiskalnik M200 tako izkazal za pravega zagonskega dr. Jekylla in g. Hyda – odlična in zanesljiva zasnova, ki je ob začetku svojega bivanja kot resnični izdelek imel le nekatere nujne pritikline (na primer nalepko za WiFi, a brez njega), s katerimi so daljnega leta 2015 upali na lepšo prihodnost. Toda potem, kot da so proizvajalci pozabili na zveste kupce, ali še huje – so jih raje pospešeno molzli z dražjimi polnili, s slabšim in slabo podprtim programskim orodjem ter z zastarelo komunikacijo s karticami, ki je ostala na ravni programirljivih statev izpred 300 let.

Zortrax M200

Kaj: 3D-tiskalnik, ki omogoča tisk s številnimi različnimi materiali

Cena: 2.000 EUR

Kdo: Mikroing

Za: Enostaven tisk.

Proti: Cena, priklenjenost na izdelovalca, počasnost.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki