Planet Google

Objavljeno: 16.6.2020 | Avtor: Gregor Stamejčič | Kategorija: Dosje | Revija: Posebna 2020

Google ima dandanes značaj mitološkega bitja. Pogosto ga primerjamo z nekakšnim božanstvom – je vseviden, vseveden in skoraj vsemogočen, navadnemu smrtniku pa neviden in nedoumljiv. Kroji usode slehernikov, pozna nas bolje, kot se poznamo sami, v njegovih očeh smo majhni in goli. Nekateri ga vidijo kot odskočno desko v svetlo bodočnost skupne zavesti, povezanosti in znanja, spet drugi kot Frankensteinovo pošast, ki je ušla nadzoru. A vendar je le človeška stvaritev, splet kode in kapitala ter nemara najuporabnejše orodje 21. stoletja.

Googlov imperij je letos presegel tržno vrednost trilijona dolarjev.

Začetki tega vsestranskega podjetja segajo v leto 1995, ko sta se med doktorskim študijem na stanfordski univerzi v Kaliforniji spoznala Larry Page in Sergey Brin. Ker sta videla potencial, ki ga je nudil splet, sta se odločila razviti spletni brskalnik, ki bi deloval bolje od tedanjih ustreznic. To je bil Google Search, ki sta ga v beta inačici lansirala leta 1997. Orodje je prekosilo tedaj dominantni Yahoo!, saj je njun brskalnik uporabniku omogočal bolj natančno iskanje z uporabo specifičnih znakov, v spletnih dokumentih pa je s tedaj naprednim algoritmom iskal ključne besede, zaradi česar je bolje razvrščal relevantne zadetke. V ta namen še danes uporablja algoritem PageRank, ki na podlagi vseh prejšnjih iskanj in izbir posameznim spletnim stranem določa pomembnost. Tako bodo strani z več zadetki ocenjene za bolj relevantne in bodo prikazane pred ostalimi rezultati. V povezavi z iskalom so se kmalu pojavili tudi Google Alerts, ki uporabnika prek Gmaila opozarjajo, da so se pojavile nove vsebine, na katere se je predhodno naročil. Sam Google sicer priznava, da ta obvestila niso tako vseobsegajoča, kot bi si želeli, kljub temu pa neprekinjeno delujejo že 17 let in so dostopna povsod po svetu.

Megakorporacija

Googlova eksplozivna rast je neposredno povezana z njegovo preobrazbo v korporacijo, saj je podjetje tako prišlo do velikih količin kapitala. Tega so koristno porabili za nakup obetavnih podjetij in programov ter za razvoj lastnih in predvsem za njihovo medsebojno povezovanje prek istega računa. Pravzaprav je ves njihov uspeh najverjetneje preplet preproste rabe, minimalističnega dizajna in obče koristnosti – kakopak v spregi z vrhunskim piarom in uspešnimi naložbami. Ko je Google postal nesporno največji spletni brskalnik in ko je matično podjetje končalo svojo preobrazbo v korporacijo, se je ob prijavi na njihov račun začelo pojavljati čedalje več dobrot. Po uspehu iskalnika, ki je postal sinonim za brskanje po spletu in se nahaja celo v oxfordskem slovarju, je bil naslednji véliki met vzpostavitev vsem dostopnega Gmaila. Ta e-poštni program ne nudi le preproste in zastonjske prijave, ampak tudi veliko prostora za hrambo sporočil. Največjo rast so dosegli med 2006 in 2009, ko so se zvrstili Google Maps, Calendar, Docs, Drive, Trends, Google Translate, ki je avtomatizirano prevajal v večino svetovnih jezikov. Čeprav je bil ta program sprva tarča posmeha zaradi polomljene sintakse, se je sčasoma in z orjaško količino s strojnim učenjem obdelanih dokumentov – za osnovo so mu bili prevedeni zapisi Združenih narodov in Evropske unije – prelevil v soliden pripomoček. A to je bila šele prva faza njihove preobrazbe v velekorporacijo, kot jo poznamo danes.

Larry Page in Sergey Brin sta se spoznala na stanfordski univerzi, ko sta poskušala izboljšati iskalni algoritem tedanjih spletnih brskalnikov.

S porastom moči in vpliva se je Google začel še hitreje širiti. Leta 2006 je za skromno milijardo in pol dolarjev kupil Youtube, kamor se danes vsako minuto nalaga za 500 ur vsebin. Če je stran Google.com najbolj obiskana na svetu, je Youtube druga. Kupili so Android, ki je postal najbolj razširjen sistem na pametnih telefonih, ter Waze, ki omogoča navigacijo njihovim zemljevidom. Meepo, Pyra Labs, Keyhole, Nest, DoubleClick, GrandCentral ali Motorola Mobile so vsi del Googlovega imperija. Ker se je ta tako razrasel, pa so zaradi povečanja učinkovitosti nujno potrebovali reorganizacijo. Ta je prišla leta 2015, ko je Google zase in za hčerinska podjetja ustvaril krovno organizacijo Alphabet. Čez noč je bil rojen gigantski konglomerat, ki ga je po Brinovih besedah navdahnil model znamenitega investitorja Warrena Buffeta.

Alphabet je v trenutku postal četrto največje tehnološko podjetje na svetu, ki zaposluje skoraj 120.000 ljudi, ustanovitelja Brin in Page pa sta v njem seveda ohranila ključna položaja. Med Alphabetovimi podaniki, ki sicer delujejo z veliko avtonomije, najdemo, denimo, DeepMind, ki se ukvarja z razvojem umetne inteligence, biotehnološki razvojni laboratorij Calico, ki želi ustaviti staranje, tehnološki inkubator Jigsaw ali Waymo, ki razvija avtonomna vozila, vendar pa verjetno največji del Alphabeta predstavljajo Googlove podružnice za finance, investicije in oglaševanje. Zadnje je zanje glavni vir dogodka, saj predstavlja kar 86 odstotkov letnih prihodkov, ki jih je lani bilo za skoraj 162 milijard dolarjev. Ogromno denarja so vložili tudi v delnice in nepremičnine, saj njihova skupna vrednost presega 475 milijard zelencev. Na Fortunovi lestvici 500 podjetij se je uvrstil na 15. mesto med ameriškimi korporacijami glede na dohodek, kot četrto podjetje sploh pa so v začetku letošnjega leta prebili mejo trilijona dolarjev tržne vrednosti. Samo za primerjavo – to je približno 250 trenutnih proračunov Slovenije.

Poštna vstopnica

Verjetno najbolj premetena Googlova ideja je vsestranska povezanost različnih programov in servisov, ki jih nudijo prek enega samega uporabniškega računa. Ta je pravzaprav precej varen pred zunanjimi grožnjami, saj za vstop poleg običajnega gesla nudi tudi možnost dvofaktorske potrditve. To pomeni, da uporabnik po vnosu gesla prejme dodatno generirano geslo za enkratno uporabo prek SMS. Še bolj varna pa je možnost uporabe ključa U2F. V tem primeru uporabnik – seveda ob plačilu – prejme par USB, ki morata biti med dvofaktorsko potrditvijo priključeni na napravo. Nujnost fizičnega vklopa doda še en varnostni sloj, saj se morajo potencialni nepridipravi prebiti ne le skozi geslo, ampak ukrasti še telefon in ključke USB. Kljub tem možnostim se seveda večina odloča kar za preprosto geslo. Za potrditev uporabnikove identitete pa Google v nekaterih državah zahteva potrditev prek telefona. Svoje storitve za ugotavljanje uporabnikove identitete to podjetje ponuja tudi drugim, zaradi česar se je moč na mnoge spletne strani ali aplikacije, ki sicer niso del njihove korporacije, prijaviti z obstoječim Googlovim računom.

Neredko – pri približno milijardi in pol Zemljanov – je eden prvih razlog za stvaritev takšnega računa dostop do Gmailove e-pošte. Ta se je prvič pojavila pred 16 leti in kaj kmalu pometla z ostalo zastonjsko konkurenco. Že tedaj je Gmail nudil za tedanji čas nezaslišan gigabajt prostora za shranjevanje elektronske pošte, ki ga je sčasoma razširil na sedanjih 15. Program dovoljuje pošiljanje sporočil, ki vsebujejo do 25 MB podatkov ter prejemanje takšnih, ki ne presegajo 50 MB. Je pregleden, saj je na oko bolj podoben kakšnemu spletnemu forumu, poslana in prejeta sporočila pa je že od samega začetka nizal v logične izmenjave. Ko se je pojavil, je bilo takšno elegantno in logično sortiranje nekaj novega, čeprav dandanes velja za standardno prakso.

A nič ni zastonj. Google namreč pridno prebira vso pošto, poslano prek Gmailovih računov. Del tega početja je pač zaščita pred različnimi virusi in drugimi vsiljivimi programi. Hkrati pa mu to omogoča, da e-pošti prilaga oglasna sporočila, ki se nanašajo na vsebino. Kar je – milo rečeno – sporno. Sporočila na Gmailov račun namreč prispejo tudi od ljudi, ki Googlovih pogojev niso sprejeli, a jih njihov algoritem vseeno preišče. Poleg tega lahko podjetje kadarkoli spremeni pogoje uporabe, zbrane podatke pa pogosto na zahtevo različnih vlad ali državnih organov posredujejo tretjim osebam - denimo tajnim službam ali policiji. Google je sicer nedavno napovedal, da lahko uporabniki njihove e-pošte sicer še naprej pričakujejo strojno branje sporočil, da pa bodo prekinili uporabo tako zbranih podatkov za namene oglaševanja. Zanje bodo raje imeli tiste, ki jih zberejo z drugimi servisi tega podjetja.

Oblačna orodjarna

Za svoje vsakodnevne potrebe po orodjih za obdelavo različnih vsebin zdaj že skoraj milijarda ljudi uporablja Google Drive. Ta je preplet skladiščenja podatkov v oblaku in orodij za delo z besedili, s tabelami ter predstavitvami, vezanimi na posameznikov račun. Čeprav so vsa povsem uporabna, jih pesti večna težava vseh približkov – niso v celoti kompatibilna s programi iz nabora Microsoftovega Officea, ki so še vedno industrijski standard. Google se je sicer na področju kompatibilnosti močno potrudil, kljub temu pa še danes med pretvarjanjem različnih dokumentov prihaja do napak. Tako lahko umanjkajo slike, tabele so podrte in podobno. Na drugi strani pa Drivova orodja omogočajo kolektivno delo. Že med pisanjem lahko sodelavec pregleduje podatke in jih sproti popravlja ali označuje s komentarji, kar pod določenimi pogoji naredi delo učinkovitejše.

Še pomnite, tovariši? Googlov spletni brskalnik je bil pred četrt stoletja nekoliko drugačen ...

Drive je dostopen v vseh običajnih okoljih, torej Windows, MacOS, iOS in Android, poleg splošne rabe pa je na voljo tudi prek servisa Google One. Z njim je mogoče za mesečno naročnino osnovno zastonjsko shrambo 15 GB podatkov nadgraditi do 30 TB, kar naredi orodje uporabno tudi za manjša podjetja, ki jih ne skrbi pretirano Googlov dostop do podatkov. Prek dogovora o pogojih uporabe jim namreč uporabnik te storitve podeli pravice, da lahko reproducirajo, uporabljajo in ustvarjajo izpeljanke shranjenih datotek. Čeprav po sprejetju dogovora uporabnik ostane imetnik intelektualne lastnine, so mnogi kritiki opozorili, da so s tem Googlu široko odprta vrata do informacij, ki jih lahko obrne v svoj prid. Na drugi strani pa sorodni dogovori drugih ponudnikov niso dosti drugačni, zaradi česar so bolj mirne glave poročale, da Google ta dovoljenja potrebuje predvsem za to, da lahko datoteke premika med strežniki ali jih pomanjša v sličice.

Drive je tudi ključni del ponudbe G Suite, ki je namenjena podjetjem in organizacijam. Uporabnikov te storitve je danes po svetu že blizu 80 milijonov. Čeprav so vsa orodja na voljo tudi zastonj, G Suite za mesečno plačilo omogoča neomejeno rabo prostora v oblaku, ime podjetja kot domene v naslovu elektronske pošte, tehnično podporo v vsakem trenutku in dodatne možnosti za administratorje. Poleg tega naročniki ne prejemajo oglasov, do podatkov, ki so shranjeni na Googlovih strežnikih, pa to podjetje nima dostopa. Administratorji lahko celo krepko povečajo svoje varnostne nastavitve, če tako želijo. Podatki so tudi razmeroma varni, saj njihovo nedotaknjenost poleg varnostnih kopij v dveh različnih strežniških skladiščih zagotavlja čvrst, 128-bitni napredni enkripcijski sistem.

Zrcalo družbe

Google Trends se je začel kot preprost prikazovalnik najbolj iskanih besed in besednih zvez v njihovem brskalniku. Lahko bi celo rekli, da je sprva imelo matično podjetje do te storitve nekoliko mačehovski odnos, saj so različni blogerji ugotovili, da Trendi niso bili ravno pogosto osveževani. Trendi niso bili med novembrom 2006 in marcem 2007 niti enkrat ažurirani, potem pa spet ne do julija tega leta. No, kmalu zatem je matično podjetje poslalo v svet Google Insights for Search, ki je bila nekoliko bolj dovršena različica Trendov, leta 2012 pa so obe storitvi združili. Danes je Google Trends osvežen vsak dan, posebej 'vroča' tematika pa kar vsako uro. Takšne tematike so sicer tudi posebej izpostavljene, saj se pojavijo na lestvici dvajsetih najhitreje rastočih trendov v neki državi. 'Vročih 20' je dostopnih tudi kot vtičnik za brskalnike ali kot vir RSS.

Google Earth omogoča plastični pogled na našo modro kroglo. Na njem so označene znamenitosti in ostale pozornosti vredne točke, po nekaterih mestih je omogočen celo sprehod v virtualni resničnosti.

Pomen te storitve so zelo kmalu odkrili družboslovci. Z njo je namreč moč ugotavljati različne predsodke, odzive javnosti in podobno. Leta 2012 je Seth Stephens Davidowitz trdil, da je z iskanjem psovke nigger prek Google Trends mogoče ugotoviti, kateri deli ZDA so bolj rasistični, te rezultate pa je koreliral z volilnim uspehom tedanjega predsednika Barracka Obame. Tako je ugotovil, da je predsednika samo barva njegove polti stala približno 4 odstotke glasov. Nemara pomembnejši je vpliv Googlovih Trendov na gibanje delnic. Tobias Preis, na primer, je dokazal, da obstaja povezava med pojavnostjo blagovnih znamk na tem servisu ter obsegom preprodaje njihovih delnic. Isti avtor je sicer trdil tudi, da je pogosto pojavljanje neke znamke v Google Trends predhodnik njihovega upada na finančnih trgih, vendar to ni bilo nikoli dokazano. Servis lahko služi kot uporabno orodje za različne napovedi, vendar pa se nanje ne gre v celoti zanesti. Za primer: v letih 2008 in 2010 so z njegovo uporabo dosegli 33- oziroma 39-odstotno natančnost pri napovedih izidov kongresnih volitev v ZDA. Kar ni zanemarljivo, vendar pa so se bolj tradicionalne analize ali raziskave časnika New York Times izkazale za natančnejše. Povedano drugače, Google Trends niso vsevedni odgovor ob preiskovanju raznovrstnih človeških interesov, so pa uporaben del za opazovanje mozaika, ki tvori javno mnenje.

Krom

Google je leta 2008 lansiral spletni brskalnik Google Chrome, ki je povezan z ostalimi servisi matičnega podjetja in deluje na različnih platformah. Gre za njihovo izpeljanko iz Chromiuma, odprtokodnega programa za stvarjenje spletnih raziskovalcev, ki pa v primerjavi z izvirnikom nudi precej več možnosti. Danes Chrome uporablja 64 odstotkov vseh naprav, pred nekaj leti pa ga je kar 72 odstotkov namiznih računalnikov. Samo ime je bilo izbrano, ker vzbuja občutke hitrosti in elegance, vrlin, ki jih tedaj dominantni brskalniki – s pogojno izjemo Mozillinega Firefoxa – niso premogli. A čeprav je bil ta naziv sprva le delovno ime, se je ohranil, saj je ironično meril na ves uporabniški 'krom' iz začetka 21. stoletja – torej na načičkane uporabniške vmesnike, ki se jim je Google zavestno izognil.

Zaradi uspešnosti brskalnika to ime nosi tudi serija izpeljank, ki uporabljajo ChromeOS. Ta operacijski sistem je narejen tako, da čim bolje oponaša obnašanje in navigacijo istoimenskega spletnega brskalnika. Zaradi tega je bil deležen tudi nekaterih kritik, saj so mnogi ocenjevalci menili, da med njegovo uporabo in rabo brskalnika Chrome na drugih sistemih ni prave razlike. Operacijski sistem ni splošno dostopen, je pa predinštaliran na napravah, ki jih za Google izdelujejo partnerji, denimo Chromebook, Chromebit, Chromebase in ostali. Kljub temu ga je moč za različne telefone ali tablice zgraditi iz odprtokodnega Chromiuma OS. Chrome OS je shranjen v oblaku, kar naredi naprave s tem sistemom precej odporne proti zlonamernemu programju, kot so virusi in podobna šara. Podatkov zaradi oblačne shrambe pač ne shranjuje na trdi disk. Kar pomeni dobro integracijo z ostalimi Googlovimi produkti, kot je Drive ali Google Docs, hkrati pa onemogoča namestitev kateregakoli programa, ki ni prisoten v App Storu. Kasnejše inačice Chrome OS omogočajo tudi oddaljeni dostop do namizja in delo prek Linuxovega terminala, kar imenujejo Project Crostini. Skratka, razne Chrome naprave delujejo kot nekakšni glorificirani pametni telefoni, vendar pa svoj obstoj upravičujejo z nišno uporabnostjo – denimo za varno komunikacijo ali kaj podobnega.

 Krovno podjetje Alphabet danes prek kopice hčerinskih podjetij razvija tehnologije, ki bi še nedavno veljale za znanstveno fantastiko. Waymo, na primer, poskuša ustvariti resnično samovozne avtomobile.

Pametni robotek

Pred 15 leti je Google kupil podjetje Android Inc. To je razvijalo operacijski sistem za naprave, ki jih je moč upravljati z dotikom zaslona. Android je luč sveta ugledal leta 2008 in postal zunaj ZDA daleč najbolj razširjen operacijski sistem za tablice in pametne telefone, pred tremi leti ga je na svojih napravah uporabljala četrtina Zemljanov. Temelji na Linuxovem jedru (kernelu) in drugih odprtokodnih prvinah, razvija pa ga konzorcij 84 podjetij Open Handset Alliance, ki želijo postaviti standarde za uporabo prenosnih naprav. Med njimi najdemo orjake, kot so Motorola, Texas Instruments, Intel, Samsung ali Sony, vendar pa je ravno Google med njimi največji razvijalec in promotor sistema. Ostali člani te skupine so se morali zaradi njihove moči pogodbeno zavezati, da ne bodo proizvajali naprav, ki bi podpirale druge inačice odprtokodnega Androida. Tako, denimo, Acer na svoje naprave ni mogel namestiti Alibabinega Aliyun OS, saj mu je Google zagrozil z izključitvijo iz konzorcija.

Ker večina sodobnih telefonov za svoj pogon uporablja Android, je na mnogih med njimi prednameščena tudi ostala Googlova programska oprema. Skoraj vsi telefoni uporabljajo vsaj katerega od programov ali storitev, kot so Gmail, Maps, Drive, Chrome in ostali. Ter nemara najpomembnejšega med njimi – Play Store. Ta omogoča namestitev katerekoli od skoraj treh milijonov aplikacij, ki jih najdemo na tem mobilnem 'smenju'. Vendar obstaja 'hakeljc'. Malo zaradi varnosti, malo pa zaradi nadzora nad podatki mora Google vsako od njih odobriti. Kar otežuje razvoj neodvisne opreme, posebej takšne, ki hoče zaščititi uporabnikovo anonimnost – do Play Stora je mogoče dostopati le z aktivnim Googlovim računom.

Googlov operacijski sistem danes med pametnimi telefoni razen Appla nima resnične alternative, s tem pa tudi mnogi njegovi programi ne. Narejeni so bili celo operacijski sistemi, ki so temeljili na Androidu, a so bili bolj osredotočeni na varnost – denimo Copperhead OS ali Cyanogen Mod. Vendar pa so večinoma pogoreli ravno zaradi oteženega dostopa do trgovine Play. Zanesenjaki bodo sicer vedno našli pot, saj je moč za vsako napravo zgraditi bolj varno inačico iz izvorne Androidove odprte kode, mogoče je tudi nadomestiti skoraj vse aplikacije. F-Droid, na primer, je zelo varna različica trgovine Play, na katerem je mogoče dobiti raznovrstne odprtokodne programe, vendar pa peščica zanesenjakov nikoli ne bo mogla ogroziti Googlovega primata in moči, ki jo ima znotraj sektorja IT. Kljub temu se Google dobro zaveda, da je Android nekoliko zastarel, poleg tega pa si želijo odprtokodno Linuxovo jedro nadomestiti s svojim, poimenovanim Zircon. Tako razvijajo operacijski sistem, za zdaj poimenovan Fuchsia, ki se je pred štirimi leti nenapovedano pojavil na Gitu. Temelji na novem jedru, po poročilih preizkuševalcev pa spominja na sprego Androida in Chrome OS. Fuchsia je napisana z razvijalskim orodjem Flutter, ki omogoča programiranje na različnih platformah, po poročilih Ars Technice pa naj bi bila za zdaj še v začetni fazi, se pa že kaže njena izjemno dobra strojna podpora.

Dandanes le malokdo načrtuje pot v neznano brez pomoči Googlovih zemljevidov. Ti so postali verjetno najbolj uporabljana aplikacija na pametnih telefonih.

Zemljevid

Danes je najbolj uporabljana aplikacija na pametnih telefonih Google Maps. Ta poleg bolj običajnega, izrisanega zemljevida nudi tudi satelitske in zračne posnetke, pogled z ulic ali načrtovanje poti z različnimi prevoznimi sredstvi. Že v letu 2013 ga je vsaj enkrat zagnalo kar 54 odstotkov vseh uporabnikov pametnih telefonov, danes pa ga vsak mesec uporablja vsaj milijarda Zemljanov. Program je postal nepogrešljiv sopotnik v avtomobilu, saj z navigacijo GPS voznika usmerja k cilju, vsebuje pa tudi pomoč pri parkiranju. Navigacijo usmerja Waze, Googlovo programje, ki so ga leta 2013 pridobili z milijardo dolarjev vrednim nakupom izraelskega podjetja Waze Mobile. V istem letu je Google Maps prejel tudi nagrado za najboljši mobilni program združenja GSM, ki zastopa interese mobilnih operaterjev po vsem svetu. Skratka, gre za program, ki je preprost za uporabo, jasen, hiter in eleganten. Vmesnik pa je danes vsem že dobro znan, kar ga naredi tudi za intuitivnega in priljudnega. Seveda ni popoln – nekateri kritiki so izpostavili pomanjkanje določenih možnosti, kot je merilnik hitrosti ali po meri narejene zvočne napotke. Aplikacija še vedno vsebuje tudi stare grehe, ki jih Google ni odpravil. Na nekaterih napravah, denimo, prihaja do napak pri preračunavanju nove poti, kar je hrošč, ki je znan že vsaj sedem let.

Del teh zemljevidov je tudi Street View, ambiciozen projekt, ki prikazuje pogled s cest in ulic po vsem svetu. V bistvu je sestavljanka fotografij, posnetih v glavnem iz avtomobila – pa tudi s kolesa, čolna, peš ali celo s tricikla. Večino posnetkov je naredil kar Google, čeprav jih lahko prispevajo tudi posamezniki. Njihovi posnetki morajo sicer biti dovolj dobri in posneti tako, da se medsebojno prekrivajo, s čimer jih je moč stkati v celovit prikaz. Ker so bili Googlovi avtomobili s kamerami zaradi fotografiranja ulic pred nekaj leti vseprisotni, je to spodbudilo tudi razpravo o zasebnosti, zaradi česar je Google zameglil obraze naključno ujetih mimoidočih. Street View v določenih primerih omogoča tudi pogled v notranjost zgradb, sploh če je za to plačan. Tako lahko, denimo, gostinci prek tega pogleda objavijo fotografije iz notranjosti svojih kavarn. Na voljo je tudi notranji ogled nekaterih drugih zanimivih objektov, recimo Mednarodne vesoljske postaje. Street View danes večinoma pokriva ves svet, z izjemo jugovzhodne Azije in Afrike, kjer je omejen na turistične znamenitosti ali zasebna podjetja.

Spletne strani lahko prek programa AdSense objavljajo Googlove oglase in si s tem zagotovijo drobtinice njihove zajetne pogače.

Street View pa ni dostopen le prek zemljevidov, marveč tudi prek programa Google Earth. Ta na zemeljsko oblo – danes pa tudi Lunino, Marsovo ali celo na nebesni svod – projicira satelitske posnetke terena. Tako lahko kdorkoli raziskuje naš planet že z miško in s tipkovnico. Google trdi, da je s pridobljenimi satelitskimi posnetki visoke kakovosti pokritih 98 odstotkov Zemlje, od katerih je približno 160 milijonov kilometrov poti vidnih tudi prek Street Viewa. Vendar pa je količina satelitskih posnetkov pri mnogih vladah vzbudila skrb, zaradi česar je moral Google določene točke zakriti – namreč večinoma vojaške ali druge strateško pomembne objekte, ki bi jih lahko sovražnik napadel z uporabo podatkov, pridobljenih prek tega programa.

Kačing!

V poslovnem svetu velja pravilo, če produkta ne plačaš, to pomeni, da si sam produkt, in tega se Google dobro zaveda. Lahko bi celo rekli, da je to temelj njihovega finančnega modela. Imajo namreč dostop do nepojmljive količine osebnih podatkov svojega uporabniškega zbira – fotografij, e-pošte, iskalne zgodovine, posnetkov, preferenc, izbranih topik in tako naprej. Takšne informacije pa so zlata vredne – dobesedno, saj zaradi oglasov, ki merijo na določeno populacijo, obračajo milijarde dolarjev. Glavni servis za to je Google Ads, ki podjetjem omogoča, da uporabniki spleta vidijo njihove oglase. Google večini naročnikov omogoča dva plačilna programa, in sicer glede na število prikazanih reklam ali pa glede na to, koliko ljudi je na neki oglas kliknilo. Takšni oglasi so zelo učinkoviti, saj je njihovo prikazovanje vezano na trenutno iskanje nekega posameznika. Podatke o tem Google pridobiva prek iskanih besednih nizov, piškotkov in spletnih tipal pa tudi prek uporabniške zbirke podatkov. Kot je zapisano zgoraj, Google prebira elektronsko pošto. Če se v njej pojavijo označene ključne besede, denimo pohod ali čevelj, bo ob to sporočilo namestil oglas trgovine z obutvijo. Pri uporabnikih mobilne telefonije pa lahko celo prisluškuje pogovorom in ponudi ustrezne oglase. Tudi oglaševalec ni izbran kar naključno, ampak glede na medsebojno oddaljenost od potencialnega kupca in seveda ceno oglasa. Poleg urejevalnikov ključnih besed in oglasnih sporočil lahko naročnik določa tudi kopico drugih parametrov. Mogoče je, denimo, izključiti različne regije in jezike, ki jih ne želijo zadeti, ter celo izključiti do 500 razponov številk IP.

Oglase Google gosti tudi na partnerskih iskalnikih Ask.com, Netscape in AOL Search, vendar pa je velik del njihovega zaslužka prikazovanje na straneh, povezanih v Google Display Network. Katerakoli stran se namreč lahko odloči, da bo ob pomoči programa AdSense gostila Googlove oglase. Kar mnogim omogoča dodaten zaslužek, saj Google del sredstev, pridobljenih z oglasi, nameni tudi stranem gostiteljev. A mnogi so se pri tem opekli, ker to podjetje za prikazovanje oglasov ne plača, dokler ni račun vreden vsaj 100 dolarjev. Oglasi, prodani prek tega sistema, so Googlu leta 2014 prinesli okoli 13 milijard dolarjev, približno petino letnega zaslužka, vendar pa so istočasno v mnogih primerih povzročili tudi pravo zmedo. V iskanju hitrega zaslužka so nekatere spletne strani postale tako imenovani splogi, spam blogi, napolnjeni z oglasi in nepovezanimi ključnimi besedami, ki so stran uvrščale više med iskanimi. Druge strani pravzaprav niso imele drugih vsebin kot le oglase, kar je obiskovalca prisililo, da je na kakšnega kliknil. Do zdaj je Google večino te navlake počistil – zaradi pritiska uporabnikov, samo podjetje je obe praksi toleriralo.

Operacijski sistem Android je nesporni kralj mobilne telefonije, vendar pa postaja počasi zastarel, zato bi ga Google rad nadomestil s čim sodobnejšim.

Vohljač

Gromozanska količina podatkov, ki jih poseduje Google, pa ne zanima le oglaševalcev. Zaradi njihovega obsega in natančnosti vpogleda v posameznikovo življenje so vzbudili zanimanje tajnih služb. Ameriške lahko v okviru programa PRISM od podjetja zahtevajo razkritje posameznikovih podatkov, kar je pred nekaj leti obelodanil Edward Snowden. Še več – če ne gre za notranji promet elektronskih sporočil, lahko NSA in CIA podatke pridobivata brez posebnega dovoljenja bodisi sodišč bodisi podjetja. Kar sta tudi storili. Pomembno je poudariti, da se kot zunanji promet upošteva vsaka komunikacija, ki je kdaj zapustila meje ZDA – če je bilo sporočilo, recimo, poslano iz New Yorka v Washington, ob tem pa skočilo na strežnik v Bruslju, gre za zunanji promet. Zanj pa so zakonske omejitve silno ohlapne. NSA je že predlani izjavila, da pokrivajo celoto telekomunikacijskega prometa neke države – verjetno je v tem primeru šlo za Brazilijo. Izkazalo se je tudi, da analitične službe obveščevalnih organizacij pridobijo kar 90 odstotkov podatkov od informacijskih velikanov, kot je Google ali Yahoo. Novinarji Washington Posta so od NSA pridobili celo na roko narisano skico, ki pojasnjuje, kako vohunijo za podatki. Google sicer zanika, da bi imel »odprta zadnja vrata« za potrebe varnostnih agencij, NSA pa ni »ne potrdila, ne zanikala«, da imajo z Googlom poseben odnos. Kljub temu pa je dobro znano, da takšna podjetja rada ugodijo zahtevam oblasti, tudi brez sodnih odredb.

Ne glede na pečanje z vohuni pa Googlov, recimo, ambivalentni odnos do varstva podatkov pušča odprta mnoga etična vprašanja. Čeprav pošto ljudi po Googlovih besedah vidita le pošiljatelj in prejemnik, Gmail strojno prebrska vsa poslana poštna sporočila, iščoč ključne besede za namene oglaševanja. Chrome beleži, kaj je uporabnik vnesel v iskalno polje, te informacije pa posreduje Googlovim strežnikom. Prek piškotkov beleži vsa uporabnikova iskanja na vseh mogočih straneh, te podatke pa hrani vsaj 18 mesecev. Google sledi naslovom IP, kar pomeni, da lahko spremlja celotno uporabnikovo pot po spletu. S tem sicer poveča uspešnost svojih oglasnih strategij, vendar pa grobo posega v zasebnost. Celo Chromov način incognito, ki naj bi ponujal večjo zasebnost na spletu, še vedno beleži zgodovino obiskanih strani. Resda te ne shranjuje na uporabnikovem računalniku pa tudi piškotki so v tem načinu le začasni, a podatke kljub temu ohrani v zgodovini uporabniškega računa. Googlov pogled na te prakse je že leta 2009 povzel tedanji šef Eric Schmidt: »Če imaš nekaj, za kar ne želiš, da bi drugi izvedeli, potem tega mogoče sploh ne bi smel imeti.« Leto za tem je na tehnološki konferenci dodal, da je pot interneta resnična transparentnost in nobene anonimnosti. Zaradi takšnega pristopa je Googlu že leta 2007 Privacy International, angleška nevladna organizacija, ki promovira pravico do zasebnosti po vsem svet0, podelila oznako »sovražen do zasebnosti«. Ta bo – tako je vsaj videti – postala privilegij mogočnih in bogatih, uboga raja pa se bo morala razkazovati, če ji je to ljubo ali ne.

Za vsakodnevno rabo v intuitivnem okolju Chromebook ni slaba izbira. Je zelo varen, operacijski sistem je videti kot zmes Androida in brskalnika, nanj pa ni mogoče shranjevati podatkov.

Ne bodi zloben

Google je po razpravi o svojih etičnih načelih v letu 2000 za svoj moto privzel frazo »ne bodi zloben«. Ta naj bi jih vodila v bodočnost in razlikovala od tedanje konkurence, ki so jo imeli za izkoriščevalsko do uporabnikov. Z njo so hoteli poudariti filozofijo, da jim bo na dolgi rok dobrota koristila bolj kot žlehtnoba – tako na borzi kot sicer. Idejo dobrega so hoteli vtkati v celotno podjetje, jo usidrati tako, da bi jo bilo težko prezreti ali pozabiti. Služila bi jim kot temelj, kot kompas, ki bi jih vodil naprej. Ampak časi so se spremenili.

Ko so skico, ki pojasnjuje, kako NSA prisluškuje Googlu, pokazali dvema njihovima inženirjema, sta po poročilu očividcev oba začela glasno psovati.

Že res, da je Google ob svojem nastanku bil boljši – ne le poslovno, ampak tudi etično – od svoje konkurence. Izboljšali so standarde spletnega oglaševanja, vendar so se ob tem pozabili sami spreminjati in popravljati. Zaspali so na lovorikah. Ko so se pretvorili v Alphabet, je moto izginil, ostaja le v sklepnem poglavju Googlovih pravil obnašanja znotraj korporacije. Leta 2015 je izginil s spletnih strani, kjer ga je zamenjala floskula »Lahko zaslužiš tudi brez tega, da bi delal zlo«, kar opusti strogi moralni imperativ prvotne fraze. Z izginjanjem te fraze pa izginja tudi vsakršna sled za podjetjem, ki je nekoč morda čisto zares hotelo biti svetilnik neke boljše, lepše bodočnosti. Ostaja le vsevidno Sauronovo oko, pred katerega pogledom je moč ubežati le z izjemno količino volje, znanja in sredstev. Ampak ker so Googlovi proizvodi tako intuitivni, elegantno enostavni, uporabni in za slehernika zastonj, obstaja le peščica spletnih uporabnikov, ki bi se temu udobju želeli odreči zavoljo zasebnosti.

Za hrambo izjemnih količin podatkov Google po vsem svetu gradi centre za njihovo skladiščenje. Danski jih je stal 700 milijonov dolarjev, v celoti pa se napaja iz obnovljivih virov.

Velika priložnost

Pri Googlu so nazdravljali tudi med epidemijo koronavirusa. Čeprav je v ZDA brez služb ostalo več kot 30 milijonov ljudi, so IT-podjetja ostala večinoma nedotaknjena. Njihovi dobički in vpliv so se v tem času zaradi zanašanja na spletno komunikacijo kvečjemu povečali. A s tem zanje dobrih novic še ni konec. Sredi letošnjega maja je namreč guverner ameriške zvezne države New York Andrew Cuomo oznanil, da je sklenil javno-zasebna partnerstva z Googlom, ki ga predstavlja bivši predsednik uprave Eric Schmidt, z mogulom in bivšim županom New Yorka Michaelom Bloombergom in s fundacijo Billa in Melinde Gates. Ravno Schmidt naj bi predsedoval tej komisiji, katere naloga je, da bi po epidemiji ponovno odprla New York. Poudarek naj bi bil na delu od doma, telezdravju, oddaljenem učenju in povečani pasovni širini. Googlov svetovalec je že prejšnji mesec oznanil, da je bila karantena véliki poskus v oddaljenem učenju in da je njegovo matično podjetje tačas dobilo veliko podatkov, ki jim bodo pokazali, kako bi lahko te načine učenja in dela ohranili tudi vnaprej. Velik porast naj bi doživeli raba trotov za dostavo dobrin in uporaba samovoznih tovornjakov. Kljub skepsi velikega dela ameriške javnosti – programi za oddaljeno zdravstvo, ki bi jih upravljal Google, bi imeli velik dostop do zelo osebnih podatkov – je namreč mogotcem iz Silicijeve doline v velikem interesu, da bi razvili in začeli stalno uporabljati takšne pristope. Avtorica Doktrine šoka Naomi Klein je to komisijo poimenovala Screen new deal kot parodijo na uspešne Rooseveltove reforme in trenutno stremljenje progresivnega dela demokratske stranke po bolj zeleni, trajnostno naravnani ekonomiji.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki