Poceni giganti

Objavljeno: 26.1.2010 | Avtor: Žiga Veber | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Januar 2010

Še nedolgo tega je bilo vse, kar je prikazovalo sliko v dovolj solidni velikosti in ni zasedlo polovice naše pisalne mize, zlata vredno, skoraj dobesedno. Cene monitorjev LCD so se gibale krepko čez 100 tolarskih tisočakov in ko so se cene spustile pod to mejo, smo uporabniki množično razgrabili zalogo takratne novitete. Oči niso več bolele niti po večurnem nočnem pisanju člankov ali po igričarskem maratonu. Vendar je bilo takrat vse bolj mini, natančneje, dvakrat bolj mini.

Diagonale niso segale dosti dlje od 17 palcev, večinoma pa se je zgodba končala že pri petnajstih. Danes jih po velikosti prekaša tudi dosti prenosnikov. In čeprav se 17 ne sliši dosti manj kot 24, je razlika velikanska. V praksi se izkaže, da je delovna površina na 24-palčniku natanko dvakrat večja od tiste na 17-palčnem monitorju, saj so bile standardne ločljivosti za slednje 1280 × 1024 pik, danes pa povprečen 24-palčnik zmore 1920 ×1200 pik.

Povečalo se je tudi število izdelovalcev ali, bolje rečeno, tistih, ki v svoja ohišja vgrajujejo bolj ali manj enake zaslone. Konkurenca je vedno zdrava reč, še posebej v kriznih časih, saj znatno pripomore k izboljšanju ponudbe oziroma, po domače rečeno, stvar je mogoče dobiti poceni. Znatno vlogo so tako kot na številnih področjih odigrali Azijci, ki se prav tako poslužujejo uporabe novih priljubljenih tehnologij, kot je osvetlitev LED in izdelava zaslonov kakovostnejših matrik. Cene 24-palčnih monitorjev so se tako spustile pod magičnih 200 evrov, najcenejši so tako na voljo že za slabih 160 zelencev stare celine. Za ceno dražjih pohodnih čevljev imamo tako na pisalni mizi opraviti s pravim gigantom, kar je bilo še pred dobrim letom dni le utopija.

Skrb za slabšo kakovost je prav tako v mnogih primerih odveč, vsaj v primerjavi s tržno podobno umeščenimi izdelki izpred nedavnega. Res so v poceni modelih uporabljene le zasloni s slabšimi matrikami TN, ki so primerne za prikazovanje hitro gibljivih slik, ne pa tudi za resno delo, kjer barve in pravilen prikaz skrajnih sivih odtenkov nekaj velja, vendar tudi leto nazaj ni bilo nič drugače. In kar je še bolje, takšen zares kakovosten monitor LCD, ki se ponaša z matriko PVA in s katerim je tudi neprofesionalno obdelovanje fotografij prijetno opravilo, je mogoče dobiti za okroglih 300 evrov.

Zlati Monitor

Monitorjev, ki navdušijo, je tokrat na preizkusu kar nekaj in odločitev ni lahka. Po prikazu slike je najboljši Eizo CG241W, vendar je njegova velika slabost (izredno) visoka cena. Med nekoliko dražjimi modeli se najbolje odrežeta Samsungov Syncmaster F2380 in Philips Brilliance 240PW. Oba uporabljata za prikaz slike napredno vrsto matrike. Prvi se ponaša z odličnim kontrastom, dobro kotno vidljivostjo in razmeroma ugodno ceno, za palec večji Philips pa z odlično barvno pravilnostjo in kotno vidljivostjo, višjo delovno površino, vendar ima nekoliko slabši prikaz svetlih podrobnosti. Uporabnikom lahko oba toplo priporočimo. Ker pa smo tokrat preizkusili največ monitorjev, ki za prikaz slike uporabljajo klasično matriko TN in so cenovno tudi dosti ugodnejši, zlati Monitor podeljujemo modelu Aoc 2436Pwa, ki stoji na zelo dobrem stojalu, njegove slikovne lastnosti pa so glede na ugodno ceno le 185 evrov prav tako zelo dobre.

Tehnologija v monitorjih LCD

Kakovost prikaza slike na monitorju je odvisna od več stvari. Pomembna je vsekakor osvetlitev ozadja, od katere je odvisen barvni spekter, ki ga monitor lahko prikaže. Hladne katode CCFL se ponašajo z razmeroma ozkim barvnim spektrom, zaradi česar je spekter barv, ki ga matrika lahko "prefiltrira", ožji in s tem slabši. Pri novejših monitorjih zato izdelovalci pri številnih modelih razsvetljavo ozadja menjajo z bolj učinkovitimi diodami LED, ki med drugim pripomorejo tudi k bolj enakomerni osvetlitvi ozadja, pa še poraba energije v ekološko nastrojenih časih nekaj šteje. Nekateri izdelovalci to težavo rešujejo tudi z na novo razvitimi hladnimi katodami, vendar bodo po našem mnenju na koncu kljub vsemu prevladale "ledice". Njihovih prednosti je kar nekaj, in sicer se ponašajo z daljšo življenjsko dobo, trošijo manj energije, pa tudi njihova izdelava je cenejša. Poleg tega jim je s spreminjanjem napetosti moč spreminjati temperaturo beline.

Srce vsakega prikazovalnika slike je vseeno matrika in tudi če je ozadje osvetljeno s pomočjo najnovejših tehnologij, bo prikaz slike slabših matrik vendarle manj natančen. Matrika je nekakšen trojni filter zelene, modre in rdeče barve, ki s spreminjanjem prepustnosti pričara želeni odtenek barve. Razlike nastanejo v načinu odpiranja, saj nekatere matrike odsevajo barve enako dobro skoraj v vse smeri, pri nekaterih pa je zaradi tehnoloških omejitev razsipanje svetlobe omejeno in bolj usmerjeno le v določene smeri, to pa se v praksi pozna kot slabši vidni kot. Kotna vidljivost se pri nekaterih vrstah matrik lahko razlikuje tudi glede na svetlobno jakost trenutno prikazane slike, saj so kristali obrnjeni drugače glede na prepustnost svetlobe, zato velikokrat opazimo slabši vidni kot na temnejših podlagah. V teoriji je kotna vidljivost v stopinjah deklarirana kot največji kot, pod katerim slika ohrani vsaj 10 % kontrasta, vendar je v večini primerov ta kot izmerjen v najbolj idealnih razmerah. Od tega, kako hitro delujejo ti filtri, pa je odvisen odzivni čas.

Najbolj razširjene so matrike TN (twisted nematics). Na trgu so najdlje, zaradi česar so danes že močno izpopolnjene, vendar vseeno ostaja mnogo pomanjkljivosti. Kar spomnimo se kakšnega starejšega prenosnika, na katerem je bil ogled filma v troje praktično nemogoč, danes pa se monitorji z uporabo tehnološko enake vrste matrike odrežejo precej bolje in dokler ne gledamo vanje od spodaj, velikokrat na prvi pogled ne opazimo slabše kakovosti. Njihova poglavitna prednost je poleg zelo ugodne cene izdelave, zaradi česar so na trgu zelo razširjene, tudi hiter odzivni čas v novejših modelih. Tudi pri tem velja sicer biti pozoren na dejanski podatek, saj izdelovalci velikokrat omenjajo vrednost spremembe iz sivega v siv odtenek, kar zmorejo matrike najhitreje. Nekatere matrike TN prikazujejo barve s 6 biti po barvnem kanalu, a je to nekoliko premalo, zato si dodatno pomagajo s sosednjimi pikami in skupni seštevek je tako nekoliko boljši. Matrike TN so v praksi po prikazu slike najslabše v vseh pogledih, vendar so najcenejše za izdelavo in izjemno hitre (dober odzivni čas).

Da bi izboljšali vidni kot in druge slabosti zaslonov LCD so pri Hitachiju leta 1996 razvili novo vrsto matrike, imenovano IPS (in-plane switching). Te so se ponašale z veliko boljšim vidnim kotom in dosti bolj natančno barvno reprodukcijo, kar je odlika tudi izboljšanih različic te matrike še danes. Njihovo veliko pomanjkljivost je predstavljal zelo dolg odzivni čas, slabša pa so bila tudi kontrastna razmerja in črna ni bila povsem črna. Novejše različice, med katerimi sta najbolj uporabljeni S-IPS in H-IPS so te pomanjkljivosti drastično zmanjšale, vendar delno vseeno ostajajo. Na kratko, vidni kot teh matrik je najboljši, trpijo pa črnine in posledično kontrast.

Kaj pa barvna pravilnost? Tu stvari niso tako črno-bele in mnogi zagovarjajo najboljšo barvno pravilnost le pri matrikah IPS. Narobe bi zapisali, če bi rekli, da se motijo, vendar pa se kljub temu nekateri najbolj elitni izdelovalci v svojih modelih še vedno odločajo za vrsto matrik VA (vertical alignment) in rezultati naših preizkušanj, pa tudi subjektivna ocena naših oči, govorijo v prid tudi tej tehnologiji. Vsekakor pa jih gre med seboj ločiti nekoliko bolj kot matrike IPS. Matrike vrste MVA je leta 1998 razvil Fujitsu, z namenom, da izdela nekakšen kompromis med slabšimi TN in izjemno dragimi in počasnimi IPS. Uspelo jim je narediti matriko, ki je zmogla visoko kontrastno razmerje in hiter odzivni čas (čeprav dosti slabši kakor TN), vendar so zahtevale izjemno močno osvetlitev ozadja, to pa se je v praksi poznalo v monitorjih s slabo svetilnostjo, pa tudi barvna reprodukcija ni prav nič navduševala. Pri novejših matrikah te vrste so karakteristike zelo izboljšane in izjemno dobre v vseh pogledih, po kotni vidljivosti pa jih na primer H-IPS in S-IPS še vedno premagata. Druga vrsta matrik VA se imenuje PVA. Odlikuje jo še večje kontrastno razmerje, poleg tega je barvna reprodukcija pri različicah S-PVA nekaterih novejših modelov izjemna. Te matrike so uporabljene v nekaterih najdražjih modelih. In tako vojna med tehnologijama vendarle ni dokončno odločena. Tako S-IPS kot tudi S-PVA se ponašata z zelo dobro barvno reprodukcijo, IPS prednjači s kotno vidljivostjo, PVA pa s kontrastnim razmerjem. V praksi so stvari zelo odvisne od dejanske izpeljanke določene matrike in lahko nekoliko variirajo, toda v grobem velja - za resno delo je najprimernejši IPS.

Primerjava kotne vidljivosti kakovostnih matrik TN in VA

Prva slika pod drobnogledom prikazuje klasično matriko TN, na drugi pa je vidna veliko bolj kompleksna matrika S-IPS tokrat preizkušenega Appla.

Kako smo preizkušali?

Preizkušali smo po naših ustaljenih metodah, in sicer v konstantnih svetlobnih razmerah, zaradi česar so naši preizkusi barvne pravilnosti zadnjih let prav tako združljivi med seboj. Mimogrede, opazen je napredek pri kakovosti barvne reprodukcije cenejših monitorjev. Vsak monitor smo predhodno ogreli in opazili, da se nekateri dejansko močno segrejejo, predvsem tisti opremljeni z LED osvetlitvijo pa ostanejo zaradi manjše porabe energije hladnejši. V namene preizkušanja smo uporabljali barvni kalibrator X-rite, MonacoOptix XR Pro, s katerim smo najprej prilagodili kontrast na najboljšega, ki je na določenem monitorju še uporaben, in prilagodili svetlost za uporabo v srednje osvetljenih prostorih. Tako dobimo tudi nekakšen povprečen rezultat tako za tiste, ki bodo svoje monitorje uporabljali v zelo temnih prostorih, kakor tudi pri močni dnevni svetlobi. Naslednji korak je izdelava barvnega profila, prav tako s pomočjo kalibratorja, ko je profil izdelan, pa sledi še preizkus barvne pravilnosti. Pri nekaterih monitorjih smo opravili kar nekaj preizkusov z uporabo različnih nastavitev in na koncu izbrali najboljši rezultat.

Primerjava barvnega odstopanja hladnega in osvetljenega ter ogretega monitorja v temi.

Kako pomembno je za relevantne rezultate preizkušanje ogretih monitorjev v popolni temi, smo ob uporabi umetnih luči v našem laboratoriju preizkusili na hladnem Philipsu - razlika je bila več kot očitna. Prav tako smo pri preizkušanju Eizovega modela naleteli na rezultat, ki ni bil povsem v skladu z rezultati, ki smo jih pridobili ob predhodnem srečanju s tem modelom pred nekaj časa. Težava je bila v nekoliko umazani površini samega monitorja, zaradi česar kalibrator ni deloval pravilno. Težavo s prahom in prstnimi odtisi smo odpravili in rezultat je bil enak kot pred časom.

Takšen je tudi naš nasvet uporabnikom: kalibracijo je treba izvajati le na ogretem in čistem monitorju, pri pogojih, v kakršnih bo monitor uporabljen oziroma, še bolje, v temi.

Acer V243H

Danes svetovni velikan Acer se je leta 1976 povzpel na trg z vsega 11 zaposlenimi, zdaj pa njihovi izdelki zasedajo velik delež na številnih segmentih elektronskih naprav. Tako imajo v svoji ponudbi, namenjeni domačim uporabnikom, poleg široke palete prenosnih in namiznih računalnikov kar nekaj monitorjev LCD, ki pa se po tehnični plati ne razlikujejo kaj dosti. Tako so vsi opremljeni z matriko TN, kar pomeni, da spadajo praviloma med ugodnejše modele, tak je tudi tokrat preizkušeni V243H. Zanimivo, da kljub razmeroma ugodnim cenam Acer nima pravega prizvoka poceni izdelovalca, čeprav je tokrat preizkušeni model podobno kot tisti, ki smo jih preizkusili pred časom, cenovno najugodnejši na preizkusu.

To gre opaziti že ob prvem stiku z napravo. Kljub temu da se piše leto 2010, ta model ni opremljen z vhodom DVI, temveč na zadnji strani najdemo le analogni VGA. Prav tako naprava ni opremljena z nobenim dodatnim priključkom in tako je na zadnji strani le še tisti za napajanje. Že ko Acer vzamemo iz škatle, opazimo majhno maso in nič kaj kakovostno izdelavo, mehek plastični podstavek pa s pomočjo zatiča pritrdimo na stojalo. Na mizi ne stoji nič kaj prepričljivo in se zelo rad zamaje, ko pa smo želeli nastaviti naklon monitorja, smo bili prepričani, da se je nekaj zlomilo. Nastavljanje naklona je pri tem monitorju najslabše od vseh, ki so se kdaj znašli v našem laboratoriju, saj stojalo poka ne glede na to, kako se lotimo nastavitve, ta pa je skrajno nezvezna.

In potem gredo stvari počasi na bolje. Kakovost tipk za spreminjanje nastavitev je dobra, pa tudi lepo dostopne so, vsakokrat zamuden je le dostop do nastavitve kontrasta in svetlosti, saj je zaradi možnosti izbire vnaprej nastavljenih parametrov treba najprej izbrati uporabniško nastavitev.

Kontrast je uporaben pod nastavitvijo 60 %, a ga je kljub temu dovolj, saj je naš kalibrator nameril vrednost nekaj več kot 1 : 1000, svetlosti pa je prav tako dovolj.

Enakomernost osvetlitve slike je nekoliko slabša, to je še posebej opazno na črni podlagi, kjer sta spodnji in zgornji rob slike močneje osvetljena. Tudi na sivi podlagi je na zgornjem robu opaziti nekoliko temnejšo sliko, pa tudi na sredini je z izjemo svetle horizontalne črte opazna rahlo temnejša lisa. Nekoliko nas je zmotilo še rahlo šumenje na zelo drobnih vzorcih. Kotna vidljivost je za to vrsto zaslona povsem zadovoljiva, še nekoliko več, pa tudi razpoznavnost svetlih sivin je zelo dobra. Nekoliko slabše se odreže le na temnejših sivinah, vendar so tudi te zadovoljivo vidne. Manj razločen je prikaz svetlih odtenkov roza barve, skupno barvno odstopanje pa je solidnih 2,18.

Acer V243H svoje delo glede na izjemno ugodno ceno opravlja zelo dobro, saj se ponaša s solidno kotno vidljivostjo in razpoznavnostjo sivin, na slabo stojalo pa bodo kupci, ki za monitor niso pripravljeni odšteti več denarja, verjetno kmalu pozabili, še posebej, če je njihova pisalna miza dovolj trdna, da se ne maje.

Acer V243H

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,18.

Cena: 156 EUR.

Za: Ugodna cena in razmeroma kakovosten prikaz slike.

Proti: Zelo slaba kakovost stojala, le vhod VGA.

Kaj pa prihodnost?

Prihodnost je vsekakor v novih tehnologijah in do zdaj uveljavljeni monitorji LCD bodo sčasoma vsaj v razredu popularne elektronike odšli v pozabo. Na prvem mestu je vsekakor tehnologija organskih diod OLED, ki jo nekatere manjše naprave uporabljajo že danes in prvi odzivi uporabnikov so polni navdušenja. Takšen je na primer Samsungov pametni telefon Omnia HD. Prednost te tehnologije je ugodna cena izdelave, poleg tega so kontrastna razmerja pri teh zaslonih zelo velika, predvsem po zaslugi globokih črnin. OLED zasloni so izjemno tanki, poleg tega so pri prikazu temnih odtenkov tudi izjemno varčni, saj ne potrebujejo osvetlitve ozadja. Zaradi možnosti tiskanja matrik na mnogo materialov jih bo mogoče uporabiti tudi na oblačilih in premičnih panojih, njihova glavna pomanjkljivost pa je trenutno še vedno obstojnost. Ker so organske spojine manj obstojne, je njihova življenjska doba kar nekajkrat krajša kot pri zaslonih LCD, najbolj na udaru pa so zaradi svoje sestave modre pike.

Tehnologij prihodnosti je poleg te še kar nekaj, izpostaviti velja še tehnologijo QDLED ali tehnologijo kvantnih pik, pri katerih je poraba energije prav tako odvisna od trenutne jakosti osvetljenosti slike in so zato enako primerne za uporabo v energetsko varčnih napravah. Kot zanimivost velja omeniti, da imajo lahko takšni zasloni do 100-krat večjo svetilnost kakor LCD in CRT, kar da 40.000 cd/m2. Prav tako je zaradi enostavnega prilagajanja barve, ki jo te diode oddajajo, mogoče iztržiti do 30 % širši barvni spekter kot pri do zdaj uporabljenih tehnologijah. Po načinu delovanja sta si ti dve tehnologiji nekako v sorodu, naprednih tehnologij pa je v pripravi še kar nekaj. Več o kraticah in tehnoloških podrobnostih pa kdaj drugič, vsekakor pa tudi prihodnost ne bo dolgočasna in črno-bela.

Aoc 2436Pwa

Pri Aocju svoj model 2436Pwa uvrščajo v profesionalno serijo, pa čeprav na njem ni prav nič zares profesionalnega. Tja po njihovem spada predvsem zaradi ohišja, sicer pa se od ugodnejših bratov ne razlikuje kaj dosti, vsaj ne po prikazu slike. Uporabljena je matrika TN, zaradi česar je prikaz slike daleč od tiste, ki jo zmorejo prikazati profesionalni izdelki, se pa 2436Pwa lahko pohvali s stojalom, ki je nastavljivo po višini.

Sprednji del monitorja je odet v srebrno barvo, kljub temu da je na voljo le en vhod USB, pa še ta se skriva zadaj levo, se pri Aocju zelo radi pohvalijo, da je v napravi vgrajen "podaljšek", ki podpira standard USB 2.0. Zadnji del monitorja in stojalo sta grajena iz črne plastike, kovinski pa je spodnji del podstavka, kar je dobro, saj pripomore k trdnosti. Mogoče ga je obračati za 360 stopinj, nastavljanje po višini pa zaradi solidne trdnosti podstavka ne povzroča težav in poteka razmeroma gladko. Omogoča tudi zasuk za 90 stopinj, zaradi česar lahko zapišemo, da je skupna prilagodljivost stojala zelo dobra.

Nadležne so za dotik občutljive tipke, s katerimi je zelo težavno operirati v temi, kakor smo med preizkušanjem počeli mi, vendar je takšna rešitev bolj stvar okusa. Je pa res, da je vedno treba gledati, kam polagamo prste, in takih malenkosti se zlepa ne navadimo. Poleg tega razočara še menu, za katerega je dobro imeti kaj skupnega s prevajalci hieroglifov, da razberemo, kaj točno predstavljajo sličice, velikokrat pa niti ne izvemo vrednosti določene nastavitve, dokler se ne pomaknemo nanjo.

Naredili smo kar nekaj preizkusov z uporabo različnih nastavitev, vendar se je najbolje odrezala kar tista prednastavljena, vsaj kar zadeva barve, prav tako z nastavitvijo "gamma" lastnosti slike le poslabšamo. Enakomernost osvetlitve je razmeroma dobra, na sivi barvi so sicer rahlo vidne navpične črte in robovi so temnejši, predvsem zgornji, na črni barvi pa je spodnji rob močno vijoličen zaradi kotne vidljivosti, drugi robovi pa so prav tako nekoliko osvetljeni. Prikaz različno intenzivnih barvnih odtenkov je enakomeren, prav tako se monitor dobro izkaže pri prikazu skrajnih sivin.

Aoc 2436Pwa se glede na ugodno ceno ponaša z zelo dobrim in prilagodljivim stojalom, pa tudi prikaz slike je glede na zasnovo razmeroma korekten, vgrajeni so še osnovni stereo zvočniki.

Aoc 2436Pwa

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,93.

Cena: 185 EUR.

Za: Ugodna cena, opremljenost in prilagodljivost stojala obenem.

Proti: Za dotik občutljive tipke in nejasen menu, ni profesionalen, kakor mu pravi izdelovalec.

Aoc 2436Swa

Zgornji del ohišja je zelo podoben kot pri dražjem bratu 2436Pwa, le da je v tem primeru oblečen v klavirsko črno ohišje, ki odseva zunanji rob slike in je občutljivo za prstne odtise. To vsekakor ne gre dobro skupaj s podobno zasnovo menujskih tipk, kakršne prav tako uporablja dražja različica tega monitorja, saj se je okvira pač treba dotikati, da lahko kaj nastavimo. Sprehod po menuju tudi tukaj ne prinaša posebnega zadovoljstva, saj je na las enak kot pri modelu 2436Pwa, vendar se gre tolažiti s tem, da večina uporabnikov pri monitorjih menujev ne uporabi velikokrat.

Monitor je prav tako opremljen z vgrajenimi zvočniki in priključkom USB, vendar v tej različici na zadnji strani ne bomo našli digitalnega vhoda DVI, kar je za današnje čase nekoliko smešno, čeprav šumenja slike na drobnih vzorcih nismo zaznali. Prav tako pa zelo veliko razliko med tema dvema monitorjema predstavlja stojalo, ki mu lahko nastavljamo le naklon in je veliko manj trdno kot pri dražjem modelu.

Barvna pravilnost je z rezultatom 1,92 dobra in praktično enaka tisti, ki smo jo izmerili pri zgoraj opisanem monitorju, kontrast je prav tako uporaben nekako do vrednosti 60 % nastavitve na menuju, na zalogi pa je dovolj svetlosti. Enakomernost osvetlitve ozadje se ne razlikuje od modela 2436Pwa, prav tako so sivine lepo razpoznavne tako na svetli kot na temni skrajnosti. Tudi svetlost prikaza različnih barvnih odtenkov je enakomerna, žal pa smo tudi pri tem modelu opazili rahle temnejše navpične črte na sivi podlagi. Dosti bolje se odreže belo osvetljeno ozadje, kjer so odstopanja vidna predvsem zaradi kotne vidljivosti, zaradi katere je slika na desni strani toplejša.

Monitorju je poleg kabla VGA priložen tudi tisti za priklop vgrajenih stereo zvočnikov, napajalni in USB kabel.

Aoc 2436Swa sicer ni slab monitor, vendar pa je model 2436Pwa kljub vsemu toliko boljši, pa čeprav je prikazana slika praktično enaka, da cenejšega kupcu te znamke težko priporočimo, razen če si izrecno želi svetleče črn okvir okrog slike in se mu dodatnih nekaj evrov zdi zares preveč.

Aoc 2436Swa

Velikost: 23,6 palca.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,92.

Cena: 160 EUR.

Za: Ugodna cena in soliden prikaz slike.

Proti: Stojalo, menu, nima vhoda DVI.

Dell 248WFPb

Podobno kot dražji modeli je tudi ta ugodnejši Dellov 24-palčnik sestavljen iz zelo kakovostnega ohišja, ki sicer na pogled ni nič posebnega, a je enostavno oblikovano, uporabljeni materiali pa prijetni in masivni. Prav takšno je tudi stojalo, ki mu sicer lahko prilagajamo le naklon, vendar je trdno in daje monitorju odlično oporo, celo kadar je miza nekoliko majava, odlično pa se izkaže tudi kovinski podstavek. Nasploh je ta monitor kljub osnovni zasnovi zelo premišljeno sestavljen, menujske tipke pa so tam, kjer bi si jih želeli, ravno prav narazen, dovolj izbočene in ravno prav trde.

Čeprav se v praksi slika tega monitorja izkaže za zelo prijetno, pa ima kar nekaj pomanjkljivosti. Ena je vsekakor barvna pravilnost, ki še zdaleč ni slaba, vendar pa je slabša kot pri nekaterih ugodnejših tekmecih. Poleg tega smo pri preizkušenem primerku zasledili rahlo utripanje ali, bolje rečeno, premikajoče se vodoravne sivine, pa čeprav le na enakomerno osvetljeni sivi ali pa beli sliki. Optimalen kontrast je na voljo nekaj pod vrednostjo 60 %, kar po meritvah našega kalibratorja nanese 1 : 735, slika tega monitorja pa je lahko po potrebi dovolj svetla tudi za prostore, ki so močno osvetljeni z dnevno svetlobo.

Kotna vidljivost je nekako v spodnjem povprečju in ne navdušuje posebej, zaradi česar je tudi razpoznavnost temnejših sivin v določenih primerih nekoliko slabša, se pa toliko bolje odreže pri ločevanju zelo svetlih odtenkov in enakomernost osvetlitve je izjemno dobra. Tako temno sliko kazi predvsem vijoličen spodnji rob, ki nastane zaradi kotne vidljivosti, če pa kotne vidljivosti ne upoštevamo, praktično ni pripomb glede enakomernosti slike. Tudi naraščajoča jakost barv je prikazana zvezno, nekoliko premočni so le najbolj intenzivni odtenki modre in roza barve.

Razočara tudi izbira nastavitve sRGB, ki sliko naredi manj ostro, zaradi česar je branje besedila bolj naporno, pa tudi sicer se ne izkaže za barvno povsem korektno. Mnogo bolje je narediti lasten barvni profil s pomočjo kalibratorja.

Dell 248WFPb je eden tistih izdelkov, ki na papirju nima veliko pokazati, v praksi pa se odreže odlično, saj je prikaz slike prijeten, pa tudi nasploh kakovost izdelave ne razočara, zato ga lahko uporabnikom toplo priporočimo.

Dell 248WFPb

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,34.

Cena: 209 EUR.

Za: Kakovost izdelave, enakomernost osvetlitve, podstavek.

Proti: Nastavitev sRGB, nekoliko slabša barvna pravilnost.

Apple LED Cinema Display

Odet v čvrsto, elegantno in minimalistično oblikovano aluminijasto ohišje je paša tako za oči kot tudi za prste. Ko uporabnik prilagaja naklon monitorjev, ki so postavljeni na kakovostno stojalo, pomisli, da takšnih mehanizmov ni mogoče bolje izdelati, ker so takšne pač omejitve izdelave, vendar Applov LED Cinema Display dokazuje nasprotno. Prilagajanje naklona sicer poteka peresno gladko, vendar pa je to tudi vse, kar je temu monitorju mogoče nastavljati, nastavljivosti višine in česarkoli drugega odpadeta, enostavno in čisto po Applovo. Da, popolnoma vse, saj na ohišju samem ni mogoče prilagajati niti nobenega parametra slike, kaj šele glasnosti zvočnika.

Za naš preizkus smo uporabili najnovejši Apple Macbook Pro, saj monitorja na PC ni moč priklopiti. Če bi se nekoliko potrudili, bi sicer našli grafično kartico s priključkom Display port, vendar Cinema Display uporablja nekaj še bolj eksotičnega - mini Display Port.

Po priklopu monitorja na prenosnik se odprejo možnosti za nastavljanje ločljivosti in svetlosti ter izbiro barvnega profila. Enostavno in logično deluje vse skupaj. Ker je uporabljena kakovostna matrika IPS in je kontrast že tovarniško optimalno nastavljen, nam te ni treba prilagajati, pri kalibraciji pa svetlost prilagajamo kar prek prenosnika, z miško ali drsno ploščico. Izmerjena kontrastna vrednost znaša 1 : 910, kotna vidljivost pa je odlična. Pri preizkušenem primerku je bila matrika na levem robu nekoliko zvita oziroma zapognjena na 3 cm višine, napaka pri izdelavi pač, vendar je enakomernost osvetlitve zaslona kljub temu ostala zelo dobra. Kot pove že ime, je osvetlitev ozadja rešena s pomočjo diod LED, zmoti pa svetleča sprednja stran monitorja, v kateri je viden odsev okolice, čeprav priznamo, da je videti dobro. Ko priklopimo vse tri priključke, ki izhajajo iz ene same žice, Display Port, USB in magnetni priključek, ki napaja prenosnik, brez uporabe zunanjega napajalnika, smo takoj opremljeni še s tremi dodatnimi USB vhodi, kamero in zvočnikom. Ta sicer predvaja zvok le v mono tehniki, vendar mu to uspeva dosti bolje kot dvema zvočnikoma pri večini drugih monitorjev. Glasnost je dovolj velika in jo je mogoče prilagajati neposredno s prenosnika (in le tako), prav tako je odličen zvok. Dobra je tudi vgrajena kamera, ki je sicer opremljena z nizko ločljivim tipalom, vendar je kakovost slike odlična tudi pri nekoliko slabši svetlobi. Da je preklapljanje med kamero prenosnika in tisto v monitorju enostavno, pa verjetno ni treba poudarjati.

Apple LED Cinema Display je prestižen, enostaven za uporabo in dober monitor, vendar ni poceni in ga je moč uporabljati le na novejših Applovih napravah s priključkom mini Display port. Za svetleč zaslon pa je priložena tudi krpica ...

Velikost: 24 palcev.

Cena: 850 EUR.

Za: Videz, enostavnost rabe za uporabnike Applovih računalnikov, kakovost izdelave, odlična kamera in zvočnik.

Proti: Stojalo ni prilagodljivo po višini, uporaben le z novejšimi Applovimi računalniki, svetleč zaslon.

Eizo CG241W

Eizo CG241W je profesionalen izdelek, ki za prikaz slike uporablja visoko kakovostno matriko VA. Glede na ceno je na tokratnem preizkusu pravzaprav zunaj konkurence. Že samo na videz je ta monitor kljub velikosti 24 palcev zelo zajeten, pa tudi masa 11 kg je velika. Grajen je iz temno sive monotone, vendar kakovostne plastike in postavljen na trdno stojalo, ki vključuje odličen podstavek. Na stojalu je monitor mogoče nastavljati v vse smeri, trdnost je vedno odlična, mogoče pa ga je celo zasukati za 90 stopinj. Vhoda DVI sta dva, kakšnih drugih slikovnih vmesnikov pa pri monitorju takšnega razreda ne najdemo. Na zadnji strani sta na voljo še dva vhoda USB, poleg napajalnega kabla pa je to vse. Monitorju je priložen tudi senčnik, ki pomaga izboljšati enakomernost slike v razmerah, ko nagaja svetloba iz okolice, z njim pa lahko skoraj v vseh okoliščinah zagotovimo odličen prikaz slike. Ne manjka niti odprtina za pritrditev kalibratorja, Eizo pa je opremljen tudi s tipalom, s katerim po želji samodejno prilagaja svetlost.

Ko je govor o prikazu slike, je Eizo CG241W na tem preizkusu vsekakor razred zase. Nastavitve kontrasta ni, saj je ta že tovarniško nastavljen na optimalno vrednost in meri po naših meritvah celo nekoliko več kot obljublja izdelovalec. Odlična je tudi kotna vidljivost, ki ji praktično ne gre očitati ničesar, vsaj v mejah dejanskih kotov, ki jim naše oko matriko izpostavlja pri delu. Kot je razvidno tudi iz rezultatov naših meritev, je barvna pravilnost odlična in z odstopanjem le 0,84 najboljša na tokratnem preizkusu, nekoliko večja odstopanja je opaziti le pri določenih odtenkih modre in rumene barve. Jakost barvnega spektra narašča enakomerno, pa tudi razpoznavnost tako temnih kot najsvetlejših podrobnosti je vrhunska. Enakomernost osvetlitve je prav tako odlična, le na črni podlagi je opaziti rahle svetlejše lise, ki sijejo iz zgornjih dveh kotov. Tudi berljivost besedil je pri tem monitorju zares dobra, nekoliko pa razočara pri hitro gibljivih slikah. Omenimo še zelo osnoven uporabniški vmesnik za nastavljanje parametrov, v katerem pa najdemo vse, kar potrebujemo, s hitro tipko pa lahko dosežemo najnujnejše prilagoditve določenega profila ali pa zamenjamo kar sam profil.

Za Eizov model CG241W lahko zapišemo, da ponuja veliko za veliko. S petletnim jamstvom pa uporabnika tudi razbremeni skrbi o morebitnih dodatnih stroških.

Eizo CG241W

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 0,84

Cena: 2025 EUR.

Za: Barvna pravilnost, kotna vidljivost, enakomerna osvetlitev.

Proti: Nekoliko slabši odzivni čas, masa, cena.

Lenovo Thinkvision L2440p

Lenovov model L2440 je na voljo v različici s klasično CCFL osvetlitvijo ozadja in takšni, pri kateri ozadje osvetljujejo diode LED. Model L2440p je ugodnejši izmed dvojice, saj je opremljen s starejšo tehnologijo hladnih katod. Matrika je pri obeh modelih enaka, in sicer klasična TN.

Ohišje tega monitorja je po zasnovi stari znanec, saj smo ga v velikosti 22 palcev že spoznali, tokrat preizkušeni 24-palčni model pa se ponaša s praktično enakim kakovostnim stojalom, združenim s podstavkom. Mogoče mu je enostavno prilagajati višino in ga vrteti, vsekakor je nastavljiv tudi naklon, sliko pa lahko po želji tudi zasukamo. Samo ohišje monitorja je eno redkih, ki ga lahko po kakovosti izdelave in robustnosti postavimo ob bok skoraj industrijski uporabi namenjenemu Eizu, pa tudi nastavitve stojala so na enaki ravni. Tipke, ki so desno spodaj, se med seboj nadaljujejo v valoviti liniji in so primerno postavljene in trde, za uporabo brez pogleda nanje pa vendarle potrebujemo nekaj vaje. Menuji so oblikovani preprosto, vendar prijetno v slogu Lenovovih modelov ThinkPad, nastavitev pa je ravno prav in raznih odvečnih nastavitev dinamičnega kontrasta tu ne bomo našli. Odlično se izkaže tudi profil sRGB, kateremu namenjeno nastavitev je mogoče izbrati z menuja, ko je izbrana, pa Lenovo ne dopušča prilagoditve kontrasta in svetlosti.

Sicer je v praksi uporaben skoraj ves kontrast, oziroma ga je treba znižati za približno 5 odstotkov, barvna pravilnost tega monitorja pa je 1,82, to je celo nekoliko bolje kot pri dražjem modelu. Slučajno sta se na našem preizkusu tokrat znašla kar dva povsem enaka monitorja in zaradi primerjave smo preizkusili oba. Kot smo tudi pričakovali, razlik med prikazano sliko ni veliko, so pa kljub temu. Enakomernost osvetlitve je za malenkost drugačna, po rezultatih kalibratorja pa je odstopanje barvne pravilnosti slabih 5 %. Večja odstopanja pri obeh monitorjih so opazna pri prikazu določenih odtenkov modre barve, ob pogledu na barvno lestvico pa gre opaziti za odtenek slabšo razpoznavnost podrobnosti na zelo intenzivnih modrih in roza odtenkih. V določenih pogojih se zdi kljub uporabi priključka DVI besedilo nekoliko manj ostro, vendar le v določenih pogojih.

Na temni sliki so robovi nekoliko svetlejši, na sivi barvi so opazne rahle navpične črte in na beli barvi sta opazna temnejši spodnji in zgornji rob, vendar sta se monitorja izkazala za razmeroma enakomerno osvetljena. Kotna vidljivost sicer ne razveseljuje preveč, vendar od drugih monitorjev z matriko TN ta model vendarle ne odstopa veliko. Razpoznavnost svetlih sivin je zelo dobra, nekoliko slabše vidne so tiste temnejše, prav tako zaradi kotne vidljivosti.

Lenovo L2440 je zaslon, ki se odlikuje predvsem po odličnem stojalu in dobri prilagodljivosti, prikaz slike pa je za tiste, ki ne zahtevajo preveč, v praksi vendarle dober.

Lenovo Thinkvision L2440p

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,82.

Cena: 342,01 EUR.

Za: Odlično stojalo in prilagodljivost, prijetni in enostavni menuji.

Proti: Nekoliko slabša kotna vidljivost, ostrina slike na drobnih vzorcih.

Lenovo Thinkvision L2440x

Na prvi pogled je ta monitor povsem enak kot zgoraj preizkušeni, katerega oznaka se konča s črko p. Razliko opazimo šele na zadnji strani, kjer najdemo poleg VGA in digitalnega priključka DVI tudi tistega HDMI, monitor pa ima v ta namen tudi vgrajene zvočnike. Vsekakor se zadaj najde tudi klasični avdio vhod. Podobno kot pri modelu pa so tudi tukaj na levi strani na voljo trije vhodi USB, priključek, ki jih povezuje z računalnikom, pa je zadaj.

Glavna razlika med modeloma p in x pa je, kot smo omenili že zgoraj, osvetlitev ozadja, saj v tem primeru zadaj svetijo LED diode in ne klasične hladne katode. Kljub temu se razlika ne sliši tako drastično in slika tega monitorja se v praksi izkaže za dosti boljšo. Prikazana slika je veliko bolj "gladka", s tem imamo v mislih predvsem enakomernost osvetlitve in prikaza enakomerne slike. Sicer o tem nismo zasledili podatka, vendar sumimo uporabo drugačne, izboljšane matrike TN, saj je slika ostra v vseh okoliščinah, kotna vidljivost pa je boljša. Zaradi tega je tudi razpoznavnost različnih odtenkov skrajnih sivin mnogo jasnejša, sledu o kakšnih lisah pa tukaj ne gre opaziti. Na sivem ozadju je slika za odtenek temnejša na levi strani, temna slika je odlična, pa tudi črna točka je več kot tretjino temnejša, le zaloga svetlosti ni tako mogočna kot pri cenejšem modelu. Še enkrat lahko poudarimo, da je kotna vidljivost med boljšimi med matrikami vrste TN, prikaz različnih intenzitet barvnih odtenkov pa narašča zelo zvezno in pravilno.

Sama barvna pravilnost sicer ne navdušuje posebej, saj je naš kalibrator odčital povprečno odstopanje barvnih odtenkov z rezultatom 1,97, zaradi česar za profesionalno delo ta monitor ni primeren, je pa vsekakor odličen za uporabnika, ki mu grafično oblikovanje ni primarno delo.

Za evro manj kot 500 evrov je iz Philipsove tovarne mogoče dobiti sicer manj robusten monitor, ki pa se ponaša z boljšo barvno pravilnostjo in zares dobro kotno vidljivostjo matrike vrste IPS. Kljub temu je delo z Lenovom vendarle navdušujoče, predvsem v primerjavi z modelom L2440p. Od njega je boljši za vhod Display port, vendar žal tudi dosti dražji.

Lenovo Thinkvision L2440x

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,97.

Cena: 499 EUR.

Za: Kotna vidljivost glede na zasnovo, enakomernost osvetlitve in slike nasploh.

Proti: Nekoliko manjša svetlost, uporaba matrike TN glede na ceno.

LG W2442PA

Lg je v zadnjih nekaj letih znan tudi po zelo naprednem dizajnu in njihove naprave, tudi monitorji LCD, so v veliki večini na pogled zelo zanimive in prav nič dolgočasne. Kljub temu gre pri teh napravah dostikrat opaziti nekoliko bolj ceneno sestavo ali, bolje rečeno, ne tako robustno, da bi jo zaupali nekomu, ki s stvarmi ne ravna najbolj previdno. W2442PA je drugačen. Oblikovan je bolj klasično in nič kaj drzno, vendar je njegova sestava nekoliko bolj trdna, uporabljeni materiali pa robustni. Enako velja tudi za stojalo in kovinski podstavek, zaradi katerega monitor trdno stoji na svoji podlagi. Mogoče ga je vrteti za 360 stopinj, monitorju pa lahko tudi prilagajamo oddaljenost od podlage, omogoča pa tudi zasuk za 90 stopinj. Zelo močan je indikator vklopa, ki je modre barve, vendar ga je k sreči mogoče izklopiti.

Povprečna barvna pravilnost je z rezultatom 1,81 med boljšimi pri monitorjih te vrste, prav tako navdušuje enakomernost prikaza barvne palete, vse od temnih pa do najbolj živih barv. Enako velja tudi za prikaz sivin, vse do tistih najsvetlejših, nekoliko pa razočara kotna vidljivost, zaradi česar rahlo trpi prikaz temnih sivin.

Enakomernost osvetlitve sive slike je v skupnem dobra, le na sredini je ob pozornem pogledu opazna temnejša lisa, prekinjena s svetlejšo črto, kar je vidno tudi na beli barvi. Manj razveseljuje črna slika, ki je na zgornjem in desnem robu nekoliko svetlejša, spodaj pa sveti. Posebnih lis ne gre opaziti, razen ko se črna "zlomi", kakor nekateri pravijo, zaradi kotne vidljivosti.

Cena tega monitorja je glede na ponujeno zelo uravnotežena, saj se ponaša z dobrim prikazom barv in robustno izdelavo. Njegova ločljivost je 1920 × 1080, kar pomeni, da bo primeren tudi za ogled visoko ločljivega videa na celotnem monitorju v razmerju 16 : 9. Ni pa klasičen zanimivo oblikovan Lg, pa tudi kotna vidljivost mu malo nagaja. Kljub temu nakup v tem cenovnem razredu toplo priporočamo.

LG W2442PA

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,81.

Cena: 213,18 EUR.

Za: Prikaz barv, stojalo, robustnost.

Proti: Kotna vidljivost, osvetlitev temne slike, nezvezna nastavitev kontrasta.

Posebnež

LGjev model M2762D ni le monitor LCD z vgrajenim TV sprejemnikom, temveč pravi hibrid med monitorjem in pravim HDTV sprejemnikom. Na zunaj je skrit pod preobleko običajnega LCD monitorja z razmerjem stranic 16 : 9 in ločljivostjo 1920 × 1080 pik, ki mu omogoča prikazovanje slike v polni ločljivosti HD.

Televizijski del pa ima poleg klasičnega analognega vgrajen tudi sprejemnik DVB-T, naprava pa je zmožna razvozlati kodek MPEG-4, kar nam je s pomočjo zunanje antene omogočilo ogledovanje naše nacionalke v digitalni različici. Brez težav smo si ogledovali tudi preizkusni visoko ločljivi kanal, na katerem pa si trenutno (še vedno) lahko ogledamo le ponovitev poletne olimpiade. Monitor je opremljen tudi z nekaj visoko zvenečimi tehnologijami, kot sta TNT-HD in QuickView, in se z njimi zelo rad pohvali. Ker pa sta vezani le na lokalne zmožnosti signala v določenih državah, sta žal uporabni le v tujini.

Opremljen je tudi z dobrima stereo zvočnikoma, ki zagotavljata dovolj veliko jakost tudi za uporabo v nekoliko večjih dnevnih prostorih. Upravljanje poteka kot pri vsakem pravem televizorju prek enostavnega daljinskega upravljalnika, da ni potrebe po večkratnem nastavljanju svetlosti, pa priskoči na pomoč tipalo, ki zaznava jakost okoliške svetlobe. Tudi menuji so veliki in zelo televizijsko nastrojeni, zato so nekoliko manj uporabni kot klasični monitorski, saj jih ni mogoče premikati in motijo na primer med kalibracijo. Tudi barvna pravilnost kljub izklopu vseh dodatnih učinkov, ki so sicer v namen ogledovanja večpredstavnosti uporabni, z rezultatom 3,41 razočara.

Nastavitve lahko brez uporabe daljinskega upravljalnika prilagajamo s pomočjo za dotik občutljivega spodnjega roba okvirja, ki pa je tako kot ves v klavirsko črno ohišje oblečeni monitor občutljiv za prstne odtise. Lg je opremljen s celotnim naborom priključkov, saj sta na voljo kar 2 vhoda SCART, komponentni vhod, klasični kompozitni vhod, DVI in VGA, avdio vhod, optični digitalni izhod in priključek za anteno. Poleg modernega HDMI pa ne manjka niti vhod USB, ki omogoča neposredno pregledovanje fotografij iz računalnika.

LG M2762D je odličen hibrid med tv sprejemnikom in monitorjem LCD, ki pa ni namenjen zahtevnim uporabnikom, ki imajo veliko opraviti z grafiko in zahtevajo natančno reprodukcijo barv. Ampak takšni uporabniki hibridov tako ali tako večinoma ne želijo. Ločljivost je za tako velik monitor slaba, povezljivost je odlična, cena pa glede na to, da dobimo dve napravi v enem, ni previsoka.

Velikost: 27 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 3,41.

Cena: 360 EUR.

Za: Uporaben kot pravi tv sprejemnik, povezljivost, sprejemnik MPEG-4.

Proti: Ni primeren za resnejše delo z grafiko in slikami, slaba razpoznavnost temnih sivin, ohišje zelo občutljivo za prstne odtise.

Philips Brilliance 240PW

Philipsovo srebrno ohišje deluje na prvi pogled, pa tudi dotik nekoliko plastično, enako pa velja tudi za tipke, ki vodijo v sicer zelo pregleden in prijetno zasnovan menu. Tipke so sicer zelo logično postavljene, vendar nekoliko pretrde. Na spodnji strani se bohoti tudi široka luč, ki ji je mogoče nastavljati svetlost, skratka ohišje je znano že od prejšnjih modelov in prva pripomba se lahko glasi tudi: "Kaj je tu sploh novega?"

Že ob prvem pogledu na sliko je opaziti, da se monitor po kakovosti slike razlikuje od večine, ki smo jo tokrat preizkusili, saj je vanj vgrajena LGjeva matrika H-IPS. Ta zagotavlja odlično kotno vidljivost, skupaj z barvno pravilnostjo pa sta primerljivi s tistimi pri veliko dražjih modelih. Osvetlitev ozadja je pri tem monitorju sicer klasična CCFL, vendar izdelovalec obljublja močno izboljšavo teh hladnih katod, kar omogoča širši spekter prikaza barv. Prikaz temnih sivin podrobnosti je odličen pod katerimkoli kotom, nasprotno pa je prikaz zelo svetlih sivin slabši. Skušali smo ga izboljšati z nastavitvijo kontrasta in popolno zatemnitvijo slike, a zaman. Podobno smo opazili tudi pri najmočnejših odtenkih modre in vijolične barve, kjer so podrobnosti prav tako nekoliko slabše razvidne.

Siva slika je zelo enakomerno osvetljena. Če je uporabnik pozoren, sicer opazi nekoliko toplejšo desno stran, temna slika pa je razen v skrajnih kotih zelo enakomerna. Črna točka bi lahko bila nekoliko temnejša, vendar popolnosti ob vseh drugih odlikah, ki jih ponuja ta Philips, ne moremo zahtevati. Kljub uporabi praviloma počasnejše matrike IPS pa razveseljivo nismo opazili slabosti pri hitro gibljivih slikah.

O Philipsovih monitorjih LCD smo slišali kar nekaj kritik, pa tudi sami smo jih nekaj zapisali, oziroma označili za nekako povprečne ali pa raje pod to mejo. 240PW je popolno nasprotje in prikazana slika je zelo dobra, cena pa glede na konkurenco razmeroma ugodna. Prekaša tudi veliko dražjih tekmecev, edina večja zamera, ki mu jo lahko pripišemo, pa je prikaz svetlih sivin. Pa je ta zato toliko večja. Ko potegnemo črto, ta monitor za svojo ceno dobrih 400 evrov ponuja silno veliko in je, po domače povedano, "čista zmaga". Tako tehnično kakor tudi v praksi.

Philips Brilliance 240PW

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,13.

Cena: 413,59 EUR.

Za: Cena, odlična kotna vidljivost, pravilnost prikazanih barv, trden kovinski podstavek, odzivnost glede na zasnovo.

Proti: Prikaz skrajno svetlih sivin.

Philips Brilliance 240SW

Model Brilliance 240SW je na prvi pogled sicer zelo podoben modelu 240PW, saj s sprednje strani opazimo le črno stojalo, vendar gre za povsem drug razred monitorja. Vrsta matrike je tokrat običajna TN, stojalo pa nima prave opore na sicer dobrem podstavku, pa tudi nastavljivo ni po višini, niti ga ni mogoče zasukati. Tipke so enake, pa tudi meni sam, vključno z nastavitvami, je praktično enak. Tako je mogoče podolgovati modri luči podobno kot pri dražjem modelu nastavljati jakost ali pa jo povsem izklopiti, nastavitev temperature beline pa je kljub osnovni zasnovi monitorja mogoče lepo nastavljati po vrednosti v kelvinih. Enako velja tudi za nastavitev vrednosti gama, ki je lepo definirana s številkami, na voljo pa je tudi nastavitev za profil sRGB, ki se samodejno izključi ob spreminjanju parametrov.

Tudi pri tem monitorju žal razpoznavnosti svetlih sivin ne moremo pohvaliti, pa tudi pri tistih zelo temnih podrobnostih predstavlja veliko težavo kotna vidljivost. Če smo jo pri modelu 240PW nadvse pohvalili, pa je pri tem modelu žal nasprotno. Robovi slike so na sivi podlagi nekoliko temnejši, vendar manj opazni, ker je prehod med svetlim in temnim delom lepo enakomeren, opazne pa so tudi rahle lise. Slabše se izkaže tudi po robovih dosti osvetljena črna barva, pojavljajo se svetle lise, na spodnjem delu pa je zaradi slabše kotne vidljivosti črna zelo vijolična. Dosti bolj enakomerna je bela podlaga, ki je rahlo temnejša le na levem in desnem robu. Povprečna barvna pravilnost tega monitorja z rezultatom 2,19 ne navdušuje, na intenzivnih roza odtenkih pa so podrobnosti težko razpoznavne.

Problem tega monitorja je že konkurenca znotraj hiše, katere prikaz slike je več kot dvakrat boljši, cena pa ni dvakrat višja. Cenjen je previsoko glede na to, kar ponuja, tudi v primerjavi z neposredno ali pa ugodnejšo konkurenco.

Philips Brilliance 240SW

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,19.

Cena: 252,86 EUR.

Za: Solidna svetlost, menu in nastavitve.

Proti: Prikaz svetlih sivin, kotna vidljivost, cena.

Samsung Syncmaster F2280

Samsung Syncmaster F2280 trenutno najugodnejši monitor v tem velikostnem razredu, ki se ponaša z matriko PVA. Ločljivost njegovega 23-palčnega zaslona je 1920 × 1080 pik. To pomeni, da je med drugim prilagojen za ogledovanje visoko ločljivih videoposnetkov v razmerju 16 : 9. Tokrat uporabljena različica matrike je cenovno ugodna C-PVA. Njena kotna vidljivost je dobra, zato so fotografije dobro razvidne po vsem zaslonu, vendar jo tiste najboljše IPS vseeno prekašajo. Odlična sta kontrast, ki meri po naših meritvah nekaj manj kot 1 : 2900, in črna točka, ki sveti z le 0,06 cd/m2, kar zagotavlja odlično črnino. Tukaj so jasno vidne prednosti matrike PVA, saj je kontrastno razmerje zares vrhunsko, tistega dinamičnega pa navajajo vse do vrednosti 1500. Poleg prilagojenosti ogleda videa pa ta monitor svojo ne najbolj profesionalno namembnost dokazuje tudi z nekaj vgrajenimi barvnimi učinki, kot je na primer prikaz črno-bele slike, prikaz starinske slike sephia ali pa prikaz zelenkaste slike. Tudi nastavitve vrednosti gama niso na menuju povsem določene, temveč označene s tremi stopnjami, pa tudi nastavitev temperature v kelvinih manjka. Ker je odzivnost tega zaslona malenkost slabša, sta na voljo tudi hitrejša programa fast in superfast response, barvna pravilnost z uporabo najhitrejše nastavitve pa se ne poslabša za več kot 10 %.

Razpoznavnost tako temnih kakor tudi svetlih sivin je odlična, ne glede na kot, pod katerim si jih uporabnik ogleduje. Enakomernost osvetlitve ozadja je zelo dobra, na beli in sivi barvi je slika rahlo temnejša na desni strani, vendar nikakor ne bolj opazno, črna podlaga pa je svetlejša le ob robovih.

Grajamo sicer odlično in v vseh smereh dobro nastavljivo stojalo, ki pa monitorju žal dopušča, da se po osi stojala guga levo in desno. Podstavek je trden, osvetlitev nad tipkami, ki naj bi pomagala pri razbiranju funkcije posamezne tipke, pa počne ravno nasprotno.

Samsung Syncmaster F2380 je monitor, ki se ponaša z odličnim kontrastom, dobro barvno pravilnostjo in izjemno črno barvo, vse skupaj pa ponuja po ugodni ceni.

Samsung Syncmaster F2280

Velikost: 23 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,40.

Cena: 304,90 EUR.

Za: Cena glede na zasnovo, kotna vidljivost, prikaz črne barve in kontrast.

Proti: Malenkost slabša odzivnost, majavo stojalo.

Samsung Syncmaster 2494HM

Ohišje tega monitorja je klavirsko črno, pa najsi gre za okvir okrog slike ali pa za črno stojalo, ki je združeno s podstavkom. Po sprožitvi analognega stikala ob napajanju zadaj in dotiku spodnjega desnega dela okvirja se monitor vključi, pa tudi vse nastavitve opravljamo prek za dotik občutljivega spodnjega roba. Ta deluje nekoliko slabše, če so naši prsti preveč suhi, in postane prehitro masten, kadar niso. Stojalo, spojeno skupaj s podstavkom, ima vgrajena dva vhoda USB in priključek, ki ju usposobi, dostop do njiju pa je zelo priročen, če je stojalo nastavljeno visoko. Stojalo je kakovostno in, kot omenjeno, nastavljivo po višini, pa tudi sam podstavek je trden in vrtljiv, vendar na ravni podlagi ne stoji pri miru in se guga.

Barvna pravilnost z vrednostjo 2,20 sicer ni preveč spodbudna, vendar je tako velika tudi po zaslugi največjih dveh odstopanj modre in vijolične barve, med katerima je prva kar 6,24. Uporabna vrednost kontrasta znaša na solidnih menujih 80 %, na zalogi pa je velika mera svetlosti. Slabša je temna točka, kotna vidljivost pa je zelo dobra za to vrsto monitorja. Podrobnosti temnih sivin so zelo lepo razpoznavne, nekoliko slabše pa se monitor odreže ob pogledu na tiste zelo svetle. Pogled na barvno paleto deluje dovolj suvereno, saj je naraščanje intenzitete barv zvezno.

Pogled na enakomerno sivo ozadje sicer pričara prijetno sliko, vendar ima na sredini zaslona rahlo temnejšo vodoravno linijo, na straneh je temnejši zaradi kotne vidljivosti, pa tudi zgoraj je temnejši. Slabša je črna slika, ki je nekoliko svetlejša, še posebej zgoraj, opazne so lise, nekoliko desno od sredine monitorja pa je vidna svetla lisa. Med priključki ne manjka niti HDMI, tisti DVI pa prav tako podpira zaščito HDCP.

Samsung 2494HM je izdelek, ki daje vtis nekoliko bolj prestižnega modela, v praksi pa se izkaže dokaj povprečno, pa čeprav zelo uravnoteženo. Ko bi le cena bila za kak evro ugodnejša in se podstavek ne bi zibal.

Samsung Syncmaster 2494HM

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,20.

Cena: 242,90 EUR.

Za: Videz, postavitev vhodov USB, prikaz temnih sivin.

Proti: Podstavek, razpoznavnost svetlih podrobnosti.

Viewsonic VA2413Wmž

Še en posebnež, kot mu dandanes lahko rečemo, ki ne premore digitalnega vhoda. Plastika, v katero je zavit monitor, je nekoliko cenena in nekoliko suhoparno črna, poživijo jo le drobni papagaji v pisanem logotipu proizvajalca. Slabši je stik med stojalom in podstavkom, zaradi česar skupaj ne delujeta dobro, kljub temu da sta vsak zase dovolj dobra. Tipke za uporabo menujev delujejo zelo ceneno, sam menu pa je kljub špartanskemu videzu presenetljivo pregleden in praktičen. Vgrajeni so tudi zvočniki, zaradi česar je cena nekoliko višja kot pri tistih zares najbolj ugodnih modelih. Kotna vidljivost ne razočara in tudi slika deluje kljub le analognemu vhodu po zaslugi avtomatske prilagoditve ostro, z berljivostjo besedila pa ni težav. Kontrast je 1 : 1035, kar je dobro, med samo kalibracijo pa smo imeli težavo z zveznostjo nastavitve, saj se prilagajanje odvija preveč stopenjsko. Prav tako spreminjanje igra vlogo pri intenziteti barv, barvno temperaturo pa lahko pri tem monitorju nastavljamo v kelvinih. Na sivi sliki smo opazili nekaj rahlih navpičnih črt, črna barva pa se kljub dobri kotni vidljivosti pod kotom hitro popači in je tako opazno svetlejša zgoraj, levo in desno je nekoliko zlate barve, spodaj pa modrikasta. Spodaj pogled kazi tudi modra lučka, pokazatelj delovanja naprave.

Pri uporabi nastavitve sRGB, ki jo ta monitor kljub ugodni ceni premore, je uporabniku onemogočen dostop do nastavitve svetlosti in kontrasta, slika pa postane precej temna. Pri prikazu barvne palete so opazna prelivanja intenzivnejših odtenkov rdečkastih barv, se pravi oranžne, rdeče ter roza in vijolične.

Viewsonic VA2413 je zelo dober monitor, še posebej ko upoštevamo ugodno ceno. Kontrast je odličen, barvna pravilnost in kotna vidljivost pa sta za ceno 180 evrov zelo dobri.

Viewsonic VA2413Wm

Velikost: 23,6 palca.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,82.

Cena: 180 EUR.

Za: Soliden kontrast in barvna pravilnost.

Proti: Nima digitalnega vhoda, videz, razpoznavnost svetlih in temnih sivin.

Viewsonic VX2433Wm

Podobno kot zgoraj opisani model se tudi ta ponaša z diagonalo 23,6 palca v razmerju stranic 16 : 9, njegova ločljivost 1920 × 1080 pa je prilagojena visoko ločljivim videoposnetkom. Digitalni vhod DVI tokrat ne manjka, plastika pa je svetleče črna in deluje še nekoliko bolj ceneno. Je tudi izjemno občutljivo za vse vrste madežev in že ko ga vzamemo iz škatle, je po odstranitvi zaščitne folije neokusno umazan in že kot nov kar kliče po čiščenju s krpico. Stojalo sicer ni med bolj trdnimi, pa tudi nastavljivo ni po višini. Tipke za nastavljanje parametrov na menuju so za desnim robom, tista za vklop pa se skriva na sredini spredaj. Menu je enostaven, a pregleden. Ko se navadimo zaporedja tipk, postane nastavljanje tudi zelo hiter sprehod. Nastavitev kontrasta je preveč stopničasta in naš kalibrator je ni sprejemal dobro, je pa bilo kontrastno razmerje tudi pri tem monitorju nekaj več kot 1 : 1000. Na sivem ozadju je vidna lisa, pa tudi robovi so nekoliko temnejši, predvsem na desni strani je opazen temnejši pas. Na beli barvi so robovi slike nekoliko temnejši, na temni podlagi pa so robovi svetlejši, še posebej žari spodnji, pa tudi na strani se jakost sija ojača proti zgornjemu robu. Barvna pravilnost je nekoliko slabša kot pri osnovnem modelu in je 2,14, na barvni paleti pa je opazna nekoliko preveč močna roza barva, modra pa je na temnih delih pretemna.

Viewsonic je glede na ceno dobro založen tudi z vhodi in tako na zadnji strani najdemo poleg osnovnih VGA in DVI tudi tistega HDMI, ki omogoča priključitev visoko ločljivih naprav, kot so blu-ray predvajalniki, ne manjkata pa tudi avdio vhod in izhod. Vsi kabli so priloženi, razen najdražjega HDMI. Kdor želi HDMI vhod in močan kontrast, bo v tem monitorju našel zelo ugodno rešitev, drugim pa laže priporočimo katerega izmed konkurentov.

Viewsonic VX2433Wm

Velikost: 23,6 palca.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,14.

Cena: 204 EUR.

Za: Kontrast, HDMI.

Proti: Občutljivo svetleče ohišje, stopničasta nastavitev kontrasta.

Stanje na trgu in povzetek

Izbira monitorja je vsekakor zelo odvisna od tega, v kakšen namen bo služil. S tistimi S-IPS, pa tudi z najboljšimi VA monitorji, bo zadovoljen skoraj vsak, razen morda hitrosti najbolj željni igričarji, ki sovražijo tudi najmanjše zameglitve in zaostajanja slike. Vendar je treba k zadovoljstvu prišteti tudi ceno, ki se najbolj nagiba k matrikam TN. Monitorjev, v katere so vgrajene, je največ in izbira je zares pestra, žal pa se v večini ne glede na precej različne cene ločijo zgolj po oblikovanju in dodatkih. Vsaj v praksi so razlike v kakovosti slike zelo majhne, cene pa se gibljejo od okrog 160 evrov pa vse do slabih 500 evrov za 24-palčne modele. V večini primerov velja, da bo sliko samo enako dobro prikazal tako tisti za 200 kakor tudi najdražji TN zaslon. Zato vsem, ki lahko pogrešajo najhitrejšo možno odzivnost in so pripravljeni za monitor odšteti več kot 300 evrov, vsekakor priporočamo nakup takšnega z matriko VA ali pa IPS.

Med zelo priljubljenimi modeli, ki jih tokrat nismo preizkusili, se zelo dobro odreže - in ga je smiselno vzeti za morebitno izbiro - tudi Hpjev LP2475W, ki se ponaša z matriko H-IPS in je cenjen tudi med profesionalci, ki za zaslon ne želijo zapraviti preveč, saj njegova cena ne presega 500 evrov. Že večkrat preizkušeni Dellov S-PVA WFP2408 je prav tako eden najboljših večpredstavnih zaslonov sploh, njegova cena pa se giblje okrog 650 evrov. Tisti, ki želijo še nekoliko više, naj nikakor ne spregledajo Nec-ovega S-IPS Multisync 2490WUXi, ki ga je mogoče v spletnih prodajalnah dobiti že za dobrih 850 evrov.

Pa se vrnimo še na kratko k tistim cenejšim monitorjem. Njihova cena se je v zadnjem letu in pol približno razpolovila, kakovost prikazane slike pa se je v povprečju po rezultatih naših preizkušanj celo nekoliko izboljšala. Če imamo na mizi še vedno 17-palčni monitor LCD in si želimo zamenjavo z večjim, je vsekakor napočil pravi čas. 24-palčni modeli se bodo cenovno težko spustili še dosti niže, kakovost pa se v okvirih uporabljene tehnologije LCD prav tako med cenejšimi modeli ne bo precej izboljšala. Tudi redki lastniki katodnikov, ki so pred časom zanj zapravili več denarja, bodo po razumni ceni našli dobro LCD zamenjavo. Ali pa bodo počakali na tehnologije prihodnosti!

Tabela z rezultati 1

Tabela z rezultati 2

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki