Podarim dobim

Menjavo dobrin so ljudje prepoznali že v prazgodovini in se vse odtlej niso več ločili od nje. Mene je barantanja naučila babica, ki se na primer spominja, kako so krompir menjali za drva in da je moj pokojni oče v življenju vedno kaj "kompenziral". Žal so ljudje kmalu po iznajdbi menjave ustvarili denar in z njim zmotno mišljenje, da bo tako trgovanje enostavnejše. Denar je postal sveta vladar. A še tako trdni temelji neke trditve se ob velikih socialnih spremembah hitro zamajejo. Nekdanji Jugoslovani že vedo, drugi spoznavamo to danes.

Pred kratkim sem na znanem slovenskem spletišču prodajal dobro ohranjen telefon HTC Desire. Zanj sem zahteval 150 evrov, kar je poštena cena, zato ponudb ni manjkalo. Klicali so me vsi, od strokovno podkovanih mešetarjev do naivnežev, ki sploh niso vedeli, kaj kupujejo. Med vsemi me je najbolj navdušila nenavadna ponudba, ko mi je vesel Dolenjec v zameno za telefon ponujal domače vino in/ali odličen domači naravni sok iz grozdja, jabolk in korenja (v litrskih steklenicah). Ker me cviček, cvičkov liker ali frankinja niso mikali, sem se odločil za sok v vrednosti 200 evrov. Tehnološki navdušenec z lastno turistično kmetijo je bil v blagu pripravljen odriniti trideset odstotkov več, kot je bila na začetku postavljena cena! Če mu telefon dostavim, bo meni in družini ponudil še prenočišče. Naravni sok in vikend paket na turistični kmetiji za odslužen pametni telefon? Sem imel kar slabo vest. Ampak v osnovi je bilo trgovanje vedno táko. Sam imam zaradi narave svojega poklica dostop do tehnološke robe, kmet pa ima soka na pretek in ga tudi ponujena postelja prav nič ne stane. Odlična kupčija je to, ko sta obe strani enako zadovoljni z njo. Odsotnost denarja in doživeta radost sta me prepričali v reprizo dogodivščine.

V spletu sem objavil oglas za telefon Samsung Galaxy S2, ki mu nisem določil cene. Napisal sem, da denarja ne potrebujem, zato zanj sprejemam zgolj različne dobrine. Izzivalni oglas je dosegel svoj namen in najrazličnejše ponudbe so hitro napolnile moj poštni predal. Največ je bilo takih, ko so mi ljudje ponujali drug (manjvreden) telefon. Res ne vem, zakaj bi želel menjati Galaxy S II za Samsungov aparat prve generacije ali za katerega od HTCjevih palčkov? Ko sem prevetril ponujeno in spotoma odstranil nepridiprave, ki so navidezni nabiralnik le smetili, je še vedno ostal zavidljiv kupček poštenih kupčij. Ob pogledu nanje sem presenečeno ugotovil, da je blagovna menjava tudi danes nekaj povsem običajnega in še zdaleč nisem edini trgovec s takim pristopom. Tako mi je starosta tovrstnega trgovanja za telefon ponudil robe, količinsko primerljive z manjšo enoto Najboljšega soseda, češ naj si izberem, kar mi srce poželi. Od telefonov, iger, igrač, kolesa do elektronske cigarete, likalnika in majic priznanih znamk IceBerg in Armani. Drugi so bili skromnejši, amaterji s posamezno zamislijo, kako do predmeta poželenja. Ti sestavljajo dve skupini. Na eni strani so tehnološki navdušenci, ki imajo na primer odveč fotoaparat DSLR nižjega cenovnega razreda, star Nokiin netbook ali neuporabljen profesionalni monitor podjetja Dell. Kljub številčnosti meni sicer sorodnih duš sem veliko raje prebiral, kaj so mi ponujali neposvečeni z željo po zmogljivem pametnem telefonu. Ta druga skupina je imela širšo paleto izdelkov za menjavo, od zimskih gum, tečaja joge do vodnega avtomata v vrednosti 700 evrov. Prav pri vseh so me zasrbeli prsti in skoraj bi se Samsungovega lepotca znebil v zameno za nekaj, česar resnično ne potrebujem. A kot kvartopirec sem želel videti, kaj me čaka za naslednjim vogalom. Priznam, potihoma sem pričakoval več nespodobnih ponudb, saj bi bilo tako barantanje vznemirljivejše od suhoparnega tehnološkega trgovanja. Dočakal sem jo. Zgolj eno, in še to le polovično. Začelo se je sramežljivo, a sem kljub temu po daljšem besednem draženju od nje dobil sporočilo, da si telefona res želi in naj povem, kaj bi jaz hotel od nje, da ga dobi. Sem že imel prste na navidezni tipkovnici, ko sem si premislil. Naprej si nisem upal. Raje sem Galaksijo zamenjal s prvim, ki je prišel mimo z jabolčno štirico. Tako sem ohranil čisto vest in hkrati zadovoljil svojo drago, ki si je tak telefon že dolgo želela. Za nameček pa sem poskrbel za novega spreobrnjenca, ki bo v prihodnosti pridigal za Googlov tabor.

Kaj poreči za konec? Ni boljšega načina, kako se znebiti odvečne tehnologije in privarčevati kak evro. Ob takih kupčijah praviloma dobimo več, kot je vreden prodajani artikel. Nad blagovno menjavo sem navdušen in je vsekakor nisem uporabil zadnjič. Pri interesentih najbolj pogrešam različne storitve, saj bi mi kakšna praktična storitev, vodovodna pipa mi že kar nekaj časa pušča, prišla bolj prav od starega telefona, pa naj bo ta v denarnem pogledu še tako čislan. Prav tako me je izkušnja znova prikovala na trdna tla, kar zadeva žensko zanimanje za tehnološke navdušence. Klicali so me predvsem moški in utrujali z enimi in istimi predlogi. Ženske imajo pregovorno več idej. Sam sem čakal na jezno ženo, ki bi se želela znebiti moževega velikega televizorja, ki so mu ga pravkar dostavili iz Amerike. Pomanjkanje pozornosti nežnejšega spola znova dokazuje, da kljub najdražjim in najboljšim igračkam nikoli ne bomo segli niti do kolen sosedovemu mulcu z nedokončano osemletko, kabrioletom in prsato plavolasko na sopotnikovem sedežu.