Poceni ali prava mora?

Objavljeno: 30.10.2012 | Avtor: Simon Peter Vavpotič | Kategorija: Dosje | Revija: Oktober 2012

Gospodarska kriza se nam vse globlje zajeda v denarnice. Zmogljivi osebni računalniki se hitro dražijo zaradi padanja vrednosti evra proti ameriškemu dolarju; obenem se veča ponudba v najnižjem cenovnem razredu. Za marsikoga je nakup starega PC edina rešitev. Vendar se ob nepazljivosti sanje kaj hitro sprevržejo v moro, ko začnemo novi-stari stroj tudi uporabljati.

Če primerjamo zmogljivosti in cene računalnikov na spletnih straneh www.bolha.com in www.salomon.si s cenami novih modelov, dobimo vtis, da bomo star stroj zagotovo kupili ugodno, oz. bomo za ceno računalnika iz najnižjega cenovnega razreda dobili kar domači "superračunalnik". Številni oglaševalci celo prilagajo fotografije računalniških zaslonov, iz katerih naj bi sklepali, da različni diagnostični programi menijo, da je računalnik v najboljši kondiciji.

Pa vendar - vprašati se moramo, ali je hitrost (in "hitrost") res vse, kar potrebujemo pri nakupu rabljenega računalnika. Še pomembnejši pri odločanju je namreč namen, za kaj potrebujemo računalnik, in, posledično, njegova velikost in (ne)prenosnost. In tu so med ponudbami oglaševalcev velike razlike. Predvsem pa moramo biti pozorni na funkcionalne pomanjkljivosti starejših računalnikov - (pre)malo pomnilnika, majhen disk in še kaj.

Prah, ki se je v dobrih štirih mesecih nabral na lopaticah mini PCja

Prah na vstopni reži za zrak

Kakšen stroj potrebujemo?

Preden se podamo v raziskovanje ugodnih ponudb na Bolhi, Salomonovem oglasniku in podobnih spletnih dverih za (tudi) zastonjsko oglaševanje ali ostankov starih zalog pri trgovcih z računalniško opremo, se moramo vprašati, za kaj računalnik sploh potrebujemo. Nekateri so prilagojeni za igranje iger, drugi za predvajanje večpredstavnih vsebin in/ali pisarniško delo. Tretja skupina so računalniki za profesionalne programerje in domače programerske navdušence, znanstvenike, glasbenike, avdio in video montažerje, grafične oblikovalce, strojnike in druge, ki uporabljajo namenske aplikacije in prilagojeno strojno opremo. Tak računalnik je najteže kupiti iz druge roke; še posebej zato, ker mora iti v korak z novo programsko opremo, skupaj s preizkusnimi različicami operacijskih sistemov, ki jih še ni v redni prodaji in zanje številni izdelovalci strojne opreme še niso napisali gonilnikov (da, morda celo že z Windows 8). To se je v preteklosti že pokazalo pri prehodu z 32 na 64-bitni operacijski sistem Windows. Celo nekateri priznani izdelovalci strojne opreme so za svoje izdelke, ki ob izidu 64-bitnih Windows 7 niso bili več naprodaj, "pozabili" napisati 64-bitne gonilnike.

Za domače pisarniško delo, igranje manj zahtevnih iger (tudi starejših "3D") in večpredstavnost (filmi in glasba) bo povsem zadoščal kakovosten rabljen namizni računalnik prejšnje generacije ali po zmogljivosti primerljiva notes ali mini PC. Zadostujejo tudi prenosniki, čeprav sta v ospredju majhnost in majhna poraba energije, saj se po procesorski zmogljivosti večinoma enakovredno merijo z namiznimi računalniki (glej preizkus procesorjev v tej številki, op. ur.). Moči jim zmanjka le pri zahtevni grafiki 3D, na katero prisega posebna "kasta" računalnikarjev, "igričarji". Zelo zmogljivo grafično kartico lahko namreč vgradimo le v namizni računalnik. No, z redkimi izjemami, saj tudi nekateri zmogljivejši prenosniki omogočajo menjavanje grafičnih kartic. Vendar pa v majhnem ohišju ni mogoče zagotoviti zadostnega hlajenja za najzmogljivejše grafične procesorje.

Igričarji naj pred nakupom novega računalnika ne pozabijo preveriti rezultatov primerjalnih testov grafičnih kartic (enkrat na leto v Monitorju ali pa na spletni strani www.tomshardware.com). Zelo zmogljiva grafična kartica ima močno strojno podporo izrisovanju grafičnih elementov. Čeprav pri tem potrebuje solidno podporo glavnega procesorja, je slednji kljub temu manj odločilen kot pri grafičnih karticah srednjega cenovnega razreda, kjer bistveno večji delež opravil pri izrisu grafike izvede glavni procesor.

Intelova prodajna uspešnica zadnjih treh let so procesorji Core (i3, i5, in i7) z vgrajenim grafičnim procesorjem. AMD je na izziv odgovoril s svojimi glavnimi procesorji z oznako APU (angl. all-in-one processing unit, oz. procesna enota "vse v enem"). Računalniki, ki premorejo le tako grafično podporo, so primerni zgolj za uporabnike, ki ne potrebujejo podpore zahtevni grafiki 3D. Razen če imajo vgrajeno tudi zmogljivo grafično kartico in ne uporabljajo v procesor vgrajenega grafičnega procesorja.

Ker lahko dolgotrajen zagon računalnika in programov v Windows ter počasen prehod v hibernacijo in iz nje skazi užitek pri delu, je pomemben tudi hiter disk. V zadnjem času so pogoste kombinacije klasičnih diskov in diskov SSD (ti so brez gibljivih delov in zelo hitri). Slednji zagotavlja hitro nalaganje operacijskega sistema in hiter diskovni predpomnilnik (angl. disk cache), prvi pa ima veliko prostora za aplikacije. Vendar ne računajmo, da bomo kupili star računalnik s SSD, saj so slednji zares na trgu le kakšno leto ali dve. Pomembneje je vedeti, ali ima osnovna plošča tudi priključke za diske SATA, ki jih uporabljajo vsi novi diski (če bomo kasneje hoteli kakega dodati).

Čiščenje mini PCja z domačim sesalnikom za prah: pozor, pred delom se razelektrite in ne nosite gumijaste obutve!

Bo zanesljiv?

Glavna hiba starih računalnikov ni več nujno majhna zmogljivost, temveč pomanjkanje rezervnih delov in majhne možnosti nadgradnje. Najtežje je kupiti nov procesor za staro osnovno ploščo, nekoliko lažje, a še vedno skoraj nemogoče je nasprotno. To pomeni, da bomo ob okvari skoraj gotovo morali zamenjati oba, obenem pa tudi pomnilnik, saj novi računalniki uporabljajo pomnilnik DDR3, večina oglaševanih na Bolhi pa ima še DDR2 ali celo stari DDR. Na Bolhi je sicer pestra ponudba računalnikov, ki jih prodajajo po delih. Kljub temu je različnih izdelovalcev in tipov prenosnikov in drugih računalnikov zelo veliko in bomo težko našli nadomestni del, ki bo ustrezal prav našemu stroju.

Hvaljenje prodajalca s tem, da je računalnik navijal, oz. da je navit in deluje brezhibno, je pogosto znak za preplah. Priporočljivo je, da takega računalnika ne kupimo. Lahko pa celo sami zastavimo vprašanje, ali je bil računalnik kdaj "navit". Tudi če je odgovor "samo malo", je možnost, da bomo imeli v prihodnosti težave z nestabilnostjo in pogostimi sesutji operacijskega sistema. Večja, kot če kupimo računalnik od nekoga, ki še ni slišal za možnost "navijanja".

Najbolj kritični deli starejšega računalnika so vedno aktivni hladilni elementi (pri večini računalnikov so to ventilatorji) in napajalnik. Dobro je imeti pri sebi baterijsko svetilko, s katero lahko skozi hladilna rebra posvetimo v notranjost računalnika, ki ga nameravamo kupiti. Če se lastnik strinja, je dobro pogledati tudi pod pokrov in vizualno preveriti hitrost vrtenja ventilatorjev, saj navadno nimajo vsi možnosti merjenja števila obratov na minuto. Če se ventilator komaj vrti ali če se vrti počasneje, je verjetno pokvarjen. Lahko tudi z roko preverimo tok zraka. Če ga skoraj ni, je ventilator verjetno pokvarjen. Strokovnjak bo lahko preveril tudi izdelovalca in vrsto ventilatorja oz. hladilnika. Zelo dobro je, če ima ventilator kroglične ležaje; plastični zdržijo bistveno manj časa. Znanilci težav so tudi čezmerna glasnost in/ali občasno cviljenje in/ali občasno drgnjenje vetrnice ob ohišje ventilatorja. Hladilnik s takim ventilatorjem (lahko tudi samo ventilator, če ga je mogoče ločiti od hladilnih reber) bomo morali nujno nadomestiti z novim. Cene se gibljejo od 5 evrov navzgor, pri čemer je cena celotnega novega hladilnika procesorja z ventilatorjem od okoli 20 evrov naprej. Pri notesih delovanja odprtega računalnika sicer ne bomo mogli opazovati, lahko pa poslušamo ventilator med delovanjem pri polni obremenitvi.

Prah in umazanija sta se pri intenzivni rabi nabrala že na leto dni stari novi tipkovnici.

Pogosto rabljena tipkovnica notesa

Brez napak in pomanjkljivosti!

Ogled strojne opreme

Pri notesih je dobro prositi prodajalca, če nam pokaže, kako se zamenja akumulatorska baterija ali enota DVD (če je izmenljiva). Če ob odstranitvi baterije ali enote DVD v izpraznjeni reži opazimo veliko prahu (pogosto drobnih prašnih delcev), se takemu računalniku raje ognimo. Že res, da je mogoče prah posesati in očistiti, vendar ne vemo, kako dolgo je računalnik že deloval v zaprašenem stanju in se morda med pregrevanjem tudi poškodoval. Po drugi strani pa je to neizpodbiten dokaz pogoste in dolgotrajne rabe.

Tudi monitor moramo dobro preizkusiti. Najbolje je, če na plošči CD ali DVD s seboj prinesemo testni program, s katerim lahko temeljito preizkusimo vse zaslonske pike. Če bomo kasneje ugotovili, da ima monitor nekaj mrtvih pik, se bomo verjetno morali s tem sprijazniti. Vendar bo to težko, če so na sredini zaslona. Pri namiznih računalnikih lahko monitor zamenjamo z novim, pri notesih in dlančnikih pa ni verjetno, da nam bo to uspelo, saj za 3 ali 4 leta stare modele navadno težko dobimo rezervne dele. Preveriti moramo tudi delovanje oziroma jakost in enakomernost osvetlitve. Starejši zasloni LCD imajo osvetlitev s plinsko sijalko ("neonko"), novejši pa s svetlečimi diodami (LED). Pri pogosti in dolgotrajni rabi se svetilo iztroši in oddaja manj svetlobe kot na začetku.

Dobro se je prepričati tudi o tem, kako pogosto in koliko ur na dan je prodajalec uporabljal računalnik. Vprašajmo tudi, ali je bil kdaj zamenjan procesor, osnovna plošča, grafična kartica ali disk. Novejše komponente so vsekakor dobrodošle, po drugi strani pa moramo vedeti, da se takih menjav praviloma lotevajo le bolj izkušeni uporabniki, ki računalnik praviloma pogosteje uporabljajo.

S posebnim diagnostičnim programom (npr. www.HWiNFO.com) lahko preverimo, kako dobro se hladijo posamezne komponente stroja med delovanjem. A za to imamo navadno dovolj časa (potrebujemo vsaj 1 uro), saj je treba meritve izvesti med obremenilnim testom, ko so komponente (npr. grafični procesor na grafični kartici) nekaj časa maksimalno obremenjene. Tipične normalne delovne temperature so odvisne od specifikacij izdelovalcev posameznih komponent računalnika. Na primer: površina Intelovega procesorja je ogreta med 40° C in 50° C in naj bi pri večini procesorjev ne presegla 70° C, temperatura klasičnih diskov pa se giblje okoli 40° C, vendar pri večini izdelovalcev ne sme preseči 55° C, drugače tvegamo izgubo podatkov.

Tudi pri namiznih računalnikih je dobro z baterijsko svetilko posvetiti skozi reže napajalnika. Če pri tem zavohamo vonj po zažgani elektroniki (oz. zažgani električni izolaciji), je to zelo slab znak. Popolna okvara napajalnika navadno sicer ni usodna, saj so novi napajalniki večinoma združljivi z osnovnim standardom ATX in delujejo tudi v računalnikih prejšnjih generacij, ima pa lahko poškodba za posledico nepravilne napajalne napetosti, ki s časom poškodujejo procesorje in vse druge elektronske komponente.

Dober pokazatelj iztrošenosti je tudi tipkovnica; še posebej pri notesih in dlančnikih, kjer skoraj ni verjetno, da bi jo kdo zamenjal. Umazane ali napol izbrisane črke in/ali prah v režah med tipkami na tipkah pričajo o intenzivni rabi. Dobro se je pozanimati tudi, ali je prodajalec uporabljal notes tudi z namiznim monitorjem in tipkovnico, in si ju po možnosti ogledati. V tem primeru bo umazanije na vgrajeni tipkovnici sicer manj, vendar je računalnik zelo verjetno kljub temu precej iztrošen, saj so ga uporabljali tudi kot namizni računalnik.

Preveriti velja tudi zmogljivost akumulatorske baterije, ki je po vsakem ciklu polnjenja in z leti rabe manjša. Nekateri notesi (npr. znamke Lenovo) imajo v Windows navadno nameščen izdelovalčev program (v nasprotnem ga lahko potegnemo iz interneta), ki prikazuje odstotek ohranjenosti baterije oz. preostalo zmogljivost v Wh (vatnih urah). Akumulatorsko baterijo, staro več kot 4 leta, bomo verjetno morali prej ali slej zamenjati, razen če neodvisnosti od električnega omrežja skoraj ne potrebujemo. Vendar ne pozabimo, da iztrošena akumulatorska baterija zaradi pogostega polnjenja zelo obremenjuje napajalnik prenosnika. Dobro je preveriti, ali je bila akumulatorska baterija kdaj zamenjana, to se, ne nazadnje, vidi tudi iz datuma proizvodnje na ohišju. Če je pokvarjena in je ne potrebujemo, jo raje odstranimo in uporabljajmo računalnik brez nje!

Številni oglaševalci ponujajo celo pokvarjene prenosne računalnike po navidezno "smešnih" cenah. Morebitnega kupca (oz. računalniškega zanesenjaka) skušajo prepričati, da je stroj še mogoče popraviti. Med drugim lahko v oglasih preberemo: "Prenosnik je deloval brezhibno, po udaru strele pa se ni več prižgal" ali "Okvarjena je matična plošča, drugo pa deluje" ali "Računalnik ima zaradi padca razbit zaslon". V prvem primeru bo popravilo težko, saj je uničen najmanj napajalni del, lahko pa tudi preostala elektronika. V drugem primeru se moramo zavedati, da je dobiti novo osnovno ploščo po ugodni ceni "misija nemogoče". V zadnjem primeru je verjetno uničen tudi vsaj disk, saj je bil očitno pojemek pri padcu, ki ga navadno pogosto merimo z večkratnikom gravitacijskega pospeška (G), zelo hud. Zastavlja se tudi veliko drugih vprašanj brez jasnih odgovorov. Bomo znali brez servisne knjige prenosnik pravilno razstaviti in spet sestaviti? Bomo dobili ustrezen rezervni del in koliko bo to stalo? Po drugi strani, nekateri oglašujejo notese, ki se za trenutek prižgejo in potem odpovejo ali po 30 sekundah nehajo delovati. Včasih je napaka očitna in jo lahko izkušen serviser hitro odpravi, pogosto pa je ne bo mogoče odkriti in bo notes zrel za prodajo po delih! Takim ponudbam se raje izognimo, razen če nameravamo odpreti računalniški muzej ali raziskovalni inštitut za razvoj in popravilo zastarele strojne opreme!

Prednjo ploščo namiznika je moč sneti z ohišja brez odvijanja vijakov. Prah se nabira na disku.

V vtičnicah USB in ESATA na prednji plošči namiznika se je nabral prah, ki lahko pomeni, da lastnik ni ravno pogost igralec akcijskih računalniških iger in redko potrebuje prednji priključek USB.

Praktični preizkus

Preden se dokončno odločimo za nakup, je dobro računalnik tudi programsko preizkusiti. Pri domačih računalnikih za pisarniško in šolsko rabo ima ključno vlogo pisarniški paket. Če je v računalnik že nameščen, lahko s seboj na plošči CD ali DVD prinesemo datoteko s 50 MB ali več (npr. znanstveni članek, diplomsko, magistrsko ali doktorsko nalogo z zapisom *.docx ...), z veliko slikami in besedila, in jo poskusimo odpreti. Če se računalnik pri tem sesuje, ga nikar ne kupimo. Prav tako si je dobro ogledati možnosti hitrega urejanja tako dolge datoteke z besedilom, slikami in morda tudi fotografijami. Čisto mogoče je, da bomo ugotovili, da je to sicer mogoče, vendar neznosno počasno.

Naslednji test je preklapljanje med namizji (angl. "switch user"), če je v računalnik prijavljenih več uporabnikov in ima vsak odprtih veliko programov z veliko podatki. Prodajalec se bo temu morda skušal izogniti z izgovorom, da je on edini uporabnik in te možnosti ne potrebuje. Kljub temu lahko za test ustvarimo še enega ali dva uporabnika, za vsakega odpremo različne programe in preklapljamo med njihovimi namizji. Če se računalnik pri tem sesuje, je nakup lahko pod vprašajem. Zato se v tem primeru dodatno pozanimajmo, ali so nameščeni najnovejši popravki programske opreme. Če niso, a verjamemo prodajalcu, da "jih ni problem namestiti", se raje dogovorimo za nov test in dan nakupa, ko bodo nameščeni. Preizkusiti velja tudi kakovost predvajanja filmov v visoki ločljivosti in obenem preveriti, ali ima računalnik možnost predvajanja slike na televizorju. S seboj vzemimo nekaj filmov v različnih formatih, npr. klasičnem za DVD (MPEG2) in *.AVI oz. stisnjenem (MPEG4 - MKV). Pomembno je, da je predvajanje slike usklajeno z zvokom in podnapisi. S seboj vzemimo tudi ustrezen najnovejši paket kodekov, ki jih lahko hitro namestimo za namen testiranja, če že niso nameščeni.

Za testiranje računalnikov za igrice moramo poleg zgoraj omenjenega izvesti tudi preizkus igre z zahtevno grafiko 3D. Ker nimamo časa za nameščanje, je najbolje, da si priskrbimo namenski program za testiranje in oceno zmogljivosti, ki vsebuje elemente različnih iger. Po drugi strani je testiranje računalnikov za posebne namene nekoliko bolj vprašljivo. Tu si lahko pomagamo le tako, da namestimo natančno tiste aplikacije, ki jih potrebujemo, in računalnik preizkusimo. Žal bi za to potrebovali preveč časa. Zato je bolje, da se opremo na testne programe. Če pri delu uporabljamo navidezni računalnik (npr. s pomočjo VMware ali VirtualPC), ga lahko prinesemo seboj na prenosnem disku, v računalnik, ki ga nameravamo kupiti, namestimo zastonjski predvajalnik in preizkusimo. Če se gostiteljski računalnik pri tem sesuje ali je delo z navideznim računalnikom prepočasno, vendar nismo prekoračili gostiteljevih pomnilniških zmogljivosti (disk in glavni pomnilnik), je to lahko eden od razlogov, da se ne odločimo za nakup; še posebej, če ne moremo ugotoviti, kaj je šlo narobe.

Pri nakupu lahko s prodajalcem sklenemo tudi kupoprodajno pogodbo, v kateri naj bo jasno zapisano, da je bil računalnik z monitorjem prodan brez skritih napak in pomanjkljivosti. Vendar večina zasebnih prodajalcev verjetno ne bo pripravljena podpisati dokumenta, saj bodo želeli svoj stroj prodati po sistemu videno-kupljeno.

Kaj pa programska oprema?

Na koncu ni odveč niti vprašanje, ali je v računalnik naložen licenčni Windows. V tem primeru je prav, da nam prodajalec izroči tudi izvirni obnovitveni CD ali DVD in certifikat. Hkrati licenčni Windows pomeni, da bomo računalnik lahko v prihodnosti uporabljali, ne da bi se bali, da bi kdo v njem odkril nelegalno programsko opremo (predvsem za poslovno rabo); ali da bi Windows pri samodejni nadgradnji iz interneta odkril, da gre za črno kopijo, in preprečil nadaljnjo rabo. Poleg obnovitvenega CD ali DVD z operacijskim sistemom potrebujemo tudi vse plošče CD in DVD z gonilniki vgrajenih in zunanjih naprav, ki spadajo k računalniku, kot so: miška, grafična kartica, omrežna kartica, brezžična omrežna kartica, tipkovnica, naprava za prepoznavanje prstnih odtisov, kartica tv, tiskalnik ... Bolj izkušeni uporabniki bodo skoraj gotovo želeli ob začetku rabe vse programje namestiti na novo, s čimer se bodo izognili morebitnim težavam z virusi, črvi in trojanskimi konji.

Začetniki naj se računalnika z nelicenčno (na črno prekopirano) programsko opremo raje ognejo, še posebej, če nimajo sorodnika, prijatelja ali znanca, ki jim lahko pomaga v primeru težav. Specializirana podjetja za računalniško pomoč na domu, ki jih je tudi v Sloveniji kar nekaj, lahko praviloma namestijo le licenčno programsko opremo, ki jo bo treba kupiti. Že cena osnovnega Windows 7 Home Premium je okoli 100 evrov, potrebujemo pa verjetno še vsaj Microsoft Office ... Namesto tega se lahko odločimo za Linux in OpenOffice, vendar to za manj izkušene ni priporočljivo.

Kakorkoli, če imamo možnost, je pri nakupih vedno dobro vzeti s seboj tudi strokovnjaka s področja računalniške strojne opreme, ki bo znal oceniti tudi kakovostni razred vgrajenih komponent glede na izdelovalca in cenovni razred.

Zaslon notesa smo slikali s fotoaparatom na stojalu in nekoliko daljšo izpostavitvijo. Prahu in umazanije, ki ju v temnejšem prostoru s prostim očesom ne opazimo tako zelo, se je v treh letih pogoste rabe nabralo, kolikor hočemo.

Pogajanja za ceno

Pregovor pravi: "Previdnost je mati modrosti, in še ta ni bi bila dovolj previdna, drugače ne bi bila mati". Logika prodajalca je nasprotna logiki kupca. Za dober poslovni odnos je pomembno vzpostaviti veliko mero zaupanja. Ker navadno prodajalca ne poznamo, mu lahko za začetek zastavimo nekaj vprašanj iz prejšnjih odstavkov, s katerimi poskušamo ugotoviti, ali je cena računalnika morda previsoka. Še posebej se velja osredotočiti na morebitne med testom odkrite napake in pomanjkljivosti, ki jih nismo mogli razbrati iz oglasa in so navadno ključne pri zbijanju cene. Po drugi strani bo kupec, ki je hkrati dober opazovalec, že iz prodajalčevega tona in obrazne mimike lahko zaznal morebitno prikrivanje ali laganje, ko bo pogovor nanesel na ključna vprašanja. Obenem bo znal oceniti, ali je prodajalec pripravljen še nekoliko popustiti, oz. ali nujno potrebuje denar. Slednje je lahko tudi razlog za "preplah". Nikar ne kupujte morebitnih ukradenih računalnikov!

V vsakem primeru je dobro, preden se podamo v nakup starega računalnika, preveriti ponudbo novih računalnikov in morda celo preizkusiti model, ki se nam zdi primeren za naše potrebe, četudi nam zadošča že mini PC. Tako si bomo lažje ustvarili predstavo o tem, kaj pričakujemo od rabljenega računalnika. Na primer, če stane mini PC okoli 300 evrov, potem za star namiznik s podobno ali raje večjo zmogljivostjo ne bi smeli odšteti več kot 100 evrov.

Lahko se odločimo za nakup rabljene računalniške opreme tudi pri računalniškem podjetju. Pri tem je manj verjetno, da nam bodo kaj podtaknili, saj bomo dobili račun in morda tudi enoletno jamstvo, bo pa v ceno všteta tudi posredniška marža. Za domače pisarniško delo se pogosto še najbolj izplača odkupiti svoj dve ali tri leta star službeni notes, skupaj z monitorjem, dokom, tipkovnico in miško. A le, če smo ga uporabljali že, ko je bil nov, če dobro in zanesljivo deluje in se nam še vedno zdi uporaben. Delodajalec nam bo navadno zaračunal le preostalo amortizacijsko vrednost; seveda, če je zainteresiran za odprodajo.

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki