Omreženi televizor

Objavljeno: 24.11.2009 | Avtor: Boris Horvat | Kategorija: Preizkusi | Revija: November 2009 | Teme: preizkus, LCD, TV

Današnji televizorji so vsekakor nekaj več kot katodne pošasti, ki smo jih kupovali še nedavno (in jih marsikdo med nami še vedno uporablja). Nekaj več že zato, ker so večji, ker so digitalni, pravzaprav zato, ker so v osnovi kar veliki računalniški monitorji. Nekateri pa se sploh pohvalijo s tem, da jih lahko tudi omrežimo, nekateri to poudarijo celo s svojim imenom.

Govor bo o Philipsovih televizorjih s pripono NET TV, čeprav smo omrežene televizorje brez tako zvenečega imena preizkušali tudi od drugih izdelovalcev.

Philipsova serija televizorjev 9600 je razred teh naprav srednjega cenovnega razreda; v njej sta trenutno dva povsem enaka modela, ki se za 5 palcev razlikujeta po velikosti diagonale zaslona (47PFL9664H in 42PFL9664H) - in za tristo evrov v ceni. Oba sta zelo tanka, saj merita samo 5 centimetrov v debelino, pri čemer je okvir zaslona debel samo 2,5 centimetra, tako da lahko televizor obesimo na steno kot sliko. Preizkusili smo manjšega od obeh modelov in se osredotočili predvsem na omrežno funkcionalnost televizorja, zato o siceršnjih lastnostih samo na kratko.

Prednastavljenih je kar nekaj "omrežnih" servisov.

Linux "rulz"

Televizor poganja odprtokodna programska oprema, ki teče na operacijskem sistemu Linux (kot lahko izvemo na obširnem copyright menuju s seznamom licenc na samem televizorju). Resen operacijski sistem je za televizor resen zalogaj - vključevanje televizorja traja okrog dvajset sekund, pa tudi preklopi med posameznimi funkcijami televizorja se ne zgodijo v trenutku. Ves sistem je velik okoli 46 MB in ga lahko posodabljamo na dva načina - ali prek ključka USB ali neposredno prek interneta. Mimogrede, testni model je sicer trdil, da novejšega sistema na internetu ni na razpolago, vendar smo ga potem našli na Philipsovih spletnih straneh in sistem brez težav posodobili prek ključka USB (posodobitev je bila namenjena izrecno Sloveniji).

NMT ali omrežni televizor?

Omreženi televizorji imajo seveda hudo konkurenco v večpredstavnih podaljških, ki se dandanes največkrat imenujejo kar NMT. Za 100 evrov (v septembrski številki preizkušeni Xtreamer) ali nekaj več (glej preizkus v posebni poletni številki naše revije) dobimo škatlico, ki jo postavimo med računalnik in katerikoli televizor (lahko celo analogni katodni) in zmore veliko več kot tokrat preizkušeni "omrežni" televizor.

Predober televizor?

Tudi pri tem televizorju velja podobno, kot smo že ugotavljali na drugih preizkusih, da trenutna tehnologija in ločljivost televizorjev (ali projektorjev) omogoča bistveno boljšo sliko, kot jo dobimo na večini televizijskih kanalov. Še več, zaradi dobre slike postanejo pomanjkljivosti signala (npr. kakšna Golica TV) še toliko očitnejše. Philips se v tem televizorju pohvali z visoko donečimi imeni dodatnih tehnologij, kot so "Perfect Pixel HD" za ostrino in jasnost slike, "Perfect Natural Motion" za glajenje gibanja z vstavljanjem dodatnih "manjkajočih" slik, "Perfect Contrast" in "Perfect Colors" za naravne barve ter "Jagged Line Suppression" za glajenje televizijskih črt. Zaslon ima zavidljiv kontrast 80.000 : 1 in odzivni čas 2 milisekundi ter se samodejno prilagaja osvetlivi okolice (to je lahko marsikdaj tudi moteče, vendar je mogoče tudi izklopiti). Za ljubitelje "light showa" so na zadnji strani okvirja televizorja barvne diode, ki se prižigajo v skladu s sliko na zaslonu in tako vizualno povečajo sliko. Priključki so vsi, ki jih potrebujemo, in še kakšen več. Televizor lahko sprejema tako analogne kanale (prek antene ali prek kabelskega ormežja) kot tudi digitalne kanale (DVB-C in DVB-T) in, kot je pričakovati, vse deluje brezhibno, kar v tem cenovnem razredu lahko tudi upravičeno pričakujemo. Za primer: prek zaslona lahko dosežemo kompletna navodila v slovenščini, skupaj z imenskim kazalom.

Youtube se izkaže kot eden bolj uporabnih servisov.

Teletekst

Teletekst je tak, kot se spodobi, ima vmesni pomnilnik za tisoč dvesto strani, razume vse evropske (pa tudi vzodnoevropske) črke, pravilno interpretira 25. vrstico, pozna celo teletekst različice 2.5 (kot ga ima npr. program ARTE). Zamerimo mu lahko le to, da strani polni samo med spremljanjem teleteksta, ne pa tudi med gledanjem televizijskega programa. To pomeni, da se vse strani izgubijo, ko preklopimo nazaj na televizijski program, in bomo ob naslednjem priklopu teleteksta spet čakali, da se strani napolnijo (res pa to gre kar hitro, razen za podstrani). Samo malo bolj bi bilo treba dodelati programsko opremo - morda v naslednji posodobitvi?

Koliko interneta po televiziji?

V januarski številki smo v članku Omreženi televizorji (in tudi v članku Novosti v televizorjih LCD) že pisali o lanskem Philipsovem modelu 42PFL9803H, ki je bil med prvimi "omreženimi" televizorji. Vendar pa je pri tem ostal na pol poti; lahko smo ga povezali v domače računalniško omrežje, ne pa tudi naprej v internet (saj ni imel možnosti nastavitve prehodnega in imenskega strežnika). Novi model 42PFL9664H vse načine priključevanja že obvlada, tako prek kabla kot prek brezžičnega domačega omrežja WiFi (802.11g), standardno s pomočjo avtomatske dodelitve omrežnih podatkov (DHCP), po želji pa lahko naslov IP vpišemo tudi ročno.

Pod omreženjem ("NET TV") danes razumemo seveda samo internet in ta označba utegne marsikoga prepričati v nakup. Vendar, pozor: NET TV je le označba storitve, ki jo je razvil Philips in omogoča spremljanje izbranih internetnih vsebin prek posebnega, za gledanje po televiziji prilagojenega vmesnika po imenu NET TV. Televizor sicer razume tudi običajni protokol HTTP za brskanje po svetovnem spletu, vendar nas takoj opozori, da "Nekatere internetne strani niso zasnovane za prikaz na televizorju. Nekatere strani morda ne bodo delovale tako, kot bi pričakovali." To pa je še najmanjša težava: ker nimamo miške, je tudi navigacija po straneh otežena, saj se s smernimi tipkami daljnica lahko premikamo samo med označenimi polji.

Če vključimo NET TV, dobimo (po kakšnih 15 sekundah!) na zaslon izhodiščno stran za NET TV s seznamom storitev, ki pa je v različnih državah različen. Najbolj priljubljen je seveda YouTube, ob njem pa so še razne vremenske storitve, storitve spletnih fotoalbumov, novičarske storitve ipd. Zelo uporaben je vmesnik za tunin.fm za dostop do stotin internetnih radijskih programov. Vsekakor je NET TV napredek v primerjavi s prejšnim modelom Philipsovega "omreženega" televizorja, kjer smo do spletnih medijskih vsebin ne najbolj udobno prišli prek strežnika DLNA na osebnem računalniku (pa še na računalništvo smo se morali malo bolj spoznati).

Vsi vmesniki so res kar najbolj prilagojeni za spremljanje na televizijskem zaslonu in vmesnik za YouTube je res narejen odlično in tudi deluje odlično. Še posebej posnetke v visoki ločljivosti (potem ko jih raztegnemo čez ves zaslon) si je užitek ogledati iz naslnjača. Nekaj časa pa bomo potrebovali, da se navadimo na tv vmesnik, če smo sicer vajeni YouTuba na računalniku. Do tu vse lepo in prav, če le ne bi vse skupaj delovalo obupno počasi. Izhodiščna stran za YouTube se nalaga vsaj 15 sekund, vsaj pet sekund traja, da se zažene izbrani posnetek. Torej storitev samo za zelo potrpežljive (ob čipsu in kokakoli za krajšanje časa med čakanjem).

Kot rečeno, lahko do interneta pridemo tudi prek običajnega protokola HTTP. Za tehnično bolj izobražene naj povemo, da je spletni brskalnik televizorja zasnovan na priljubljenem brkljalniku Opera v okolju Linux. Kljub majhnosti brskalnika (dobrih 9 MB) pa je nalaganje internetnih strani obupno počasno; stran YouTube se prav tako nalaga dobrih 15 sekund, podobno kot prek vmesnika NET TV (to je vsaj vsaj desetkrat počasneje kot na štiri leta starem računalniku zgoraj podpisanega). In pri tem se vse skupaj tudi konča, kajti posnetkov na YouTubu prek protokola HTTP ne moremo predvajati, ker brskalnik ne premore razširitve za flash. S podobnimi omejitvami se bomo srečevali tudi pri drugih straneh. Brskanje po internetu načelno da, toda samo za tiste, ki imajo veliko, veliko potrpljenja.

Brskanje po spletu ni najbolj enostavno...

... ampak deluje.

Televizor v krajevnem omrežju

Povezava s krajevnim računalnikom, v katerem je nameščen strežnik DLNA, deluje brez težav. Televizor se lahko poveže s številnimi strežniki DLNA (ne zna pa se predstaviti po imenu, tako da ga lahko na računalniku prepoznamo samo po naslovu MAC). Pregledovanje arhiva fotografij je udobno, lahko pregledujemo tudi video posnetke v različnih formatih (ali poslušamo glasbene posnetke iz računalniške fonoteke). Televizor žal ne prepozna vseh ducatov različnih formatov (tako kot na primer iz računalnika znani VLC), vendar z najbolj običajnimi ne bo težav (pod "običajnimi" Philips žal razume predvsem Microsoftove standarde, npr. WMP oziroma WMA). Predvajanje se začenja z zamikom nekaj sekund, najprej zaradi strežnika DLNA, potem pa še zaradi počasnega procesorja v televizorju. Če nimamo pri roki računalnika, lahko medijske vsebine predvajamo tudi s ključka USB, ki ga vtaknemo v televizor. Sploh je predvajanje medijskih vsebin s krajevnega računalnika (ali s ključka USB) po mnenju pisca najboljša lastnost televizorja, saj bo ogled družinskega albuma (ali video posnetkov) zaradi izredno dobre slike pravi užitek (če seveda nimamo projektorja podobne kakovosti in še večje slike). Res pa je, da zaradi (pre)šibkega procesorja tudi pregledovanje fotografij ni preveč hitro (približno 2-3 sekunde za prikaz ene fotografije).

Kako naprej?

Televizor Philips Net TV 42PFL9664H je vsekakor odličen televizor predvsem zaradi svojih slikovnih kakovosti. Ne moremo pa razumeti, zakaj je Philips ob vrhunskih slikovnih "procesorjih" vgradil samo podpovprečni "podatkovni" procesor, ki je namenjen omrežni povezljivosti televizorja. Vmesnik za NET TV je res lepo zasnovan, a se ves užitek izgubi ob njegovem izredno počasnem delovanju. Tako lahko z nestrpostjo pričakujemo naslednjega iz Philipsove serije omreženih televizorjev, ki bo zagotovo prinesel še kakšno "kapljico" več. Najprej in predvsem bi si želeli hitrejši procesor, saj je tudi skromen spletni brskalmik Opera prevelik zalogaj za njegovo moč. Krajevno povezavo z računalnikom pa bi lahko izkoristili tudi v drugi smeri, da bi imel računalnik lahko dostop do televizorja. Trenutno televizor odgovarja samo na "ping", ne pa tudi na telnet, FTP ali celo HTTP. Tako bi lahko z računalnika krmilili televizor (npr. preklapljali programe), morda pa celo gledali televizijo na računalniku!

Philips Net TV 42PFL9664H

Kaj: Televizor, velik 42 palcev in ločljivosti 1920 × 1080 pik, z vgrajenim omrežnim in brezžičnim priključkom.

Kdo: www.consumer.philips.com.

Prodajalec: www.eltus.si.

cena: 1699 EUR (1999 EUR za 47-palčni model).

Za: Odlična slika, "omreženost".

Proti: (Pre)počasno delovanje omrežnih nadgradenj.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki