Pametne naprave, neumne živali
Pred kratkim nam je dom polepšala majhna čivava, ki je hitro postala osrednji del naše družine. Pes z nami jé, hodi po opravkih, se umiva in spi. V isti postelji, skladno z njegovimi zahtevami (beri: potrebami). Spočetka sem se na režim težko privadil, a ker je človek nadvse prilagodljivo bitje, sem sebično zverino hitro spustil k srcu tudi sam. Med nama se je v kratkem času spletla nerazdružna vez, ki je bila videti večna. Vse dokler mi Samsungova tablica ni odpovedala poslušnosti. Vzrok? Po pasje obdelan napajalni kabel.
Življenje s čivavo ti odebeli kožo. Navadiš se na živce parajoče beskanje/cviljenje, nehuman prehranjevalni urnik ter akrobatske spalne navade. Do živega ti ne morejo rumene lužice po stanovanju, smrdljivi svaljki na parketu, niti modno scefrana oblačila in obutev. Mali pošasti, ki jo muči rast nadvse ostrih zob, radodarno ponudiš vse svoje telo. Prijateljem in znancem kmalu nehaš razlagati, od kod na novo pridobljena telesna znamenja na najbolj čudnih mestih. Naj si mislijo svoje, s čivavo imata pakt. A ko se dlakavi sebičnež spravi na tvoje tehnološke igračke, je šale konec!
Podobno sem razmišljal sam. Kakšne besede so ob srhljivi najdbi letele iz mojih ust, niti ne smem napisati. Če mali ne bi imel potuhe, ki mu jo z veseljem daje moja boljša polovica, bi v naslednjih desetih minutah letel iz hiše. Skupaj sta me prepričala, da zame res ne bo težko najti rešitve. Če kdo, bom Samsungovo tablico vrnil k življenju prav jaz. Nečimrn lesk mi je izginil z obraza takoj, ko sem cucka videl z nasmeškom okrog gobca. Prepričan, da se mi pes za hrbtom posmehuje, se se jezen odpravil po trgovinah.
Pri obeh največjih operaterjih, ki ponujajo Samsungove naprave, so me čudno gledali, saj moja tablica še ni imela standardnega priključka USB. Nazadnje sem zadovoljujoč ponaredek dobil v bližnji trgovini. Tablica je znova oživela in s psom sva se zopet prijazneje gledala. Do nove epizode. Ko se je znova bližal rok za oddajo člankov, sem vzel v roke zvesti Pixel (Google Chromebook). Ker je bil povsem brez energije, sem ga priključil na električno omrežje. Namesto zelene lučke, ki me je v preteklosti pomirjajoče pozdravila, je vame bolščala zlovešča črnina. Kabel je bil nem. Ob podrobnejšem pregledu sem zaznal luknje v velikosti ostrega pasjega zoba. Kdaj in kako je pošasti uspelo kabel pregrizniti, mi ni jasno. Takoj sem iz kleti prinesel originalno škatlo, v kateri so bili rezervni deli. Vsi napori so bili zaman. Navihanec je natančno predvidel, kje ugrizniti. Rešitve ni bilo. Obisk trgovin s tehnično robo mi je razodel razsežnosti njegovega dejanja. Zaradi posebnega vtiča lokalna menjava ni bila mogoča. Splet je ponujal rešitev v obliki originalnega kabla za 200 evrov ali kitajskega ponaredka za 70 bruseljčanov. Imel sem že napol napisan oglas o oddaji psa dobrim ljudem, ko mi je sočuten prijatelj iz bližnje trgovine namignil, da bi bilo kabel mogoče rešiti s spajkalnikom.
Čeprav sem generacija računalnikarjev, ki spajkalnika ni potrebovala, okvarjene elemente smo vedno le zamenjali, sem si privoščil najcenejšo tako napravo z nekaj žice in izolirnega traku. V drugem poskusu mi je uspelo. Pixel se je vrnil med žive. Pes za zdaj ostane. Seveda je odveč pripomniti, da je spajkalnik naenkrat postal največ rabljena naprava v našem domu, saj so kabli brez pasjih označb redki kot izvirne magistrske naloge naših politikov. Pasja vzgoja je zahtevna stvar. Naš vsakdanjik je zato sestavljen iz nošenja polulanih robčkov na sprehod, saj znalci iz interneta zatrjujejo, da je to najboljši način, kako psa naučiti opravljanja potrebe zunaj. Nočnega spanja skoraj ne poznamo več, kajti čivava je prepričana, da so zgodnje jutranje najprimernejše za tkanje družinskih vezi. Svetla točka pasje neprilagojenosti je, da naša čivava za izločeno blato poskrbi sama. S privoščljivostjo se nasmejem ubožcem, ki na sprehodih strašijo z vrečko, s katero pospravijo pasje iztrebke v koš za smetje. Nas čivava z dotičnimi težavami ne obremenjuje, saj iztrebke praviloma poje. Resda kasneje potem več bruha, a z nekaj sreče tudi oralni izločki kmalu izginejo. Kosi kablovja med njimi so stalnica.
Prijazna trgovka v trgovini z robo za male živali mi je nedavno povedala za rešitev problema s pametno elektroniko v hiši z neumno živaljo. Rekla je, da sta samo dve možnosti. Obstaja sprej, s katerim označimo dele v stanovanju, ki so primerni za grizenje. Psa vonj in (predvidevam) okus tako privlačita, da preostale kose pohištva in opreme pusti pri miru. Druga možnost je učenje skozi praktično izkušnjo. Če pes med nedovoljenim početjem izkusi neprijeten dogodek, se mu početje do nadaljnjega zagnusi. Praktičen zgled je gospa imela doma, ko je njenega kužka po nesreči stresla elektrika. Malček odtlej ne pride v bližino cevke, ki bi vsaj približno spominjala na električni kabel. Zamisel mi je bila takoj všeč! Kljub prigovarjanju trgovke za sprej nisem hotel niti slišati, takoj sem oddrvel domov in pospravil vse komunikacijske in vrednejše kable na višino, ki je čivavi nedostopna kot Korošcem avtocesta. Ko sem končal, so se dlakavemu bitju v višini njegovih oči svetili le kabli z napisom 240V. Naj jih zver pregrizne, če si upa!
