Odprtokodni 2D
Medtem ko resni komercialni programi zaradi svojih naprednih funkcij in profesionalne podpore ostajajo standard pri obdelavi slik, odprtokodne rešitve privlačijo s svojo dostopnostjo, prilagodljivostjo in aktivno skupnostjo uporabnikov. Preverili smo, kako se obnesejo v vektorskem, bitnem in risarskem svetu.
Vektorji
Edini odprtokodni program, ki se lahko primerja s profesionalnimi programi za vektorsko 2D-risanje, kot sta Adobe Illustrator ali Corel Draw, je Inkscape. Program ponuja ogromno možnosti in orodij za tudi najzahtevnejše risanje.
Inkscape ima številne učinke in dolg seznam razširitev.
Inkscape za zapisovanje uporablja standardni odprtokodni format SVG (Scalable Vector Format), in zna uvoziti številne formate, med drugim AI (Adobe Illustrator), PDF, DXF (Autocad) ali CDR (Corel Draw), pri izvažanju pa je na voljo PDF, ki ga zna odpreti večina konkurentov.
Vmesnik je sestavljen iz številnih elementov: na vrhu se nahaja pasica za nadzor orodij, ki jih izbiramo iz pasice z risarskimi orodij na levi strani, na desni strani pa se odpirajo panoji za nadzor poravnave, ravnin, nastavitev izvoza in podobno. Skrajno desno je še pasica za nadzorna orodja, kot so shranjevanje, kopiranje, uvažanje in še kaj. Ker je možnosti in orodij veliko, program zahteva precej učenja, da bi ga uporabnik zares obvladal, kar nenazadnje velja za vse tovrstne programe.
Inkscape ponuja številne možnosti za manipuliranje besedil, tako samostoječih krajših napisov kot tistih daljših, ki se raztezajo prek enega okvirja ali več. Napise je mogoče večati, obračati in ukrivljati, lahko pa sledijo določeni poti krivulj ali črt. Čeprav sama orodja niso tako intuitivna in zmogljiva kot tista v Corel Drawu ali Adobe Illustratorju, so vseeno dovolj dobra, da se da ustvariti praktično kakršenkoli napis. Podobno velja tudi za vektorska orodja, ki so zelo močna plat Inkscapa. Na voljo so različna pisala in krivulje, vektorje je mogoče preprosto premikati, jim dodajati različne debeline črt, jih spremeniti v puščice, združevati, povezati v diagrame, kombinirati in tako naprej. Podprti so ravnine in risalni listi, program pa zna tudi zelo dobro pretvoriti bitne slike v vektorske.
Še posebej močan je Inkscape pri filtrih, ki jih je zares veliko, pozna pa tudi razširitve, ki jih ustvarja skupnost. Med temi najdemo tudi take posebnosti, kot je orodje za ustvarjanje origamijev ali pretvarjanje risb v sestavljanke.
Vseeno pa ima nekaj omejitev, največja je prav gotovo odsotnost podpore za barvni model CMYK in barve Pantone. Ker sta v tisku oba standarda prevladujoča, je zagotavljanje pravilnosti barv za tisk izjemno težavno početje, saj je treba risbo izvoziti in potem uvoziti v program, ki omogoča pretvorbo v CMYK, denimo Scribus ali Adobe Acrobat.
Če znamo živeti s temi omejitvami oziroma nas nemara sploh ne motijo, je Inkscape vsekakor zelo zmogljivo orodje tudi za resno oblikovanje grafičnih izdelkov. Če uporabnik išče nekaj bolj enostavnega in tudi manj zmogljivega, je dovolj zanimiv tudi LibreOffice Draw, ki je del pisarniškega paketa LibreOffice.
Inkscape
odprtokodni program za grafično oblikovanje
Splet: inkscape.org
Različice: Linux, MacOS, Windows
Cena: Brezplačen.
Za: Veliko orodij, filtrov, učinkov in razširitev, brezplačno ponuja vse potrebno za vektorsko grafično oblikovanje in risanje.
Proti: Zahteven vmesnik, ne podpira CMYK in Pantone.
Obdelava bitnih slik
Če je Photoshop najbolj znani komercialni izdelek za obdelavo bitnih slik, ta naziv v svetu odprte kode vsekakor pripada programu GIMP (GNU Image Manipulation Program). Obstaja skoraj že 30 let in upravičeno velja za enega najzmogljivejših nasploh. Res pa je, da velja tudi za enega najzahtevnejših za rabo, in to z vmesnikom, ki se skozi leta ni nič kaj poenostavil. Pravzaprav je zaradi številnih novih možnosti postal še bolj nepregleden in zapleten.
GIMP ima tudi po skoraj 30 letih še vedno svojevrsten in tudi zahteven uporabniški vmesnik.
Če je čas učenja in privajanja na delo s programom GIMP res dolg, pa je plačilo toliko večje, tudi v denarju, saj uporabnik dobi program, ki je primerljiv s Photoshopom, brezplačno (Photoshop stane okoli 20 evrov mesečno). Ker GIMP podpira tudi zunanje razširitve, ima tudi kar nekaj orodij, ki jih nima nihče drug, kar ga naredi še toliko zanimivejšega. Če si zaželimo bolj »človeškega« vmesnika, je na voljo PhotoGIMP, ki program uporabniško približa Photoshopu. Vmesnik lahko uporabnik sicer enostavno prilagaja tudi sam (razpored oken, panojev in podobno), a je za bolj radikalne spremembe (velikost črk, ikon in podobno) treba ročno urejati nastavitvene datoteke. Nasploh je prilagajanje vmesnika, predvsem pa delo z različnimi razporedi, bistveno manj intuitivno kot v Photoshopu.
GIMP je program za urejanje in obdelavo slik, ne pa tudi organizacijo, kar pomeni, da so orodja namenjena obdelavi, medtem ko je za označevanje, ocenjevanje in organizacijo fotografij treba poseči po drugih programih, denimo Digikamu. Tudi za odpiranje fotografij RAW je treba namestiti dodatno orodje – bodisi DarkTable ali RawTherapee –, s katerim zna delati v tandemu. Surova slika se odpre v izbranem programu, ko jo zapremo (potem ko določimo ustrezne parametre osvetlitve, ostrine in podobno), pa se odpre v GIMP. Z dodatki je GIMP tudi sicer mogoče zelo razširiti. Tako v osnovi nima orodij za samodejno popravljanje geometrije objektiva, je pa na voljo ustrezen vtičnik (GimpLensFun), ki zna narediti točno to (in še kaj). Poleg vtičnikov so na voljo tudi skripte, ki poenostavijo različne postopke, ki bi se sicer morali izvajati v več korakih.
Razširljivost ne pomeni, da GIMP nima že v osnovi velikega števila orodij in funkcij. Na voljo so orodja za obrezovanje, obračanje, večanje, kloniranje, barvanje, mehčanje, ostrenje in tako naprej. Dele slik (maske) je mogoče izbirati ročno ali z inteligentnimi orodji na podlagi barv in videza, jih razporediti po ravninah in jih na različne načine kombinirati. Tudi seznam orodij za spreminjanje osvetlitev, svetlosti, senc, barv in podobno je zelo dolg ter obsežen.
Programu težko očitamo, da mu kaj manjka, verjetno je prej vsega preveč. Vseeno pa tudi tu manjka podpora za CMYK, ki je tudi GIMP v osnovi nima. To seveda pomeni, da je za izdelavo tiskovin manj primeren od konkurentov, pri katerih lahko ta barvni model neposredno urejamo. Omejitev lahko sicer delno zaobidemo, saj ima med orodji za delo z različnimi barvnimi profili tudi orodje za preverjanje istovetnosti barv, a to vseeno ni prava podpora CMYK. No, ker CMYK vendar ni prvenstveni standard za delo s fotografijami, to vseeno za večino ne bi smel biti razlog, da se GIMP izognejo.
GIMP – GNU Image Manipulation Program
odprtokodni program za obdelavo bitnih slik
Splet: gimp.org
Različice: Linux, MacOS, Windows
Cena: Brezplačen.
Za: Izjemno zmogljiv, veliko orodij, razširljiv.
Proti: Nepregleden in nekoliko zastarel vmesnik, ne podpira CMYK.
Risanje
Če je GIMP primeren za obdelavo bitnih slik, predvsem fotografij, pa je Krita narejena za tiste, ki radi rišejo. Najprej je nastala kot izvedba GIMP, a je že kmalu postala del projekta KDE in se razvila v izjemno lep, zmogljiv in pregleden program za risanje bitnih slik. Po pričakovanju ima veliko števil različnih risarskih orodij, kot so svinčniki, flomastri, čopiči, oglje in podobno, za vsako pa je mogoče ustvariti lastne predloge, da lahko do njih hitro dostopimo. Poleg teh so na voljo tudi orodja za risanje črt, krivulj in poligonov, in ker program poleg bitnih ravnin pozna tudi vektorske, je mogoče z njim risati tudi vektorsko.
Hitro dostopna orodja in barve v Kriti so osnova za dober risarski program.
Tudi Krita ponuja lep izbor filtrov, učinkov in skript, poleg risanja bitnih slik (in v omejenem obsegu vektorskih) pa je mogoče z njo ustvarjati tudi animacije sličico za sličico, pri čemer ima tudi osnovna orodja za postavljanje ključnih slik in podobno. Zna tudi zelo dobro delati z različnimi barvnimi profili – med drugim podpira CMYK, v čemer je program nasploh precej poseben, vsaj v svetu odprtokodne programske opreme.
Vmesnik je zelo pregleden, tako da se lahko uporabnik hitro znajde. Tudi število funkcij in njihova zasnova sta precej bolj intuitivna kot pri GIMP. Resda ni tako zmogljiv, a po drugi strani je veliko bolj obvladljiv in vsekakor primernejši za tiste, ki potrebujejo zmogljivo risarsko orodje.
Krita
odprtokodni program za grafično oblikovanje
Splet: krita.org
Različice: Linux, MacOS, Windows
Cena: Brezplačen.
Za: Pregleden in intuitiven vmesnik, enostavno delo, primeren za risanje, podpira CMYK.
Proti: V prvi vrsti primeren za risanje, manj pa za obdelavo slik.